Izpoved neke jokice...

[Arwen]

Klary, en velim objem 

[jasa]

Klary mimam besed za tvojo zgodbo žalostno, ampak držite se vsi skupaj in tud vam bo pisajo sončece sreče to vam jaz želim iz srca 

[Klary]

jasa, arwen in vsi ostali, hvala za razumevanje in podporo

[Klary]

Ojla!

Evo, pravkar smo se vrnili iz doooooooolllllllllgeeeeeega sprehoda. Najprej sva z B. imela namen iti samo po kruh, na pivo in domov. Po pivu pa sva se odločila pot podaljšat za cca. 3 km in sva šla okoli riti v žep domov. Sprehod je bil tako dolg, da sva morala kar dvakrat natankat vsak po eno flaško , ta druga flaška niti ni bila v planu, ampak kaj, ko so bili ribiči tako prijazni in pokrajina ter ribnik tako vabljiva . Prehodili smo caa. 6km in se malo prej vrnili domov. Najina draga hčerkica seveda ni spala, ampak celo pot pridno jokala in vpila. Čudi me, da je ona celo med dremanjem tako živčna...oči ima zaprte, vpije in pridno mučka vse okoli sebe in brca v vozičku in tako je vedno, sploh ne zna biti mirna, celo med spanjem joka. Zdaj pa gre mala miss jest, z 1.urno zamudo, upam, da bo tokrat pojedla več, sva jo dala z B. na preiskus.

[trzinka]

Si imela pa zanimivo popoldne  , pa še tako lep sonček je

[Arwen]

hja, vprašat ni greh, pravijo... čeprav vprašanje lahko kake občutke krivde prebudi, kar pa nikakor ni moj namen... kdaj pa si prenehala z jemanjem droge?

[Klary]

To je nezaslišano vprašanje

Nee, hecam se . Vprašanje mi ni prebudilo nikakršnih občutkov krivde, obžalovanja,...karkoli. Pač je del moje preteklosti tudi droga in, če bi imela predsodke pred debatiranjem o tem, potem tudi ne bi tega napisala.
Nehala sem pri 17ih letih (zamenjala družbo in se nekako zavestno odločila, da ne bom več okoli iskala droge). Torej 6. let bo od tega. Točnega datuma ne vem. Potem sem sicer še enkrat šla na en party, tam zakomirala od vse kemije ki sem zmetala vase in se odločila, da jaz tega resnično ne potrebujem. Bil je zadnji party in spet sem dobila lekcijo. Če ne bi na wc-ju skoraj padla skupaj, ne vem kaj bi bilo. Prav panika me je že zagrabila, ko se nisem mogla pobrat, padala sem po tleh, bruhala in sploh nisem imela moči, da grem ven iz wc-ja, ali se dvignem na noge, tako sem tam ob 9ih zjutraj čepela 2. uri zaprta in v solzah, ter čakala, da kdo od prijateljev pride po mene. Potem sem dvakrat sem še kadila travo in videla, da me te stvari ne zanimajo več, da v njih ne najdem tolažbe. Zdaj grem raje na pivo .

[Arwen]

 ; vprašala sem, ker mi je možgane prešinila misel, da bi mogoče bila razdražljivost (oz. kot sama praviš živčnost) hčerke povezana z odvisnostjo, a vidim, da temu ni tako.

Je pa dejstvo, da so otroci radarji, da jim ni para, zaznajo vse, kar se s starši dogaja... in možno je, da zaznava tvoje bolečine...

[Klary]

Mislim, da ima tamala več težav s partnerjem, kot z mano. On npr. znori, ko mu noče jest, jaz jo s poslednjimi atomi moči vzamem od njega, jo stisnem k sebi, malo se pozabavava, poigrava, potem pa poskušava jesti, čeprav joka, se trudim, ker vem, da mora pojesti. Pač zadržujem živčnost v sebi in je ne prenašam na malo, čeprav vem, da ni dobro živčnosti zadrževati notri, ampak, če sem živčna jaz, je tudi ona.

