Še moja zgodba

[Dam Aged]

Pozdravljeni.

Sem v težkem obdobju in v upanju, da mi bo kdo prisluhnil, sem se vpisala na ta forum.
Morda kdo od vas, ki je v duševni stiski, ve, kako težko je tako stisko opisati, izraziti, a ravno besede so vse, kar imamo, da spravimo misli iz sebe, in to je ključno tudi za "ozdravitev". Res ne vem, kje naj začnem, rada bi namreč bila jasna in povedala bistvo, delno zato, da razpletem svoj lasten klobčič misli in si s tem pomagam, delno pa zato, da me bo kdo od vas sploh razumel; kaj želim povedati, sicer bom že po parih vrsticah izgubila vsakega morebitnega bralca. Že ta uvod je ... nevemkaj ... morda je bilo takih že veliko pred mano, nisem prebrala vseh tem, se opravičujem.

Bojim se, da bom s prevelikim besedičenjem zbanalizirala svojo duševno stisko, da bom izpadla kot nekdo, ki se samo smili sam sebi. Bojim se, da bi kdo mislil, da sem samo vsega naveličana razvajenka, ki se ni zmožna postaviti sama zase in išče usmiljenje drugih. Takšne in drugčne interpretacije so seveda legitimna presoja vsakega bralca in na to niti ne želim vplivati. Vseeno bi želela poudariti, da moja stiska ni le plod preveč prostega časa (no, morda delno?), pač pa je resnična in me boli in grize. Ne želim se počutiti tako. Priznavam, da je delen vzrok za moje težave pomanjkanje volje, da bi kaj korenito spremenila, a dodati moram, da tega pomanjkanja volje ne morem rešiti s preprostim tleskom s prsti ... kajti preveč je zakoreninjeno v moji osebnosti. Predolgo sem se skrivala, negovala občutek manjvrednosti, se izogibala družbi. In na koncu sem ostala sama. Stara sem komaj 24 let, nekje na robu zavesti še upam, da se bodo stvari spremenile in ne bom za vedno sama ... a trenutno sem tam, kjer sem. Strahovito osamljena. :-( Ne morem opisati (na jok mi gre), kako pogrešam bližino človeka, ki bi me razumel in imel brezpogojno rad. Tako boli, ko se iz dneva v dan zbujam sama, pri tem ne opustim upanja, da bom nekoga našla, a upanje se nikakor ne izpolni ... ubija me upanje-pričakovanje-hrepenenje in – konstantna neizpolnitev.

Ne razumem, zakaj ni tam zunaj človeka zame. Resda sem precej sramežljiva in ne bi nikoli mogla pristopiti do nekoga, a tega vseeno nočem sprejeti kot razlog, da sem sama. Ljudje se zbližujejo po svetu vsak dan, vsako minuto se najdevajo najbolj nemogoče kombinacije interesov, ... samo jaz ostajam sama. Kaj je narobe z mano? Morda oddajam nek čuden vibe, da se me ljudje izogibajo? Ne razumem.

Torej – moj prvi problem: osamljenost. Precej zunanja zadeva. Moram jo osvetliti še z notranjega vidika: omenila sem že hud občutek manjvrednosti – ta me spremlja že od zgodnje pubertete. Konec brezskrbnega otroštva (lahko rečem, da je bilo le-to lepo), raznorazni vzroki iz okolice in družine, v kar se trenutno ne bi spuščala ... vse to je pripeljalo v po eni strani tipično najstniško zafrustriranost, ki pa se mi je netipično zavlekla še v dvajseta. Gotovo sem vmes malo dozorela, nisem več najstnica v takem smislu; hočem reči samo, da sem odrasla v hudo nesamozavestno osebo. Po eni strani moram reči, da je bilo zadnjih nekaj let s tega vidika vseeno pozitivnih – malo sem vseeno premagala svoje določene šibke točke; predvsem po zaslugi čudovitega študija, ki sem ga doživljala tudi kot osebno rast, poleg tega sem delno premagala sekirancijo okoli videza, ki mi je grenil najstniške dni – danes se trudim, da bi bila sama s sabo zadovoljna, ker mi veliko več pomeni Zdravje; ne vem, kako naj to opišem, ampak pomembno se mi zdi ceniti svoje življenje in se imeti rad. S tega vidika se imam rada.
A po drugi strani, kot omenjeno, ostajam hudo nesamozavestna oseba. Moja nesamozavest se kaže na drugih, globljih ravneh (ki se jih čedalje bolj zavedam, se bojim, da me bodo popolnoma prevzele): izogibam se družbe, rada ostajam v ozadju, ne maram se »siliti« (na žalost tako to doživljam, ja!) v družbo, ker mislim, da me ne bi sprejeli, da nisem tako dobra kot ostali ... neumnosti, vem, ... a ko te taki občutki prevzamejo, je težko preklopiti in naenkrat postati družaben. V resnici ne glede na to, da se zavedam, da ta moja nedružabnost ni »zdrava« – si niti ne želim imeti okoli sebe nevemkoliko ljudi in žuranja ipd. Dovolj bi mi bilo nekaj mirnih oseb, ki bi mi bile blizu. In seveda Fant. Tega ni, ne zmorem najti, to me boli.

In še ena pomembna opomba: včasih se mi zdi, da bi rešitev omenjenega notranjega vidika mojih problemov (občutek manjvrednosti) pomenilo to, če bi imela fanta. Recimo, da si predstavljam princa na belem konju, ki bi me odrešil. Naivno, vem. Pa tudi ne smem tega pričakovati – misliti, da bom prenesla vse svoje probleme na nekoga drugega, ki bo prava skala in vse to prenašal. Ne. Vem, da je treba probleme reševati pri sebi. Nekoga imaš lahko za oporo, a glavnino nosiš sam. In tu nekje padem v začarani krog. Moji kompleksi in občutki manjvrednosti znajo biti tako hudi, da se enostavno bojim zaplesti z nekom, ker se bojim, da me ne bi sprejel, da bi me zapustil in da bi tudi sama k temu prispevala prav s svojimi kompleksi ... tudi to so grozni občutki. Vse to je seveda hipotetično, ker sploh ne poznam nobenega fanta :-), ampak okej. Poanta je jasna. Občutek manjvrednosti – bojim se pristopiti k nekomu, ker se bojim, da mu ne bi bila zanimiva, ker nisem nič posebnega – še bolj pa bi se bala zaplesti z nekom, ker se bojim, da bi ga odganjali moji občutki manjvrednosti, da ne bi prenesel mojih kompleksov, ker bi ga dušila s tem ... Začarani krog.

