Uspešnost psihoterapije

[nenci]

Zelo dobro povedano, Puhek 
Jaz sem prenehala s kajenjem s hipnoterapijo pred 4.leti, pa k sreči nisem pridobila kakšne druge razvade.

[simco1]

živjo puhek, zanima me o katerem g. Tomažu govoriš ?

[Puhek]

Zelo dobro povedano, Puhek 
Jaz sem prenehala s kajenjem s hipnoterapijo pred 4.leti, pa k sreči nisem pridobila kakšne druge razvade.

Thank you nenci.
Fajn je slišat pohvale. Tako fajn godi duši 

[Puhek]

živjo puhek, zanima me o katerem g. Tomažu govoriš ?

Govoril sem o g. Tomažu Škraba Krmelju iz Tacna pri Brodu (LJ). Zelo ga cenim kot človeka, veliko znanja in veliko srce ima, ki bije za sočloveka. Tudi kot psihoterapevt verjamem da je izjemen.
A vendar kot že rečeno. Ne pomaga vsakomur. Meni ni.

Tukaj je povezava do njegove spletne strani:
http://www.jesej.si/?s=m

Ene seansa (hipnoza) je bila pri njem včasih 50€, vendar ena ne pomeni v bistvu nič. Za kakšen resen efekt (če ti pomaga) je potrebno večkrat seveda.

Je pa fajn pri njem tudi to, da te med vsako seanso tudi snema na diktafon in ko ti jo opravlja posname tudi na mp3 in ti zapeče na cd, da lahko doma v miru poslušaš to hipnozo še enkrat in še in še in tako poglabljaš proces še sam doma.

čaw, lep večer pa veliko miru in blagoslova

[simco1]

hvala lepa za informacije, lepo pozdravljen.

[Puhek]

Lost.

Jaz pravim, da psihoterapija lahko delno pomaga. Seveda lahko do neke mere a trdim, da  ne more ozdraviti prave, klinično diagnosticirane depresije. Še zdravila jih v večini primerov ne morejo! Ampak ti, Aslan, Sara in še mnogi ostali "strokovnjaki"  pa kljub drugačnemu mnenju uradne medicine trdite, da depresija nastane zaradi nepravilnih miselnih vzorcev in to je pa tisto, s čimer se jaz sploh ne strinjam in vidim kot zavajanje novincev na forumu, ki vam kot izkušenim verjamejo, potem se pa izkaže da hodijo par let na psihoterapije, zapravijo celo premoženje, ozdravi pa praktično nihče, kljub trditvam mnogih na forumu, da psihoterapija pozna vzroke za depresijo in jih je zmožna odpraviti.

Tukaj je citat iz spodnje povezave.

Kljub temu, da vzrok depresije še ni popolnoma znan, pa znanstveniki vedo, da obstaja močna povezava med depresijo in nenormalnimi količinami živčnih prenašalcev noradrenalina, serotonina in dopamina. Znano je, da ti živčni prenašalci igrajo pomembno vlogo pri občutenju zadovoljstva in razpoloženjih.

Evo torej. Uradna medicina ne ve točnega vzroka za depresijo. A še vedno trdite, da depresijo povzročajo naši napačni miselni vzorci???  Zato rajši ne tako samozavestno naslednjič prepričevati ljudi, da bo psihoterapija odpravila vzroke njihove depresije, ker se s tem kar malo blamirate. Uradna medicina na spodnji povezavi v to namreč ni povsem prepričana.
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=635&Itemid=2
Sedaj se mi pa res ne da veš izgubljati časa in energije z nekaterimi posamezniki, ki prepričujejo druge, da vejo zakaj je depresija nastala in kako jo odpraviti. Potem ste pa verjetno vi že sigurno ozdravljeni in nimate nobenih težav. Čestitam. Vsaj nekdo izmed milijonov, ki je zares ozdravel od depresije.

[Aslan]

Ampak ti, Aslan, Sara in še mnogi ostali "strokovnjaki"  pa kljub drugačnemu mnenju uradne medicine trdite, da depresija nastane zaradi nepravilnih miselnih vzorcev in to je pa tisto, s čimer se jaz sploh ne strinjam.

Tudi jaz se ne ...  ... tole je interpretirano po svoje, površno in izzvzeto iz konteksta.
Zato čutim, da je prav da se oglasim.

