Uspešnost psihoterapije

[vista66]

Včeraj sem gledala en film, ko so svojci pacienta tožili psihoterapevta, ker je pacient naredil po končani psihoterapiji samomor in ga psihoterapevt ni v začetku opozoril na "stranske učinke" psihoterapije. Baje bi naj bila psihoterapije neuspešna, škodljiva v 40% primerov. Konkretno je šlo za potlačene spomine, ki bi jih naj bilo bolje pustiti tam kjer so, če gre za težke zlorabe.

Zanima me, če kje obstajajo statistični podatki o uspešnosti te vrste zdravljenja psihe. Za ostala zdravila se ve, kako delujejo, poučeni smo o možnih stranskih učinkih, ....  ta procent (40) pa me je frapiral...

prosim za vaša mnenja.

[toja]

 

Vista haj!
Ko sem brala tale tvoj post sem se vprašala ali je bil film posnet po resničnem dogodku ali samo film.
Jaz verjamem v psihoterapijo in tudi v to, da je treba potisnjene dogodke obelodaniti, res pa je lahko škodljiva, če ne delaš po njegovih navodilih in misliš
in si razlagaš po svoje.
Kot so nam povedali, je psihoterapevt samo vodilo, sami pa moramo opravljati
naloge, ki nam jih dajo ter  jih piliti, da nam pridejo njihova navodila v podzavest, s tem pa ko delamo, si krepimo SAMOZAVEST.
Tudi Milenko nam je razlagal o tem, da je psihoterapija trdo delo in da si utrujen,
ko se ti konča.
Spomni se, ko je govoril o kamnu, ki ga nosimo v sebi, da ga je treba odvrečt, kar si jaz razlagam, da pomeni to za vse težave, ki nas morijo!

Statistike ne poznam in je niti ne gledam, kajti papir vse prenese, gledam in
poslušam pa izkušnje, ki jih dobim od prijateljev in vem, da znajo povedat same
pozitivne stvari!
Poglej, če statistika kaže, da je 40% neuspešnih, torej je uspešnih 60%.
Vprašanje pa se mi postavlja, kaj bi pokazali vzroki "zakaj" neuspešnost?

To je moje mišljenje o psihoterapevtih, sem pa striktno proti hipnozi!!!!

 

[Jagodka]

Vista, si odprla tako zoprno temo, da se nihče ne upa oglasiti. Zgleda. Sem tudi jaz gledala to nadeljevanko in razmišljala o tem. To, ali "podatek" drži ali ne, je itak brezpredmetno. Vsaj zame.

Kaj to pomeni uspešna terapija? 

Prvič je velika razlika med neučinkovito in škodljivo, drugič je vprašanje profesionalnosti terapevta in tretjič je odvisno od same smeri psihoterapije. Mene pri nas konkretno zelo moti to, da terpevti nimajo urejenega statusa in se morajo predstavljati kot svetovalci za odnose.... To se mi zdi še najbolj škodljivo za uporabnike, ker se marsikomu zgodi, da naleti na šarlatana, svetovalca nevemzakjževse. Tako obsežno sivo področje našega zdravstva je nevarno za marsikakšnega bolnika (tudi z drugimi boleznimi in motnjami), hudo nevarno.

Si pa upam trditi, da je včasih bolje, da kaj (nenačrtno) pozabimo, najbrž naš spomin ni selektiven zaradi lepšega. Selektivnost spomina ima neko določeno funkcijo v našem življenju in nam omogoča lažje preživetje. Preveč poglabljanja, razglabljanja, analiziranja nas pogosto obrača v istem krogu iz katerega težko izstopimo. Frustracije s frustracijo ne moreš zdraviti, v to sem prepričana. Meni se to zdi čisto podobno simptomom, bolj ko se ukvarjam z njimi, več jih je in močnejši so. Mogoče se komu zdi, da malo posplošujem. Najbrž res, ker ne poznam dela terapevtov in vsega ozadja, ki je povezano z zdravljenjem. Verjetno bi morali za vsakega bolnika narediti nekakšen osebni načrt, kar je pa vse prej kot preprosto. Kolikor nas je, toliko načrtov.