Morda sem po eni strani težka oseba, ker želim imeti preveč pod nadzorom vse svoje občutke in občutke drugih o meni. Velja tako za morebitne ljubezenske kot prijateljske odnose. S takim načinom pa ne prideš nikamor - če ne zaupaš toliko sebi in drugim, da bodo presojali z lastno glavo in te morda le sprejeli kljub "napakam", ki jih vidiš pri sebi. Taka sem, to sem pokazala že v drugem odstavku tega zapisa ...

Da se vrnem na temo. Od kod ti strahovi, da mene nihče ne bi mogel imeti rad? Iz ene same izkušnje, ki sem jo imela z nasprotnim spolom. Bila je napaka, po eni strani pozabljam nanj – zaključena zgodba. A prav zato, ker mi je bilo do njega bolj kot njemu do mene, mi je ostal ta strah, da me nihče ne bi mogel sprejeti. Ne bi rada preveč pisala o tem, zato bo ostalo morda malo nepojasnjeno, a omeniti se mi je zdelo pomembno.

Naslednja stvar: nimam niti prijateljev. Sploh v zadnjih mesecih, se mi zdi, sem prekinila stike z ljudmi, na katere sem se vsaj malo lahko zanesla in so mi vsaj malo dvigovali občutek, da nekaj pomenim. Zakaj in kaj je bilo – tudi ta del zgodbe bom pustila nepojasnjenega. Oprostite mi, ne morem. Bilo je teh ljudi resnično, resnično malo, a sedaj sem tu, kjer sem. Morda se kdo od teh ljudi kdaj vrne, ne vem. Vem le, da sem trenutno zelo osamljena. Razen seveda mojih domačih, s katerimi tudi nimam briljantnih odnosov (kar je tudi delen vir mojih stisk, a to je že druga zgodba), a moja družina so vseeno. Žal pa zatekanje v lasten dom ni dovolj, potrebno je imeti stike tudi zunaj njega.

Osamljenost je razlog, da sem se zatekla na ta forum. Da delim vsaj z »e-ljudmi« del tega, kar me zadnjih nekaj tednov obupno peče. Osamljenost, strah pred samoto, strah pred prihodnostjo, kako se bom soočala z življenjem, ki pride po brezskrbnih študentskih letih, kako bom šla skozi to, če bom sama?? Kako zelo si želim nekoga, ki bi zanesljivo hodil skozi to z mano. In predvsem: kako zelo si želim premagati vse svoje občutke manjvrednosti in se sprejeti v celoti! To se mi zdi ključno, osnova za vse ostalo. Sam sebe imeti rad, preden te ima še kdo drug. (Vendar sama sebe že imam, ...?!)


Mislim, da sem povedala okvirno to, kar sem želela. Malo mi je že s samim pisanjem odleglo. Morda bom danes lažje zaspala. Sploh zadnje dni me je pred spanjem zagrabilo: občutek brezizhodnosti, groza, strah, solze. Vse te grozne občutke, ki izhajajo iz moje zakoreninjene slabe podobe, v zadnjem času pa so se razbohotili in me tlačijo k dnu, skoraj dušijo, in ki so me pravzaprav pripeljali do tega, da tole pišem, je še težje ubesediti kot zgornjo zgodbo. Ne gre ... Rada pa bi jih opisala, morda zato, da upravičim zgornjo zgodbo, da pokažem, kako zelo me moja trenutna življenska situacija boli. Ker si želim, da bi me vsaj kdo razumel.

[Yang]

Pozdravljena Dam Aged in dobrodošla - počuti se "kot doma"...

...da ni preveč naenkrat, je tu nekaj mojih odzivov samo na začetni del prispevka... ...bom kasneje, še kaj dodal...

Sem v težkem obdobju in v upanju, da mi bo kdo prisluhnil, sem se vpisala na ta forum.

Dobro si storila - tukaj ti vedno kdo prisluhne in teh bralcev/poslušalcev na tem forumu je vedno veliko.

...da me bo kdo od vas sploh razumel; kaj želim povedati, sicer bom že po parih vrsticah izgubila vsakega morebitnega bralca. Že ta uvod je ... nevemkaj ... morda je bilo takih že veliko pred mano, nisem prebrala vseh tem, se opravičujem.

Seveda da te razumemo - ne obremenjuj se s tem kako pišeš in to, da bi te kdo ne bral je povsem odvečen strah. Povsem normalno je da človek v stiski, sploh pa, prvič na forumu, ko ima tako veliko vsega za povedati, težko kratko in jasno napiše kar ga tare... ...razumljivo, da nisi prebrala vseh tem, saj jih noben ni - razumem, da ti je nerodno in se opravičuješ, sam veš, in ti in mi, da je povsem brez razloga.

Bojim se, da bom s prevelikim besedičenjem zbanalizirala svojo duševno stisko, da bom izpadla kot nekdo, ki se samo smili sam sebi.

Z besedičenjem nič ne boš zbanalizirala, temveč boš "dala ven", se razbremenila, podelila z nami, povedala in sporočila in to je samo koristno.

...hmm, kot da je kaj slabega, če se smilim sam sebi? Kaj je narobe, če izpadem kot nekdo, ki se samo smili sami sebi? ...bolj oz. intenzivneje, kot se smilim sam sebi, bolj skrbim zase in bliže sem spremembi na bolje... ...kam pa pridem, če se nikoli ne bi smilil sami sebi*? (*točneje: če si nikoli ne bi dovolil tega čutiti) Smiliti samemu sebi je koristno, ker sporoča, da je meni mene žal oz. da me je škoda, da tako nesrečno živim - če se nikoli ne bi smilil samemu sebi*, bi nikoli ne začutil, kako mi je težko in hudo za mene samega in bi svoje občutke potlačil, zanikal in težave prezrl, preslišal, ignoriral in bi se mi samo nabiralo oz. povečevalo moje trpljenje.

Vsako čustvo/čutenje (tudi če je neprijetno oz. t.i. "negativno") je v redu in pot do boljšega psih. zdravja in tako tudi smiljenje samemu sebi je pomembno in ima svoje sporočilo in namen.

Takšne in drugčne interpretacije so seveda legitimna presoja vsakega bralca in na to niti ne želim vplivati.