O psihoterapiji in njenem pozitivnem učinku je bilo že veliko napisanega in se ne bi ponavljala sedaj tule.
Tudi na zanstvenem nivoju so dokazali, da spremeni možganske strukture.
Morda le to, da je psihoterapevtskih smeri veliko in da izhajajo iz različnih teoretičnih konceptov.
Nekatere dajo poudarek na podoživljanje čustev, druge na kognicijo, tretje na samouresničenje, četrte na podzavest ... Cela paleta pristopov, večplastno raziskovanje sebe ... vsakemu ustreza nekaj.

Samospoznavanje, osebna rast, zavedanje svojih družinskih vzorcev, travm otroštva,
osvoboditev potlačenih čustev ... vse to vsekakor prinese spremembe v naša vedenja,
razmišljanja in čustvovanja. Bolj si upamo biti to kar smo, bolj si upamo zadovoljiti svoje potrebe v življenju, bolj znamo živeti v harmoniji s seboj ... posledično je manj stresa, manj strahov, manj čustvene napetosti ... telo je sproščeno ... vse to pa so blagodejne zadeve za naše zdravje.

Puhek psihoterapije ne vsiljujem ljudem. Mi je pa žal da še vedno večina gre najprej do psihiatra po tablete in šele po več letih jemanja zdravil (menjavi AD-ja in neuspelih poiskusih opuščanja) ugotovijo, da je delo na sebi tisto ki bo prineslo trajnejše rezultate, tam pogledaš svojim težavam v oči in se z njimi soočiš, jih presežeš, prerasteš.

Veliko mladih že kot dijakov jemlje antidepresive, soočajo se z stranskimi učinki itd ...,
nihče pa se s temi otroki ne pogovarja ...nihče jih ne povpraša po njihovih stiskah, po tem kako stopajo v svet odraslih, kakšno samopodobo imajo, mnogi živijo v hudo neurejenih družinah in odtod psihične stiske in negativne podobe o sebi in svetu ... ki skozi čas lahko vodijo v depresijo, anksioznost ... psihoterapija je tista, ki jim pomaga spremeniti pogled nase in na svet...

Psihiatrija in psihoterapija sta dva bregova, vsak vleče (zaradi interesov) na svojo stran.
Počasi se gradijo med njimi mostovi...sodelovanje strokovnjakov...v prid pacienta.

Morda tvoja izkušnja s psihoterapijo ni najboljša.
Moj sorodnik je hodil tja kamor ti in je tudi 1 leto hodil zaman.
Pa ju je tudi pohvalil kot prijazna in topla človeka ...
Ljudje smo različni, ne ustreza vse vsakomur. Posebej za hipnoterapijo ni vsak dovzeten.

[trzinka]

Meni se ne zdi, da bi mi kdo vsiljeval psihoterapijo, ko sem sama prišla na forum. Sama sem se odločila za to, bila je ena od možnosti za pot k ozdravitvi.
Nesramno se mi zdi nekatere napadati zaradi tega, ker jo priporočajo, ali pa zaradi tega, ker je ne priporočajo. Pač želimo si pomagati med seboj in povemo si svoje izkušnje.
Ljudje smo že tako ali tako preveč nestrpni, nesramni drug do drugega in vse se da lepo povedati, z lepimi besedami.
Če ti gre pač nekaj na živce, se je treba kdaj tudi zadržati. Ženske npr. vsaka po svoje vzgajamo otroke in grem stavit, da smo raje tiho, kot pa da bi prijateljici povedale, da se ne strinjamo z njeno vzgojo. Kje pa piše, da je moja pravilna??
Torej če nekomu pomaga psihoterapijo, jo bo priporočil in verjetno zagovarjal, če nekomu ne bo bo zagovarjal svoje prepričanje, skrajno nevljudno pa se mi zdi nekoga zaradi tega napadati in izpodbijati.

Obstaja več bolezni, tako kot je povedala Aslan, pa tudi več psihoterapevtov, ki kljub svojemu znanju, prijaznosti pač ne morejo pomagati. Vse je v naših glavah in na nas.

Pa oprostite vmešavanju, povedala sem samo svoje stališče

[nenci]

Aslan, Trzinka 

Ta forum ni na bazi strokovnih znanj, pač pa medsebojna pomoč, spodbude, pobude na podlagi lastnih izkušenj, prebiranja literatur ipd. Bistvo pa je, da se ljudje tu dobro počutijo, da jim prispevki in spodbude ostalih pomaga premagovati težave. In nekateri med njimi so po moje zelo požrtvovalni, mnogo dobrih prispevkov so napisali in HVALA JIM.