Osebno imam odlične izkušnje s terapevtko transakcijske analize, s psihiatri naših psihiatričnih ustanov pa zelo slabe. Ozdravitev, kar koli zdaj že smatramo pod tem izrazom, je tudi stvar odnosa med terapevtom in terapirancem. Ko sem začutila, da je zame dobro, kar mi je povedala terapevtka, sem začela zaupati sama vase, da to naredim po svojih najboljših močeh, kar v tistem trenutku pač zmorem. Se mi pa zdi (izkušnje mojih sotrpinov iz EKIja), da nekateri pričakujejo od terapevtov neke nadzemeljske moči, da jih bodo pozdravili brez lastnega vložka. Prevelika pričakovanja so jih vodila v odvisnost od terapevta, kar spet ne pelje nikamor, če se moramo ves čas pustiti vozit nekemu šoferju, namesto, da bi šofirali sami.

Jaz verjamem v psihoterapijo in tudi v to, da je treba potisnjene dogodke obelodaniti, res pa je lahko škodljiva, če ne delaš po njegovih navodilih in misliš
in si razlagaš po svoje.

Kot praviš, Toja, moraš popolnoma zaupati. Se strinjam. Ljudje pa imajo izkušnje, da so zaupali nekomu, ki svojega dela ni sposoben opravljati, pa ima papir in ustrezno izobrazbo. Jaz kar verjamem, da se veliko ljudi odloči za študij psihologije ali psihoterapije, da bi razrešilo svoje travme in frustracije. Sita skozi katera gredo študentje so premalo selektivna. Od tod tudi (nekatere) neuspešne in škodljive terapevtske seanse. Nesposobni tzerapevti.

Meni se zdi, da je (bo) moja anksiozno/depresivna motnja ozdravljena takrat, ko se bom naučila v polnosti živeti z njo in jo sprejti kot del mene. Ko bom sprejela vse, kar se mi je dogajalo, spremeniti pa način gledanja na travmatične dogodke iz preteklosti, ki se jih zavedam.

[trzinka]

Osebno imam odlične izkušnje s terapevtko transakcijske analize, s psihiatri naših psihiatričnih ustanov pa zelo slabe. Ozdravitev, kar koli zdaj že smatramo pod tem izrazom, je tuOsebno imam odlične izkušnje s terapevtko transakcijske analize, s psihiatri naših psihiatričnih ustanov pa zelo slabe. Ozdravitev, kar koli zdaj že smatramo pod tem izrazom, je tudi stvar odnosa med terapevtom in terapirancem. Ko sem začutila, da je zame dobro, kar mi je povedala terapevtka, sem začela zaupati sama vase, da to naredim po svojih najboljših močeh, kar v tistem trenutku pač zmorem. Se mi pa zdi (izkušnje mojih sotrpinov iz EKIja), da nekateri pričakujejo od terapevtov neke nadzemeljske moči, da jih bodo pozdravili brez lastnega vložka. Prevelika pričakovanja so jih vodila v odvisnost od terapevta, kar spet ne pelje nikamor, če se moramo ves čas pustiti vozit nekemu šoferju, namesto, da bi šofirali sami.

Meni se zdi, da je (bo) moja anksiozno/depresivna motnja ozdravljena takrat, ko se bom naučila v polnosti živeti z njo in jo sprejti kot del mene. Ko bom sprejela vse, kar se mi je dogajalo, spremeniti pa način gledanja na travmatične dogodke iz preteklosti, ki se jih zavedam.
[/quote]


pod tole se pa podpišem

[vista66]

Spremeniti način gledanja na dogodke iz preteklosti.....aja...najprej hvala vsem trem, ki ste se oglasile...

kako je prav gledati...verjetno realno...je ok, da nas bo po tem spremenjenem načinu gledanja še vedno popadel krčevit jok...kam merim...ne vem, če že gledam drugače..ali sem morda že vedno gledala pravilno...ful se lovim 

Podatek 40% najbrž drži, ker sem na netu našla le eno raziskavo narejeno v sedemdestih...tam je bil odstotek če se prav spomnim 67 in se je verjetno do danes za 25% izboljšalo.