[Arwen]

Pač zadržujem živčnost v sebi in je ne prenašam na malo, čeprav vem, da ni dobro živčnosti zadrževati notri, ampak, če sem živčna jaz, je tudi ona.

  saj daleč od tega, da trdim, da jo zavestno prenašaš... otroci to enostavno čutijo. Čutijo vse. Čutijo napetost starša, čutijo, če starša kaj boli, čutijo, če starša kaj teži.... in potem temu primerno reagirajo...

[Arnika]

Klary, sem prebrala tvojo zgodbo in sem zajokala še jaz. Iz srca vam želim, da se hčerkica pozdravi in da zaživite mirno, manj stresno življenje družine.
Kako se pa hčerka odziva na glasbo? Samo razmišljam, kaj bi jo lahko pomirilo. Se rada igra? Jo okolica zanima?
Pomislila sem na avtizem. Nič nočem trdit in strašit. Vem pa, da otroci  z avtizmom potencirano doživljajo dražljaje in se odzivajo na okolico razdražljivo, če se ne najde poti, ki je zanje ugodna in spodbudna.
Lahko pa je reakcija na operacije, zdravljenje. Še odrasel človek to težko prenaša, kaj šele eno bitjece, ki je prišlo na svet, da bi živelo, žal pa mora prenašati bolezni in zdravstvene posege.
Imam občutek, da se mora ta deklica predvsem umiriti in da bo takrat začela sprejemati tudi hrano.

Poskrbi tudi zase, draga Klary. Težke preizkušnje imaš v življenju, vendar si dokazala, da jih zmoreš premagati. Odšla si od droge. To zmorejo močne osebe. In ti vsekakor to si. 

[Klary]

Evo, spet se jaz javljam .
Tokrat z drugim razlogom. Feeling imam, da me bo razneslo...šla bi ven, morda samo 1km stran, šla bi tistih 7km do Mb, če bi imela avto, pa ne morem . Pa še nihče nima časa, B. more tamalo pazit, kolegica je bog ve kje, v glavnem nima časa... Mene pa vleče ven. Samo da grem, spet sem napeta, da me bo razneslo...itak je pa spet prisotna bolečina v prsih. Eh...bo že minilo.

[Aslan]

Draga Klary.
Izjemno žalostna zgodba.
A siješ iz nje kot biser, ki ima moč, voljo do življenja, si borka.
Vse spoštovanje zato!

Detecu se zagotovo pozna v tej zgodnji razvojni fazi primanjkljaj dotika, stika s teboj,
saj bolnica ni enako kot domek...kako otrok sprejema vse kar se mu je dogajalo (operacije, preiskave) bo pokazal čas. Če je po tebi mala je prava borka! ... in mislim da je tako ...

Vsekakor mislim da bi bilo fajn poiskat pomoč v obliki psihoterapije kar za oba vaju s partnerjem skupaj.
Otrok prinese spremembo v partnerstvo, otrok z motnjo v razvoju toliko bolj...saj zahteva več pozornosti, več prilagajanja, odrekanja in tudi na psihičnem nivoju več stabilnosti, trdnosti...odgovornosti.
Večinoma je žalkskoraj vsa psihoterapija samoplačniška, vseeno se probajta obrniti na
CP Maribor mail: cp-mb@sipt.si ... 031 770-962, kot vem je prvi razgovor brezplačen in morda skupaj najdete način kako vam pomagat po tej psihološki plati...glede depresivnega počutja, tesnob, psihosomatskih telesnih bolečin...

Če si se zdravila za odvisnostjo, verjetno pomirjevala (anksiolitiki) morda res niso primerni,
saj tudi povzročajo lahko novo odvisnot. Antidepresivi pa so zdravila ki ne povzročajo odvisnosti.
Tako da če boš šla do psihiatra in se z njim pogovorila o tem, boš lahko po potrebi jemala tudi antidepresive.

Klary pošiljam ti pozitivno energijo in prijazen pozdrav...