Si pogosto v življenju doživela "drugačne" interpretacije, ki so "legitimna presoja vsakega"?
Si vajena, da te ljudje ne razumejo in "gledajo postrani"? imajo za "slabo"?
...no, če si, vedi, da tule je drugače, tu smo, da te razumemo, sprejemamo in smo sočutni do tebe...

Vseeno bi želela poudariti, da moja stiska ni le plod preveč prostega časa (no, morda delno?), pač pa je resnična in me boli in grize. Ne želim se počutiti tako. Priznavam, da je delen vzrok za moje težave pomanjkanje volje, da bi kaj korenito spremenila, a dodati moram, da tega pomanjkanja volje ne morem rešiti s preprostim tleskom s prsti ... kajti preveč je zakoreninjeno v moji osebnosti. Predolgo sem se skrivala, negovala občutek manjvrednosti, se izogibala družbi. In na koncu sem ostala sama.

Tvoja stiska ni posledica prostega časa, ampak je obratno; "preveč prostega časa" je posledica stiske.
Enako velja za pomanjkanje volje, da bi kaj spremenila - tudi to ni vzrok, temveč posledica tvojih težav.

Ja, je pa tvoja stiska, prekleto resnična in te boli in grize in se seveda ne želiš počutiti tako, čeprav del tebe se želi, ker praviš, da neguješ občutek manjvrednosti, kar pomeni, da ti prinaša neko "varnost" oz. "gotovost" in se nanj lahko še "najbolj zaneseš" in verjetno si tako "vajena", naučena oz. "s tem gor rastla" in ti že od nekdaj tako "ustreza" oz. "paše",...
...ker bi drugačno vedenje prineslo preveč nemira, strahov in neprijetnih občutkov, kot si jih pripravljena prenesti.

...sicer pa, ja, sprememba je res dolgotrajna in daljši proces, ne pa "tlesk s prsti", ker je težava zakoreninjena v nezavednem, ki avtomatično deluje in pretehta zdravo težnjo po ljubečem, prijaznem, vzpodbudnem, optimističnem, spoštljivem in samozavestnem odnosu do same sebe.

[Arwen]

Sam sebe imeti rad, preden te ima še kdo drug. (Vendar sama sebe že imam, ...?!)

misliš, da je res tako? ... ker namreč močno dvomim v to, tudi na podlagi spodaj navedenga:

Priznavam, da je delen vzrok za moje težave pomanjkanje volje, da bi kaj korenito spremenila, a dodati moram, da tega pomanjkanja volje ne morem rešiti s preprostim tleskom s prsti ... kajti preveč je zakoreninjeno v moji osebnosti. Predolgo sem se skrivala, negovala občutek manjvrednosti, se izogibala družbi. In na koncu sem ostala sama.

..nekje na robu zavesti še upam, da se bodo stvari spremenile in ne bom za vedno sama ... a trenutno sem tam, kjer sem. Strahovito osamljena. :-( Ne morem opisati (na jok mi gre), kako pogrešam bližino človeka, ki bi me razumel in imel brezpogojno rad. Tako boli, ko se iz dneva v dan zbujam sama, pri tem ne opustim upanja, da bom nekoga našla, a upanje se nikakor ne izpolni ... ubija me upanje-pričakovanje-hrepenenje in – konstantna neizpolnitev.

Resda sem precej sramežljiva in ne bi nikoli mogla pristopiti do nekoga, a tega vseeno nočem sprejeti kot razlog, da sem sama.

Kaj je narobe z mano? Morda oddajam nek čuden vibe, da se me ljudje izogibajo? Ne razumem.

hud občutek manjvrednosti – ta me spremlja že od zgodnje pubertete. Konec brezskrbnega otroštva, raznorazni vzroki iz okolice in družine, v kar se trenutno ne bi spuščala ... vse to je pripeljalo v po eni strani tipično najstniško zafrustriranost, ki pa se mi je netipično zavlekla še v dvajseta. Gotovo sem vmes malo dozorela, nisem več najstnica v takem smislu; hočem reči samo, da sem odrasla v hudo nesamozavestno osebo.

– malo sem vseeno premagala svoje določene šibke točke; predvsem po zaslugi čudovitega študija, ki sem ga doživljala tudi kot osebno rast, poleg tega sem delno premagala sekirancijo okoli videza, ki mi je grenil najstniške dni – danes se trudim, da bi bila sama s sabo zadovoljna, ker mi veliko več pomeni

izogibam se družbe, rada ostajam v ozadju, ne maram se »siliti« (na žalost tako to doživljam, ja!) v družbo, ker mislim, da me ne bi sprejeli, da nisem tako dobra kot ostali ... neumnosti, vem, ... a ko te taki občutki prevzamejo, je težko preklopiti in naenkrat postati družaben. V resnici ne glede na to, da se zavedam, da ta moja nedružabnost ni »zdrava« – si niti ne želim imeti okoli sebe nevemkoliko ljudi in žuranja ipd. Dovolj bi mi bilo nekaj mirnih oseb, ki bi mi bile blizu. In seveda Fant. Tega ni, ne zmorem najti, to me boli.

In še ena pomembna opomba: včasih se mi zdi, da bi rešitev omenjenega notranjega vidika mojih problemov (občutek manjvrednosti) pomenilo to, če bi imela fanta. Recimo, da si predstavljam princa na belem konju, ki bi me odrešil. Naivno, vem. Pa tudi ne smem tega pričakovati – misliti, da bom prenesla vse svoje probleme na nekoga drugega, ki bo prava skala in vse to prenašal. Ne. Vem, da je treba probleme reševati pri sebi. Nekoga imaš lahko za oporo, a glavnino nosiš sam. In tu nekje padem v začarani krog. Moji kompleksi in občutki manjvrednosti znajo biti tako hudi, da se enostavno bojim zaplesti z nekom, ker se bojim, da me ne bi sprejel, da bi me zapustil in da bi tudi sama k temu prispevala prav s svojimi kompleksi ... tudi to so grozni občutki. Vse to je seveda hipotetično, ker sploh ne poznam nobenega fanta :-), ampak okej. Poanta je jasna. Občutek manjvrednosti – bojim se pristopiti k nekomu, ker se bojim, da mu ne bi bila zanimiva, ker nisem nič posebnega – še bolj pa bi se bala zaplesti z nekom, ker se bojim, da bi ga odganjali moji občutki manjvrednosti, da ne bi prenesel mojih kompleksov, ker bi ga dušila s tem ... Začarani krog.