Cilj je pomemben. Kam bi radi prišli? Kdaj lahko rečeš, da si se sprijaznil, sprejel svojo anksioznost...

[Jagodka]

Vista, naj ti za začetek povem, da se mi zdiš ena redkih sodelujočih, ki postavlja tako realna vprašanja in se ne da odpraviti z "saj bo vse OK", "rada se moraš imet" ipd. 
Kar nekaj časa sem imela prav rešpekt pred tem, da bi pisala v tvojih temah, ker sem v primerjavi s tvojo zgodbo princeska, ki jo žuli en grah tam nekje pod pernicami. 

Nekje sem prebrala, da so destruktivna čustva posledica neživetega življenja. Menda imamo največji problem s tem, da imamo pred živlejnjem samim predsodke. Hm, kako paradoksalno. Le 10% ljudi naj bi živelo polno življenje, ostali živimo, ne da bi živeli. Meni se to zdi grozljivo. Da smo kot zajčki na gozdni jasi.

Spremeniti gledanje? Kaj je realno gledanje? Na dve vprašanji veliko možnih odgovorv, bolje misli. Osnova vsake, tudi destruktivne, čustvene reakcije je prepoznavanje resničnosti na svoj, sebi lasten, način. Način, kako ti doživljaš resničnost - lahko tudi popačeno. Sama imam s popačenostjo doživljanja probleme predvsem v tem, da imam pogosto občutke krivde, manjvrednosti, nesposobnosti obvladanja celo osnovnih opravkov, da me je pretirano strah za bližnje (bolezen, smrt). Vse to doživljanje izhaja iz preteklih dogodkov, ko sem morala svoja čustva in njihovo doživljanje potlačiti. Saj poznaš: strah pred tem, kaj bodo rekli, da me ne bodo marali, da me bo nekdo udaril.... Tako sem se naučila čustva tlačiti, nisem jih znala konstruktivno izražati, niti navzven, kaj šele sama v sebi. Za to naučiti se potrebujemo veliko vaje, pa ne napamet, izzivi so potrebni, da se z njimi soočimo in reskiramo tudi to, da nismo vedno uspešni, da smo zavrnjeni, da smo poraženi. In to, da biti zavrnjena in neuspešna ne pomeni, da sem slaba, da sem nesposobna. Da to sprejmem, kot del življenja, eno poglavje. Kako? Z vsakim dnem posebej, včasih zelo naporno, včasih lažje, brez podpore mojih najdražjih pa skorajda ne gre.
Odprtost za izzive dojemam kot polnost življenja.

Izkušnje ne morem spremeniti, lahko pa spremenim svoj odnos do te izkušnje, nekako tako, da ji odvzamem čustveno vrednost. Prav tako ne morem spremeniti ljudi, ki so mi povzročili frustracije, lahko pa spremenim odnos do njih, odvzamem jim vrednost, vpliv, ki ga imajo na moje doživljanje.

Mogoče je ženskam (že po naravi) težje racionalizirati čustva. Se mi zdi, da je naš čustveni svet veliko bolj "apokaliptičen", kot pri moških. Ne zamerit, nočem nikogar žaliti. Meni je pomagalo predvsem racionalistično predalčkanje svojih občutij, ki so se sprožala ob določenih dogokih in predvsem ob določenih ljudeh (predvsem določenem tipu ljudi). Recimo, da je napredek opazen. 

..je ok, da nas bo po tem spremenjenem načinu gledanja še vedno popadel krčevit jok...kam merim...ne vem, če že gledam drugače..ali sem morda že vedno gledala pravilno...ful se lovim 

Mogoče krčevit jok ni ravno tisto, kar bi si človek želel, sploh ne v kateremkoli trenutku. Zakaj pa tako močna reakcija? Saj ne pravim, da ne smeš biti žalostna, ampak zakaj tako močno. Če si ti zdi to dobro za tvojo dušo, zakaj pa ne, končno. Koliko pa to vpliva na tvoje življenje?