To pa je pravo bistvo foruma. Na koncu se vsak odloči sam, kako naprej, nihče nikogar nikoli ne sili v ničemer. Nasveti so pa nemalokrat zelo koristni in dobrodošli.

en lep pozdrav vsem

[Janja]

Puhek!

Hvala za lepe besede in razumevanje.  Tukaj je moja izkušnja s psihoterapijo. Jaz sem s skupino cca 20 pacientov hodil k dr. Darji Škraba Krmelj na psihoterapijo. Trajalo je dve leti in kombirniral sem skupinsko/individualno ter hipnoterapijo.  Nikomur ni kar se tiče depresivnih občutkov kaj prida pomagalo od naših udeležencev v skupini, pa smo se res trudili in upali da bo kaj, saj smo bili res v težki koži in bi včasih kdo od nas najraje kar umrl. Skratko point je v tem, da smo imeli izjemnega terapevta in smo zelo tudi sodelovali. Ozdravil ni pa nihče v tem času niti se ni kaj spremenilo glede depresije.

Hvala, da si delil z nami tole izkušnjo.

Jaz lahko samo ugibam, kaj se je dogajalo. Ena od možnosti je tudi ta, da terapevka ni bila prava zate. Lahko, da bi bilo z drugim terapevtom drugače. Ne vem. Ti se moraš odločiti, ali želiš še poskušati drugje. To je izključno tvoja odločitev.

Da pa si se trudil in vlagal v ozdravitev, o tem pa ni nobenega dvoma. Prav vsak se trudi na svoj način. Kakšni pa bodo rezultati, je pa odvisno od veliko dejavnikov... In mislim, da je popolnoma jasno, da nimamo vsi enako hitrih rezultatov, ker so tudi naše motnje različne, različno dolgo so trajale, različen je njihov izvor, imamo različno okolje, kjer živimo, imamo različne možnosti. Tukaj je pomemben tudi finačni dejavnik in tisti, ki nimajo urejenih financ, si najbrž dobrega psihoterapevta niti slučajno ne morejo privoščiti...

Da pa so se ljudje odzvali, je pa tudi popolnoma normalo. Vsak zagovarja svoje stališče, metode in tehnike, ki so mu pomagale.

Pa še nekaj je: če bi tebe nekdo citiral in te izpodbijal, bi se po vsej verjetnosti tudi ti odzval, ker bi se počutil izvanega.

Če misliš, da tebi psihoterapija ne pomaga, prav. Če misliš, da tvoja bolezen ni bila rezultat napačnih miselnih vzorcev, tudi prav. Ti se najbolj poznaš in najbolj veš...

Sprejeti pa moraš tudi dejstvo, da mnogim psihoterapija pomaga, in da imajo mnogi motnje tudi zaradi napačnih miselnih vzorcev.

In za konec še nekaj: tudi moje motnje povečini niso nastale zaradi napačnih miselnih vzorcev in tudi  marsikaj, kar drugim pomaga, meni ne pomaga. Pa kaj. To ne pomeni, da je z mano nekaj narobe. Pomeni samo to, da iščem svoje poti in hkrati drugim pustim, da uporabljajo metode in tehnike, ki njim pomagajo.

Mogoče boš z drugačnim pristopom več dosegel. Kritika še nikomur ni bila všeč in tudi tebi ne bi bila.

Lepo se imej!

[Puhek]

Ne vem zakaj bi bilo interpretirano površno in iz konteksta. To je pa nenavadna trditev in se jo ne znam razlagati kot trmasti ugovor... ampak ok, kakor pač čutiš. Sedajle pa res zadnjič.

Takole je. Proti psihoterapiji nimam nič. Vejamem da komu pomaga. Meni ni. Pa kaj zato. Je že tako, to ne pomeni da je slaba. Tudi vem da obstajajo razklične terapije. Tudi sam sem obiskoval različne terapevte in različne tehnike. Ker mi ni pomagala to ne pomeni da je slabo, vsekakor pa to pomeni, da ne pomaga vsakomur in je torej ne gre vsakomur priporočati kot nekaj kar bo zagotovo odpravilo vzroke. In to je trditev, katero že ves čas izpostavljam kot napačno, ki jo nekateri zagovarjajo.