Morda sem po eni strani težka oseba, ker želim imeti preveč pod nadzorom vse svoje občutke in občutke drugih o meni. Velja tako za morebitne ljubezenske kot prijateljske odnose. S takim načinom pa

...Bila je napaka, po eni strani pozabljam nanj – zaključena zgodba. A prav zato, ker mi je bilo do njega bolj kot njemu do mene, mi je ostal ta strah, da me nihče ne bi mogel sprejeti.

Naslednja stvar: nimam niti prijateljev. Sploh v zadnjih mesecih, se mi zdi, sem prekinila stike z ljudmi, na katere sem se vsaj malo lahko zanesla in so mi vsaj malo dvigovali občutek, da nekaj pomenim.

Vem le, da sem trenutno zelo osamljena. Razen seveda mojih domačih, s katerimi tudi nimam briljantnih odnosov

evo, vse tole, kar sem od tvojega pustila, je pa hkrati tudi opis mene... s tem, da sem se jaz tega začela zavedat precej precej pozneje, kot ti.

Moje ukrepanje: pisanje na forumu, obisk zdravnika, redna udeležba na skupini za samopomoč, terapija s psihologinjo, redni vsakodnevni sprehodi, pisanje dnevnika,...

[Dam Aged]

Yang!
Hvala.
Za razumevanje, za to, da si vzameš čas - za to, da je nekdo pripravljen prisluhniti.
Se strinjam glede tega, da je vsako čustvo "legitimno", da zopet uporabim ta izraz, namesto zanikanja ali občutka krivde je bolje se z njim enostavno soočiti. V teoriji je to meni jasno, samo v praksi mi potem nič ne pomaga. Ne vem, kako naj se soočam sama s sabo, nekako prepoznam svoj problem, a potem najti pot do rešitve, predvsem v svojih mislih, mi je nemogoče. Kako pretgrati s starimi vzorci mišljenja? ...

napisal si: "Si pogosto v življenju doživela "drugačne" interpretacije, ki so "legitimna presoja vsakega"?
Si vajena, da te ljudje ne razumejo in "gledajo postrani"? imajo za "slabo"?"
Sem vajena tega. A nekako sem si uspela dopovedat, da kadarkoli si nekdo misli nekaj slabega o meni, bodisi vizualno ali pa v zvezi z mojo osebnostjo, komunikacijo, prezenco ... pa čeprav jim nisem storila nič slabega --- je problem na njihovi strani! "Normalen" človek, dober človek, tak, s katerim bi jaz hotela imeti stike, me ne bo nikoli sodil na podlagi nečesa tako trivialnega, kot je moja sramežljivost, nerodnost ali karkoli. Normalen človek se mi ne bo nikoli posmehoval, ker tega enostavno ni v njegovem vrednostnem sistemu, pač pa je njegovo vodilo imeti spoštljiv odnos do soljudi.
Da strnem. Napisal si: "Si vajena, da te ljudje /.../ imajo za "slabo"?" - Ljudje so me v življenju imeli za slabo. Upam si trditi, da sem tega doživela v povprečni meri, poudariti moram, da ni bilo tako, da bi nekdo celo življenje hodil po meni, pač pa sem naletela tudi na zelo srčne ljudi. Na srečo. Mislim, da gre torej za to, da sem jaz v najbolj občutljivem obdobju življenja (puberteta) bila pač toliko bolj dojemljiva za vse slabe vibracije iz okolja. Ko me je nekdo zbadal zaradi videza, sem mu preveč verjela. In počasi se je slaba samopodoba stopnjevala, tudi na drugih področjih; ni mi bilo všeč, kaj govorim, kako se obnašam, ... In tako sem se preveč ujela v tako zanko, da moram biti vsem všeč, da me prizadene, če komu nisem. Namesto da bi sprejela, da vsem pač ne bom všeč, ampak komu pa mogoče tudi bom. V teoriji na srečo danes dobro vem, kot sem že omenila: dokler nikomur ne storim nič slabega, me nima nihče kaj postrani gledati. Če pa me, to ni moj problem. Ni rešitev v tem, da me bodo vsi na svetu lepo gledali, pomembno je, da si sama izgradim samozavest in da sem sama poštena do sebe in drugih, kajti potem mi negativitete iz okolja ne bodo mogle do živega.
Spet: v teoriji to vem in se tudi v praksi do neke mere tega držim; ne oziram se več na neprijazne poglede tujcev, ki so me nekdaj tako motili, da sem jih nemara še potencirala in se počutila zaradi njih veliko preveč slabo. Danes: ko jih šljivi! Zakaj bi dala kaj na mnenje nekega totalnega tujca ali morda bežnega znanca, ki nima toliko v glavi, da bi se obnašal letom primerno, ne pa kot totalen bedak, ki mu je edina znana komunikacija zafrkavanje. Screw that. Danes to vem, morda se marsikomu zdi tak odnos samoumeven, a meni veliko pomeni, da sem prišla do tega. Včasih je še težko, a hočem se tega držati.
V glavnem, praksa je pri meni problem - če sem se nekoliko otresla občutkov manjvrednosti pred tujci, pa se me še vedno držijo pred ljudmi, s katerimi bi imela lahko potencialno dobre odnose, če bi si pač upala. A si ne upam, zato sem sama. Na tem mestu me nesamozavest zelo tepe. Sem sama, počutim se osamljeno, ne vem, kaj naj storim. Kako to premagati? Opraviti s tujcem ni problem, kaj ti pomeni en (nesramen) tujec - nič. Ampak pridobiti prijatelja, fanta ... to je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti, zaupanja, ... tega ne zmorem; sploh priti v stik z ljudmi. Rada bi, tako zelo bi rada bila sprejeta, ampak se bojim. To me nepopisno žalosti.

Kar si napisal o navajenosti na občutke manjvrednosti in to, da predstavljajo celo neko varnost ... po razmisleku bi skoraj rekla, da na nek sprevržen način drži. Tudi to se grozno sliši.
Več kot očitno pa je potrebno s takimi občutki prekiniti. Želela bi si imeti čarobno paličico, s katero bi v trenutku preklopila na svetlo stran, a to ne gre. Ni enostavnega odgovora na to, kako naj se lotim problema. Vsekakor pa drži tole: "...ker bi drugačno vedenje prineslo preveč nemira, strahov in neprijetnih občutkov, kot si jih pripravljena prenesti."
Ne vem, kam naj se obrnem. Rada bi vse naenkrat rešila, a to ne bo šlo, dolgotrajnosti procesa se pa bojim - bojim se neuspeha in razočaranj.
Ne vem, kaj naj še rečem.