Jaz ne verjamem v cilj, sam po sebi. Verjamem v pot.
Če sem sprejela svojo anksioznioznost? Ne. Še vedno se je hudo prestrašim. Še vedno se pogosto sprašujem, kaj mi je bilo tega treba, zakaj je to dobro. Se je pa moje počutje veliko izboljšalo. Ukrepam hitreje in tudi bolj učinkovito, kot prej.

[metu]

Kako pa to ukrepaš Jagodka, konkreken primer? Torej se moraš z anksioznostjo naučiti živeti, čimbolj kar se da? Nikoli ne bo čisto izginila?

[upica]

Ja pozdravljeni.
Jst osebno hodim na psihoterapijo zdj 9 mesecev in se vidijo določeni premiki. Hodim na KVT, se vedno se učim biti čimbolj realna in prizemljena, čimbolj aktivna in tako dalje. V določenih segmentih sem že napredovala, in se nekako znam zaktivirat, čeprav je pri meni simptomatika še vedno zelo močna in non stop prisotna. Je res, da je psihoterapevt le pomoč ki ti predstavi določeno ogrodje in ponudi orodje za reševanje problemov, vse delo in aktivnost in trud, je pa dejansko odvisen od nas.
Poznam določene ljudi, ki so se s pomočjo psihoterapije in resnega dela na sebi, 180 procentov spremenili, se trudijo aktivno še vedno , in so zelo napredovali, zato se večkrat sprašujem, kaj je tisto ključno v človeku, da človek res zbere vse svoje moči in vztrajnost in se trudi, da naredi tako velik premik na sebi, da se dejansko pokaže tudi navzven v njegovem življenju in napredku. sama bi rada osebno tako napredovala, samo se zavedam, da sem praktično še čisto na začetku, zavedam se pa da imam ogromno za narediti s predelovanjem svoje preteklosti in nezdravih vzorcev, ki so posledica pomojm predvsem nepravilne vzgoje in odnosov v moji družinski dinamiki.
Tko da zdj kmalu bom mogla začeti delati tudi na preseganju vedenjskih vzorcev, ki so mi bili privzgojeni in niso bili zdravi.
Vsem nam želim, da bi bili tako močni in vztrajni, da bi prestopili mejo in se premaknili v procente uspešnosti v delanju na sebi!!! Vse lepo in lepe prvomajske praznike vam želim!!!

[nebesno modra]

To je moje mišljenje o psihoterapevtih, sem pa striktno proti hipnozi!!!!

 

[/quote]

ojla - toja- mene pa zanima zakaj si proti hipnozi! Namreč jaz hodim na hipnoterapijo in se mi zdi da deluje- vseekoakor ne škoduje in sem presenečena nad tvojo izjavo. Nima pa hipnoterapija nič z filmsko ali odrsko hipnozo. To menda veš.

glede same učinkovitosti psihoterapij pa jaz menim, da delujejo in pomagajo, odvisne so pa tako od terapevta kot od nas, naše odprtosti, sprejemanja...V bistvu razumem terapevta kot podpornika, ki ti pač pomaga in te usmerja pri tem kar imaš sicer sam za narediti. Pri hipnoterapiji pa gre za direktno vračanje v svojo zgodovino, komunikacijo s svojo podzavestjo in razrešitev motečih stanj- s tem ko se soočimo z dejavnikom kjer se je vse skupaj začelo. Sliši se komplicirano, čeprav v bistvu ni,

 

lep večer

[toja]

 

Nebesno modra, res sem proti hipnozi, saj sem tako napisala!!!
ZAKAJ
Preprosto zato, ker me je strah!

Nebesna lepo, da si malo opisala hipnoterapijo o kateri nisem imela
pojma, upam da bova o njej še lahko marsikatero rekli in mi boš če
boš želela podrobno opisala postopek.
Saj veš, če človek vidi samo hipnozo po TV in v filmih,si pod to
besedo predstavlja vsemogoče in tistega vsemogočega je mene
strah.