Prav je da se priporoča psihoterapija, tudi jaz jo, čeprav ne verjamem prav zelo v njeno veliko moč, NI PA PRAV, DA NEKATERI TRDIJO DA NAS BO PSIHOTERAPIJA ZAGOTOVO OZDRAVILA IN ODPRAVILA NAŠE VZROKE. Mislim a sem samo jaz kle toliko občutljiv da vidim to kot izkrivljanje resnice. Če ne razumeš, da jaz nisem proti psihoterapiji ampak proti trditvi da psihoterapija vsakemu odpravlja vzroke depresije in je zato potrebno s tako trditvijo biti malce oprezen, še posebej pri novincih, ki se zanašajo na besede "izkušenih"  , potem pa ne vem več, kako naj to dopovem.

Najbolje, potem da neham.

Aslan. Jaz sem prepričan, da želiš dobro tako kot marsikdo, vendar poanta mojega ugovarjanja je kot sem že napisal. Psihoterapija ni za vsakogar, in ne pomaga vsakomur in zato ni prav, da se jo "oglašuje" kot tako, ki bo vsakemu pomagala. Tako ti npr. pogosto trdiš, ko kakšen novinec prosi za nasvet in ti potem odgovoriš, da mu bo sigurno taka terapija pomagala odkriti vzroke... Resnica je, da ne bo vsakemu pomagala in zato ni prav kar tako vsepovprek.... To sem hotel podati le kot nasvet, ko naslednjič drugim priporočaš, saj ustvarjaš vtis, da res psihoterapija odpravlja vse vzroke (čeprav je jasno da so le ti zelo kompleksni, raznoliki in ne vedno znani).

To je moje sporočilo in vsekakor ne "napad" na koga tukaj, ali na samo psihoterapijo (čeprav jo še vedno smatram globoko kot sekundarno).

Lepo bi bilo, če bi tisti, ki mislite "negativno" komentirati drugič šli malo nazaj, prebrali dobro kaj je tisto, proti čemur sem se opredelil kot napačno in potem pisali modrosti.

Tema vsega skupaj ni da je psihoterapija slaba, amak je tema napačna trditev, da psihoterapija vedno odpravlja vzroke bolezni. In jaz trdim da jih ne in ni prav to vsakemu govoriti. Prav je da psterapijo priporočiš, ne pa da vsakemu oglašuješ, da vse odreši.

Eni pa kako lahko bentim proti psterapiji.... Ja haloooooo, saj sploh ne. Ej od kje vam to? Tako da nekateri ste narobe razumeli in se za nameček še grobo odzvali.

[Aslan]

 
Puhek verjetno si moje vpise bral skozi kritično oko,
posebej ker psihoterapije nisi spoznal kot koristne.
Ni moj namen reklamirat psihoterapijo kot popolno odrešitev od težav.

Mislim, da nisem pisala "vedno, zagotovo in sigurno",
da psihoterapija pomaga vsakemu....to ni niti moj stil pisanja.

Vsekakor pa novincem res toplo priporočim psihoterapijo,
če so v akutni fazi tudi psihiatra in pomoč zdravil,
ali celo urgentno ambulanto.
Novinec mora biti seznanjen z oblikami pomoči, ki so mu na razpolago.
Sama sem žal prvo zvedela za zdravila šele nato za psihoterapijo.

Zakaj psihoterapija pri kom ni uspešna je cel spekter dejavnikov lahko.
Od tega da se s terapevtom ne ujameta, do tega da klient še ne zmore toliko dela na sebi,
do tega da klient dela na sebi, ampak ga okolje v katerem živi konstantno vleče navzdol...
Lahko je tudi duševna motnja takšna da obvezno potrebuje podporo zdravil.

Mislim da v življenju ni garancije za marsikaj, posebej za zdravje ne.

Puhek brez zamere in vse lepo ti želim.

[toja]

Pozdravljen!

Ves čas te berem in razmišljam ali se naj vklopim v debato, ali ne.
Rada bi povedala, da sem zbolela pred 20 leti za depresijo, ki je pozneje prešla
v anksiozno panično motnjo.
Takrat še ta veda ni bila tako razvita in obstajali so samo psihiatri, kjer sem dobila
samo en kup pomirjeval, brez nasvetov.
Seveda, se je situacija za trenutek umirila, vendar pa nikakor ne vsaj za malo
časa.
Iskala sem vse možnosti, ki so bile takrat na razpolago od bioenergetikov do homeopatije, pa sem vedno bila  na istem.
Pred 8 leti sem prvič dobila AD, ki so mi jih menjavali skoraj vsak mesec, ni da ni, da jih ne bi preizkusila.