Arwen!
Hvala tudi tebi. Tvoj odgovor v zadnjem delu lepo pokaže, da je "ozdravitev" dolgotrajen proces. Upam, da ti gre, da ti to pomaga in ti vseskozi želim veliko volje.
Da še odgovorim na tvoje zastavljeno vprašanje: če sem prav razumela, se nanaša na to, če se imam zares rada? Verjamem, da je bil moj izhodiščni zapis v tej temi dvoumen - najprej pišem o tem, da se imam rada, nato pišem o občutkih manjvrednosti. A v resnici drži oboje. Kot sem zapisala, cenim, da mi je bilo dano življenje, sama sebi želim, da bi bila srečna, ne znam opisati, ampak se imam rada. Morda me prav zato, kot je nakazal že Yang, bolijo občutki manjvrednosti, ki jih imam iz bogsigavedi katerih zunanjih in notranjih razlogov (nekaj sem jih že ugotovila in zapisala) ... in bi se jih rada rešila. Morda pa samo sprejela sebe tako, kot sem, tudi z občasnimi slabimi občutki - morda so ti kdaj tudi dobrodošli, da te držijo uravnoteženega ... Predvsem pa si želim, da bi me imel kdo rad, me sprejel.
Se že malo ponavljam, ampak: samoto najtežje prenašam. Ne morem dovolj opisati, kako si želim imeti nekoga.


Pozdrav.

[Dam Aged]

Moram nekam napisati: hudo mi je.

[Dam Aged]

Bojim se iti spat, ker se bojim, da ne bom mogla zaspat.
Zvečer je najhuje. Še najbolje se počutim, ko se zbudim, prvo uro dneva, nato pa me začnejo obhajati moje težke misli in od takrat gre samo še navzdol. Hudo je, ko te tesnoba tlači, pritiska k dnu. Takrat jokam, ko lahko - malo odleže. Huje je, ko niti jokati ne morem in samo čutim pritisk teh misli.
Včasih se prisilim k lepim mislim, zanese me v fantazije o srečnejšem življenju, za nekaj časa deluje, nato pa temu ne verjamem več in spet udari realnost, ki jo po končanem krajšem izletu v fantazijo občutim še težje.

[Dam Aged]

Najhuje je, ker ne vem, kam vse skupaj pelje. Vsak dan znova in znova, upanje, neizpolnjeno upanje, hrepenenje, tesnoba.
Pišem sem, ker nekaj moram početi. Pomaga mogoče 1%. Tako nepopisno žalostno, da ne rečem patetično. Edini stik z ljudmi. Forum -  bolje kot nič. A tega, kar si zares želim - človeka ob sebi - ne more nadomestiti nič drugega.

[Dam Aged]

Rada bi vsaj nocoj trdno zaspala, takoj, da vsaj za 8 ur pozabim na vse skupaj.

[Slavka]

Dam Aged  tudi jaz ti želim, da se lepo naspiš. Da se odpočiješ, potem se lažje spopadaš z dnevom. En velik objem od mene 

[Dam Aged]

Hvala, Slavka.

[toja]

 


DAM Aged!

Prebrala sem tvojo zgodbo, pomiri se, zdaj si tukaj med nami, zdaj si naša prijateljica, vem da to ni to, kar si želiš, vendar naj ti bo v zadoščenje, da nisi sama.
Danes je že pozno, da bi ti kaj več napisala, bo še čas.
Nisem pa zasledila od kje si, si študij že končala?
Si že obiskala kakšnega psihiatra, uživaš kakšna zdravila?

Ne misli na težave, na koncu tunela je luč, ki jo boš zagledala,
takrat se ti bo svet odprl.
Do takrat pa piši, piši, ker ti bo veliko lažje!

Želim ti lepo nočko in velik objem od Toje

[Dam Aged]

Hvala, Toja.
Zdravil ne jemljem, tudi pri zdravniku še nisem bila. Včeraj pa sem prvič pomislila, da bi se bilo dobro pogovoriti s strokovnjakom. (Glede pojavljanja teh mojih problemov: do zdaj sem naštela tri obdobja, ko mi je bilo zares, zares hudo, tako kot sedaj - ko sem dejansko na dnu. Ponavadi sem kar zaprt človek, malo otožen, ampak to so krajša obdobja, iz katerih se hitro izkopljem in sledi tudi kakšno lepše obdobje ali pač bolj ali maj stabilen status quo. V glavnem se da prenašat. Na vsake toliko pa se zgleda kriza poglobi in me udari tako kot sedaj.)
Ponavadi mislim, da bi moje težave rešil preprost pogovor s človekom, ki bi mi bil blizu, ne pa da bi te stvari razlagala tujcu po eno uro na teden ... ampak če so vzroki za moje tegobe globlji, bi poleg prijatelja prišel v poštev tudi psiholog ... A po drugi strani se sprašujem, ali so moje težave "sploh dovolj hude", da bi obiskala strokovnjaka. Zame seveda so, ampak ne vem, kdaj je človek "upravičen" do zdravnika ... da ne bi izpadla tam kot nekdo, ki ima preveč časa. Trapaste misli, vem; ko imaš težave, jih pač imaš, se nikomur ni treba opravičevati za to. Ampak s temi definicijami psihe je križ, zelo delikatno področje.
Lahko pa dodam eno svetlo notico; danes sem za spoznanje bolje. Sem bila zunaj, imela neke opravke in celo malo klepetkala z nekom. Sicer zelo površinsko, ampak meni je bilo všeč, sem pogrešala to. Tako da mi je vsaj malo dvignilo duha. ... Sedaj sem spet doma, sama. Moram najti način, da me to ne potegne k dnu. Tega okolja sem preveč vajena, celo sita ... moram najti čimveč izhodov ...
Hvala še enkrat. 