Lp 

[nebesno modra]

hojla toja

Ja veš, to da te je strah, pa čist razumem, je bilo mene tudi na začetku, pa sva s terapevtom vse razčistila. 

Bova kakšno rekli na to temo, daj pa šibam, lep dan ti želim

čao

[trzinka]

 Namreč jaz hodim na hipnoterapijo in se mi zdi da deluje. Nima pa hipnoterapija nič z filmsko ali odrsko hipnozo.

tudi jaz sem hodila in mi je pomagala 

[nebesno modra]

ojla trzinka

 Namreč jaz hodim na hipnoterapijo in se mi zdi da deluje. Nima pa hipnoterapija nič z filmsko ali odrsko hipnozo.

tudi jaz sem hodila in mi je pomagala 

ja, to je pa lepo slišati!

vse dobro, lp

[koklja]

Tudi mene mika, da bi poskusila - zanima me že sama izkušnja. Pa se kar ne morem odločiti.

[Modrina]

Hipnoterapija je mogoče rešitev za kratek čas. Motnjo zaradi katere se zdraviš ti mogoče omili ali ozdravi ampak kot posledica tega se v prihodnosti pojavi druga motnja. Ljudje, ki so z hipnoterapijo opustili kajenje so sčasoma pridobili drugo razvado.
Določeni vzorci v podzavesti so z razlogom.

LP

[nebesno modra]

Hipnoterapija je mogoče rešitev za kratek čas. Motnjo zaradi katere se zdraviš ti mogoče omili ali ozdravi ampak kot posledica tega se v prihodnosti pojavi druga motnja. Ljudje, ki so z hipnoterapijo opustili kajenje so sčasoma pridobili drugo razvado.
Določeni vzorci v podzavesti so z razlogom.

LP

Hoj!

Modrina odkod tebi takšna informacija? Pa ne govorim zdaj o teh hipnozah za prenehanje kajanja, ampak o terapevtski hipnoterapiji, ki razreši srčiko problema prav tam, kjer je nastal in ga v podzavesti razreši? S kakšnim razlogom pa so ti "določeni" vzorci? Da te celo življenje omejujejo?

http://www.hipnoterapija.si/faq.aspx

Podatek je , da naj bi bila hipnoterapija uspešna 93 odstotno.

Vsak se naj odloča o sebi po svoje, absolutno, samo dajmo argumentirat svoje trditve

lp

[nebesno modra]

ojla modrina

Pa še to- ti ljudje, ki z hipnozo odvajajo od kajenja- mislim, da niso profesionalni hipnoterapevti. Ljudem dajejo zgolj sugestije v določenem stanju. To je tako, kot da pridem, naj me nekdo začara, sama pa ne rabim spremeniti nič. V hipnoterapiji gre za to, da Sam greš nazaj, s pomočjo terapevta,, in razrešuješ moteča stanja, iščeš vzorec kjer se je to začelo. Tako da odvajanje od kajenja pod hipnozo in profesionalna hipnoterapija nimata kaj dosti skupaj, razen magične besedice.

Upam, da si razumela kaj sem želela povedati,lp

[trzinka]

Pa še to- ti ljudje, ki z hipnozo odvajajo od kajenja- mislim, da niso profesionalni hipnoterapevti. Ljudem dajejo zgolj sugestije v določenem stanju. To je tako, kot da pridem, naj me nekdo začara, sama pa ne rabim spremeniti nič. V hipnoterapiji gre za to, da Sam greš nazaj, s pomočjo terapevta,, in razrešuješ moteča stanja, iščeš vzorec kjer se je to začelo. Tako da odvajanje od kajenja pod hipnozo in profesionalna hipnoterapija nimata kaj dosti skupaj, razen magične besedice.

Upam, da si razumela kaj sem želela povedati,lp

se strinjam, absolutno pa mora človek vse življenje delati in se učiti, nekaj narediti in poskrbeti zase. Magične besede ni, ki bi rešila težave

[Jagodka]

Kako pa to ukrepaš Jagodka, konkreken primer? Torej se moraš z anksioznostjo naučiti živeti, čimbolj kar se da? Nikoli ne bo čisto izginila?