No kasneje sem prišla do psihiatrinje, ki se je zavzela in dobila AD, ki jih jem še danes.
Stanje se mi je stabiliziralo, samo kaj ko sem pred 3 leti dobila anksiozo in panične napade.
Dobesedno sem vegetirala, kajti vmes se mi je pridružila še socialna fobija.
Obstala sem na mestu.
Pred dobrim letom sem se kot novinec vključila v tale forum, prebrala poste, spraševala, se zanimala in izvedela marsikaj, kar mi je pomagalo, da sem danes
veliko boljše kot sem bila.

Ja Puhek, poslušala sem jih veliko, pobrala ven tisto, kar bi bilo zame dobro, med drugim tudi psihoterapijo.

Moram ti rečt, da mi je in mi še ogromno pomaga, odstranjujem vzroke, se zelo lepo lahko pogovorim, se učim kako in kaj, lepo počasi KORAK PO KORAK!

Je pa eno kot ti praviš "vsem ne pomaga". Ja se strinjam!
Pa veš zakaj ne, ni dovolj, da hodiš na psihoterapijo, tam poslušaš, plačaš in greš.
Naslednjič se stvar ponovi.

1. Potrebno je, da greš na psihoterapijo pripravljen, da veš kaj moraš povedati,
da imaš napisano vse, kar se ti je v obdobju od ene do druge terapije dogajalo.

2.Najbolj važno pa je, da SAM veliko narediš, kajti noben terapevt, pa naj bo še tako dober, ne more ničesar naredit namesto nas samih.
Treba je upoštevati njegova navodila in ZELO, RES ZELO VELIKO SAM NAREDIT.

In poglej , to sem jaz naredila in sem danes človek, ki funkcioniram, se družim,
si upam marsikaj naredit, znam pregnati paniko, znam obvladovati svoje misli.


Puhek, to ni napisano kot napad nate, to je napisana moja izkušnja, ki sem jo
doživela in VSAKOMUR, ki se je pripravljen držat navodil, ki jih dobi, mu jo tudi toplo priporočam, kdor pa se tega ne zaveda in ne misli delat na sebi, naj rajši
ne začne, kajti takemu je škoda vsakega EUR-a, ki ga tam pusti!

Bom povzela stavek, ki ga je napisala Aslan:

Mislim da v življenju ni garancije za marsikaj, posebej za zdravje ne.

[trzinka]

Se podpišem pod Tojo in Aslan , pa tudi Puhka razumem. Bistvo je samo v tem, kako se nekaj napiše, kako se nekaj razume in interpretira.
Upam si trditi, da nihče na forumu ne vsiljuje nikoli psihoterapijo, ampak jo samo priporočamo-priporočajo iz lastnih izkušenj. Nikjer nisem zasledila, da definitivno ozdraviš samo s tem, ampak da je to pomoč in korak k ozdravitvi. Nikjer pa ne piše tudi, da potem vsi ozdravijo.

Tako, da vsi moramo kdaj pa kdaj malce bolje prebrati in kritizirati na način, ki je še vedno vljuden in razumljiv za vse.

[Puhek]

Aslan. Opravičilo sprejeto.

Tudi jaz ti želim lep sončen dan

[Janja]

Puhek, pozdravljen!

Gre se zaradi depresije, izčrpanosti in anksioznosti. Začelo se mi je pred 7-imi leti in zadnja 4 leta se zdravim z antidepresivi. Poskusil sem z Cipralexom, Portalom, Edronaxom in sedaj z Wellbutrinom (1 leto), vendar se mi stanje ni nič spremenilo. Popolnoma sem izčrpan, zamorjen in depresiven. Poskusil sem tudi s skupinsko psihoterapijo, hipnoterapijo in mišično relaksacijo, pa vse zaman. Opravil sem pregled EEG in REG, rezultati so bili brez problemov.... Nekaj tednov nazaj sem svojo psihiatrinjo parkrat prosil za menjavo zdravil, ker tako ne morem več naprej, pa mi še do sedaj ni ni javila, čeprav je obljubila, drugi psihiater, h kateremu občasno hodim, pa je rekel, da sumi da po vseh teh letih jemanja AD-ja in neučinkovitosti smatra, da to kar imam sploh ni depresija, ampak vse skupaj prihaja zaradi tega, ker se preveč sekiram.