[Slavka]

Draga Dam Aged, ko prebiram tvoj post vidim tudi del mene v njem. Jaz sem se ravno tako spraševala koliko časa naj počakam, predno si poiščem pomoč. Zdelo se mi je, da psihiater ni zame, da je to zdravnik, ki obravnava težke primere. Hja, tudi okolica mi je rekla, da jaz pač ne rabim psihiatra, ker sem zelo pozitivna oseba.
Vendar je mene moje počutje vleklo na dno. Doživljala sem paniko, strah, tesnobo...vse v veliki meri.
Odločila sem se v velikonočnem času pred dvemi leti...grem po pomoč. Ko je bilo konec praznikov sem odšla k osebni zdravnici, ta mi je dala napotnico za psih. in potem se je začelo zdravljenje moje duše.
Zatorej ne odlašaj. Če čutiš, da ne zmoreš več sama krotiti misli in občutkov, pojdi po pomoč. Meni je pogovor s psih. izredno pomagal, čeprav sem se tudi prej pogovarjala o mojih stiskah z mojim partnerjem in prijateljico. Vendar me je psih. potolažil, da se to ne dogaja samo meni, da sem še vedno normalna in da je to pač bolezen kot vsaka druga.
Želim ti, da se spopadeš s težavami in jih odpraviš. To je sicer zelo dolgotrajen proces, ki pa prinese olajšanje in mir.
En velik objem 

[Dam Aged]

Slavka, lepo je prebrati, da ti je pogovor s psih. pomagal. Želim ti srečo tudi naprej.
Zelo lepo se sliši tudi tisto "...z mojim partnerjem in prijateljico" ... to mi je padlo v oči, ne morem pomagat.
Hvala za nasvet. Sicer upam, da se sama izkopljem iz tega, ampak bom videla, razmislila ... če ne bo šlo drugače, se bom morala z nekom pogovoriti. Ponavadi kar traja, preden grem v akcijo, sploh pri takih stvareh.

Objem tudi tebi in vsem ostalim.
Sreča je, da se najdete ljudje, ki ste pripravljeni furat ta forum, prisluhnit in napisat kakšno spodbudno besedo, meni in verjetno še marsikomu je tole prva pomoč. To veliko pomeni.

[martinca]

Najhuje je, ker ne vem, kam vse skupaj pelje. Vsak dan znova in znova, upanje, neizpolnjeno upanje, hrepenenje, tesnoba.
Pišem sem, ker nekaj moram početi. Pomaga mogoče 1%. Tako nepopisno žalostno, da ne rečem patetično. Edini stik z ljudmi. Forum -  bolje kot nič. A tega, kar si zares želim - človeka ob sebi - ne more nadomestiti nič drugega.

Spremljam tvojo zgodbo že od začetka. Rada bi kaj rekla v oporo. Še vedno lahko svojo mladost preživiš popolnoma drugače kot pa jo živiš sedaj, to je ključ do tvojega izboljšanja stanja, da prekineš izključenost iz socialnega življenja.   

Taka sem bila tudi jaz pri 24 letih, le da se nisem tako zelo sekirala kot ti. Bolj me je bolelo vse zaradi drugih, njihovih odnosov, izgub, nase pa sem pozabljala. Tolažila sem se, da tud zame pride enkrat sonček, ljubezenska zveza. Ampak se ni nikdar zgodilo, ker nisem nikoli nikamor hodila ven. 

Morda pogledaš na vse to z drugega vidika. Morda pa je dobro, da se ti vsaj zavedaš, kaj je problem in  o tem premišljuješ. Jaz se nisem.
Tako imaš vse možnosti za spremembo življenja v srečnega !   

Kdor samo čuti neizpolnjenost in se s tem ne sooča do konca, tako da bi temu vsemu dal ime, ta nič ne naredi zase. Ti pa si rekla bobu bob in poznaš svoje težave. Ampak ej, malo prevče si se ti ukalupila v to bolečino ...


--------

Danes imam 34 let. In sem v istem položaju kot sem bila pri 24 letih, osamljena, brez prijateljev, razen internetnih, pa tu in tam kakega znanca za občasno druženje, ampak nič zaželjenega.

Le da je danes zame vsaka bolečina osamljenosti PREŠLA, ki sem jo kdaj čutila. Pomirjena sem.
V tem času od 24. leta (ko se mi je zgodila huda depra, ampak zaradi smrti v sorodstvu) sem se ukvarjala predvsem z delom za druge, s športom kolikor se je le dalo, kolikor so mi okvare hrustanca oz. obrabe to dopuščale, se še danes.

Če pa bi bila ZDAJ na tvojem mestu in bi torej imela pred seboj novih 10 let, kot jih imaš do sredi 30-ih let Ti, torej še eno mladost, pa ti povem : posvetila bi se sebi, življenju zase, povezovanju s soljudmi kolikor bi šlo in izpolnjevanju svojih želja !

 Šla bi živet zase, pa tud če bi imela uborno plačo, s katero bi samo pokrila stroške in hrano. Več skupaj, pa bi šlo.

Bila bi vsak dan med ljudmi. Se povezovala v tiste aktivnosti, ki me od nekdaj privlačijo. 
Nikakor ne bi živela izolirano od vrstnikov kot sem živela ves ta čas in še danes. Vrstnice so vse poročene že v drugo imajo otroke.

Tud jaz, še vedno lahko to storim. Pa ne storim. Kar tu sem. Ker je tako najbolj ugodno. Ker nočem pretresov. In mimo mene odhajajo zadnji vlaki mladosti in izpolnitve sebe kot ženske in vse drugo.

Saj pravim, za razliko od tebe imam to srečo, da vsaj bolečine ne čutim. Preveč si se ukopala vanjo. Ampak vzrok poznaš : odsotnost rame in ljubezni.
zato veš, kaj ti je storiti. Ne več biti fizično izključena. 

Meni so rekli, da 'domov ne bo nihče prišel', pa nisem verjela. Danes pa to verjamem. Ker se mi je to zgodilo. Da sem ostala sama.

Vrh vsega sem še fizično malce omejena in kar ne zmorem več z nogami, pa nadoknadim z jezikom in tako me tud sicer ne marajo ljudje, razen starejših vaških ženic, imajo me rade.

--------

Ti lahko vse storiš drugače. V takem stanju seveda ne, saj si trenutno tako občutljiva, da te vsaka sapica lahko prevrača, vse gledaš skozi žalostna očala. Tukaj ti bodo seveda svetovali antideperesive.

Potrebo po ljubezni in pripadnosti , katere neizpolnitev je glavni vzrok tvoje bolečine, lahko izpolniš tudi drugače, ne samo v dvoje, za začetek s pripadnostjo skupini, idejam.
Bodi članica povsod tam, kjer te kaj zanima, ne zapiraj se vase.
 Z veliko stiki z ljudmi in znanstvi prihajajo tudi prijateljstva in prijateljstva lahko preidejo v ljubezen.

-----

Ampak je potem spet problem, kako ločiti naše izmišljije od realnih čustev druge osebe ... da slučajno ne najebeš in v nerealnem stanju svoje bolečine ne vidiš princa nekje v napačnem osebku. Sebe spoštovati najprej. To je že druga zgodba. Privoščim ti srečo v ljubezni ! To je važno. 

