hvala, arwen.
iz tesnobe, ki sem jo doživljala spomladi in ki me je pripeljala na ta forum delit svojo zgodbo...sem se nekako izkopala.
očitno me taka epizoda "rukne" vsako pomlad, to opažam zdaj že dve leti zapored. to bi opisala kot strah pred prihodnostjo, ki se napaja iz moje trenutne osamljenosti in na vsake toliko postane prehudo, takrat se nekako "zlomim".
to je bilo spomladi. po nekaj tednih se je umirilo, tisti grozni "krč", ko sem čez dan komaj funkcionirala, je popustil. hvala bogu, ker tisto je bilo nevzdržno.
zdaj sem spet stara, melanholična jaz z običajnimi vzponi in padci. včasih sem v veselem pričakovanju, da se mi bo zdaj zdaj zgodilo nekaj lepega (moram vsaj upati in verjeti v to, sicer bi se mi verjetno res zmešalo). ko tega ni, me spet dotolče (tako kot sedaj, ko sem prišla tole napisat). a trenutno se vseeno kar držim...mislim, da se mi tista stiska iz pomladi ne bo kar tako znova pripetila.
ker pa je vseeno hudo, moram vsaj tole napisati. sama sebi se zdim smešna, ko tule pisarim. zdi se mi, kot da sem vse že povedala, dobila vse možne lepe nasvete, nadaljni ukrepi pa so zgolj na meni.
a to so težki koraki, tu mi zmanjka.
žalostna in osamljena sem, a ohranjam upanje. mislim na svoje zdravje.
ukvarjam se sicer s svojimi vsakdanjimi obveznostmi. in čakam.
trapasti zadnji štirje stavki
ampak ok.