Kar se tiče telesne aktivnosti mi skoraj nič ne pomaga; tečem, kolesarim redno...
Kar se pa tiče prijateljev....nimam te sreče. V začetku mojih težav, sem imel tudi socialno fobijo in sem se povsem osamil. Tudi sedaj si ne najdem družbe, ker so mi enostavno odnosi pretežki... Na obrazu se mi vidi, kako sem izčrpan in zamorjen od vsega, in zato se moram ves čas pretvarjati med kolegi, da je vse v redu, ker nočem pokazat, v kakšnem zosu sem. Sram me je tega....In to pretvarjanje mi vzame tolk energije, da se doma skoraj sesedem od utrujenosti. Ne rečem, če bi se družil s kom, ki pozna te stvari bi se lažje odprl in zaupal, pa še to bi rabu čas.

Na skupinsko psihoterapijo sem hodil 2 leti in pol. Učinka pa skoraj nobenega....
AD-je sem pa probal 4 različne in jemal vsakega posebej najmanj eno leto zaporedno... in ne tako, da bi po nekaj tednih obupal. Nič bat glede tega, sem jim dal priložnost, da primejo. Pa na žalost ni noben prijel.

Drugače se pa počutim tako slabo, da rabim nekaj, kar mi bo pomagalo "takoj".... Že 7 ali 8 let je odkar se borim s tem sranjem na vse mogoče načine, z psihoedukacijo, športom, psihoterapijami, relaksacijami, molitvijo, medikamentoznim zdravljenjem (serotoninski, noradrenalinski in dopaminergični AD-ji)...
Res več ne vem, kaj naj poizkusim, vem le to, da nimam več moči za kakšno konkretno in trajajočo zadevo, preden si ne opomorem do te mere, da bom lahko vsaj normalno funkcioniral. Tok sem izčrpan od vsega tega, da se komaj še držim pokonci.

Hvala za lepe besede in razumevanje.  Tukaj je moja izkušnja s psihoterapijo. Jaz sem s skupino cca 20 pacientov hodil k dr. Darji Škraba Krmelj na psihoterapijo. Trajalo je dve leti in kombirniral sem skupinsko/individualno ter hipnoterapijo.  Nikomur ni kar se tiče depresivnih občutkov kaj prida pomagalo od naših udeležencev v skupini, pa smo se res trudili in upali da bo kaj, saj smo bili res v težki koži in bi včasih kdo od nas najraje kar umrl. Skratko point je v tem, da smo imeli izjemnega terapevta in smo zelo tudi sodelovali. Ozdravil ni pa nihče v tem času niti se ni kaj spremenilo glede depresije.

To so skoraj vsi tvoji zapisi, ki opisujejo tvoje poizkuse. Res si poizkušal marsikaj in nihče ne more trditi, da se nisi potrudil dovolj.

Sedaj šele resnično razumem tvoje razočaranje in tudi jezo, ki si jo mogoče napačno usmeril.

Zakaj ti ni uspelo? Ne vem.

Da pa si se trudil in vlagal v ozdravitev, o tem pa ni nobenega dvoma. Prav vsak se trudi na svoj način. Kakšni pa bodo rezultati, je pa odvisno od veliko dejavnikov... In mislim, da je popolnoma jasno, da nimamo vsi enako hitrih rezultatov, ker so tudi naše motnje različne, različno dolgo so trajale, različen je njihov izvor, imamo različno okolje, kjer živimo, imamo različne možnosti.

Da se ne bom ponavljala, citiram samo sebe. To se mi zdi bistvo vsega.

Zakaj ti dejansko to pišem? Mogoče zato, ker sem v tvojem pisanju začutila tudi del sebe.

Tudi jaz sem se dolgo časa neuspešno borila z mojo simptomatiko. Ali delam premalo? Ali ne delam na pravi način? Veliko vprašanj se je podilo po moji glavi. Poleg vprašanj pa ogromno občutkov krivde, da je z mano očitno nekaj zelo narobe, ker mi ne uspeva. Najbolj narobe je bilo ravno to obtoževanje in primerjanje z drugimi, ki jim je uspevalo. Velikokrat sem namreč prebrala, da če ti ne uspeva, potem ti nisi pripravljen delati. Ne, ni res. Mogoče to velja za nekatere, za vse pa nikakor ne. Zato ne imej občutkov krivde, če ti nekaj ne uspeva oz. če tebi nekaj ne pomaga, kar drugim pomaga. Pomembno je pa, da iščeš in najdeš tisto pot, ki bo prava zate.