Racio in vaja. To so moje izkušnje, moje težave so pa nevrotične narave.

Mene najbolj "prestrašijo" pokroviteljski ljudje in neznane situacije. Pri drugem še vedno blažim samo simptome, ki se pojavijo ob nepredvidenih situacijah, še ne poznam vzroka za ta strah (ki je resnično pretiran in se mi pojavlja zadnje dve leti, prej ga nisem poznala). V kratkem dobim nov avto, pa me je že vnaprej tako strah ga voziti (čeprav že leto in pol nimam čisto nobenega problema z vožnjo), da ne morem spati, pojavljajo se glavoboli, omedlevica, trzanje. Samo simptome gasim.

Za strah in doživljanje destruktivne jeze, občutka manjvrednosti, ki mi jih (vem, da večinoma nehote)
vzbujajo nekateri ljudje, pa poznam vzrok in ko sem ljudem, ki so mi (kot otroku) vcepljali manjvrednost vzamem - čisto racionalno, sistemsko - vrednost, pomen v svojem življenju, so se spremenila tudi doživljanja ob zdajšnjih takih dogodkih.

Mislim, da anksioznost ne bo nikoli izginila in s tem sem se že kar pomirila, da je to del mene, da me telesni simptomi, ki se mi pojavljajo opozorijo na to, da sem skrenila, da pretiravam, da se ne odpočijem, da preveč zahtevam od sebe. Anksioznost sem lažje sprejela, kot dejstvo, da nisem rojena za vse na svetu, da nimam talentov, ki si jih želim, da sem na določenih področjih omejena, tako mentalno kot telesno.

[Puhek]

Hipnoterapija je mogoče rešitev za kratek čas. Motnjo zaradi katere se zdraviš ti mogoče omili ali ozdravi ampak kot posledica tega se v prihodnosti pojavi druga motnja. Ljudje, ki so z hipnoterapijo opustili kajenje so sčasoma pridobili drugo razvado.
Določeni vzorci v podzavesti so z razlogom.

LP

Hoj!

Modrina odkod tebi takšna informacija? Pa ne govorim zdaj o teh hipnozah za prenehanje kajanja, ampak o terapevtski hipnoterapiji, ki razreši srčiko problema prav tam, kjer je nastal in ga v podzavesti razreši? S kakšnim razlogom pa so ti "določeni" vzorci? Da te celo življenje omejujejo?

http://www.hipnoterapija.si/faq.aspx

Podatek je , da naj bi bila hipnoterapija uspešna 93 odstotno.

Vsak se naj odloča o sebi po svoje, absolutno, samo dajmo argumentirat svoje trditve

lp

V resnici je zelo zakomplicirano.

Možgani ti pod skoraj nobenim pogojem ne bojo dovolili, da dostopaš do teh tvojih travmatičnih spominov iz otroštva.

Zakaj! Zato, ker so v tem istem delu možganov shranjena osnovna znanja, ki si jih v otroštvu do 3. leta starosti hkrati s travmami pridobivala in jih potrebuješ za preživetje torej: kako govoriti, kako jesti, kako in kdaj iti na stranišče... In možgani ta del spominov varujejo kot mati svojega otročka, zato da kar čez noč ti slučajno ne bi pozabila (prepisala z drugim spominom) govoriti in jesti.

Najbrž edina pot, ki dovoljuje delni vstop v ta del možganov je v možganskem valovanju beta (stanje tik pred spanjem in takoj ko zjutraj vstaneš - zato te terapevt mora najprej "omamiti", da lahko prične s terapijo) in je zelooooooooooooo dolgotrajen proces. Vsekakor se ni za hecat s tem in mora biti terapevt kot prvo izjemno usposobljen in z licenco. 

Mislim, da v Sloveniji to delata le 2 hipnoterapevta. G. Tomaž je zares dober (kot terapevt in človek), a kot sem rekel - proces je zelo zapleten, možgani se branijo na vse pretege, zato v najboljšem primeru traja terapija dolgo dolgo časa, če je sploh uspešna.