Te skupine in srečanja tukaj, tudi pomagajo živeti, če bereš mnenja. Pa še kaj več kot to.

[Dam Aged]

Martinca!
Tvoj odgovor je napisan tako, da ga moram še 100x prebrati. Zelo verjetno je prav to to, kar bi sama razmišljala, rekla o sebi čez deset let z distanco. Imaš tako zelo prav, v vsaki besedi, da si me osupnila. Hvala ti.
Ko sem te brala, sem začutila malo melanholije iz tvojih besed. Nočem se delati preveč pametno, ker sem sama na dnu in morda ne ravno v poziciji, ko bil lahko komu dajala kvalitetno spodbudo, ampak vseeno bi ti rada rekla tole. Pišeš: "Če pa bi bila ZDAJ na tvojem mestu in bi torej imela pred seboj novih 10 let, kot jih imaš do sredi 30-ih let Ti, torej še eno mladost, pa ti povem : posvetila bi se sebi, življenju zase, povezovanju s soljudmi kolikor bi šlo in izpolnjevanju svojih želja !" Tudi ti si sredi mladosti in če bi tebi ženska sredi štiridesetih pisala to, kar ti pišeš meni, bi ravno tako veljalo.
Pišeš tudi, da si sprijaznjena, da ne čutiš bolečine; no to je tudi razlog, da nočem preveč drezati vate in deliti nasvetov, za katere nisi prosila. Če sem šla predaleč, mi oprosti. Ampak ker me je ganilo, ko pišeš o zamujenih vlakih mladosti in priložnosti, bi ti rada rekla, da če zame ni prepozno, potem za nikogar ne sme biti, če si le sam tako želi! S tem da si seveda vsak izbere svoj način življenja in če je samskost ena od izbir, je to to. Da le ni obžalovanja - če pa se le-to pojavi, nikoli ne sme biti prepozno za spremembe; tako sama želim verjeti.
Vse ostalo si tako večplastno zadela, da nimam kaj reči. Si mi resnično dala misliti. Za začetek bi veliko storila, če bi se vsaj opogumila in komu rekla "živijo" (kajti domov ne bo nihče prišel, res). To je tako simpatična in neobvezujoča beseda - tujcem dnevno govorim živijo sem, živjo tja, na cesti, na sprehodu ... pred fantom, ki mi je všeč, pa obmolknem. Ko bi vsaj prvi stik (in to preko zgolj očesnega) znala navezat, pa nimam samozavesti, niti za en preprost "živijo". Kar čakam, čakam, in nič se ne premakne. Že to je kar huda oblika sramežljivosti. Da bi jo premagala in se dejansko vključila v kako interesno dejavnost, pa ne nujno z mislijo "poiskati fanta", pač pa - kot praviš - zaradi pripadnosti skupini in novih poznanstev, širitve socialne mreže ... to bi bil ogromen korak, ki si ga trenutno ne znam zamisliti.
Martinca, prebrati tole je bil precejšen pretres; sem na novo ozavestila določene aspekte tega, kar je "narobe" z mano; določene zanke, v katere se lahko ujamem (kot npr. zapirati se sama vase in čakati, da me kdo najde - in si zraven misliti: zakaj pa ne, saj je možno ... v resnici je lahko, se sigurno dogaja, ampak lahko pa tudi, da ne). Hvala še 1x za opozorilo in spodbudo, zelo koristno je bilo prebrati tole. Realno, a kljub temu ne pesimistično; vedno je možnost za spremembe.

[martinca]

Martinca!
Hvala ti.
Ko sem te brala, sem začutila malo melanholije iz tvojih besed.Tudi ti si sredi mladosti in če bi tebi ženska sredi štiridesetih pisala to, kar ti pišeš meni, bi ravno tako veljalo.
 Če sem šla predaleč, mi oprosti. Ampak ker me je ganilo, ko pišeš o zamujenih vlakih mladosti in priložnosti, bi ti rada rekla, da če zame ni prepozno, potem za nikogar ne sme biti, če si le sam tako želi! S tem da si seveda vsak izbere svoj način življenja in če je samskost ena od izbir, je to to. Da le ni obžalovanja - če pa se le-to pojavi, nikoli ne sme biti prepozno za spremembe; tako sama želim verjeti.
Vse ostalo si tako večplastno zadela, da nimam kaj reči.
 Kar čakam, čakam, in nič se ne premakne.
Že to je kar huda oblika sramežljivosti. Da bi jo premagala in se dejansko vključila v kako interesno dejavnost, pa ne nujno z mislijo "poiskati fanta", pač pa - kot praviš - zaradi pripadnosti skupini in novih poznanstev, širitve socialne mreže ... to bi bil ogromen korak, ki si ga trenutno ne znam zamisliti.
Martinca, prebrati tole je bil precejšen pretres; sem na novo ozavestila določene aspekte tega, kar je "narobe" z mano; določene zanke, v katere se lahko ujamem (kot npr. zapirati se sama vase in čakati, da me kdo najde - in si zraven misliti: zakaj pa ne, saj je možno ... v resnici je lahko, se sigurno dogaja, ampak lahko pa tudi, da ne). Hvala še 1x za opozorilo in spodbudo, zelo koristno je bilo prebrati tole. Realno, a kljub temu ne pesimistično; vedno je možnost za spremembe.

Hvala tudi tebi za tvoje mnenje, da sem še vedno sredi mladosti    Da nikoli ni prepozno, ok, takšno prepričanje = upanje    Zelo sem vesela, da si me dojela, sah sem redkokdaj razumljena.
Nič nisi drezala, nikamor, mene se ne da prizadeti, pa tudi o melanholiji imaš prav. Bom pogledala na tak način še sama. Lažje mi bo, ko bom znova zaposlena.

Samo če še smem dodat, v bistvu je to sreča, da obstaja kdo, ki ti je všeč. Nisi brezčutna, to pomeni, da imaš glavni pogoj za biti kdaj v dvoje. Pri čustveno otopelih to ne gre več.
 
Če ne gre pogledati niti v oči ali reči samo živjo, potem ti lahko pri tem zagotovo pomaga dober psihoterapevt. Nič še ni izgubljeno. In se ti splača zdaj začeti to reševati!
Redno tedensko srečanje in v nekaj mesecih in letih se spremeni doživljanje. (če se človek uravna na to).  Ti ne rabiš dovoliti, da bi s teboj ostalo tako, kot je sedaj. Če hočeš spremembo, lahko greš v akcijo. Samo sebe potrebuješ za to. In nekaj denarja.