Meni sedaj uspevajo stvari, ki mi pred dvajsetimi leti niso. Zakaj? Resnično ne vem. Ampak ne boš verjel, lotevam se jih na podoben način kot takrat, ko mi niso uspevale. Zato, argument, da ti nekaj ne uspeva, če nisi pripravljen delati, tukaj ne vzdrži. Jaz delam sedaj in delala sem takrat... Mogoče takrat, ko mi ni uspevalo še bolj kot sedaj... Sedaj mi uspeva, takrat mi ni... Nekaterih stvari ne bomo nikoli razumeli...

Želim ti vse najlepše!

P.S. In da ne bom čisto od teme, bom napisala še to: ja, jaz verjamem v psihoterapijo, verjamem pa tudi v druge metode in tehnike, in sicer v vse, ki kakorkoli posamezniku pomagajo. Ni pa vse za vse in tega se moramo resnično zavedati.

[vesnav]

Puhek,

ti vsekakor napreduješ.
Misliš s svojo glavo.

Jaz te razumem, čeprav imam drugačne izkušnje.

Vidim, da poskušaš vse...

Poti je več, zdaj lahko že rečem, da je edina - aktivnost.

Pot navzgor... Sigurno pa, da, če človek 7 let išče rešitve, je utrujen.. Že nenehno razmišljanje o tem bi te utrudilo...

Včasih kdo vpraša, ali se sploh da ozdraviti.. Pa si mislim: včasih, da sem.. Drugič pa si mislim, saj me to in to še kdaj grabi..
Toda, kakšna pa bi bila, če se mi pok sploh ne bi zgodil?!

Pojma nimam. Drugačna, toda določene strese in skrbi in način razmišljanja ne izkorenini nobena terapija..

Sama sem bila na dooozi zdravil, pa je bilo vse en šit, lahko rečem, še veliko slabše..

Sem po 8 letih rekla; no, zdaj pa bi kakšni AD, ko jih že tako hvalijo, prav prišli, saj sem že skoraj na veji, samo še zeleneti mora... Mi jih niso dali, zdravil namreč.. Jih ne rabim.. Kao.
Ok, sem rekla, pa dajmo videt, kaj je to KVT, ko jo že tako hvalijo..
Priznam, hodila nekajkrat, resnici na ljubo mi je brez veze...

Kopat se mi ne da, mi že vsakdan vsiljuje spomine, lepše ali manj lepe.

Napredek v 10 letih je več kot očiten, pravzaprav kot noč in dan.
Mi je pa jasno, da sem ok, kadar nekaj počnem in vidim rezultate.
KARKOLI.. To je dober občutek in sčasoma, res sčasoma se tudi ti ...tonini ali kaj so že v glavi poravnajo..
Za mišji kakec, ampak se...

Izločim ljudi, ki me delajo ne-veselo, ne-srečno, kolikor se da, se obdat z dobrim, počet, počet, počet, non stop nekaj počet, imet cilje, čeprav za nekatere še nisem (smo) pripravljeni, zreli, ampak ja, cilj.. Živeti pač, kolikor se da ..
In če ob tem ni hujših finančnih in drugih zdravstvenih težav, je občutenje dobre volje čedalje pogostejše..
O tem pa sem prepričana. In to je zame že nekako "normalno".
Tako nekako kot piše Jagodka... Sprejmem, da me ta občasna turobnost očitno ne bo zapustila, sprejmem nepopisno doživljanje srečnih trenutkov, obžalovanje pa, da, khm, kakšna nagrada za nadarjene ne bo ravno v mojih rokah, ampak sve u svemu, bolje je in bo. Še posebno, če v to, da sem boljše ne vlagam prav nobene pretirane energije, razen tega, da sem aktivna.
Seveda pa to velja, ko gre človek čez akutno fazo.
Tisto je pa hudič. Ampak to smo preživeli.

Drži se.