P.s.
v tvojem pisanju me je tako zelo v oči zbodlo prav nekajkrat omenjeno pivo...
Alkohol tako lepo ublaži depresijo in tako nezavedno si spet v novi odvisnoti...
Zato ne ... ostani trezna ... otrok te potrebuje bolj kot karkoli drugega ...
in tudi TI ti potrebuješ SEBE zdravo!

[Klary]

Trezna ostajam...pivo ali dva na teden, pa mislim da ne bo privedlo v odvisnost. Pijan človek je šema, to si pa ne želim biti.
Pa hvala za lepe besede Aslan , lepo si napisala.

[Aslan]

Trezna ostajam...pivo ali dva na teden, pa mislim da ne bo privedlo v odvisnost. Pijan človek je šema, to si pa ne želim biti.

  zrelo razmišljaš!
... glede na vse kar si preživela si res lahko ponosna nase!

Obejm tebi in družinici ...

[Arnika]

Klary,  in topel, zdravilen objem od mene.
Kadar imaš občutek, da te bo razneslo, in silno željo, da bi odšla, pojdi. Vzemi si pol ure in pojdi - na travnik, v gozd, kamorkoli. Samo pojdi in dihaj. Hitra hoja, tek, če ga zmoreš - res pomaga. Ne sicer takoj, najprej so kar krize in se ti mogoče zdi, da je še slabše, vendar sčasoma postane blagodejna dejavnost, ki sprosti telo in posledično tudi  psiho. Telo se prediha, energija zaokroži po telesu, misli se preusmerijo, začutiš sebe, lažje razmišljaš, sprostiš se. Dobiš moč in energijo za spopadanje z vsakodnevnimi težavami. In kakor priporoča Aslan - psihoterapija zelo pomaga.

Sončka 

[nenci]

Arnika, se popdpišem 

[simonka]

Klary,

dobro ti gre. In še bolje ti bo šlo. Sem ti že rekla, da si zelo pogumna punca. Ti boš "uštimala" vse v nulo!!

Želim ti lep večer.

Lp,Simonka

[Klary]

Lepe vzpodbudne besede, hvala za njih, ampak današnji dan me je spet sesul . Zjutraj sem bila še ok, potem se je pa začelo: jok, živčnost, hotela sem se pogovoriti s partnerjem kaj čutim, kaj se dogaja z mano in z nama, kaj mi ni prav, pa me ni razumel in sva se skregala do konca, potem sm že vsa v solzah in v nekem čudnem transu hotela pakirat in it nazaj na svoj stari dom k očetu in sem ga klicala, vendar me ni podprl in tako sem ostala sama v bedi in v solzah.
Nekako sva se z B. pogovorila, čeprav vem, da bo ta dogovor držal samo nekaj dni. Dragemu tole moje obnašanje diši na depresijo, čeprav nimam samomorilskih misli, ampak jokam vsaj 3krat na teden, vse mi je odveč, tudi pranje perila, kuhanje ipd, ves čas sem utrujena, brezvoljna, če pa ne jokam, sem pa žalostna. Razmišljala sem o nakupu Deprim forte in mogoče tudi o baldrijanovih kapljicah, ampak še razmišljam.

[toja]

 

Klary, ne bodi žalostna, ne jezi se, saj si močna in pozitivna.
Vsepovsod pride do nesoglasja v familiji, tudi ti nisi izjema,
vse se da porihtat.
Ne zagovarjam tvojega B. vendar ima do neke mere prav.
Ne izgubi upanja, daj poišči pomoč in poskušaj začeti z AD,
boš videla, da se ti bo stanje poboljšalo, res si v depresiji, sicer pa
kako ne bi bila, glede na stanje, ki ga doživljaš.
Poglej imaš B., ki te je opozoril, da se s tabo nekaj dogaja in
verjamem, če boš začela z AD, ti bo stal ob strani.
Poišči pomoč, pojdi do zdravnika, ker le tako se boš rešila tvojih težev
in boš lahko stala ob strani tvoji malecki.
Pojdi čimprej in ne odlašaj!!!

Želim ti, da se ti stanje čimprej poboljša!
Lp Toja