[MATEJ09]

Pred pol leta sem začel z psihoterapijo, ker sem prekinil z tabletami in se je anksioznost poslabšala sem iskal še kakšno pot k ozdravitvi, čeprav tablete sem spet začel jemati pred začetkom psihoterapije, anksioznost se je omilila po AD jih. . Cena je 50 eurov to je prvo dejstvo ki ga imam. Drugo je da nimam pojma ali je ta smer prava zame. Tretjo da nimam pojma ali je terapevt pravi zame. In četrto da se ni nič spremenilo niti za milimeter. Hodim enkrat na teden prej sem dvakrat.
Terapije bi naj imele učinek po nekaj letih nekje, do takrat si s tem denarjem lahko kupim garsonjero, pa ne želim biti nesramen ampak to je pač tako. Po tem času se bom tudi sam predcej spremenil, če ne drugega postaral.
Prvo kar me moti zakaj bolnik ki je že sam zmeden in pogosto še v socialni stiski mora sam izkati med goro različnih šol, pristopov, skupinsko, individualno,zbirat ogromno podatkov pa še potem je težko reči ali je na pravi poti. Drugo so cene, dejstvo je da hitro prideš do terapije predvsem z cvenki. Tretjo pa dejstvo da sem videl osebo, ki mu je psihoterapija in ideje terapevta zelo poslabšalo njegovo duševno stanje- o tem tu ni govora, sploh ideja o opustitvi zdravil, pa je to terapevt z vsemi licencami ali je to edini primer?. Četrto izgovori terapevtov , terapija ne pomaga , ker se nisi potrudil, zadosti poglobil itd....poglejte če sem bolan se lahko potrudim v okviru svojih možnosti, in če je odgovor za neuspeh moj premajhen trud, ki je lahko tudi posledica bolezni potem sem malo v temi.

[vijolica]

" Potrebno je, da greš na psihoterapijo pripravljen, da veš kaj moraš povedati,
da imaš napisano vse, kar se ti je v obdobju od ene do druge terapije dogajalo."

Toja zelo rada berem tvoje odgovore, ker so tako sistematični in se zelo strinjam z njimi. Vidim, da imaš veliko izkušenj na tem področju in si mariskomu v pomoč, tudi meni.
Ko sem brala tvoj post sem se ustavila pri zgornjem stavku. Jaz tudi že kar nekaj časa obiskujem psihoterapijo in mi  je delno pomagala, vendar ansioznosti in tesnobe, ki se mi je začela pojavljati v zadnjih mesecih ne uspem še obvladati.  Zato sem večkrta zelo razočarana, ah meni to ne more pomagati. Morda tudi zdravila nimam še ta prava.  Je pa res, da večina nas gre na psihoterapijo nepripravljenih in potem pričakuješ čudež. Od kar sem prebrala to kar si napisala, si beležim kaj vse bova s psihoterapevtom obravnavala na naslednji seansi in kaj na katera vprašanja hočem najti odgovor. Tako, da Toja hvala ti.

Aja, kako si pa ti se spodadala z anksioznostjo in tesnobo zjutraj, zjutraj je pri meni najhujše... pšotem se nekako spravim v pogon, ampak je zelo težko. Če mi daš kakšen nasvet, ti bom hvaležna.

 

[Janja]

Vijolica!

Sicer nisi vprašanja naslovila name, vendar ti bom vseeno napisala, kako si jaz pomagam.

Dan vedno začnem z mojo tehniko sproščanja. To tehniko izvajam redno in ne glede na moje počutje. To pomeni, da jo izvajam tudi takrat, ko simptomi niso prisotni. Če pa so simptomi prisotni, potem mi tehnika pomaga, da se nekako spravim v red. In po nekaj začetnih minutah izvajanja že začnem čutiti umirjenost... Seveda, če simptomatika ni prehuda. V tem primeru potem potrebujem več časa, da se pojavi umirjenost in sproščenost.

Če se pojavijo simptomi anksioznosti tudi čez dan, recimo v kakšni situaciji, ki se je bojim, to vajo ponovim, in sicer tudi na javnem mestu. To pomeni, da jo začnem izvajati in tega nihče niti ne zazna.

Zadnjič sem to morala izvajati na avtocesti pri 130 km/h.

Včasih, ko se mi je to dogajalo praktično povsod, kjer se ti lahko dogaja, sem se zelo prestrašila, ker nisem vedela, kaj mi je in kako naj se obnašam. Ponavadi sem skušala iz situacije zbežati in potem sem samo še bežala in nič več živela.

Sedaj je lažje, ker vem, kaj moram narediti. In počasi, res počasi, napredujem. Me čaka pa še veliko dela, pa vendar je drugače, če veš, kako, zakaj, kaj lahko narediš...

Lahko, da ima Toja drugačne prijeme. Ti bo že sama napisala.