Vem da je težko zaupati neznancu na drugi strani, da bi bil morda prisoten občutek, kot  da bi te kdo presojal in drugo, kar si mi, bolj občutljivi, nesamozavestni, radi umišljamo. Dejansko ti morda kakšen psihoterapevt morda ne bi odgovarjal, če bi bil bolj dlake na jeziku. Recimo meni je to všeč, ampak potem bi rada od njega tudi rešitve, ne samo soočenje z resnostjo zadeve. Če ti ni, ga menjaj. Preprosto.
Drugače pa glede zaupnosti ni problem, ker oni imajo do ljudi profesionalen odnos, ta pa zahteva samo prijaznost, diskretnost in zahteva čustveno nevpletenost z obeh strani, naše in osebe strokovnjaka. Razen kolikor je potrebno, da imaš osnovni občutek zaupnosti in varnosti in sprejemanja.

Oni imajo poseben sistem, mi je ena prijateljca pripovedovala, ki obiskuje psihoterapijo. Sistem postavljanja v nove situacije in nasvete, kako opazovati svoje počutje, kako realno vrednotiti stanje, kako se preko izkušnje naučiti, da nič ni hudega in potem napredovati. Menda si vedno močnejši, lažje prmaguješ ovire in vstopiš v normalno življenje, tako mi je povedala. In tud tukaj berem izpovedi. 

Ko se nekaj strahu znebiš, lahko lažje zasleduješ svoje želje in potrebe. Nisi zaprt, ampak sodeluješ v tistem, kar ti je všeč. Ker tvoja težava se mi zdi v tem, da si trenutno ne moreš izpolniti svojih želj. Ker si tako paha, bojiš se nesprejemanja ali zavrnitve. In tudi sama neizkušenost, tudi sama to vem, je vir mnogih stisk, takih, da ko pride tvojih 5 minut, butneš namesto JA, raje NE. Samo da se ogneš kakršnimkoli tveganjem ali spremembi, ki bi ti dala več elana in samopotrditve. Samo razmišljam... Poznam to. Morda ne velja zate...

[martinca]

Ali je možno, da čeprav trenutno nisi v taki situaici, da si zazdaj razumsko dopoveš kar takoj, da je to nekaj popolnoma običajnega in normalnega : pozdrav in pogled v oči ali celo pogovor s všečno ali katerokoli osebo.  Take so navade.
Kaj pa če oni na drugi strani tudi zbira pogum, da te ogovori? Kako naj ve, da ga rada vidiš, če mu ne daš vedeti. Ok nič ni noben kriv, ampak, morda bi te že bil povabil na pijačo, če bi premagala strah pred pozornostjo drugega. In TAKRAT, ko te bo, obljubi, da ignoriraš bitje srca in rdečico in vsemu navkljub rečeš JA. Pa tudi če si potem cel čas tiho, v kinu ali na kavi!! Morda pa  bil pogovor resne narave.
In da vedno, če ti je kaj všeč, to izraziš. In vidiš reakcijo, ga pogledaš, ker se zanj zanimaš.
Če te oseba zanima, pogledaš v oči. Sramežljivost pa ob izkušnjah v živo vedno bolj popušča. V primeru, če se boš čutila sprejeto. Če pa se ne boš in če vidiš, da to ni dober človek, pa šele potem ignor.
Mislim s tem tudi na katerokoli družbo, ne samo nekoga všečnega.

Potem seveda sledi premagovanje nervoze do srečanja. Pri nekaterih ljudeh je možno tudi popolno premaganje sramežljivosti v prvo, potem ko je storjen prvi korak in je prebit led molka !

-------
To vse sem govorila daleč naprej, za vsak slučaj. Ne zdržim veš, bit tiho, če se mi nekaj zdi nujno rečt, samo sledila sem tvojim besedam o osamljenosti. Niti malo ne mislim, da si si jo sama povzročila, saj včasih dejansko nekdo ne najde pravih prijateljev oz. ne občuti bližine v svojem okolju s skoraj nikomer. Medtem ko je drugim ljudem lepo oz. imajo to srečo, da so obkroženi v katerikoli situaciji s takimi ljudmi, s katerimi se zlahka ujamejo in se čutijo sprejeti !

Večinoma pa moramo sami truditi se in lvzdrževati stike s tistimi, ki so nam blizu in jih radi slišimo ali vidimo.  Lahko imaš prijatelje, lahko imaš koga rad, ali se z njim vsaj lahko kaj pogovarjaš, recimo ženske prijateljice : ampak če rečeš vsakič NE, ko te zraven povabijo nekam, normalno da izvisiš iz družbe. Nemogoč je kak drug rezultat.

Zato mislim, da bi kot prvo ali pa drugo bilo najboljše, najti prijateljco, prijatelja.
 Morda tukajšnja skupina in srečanja s tega foruma. Da prideš z nekom skupaj na skupino. Izmenjaj telefonske. In če upaš priti na skupino, upaš kmalu tudi kam drugam in tudi kje drugje vzpostaviti komunikacijo. Ker to je zdaj tisto, kar gre doseči. Potem bo vse lažje, ne bo take osame več! Komunikacija ni tak problem...

Komaj čakam, da poveš kaj lepega in spodbudnega! V to verjamem  !   Ne more ostati tako, kot je sedaj, če ne boš dovolila.

[Dam Aged]

Martinca, bolj berem tvoje besede, bolj ti pritrjujem.
Se zavedam, da pogovor z nekom ni prav nič takega, vem, da ne bi bilo nič narobe, če bi pristopila k nekomu, se začela z njim pogovarjati ali celo kar na začetku reči za številko telefona. Ljudje to počnejo vsak dan, ljudje so tega vajeni, nič hudega, če pride tudi kakšna zavrnitev, pa greš naprej iščeš nova poznanstva. Saj ni nujno, da boš prvega človeka "ujagal" (grdo rečeno) in se z njim kar poročil, ... kje pa ... gre za spoznavanje novih ljudi, prijateljev ali vsaj znancev.
Vse to vem, a iz svoje kože ne morem.
Kolikokrat si sama skušam dvigniti pogum, si ponavljam vse zgoraj našteto kot mantro, se 100% odločim, "naslednjič, ko ga vidim, grem in naredim prvi korak" ... a potem pride trenutek, ko bi nekaj storila, potem pa udari moja nesamozavest ... "Kaj pa, če ima punco, kaj se sploh grem, kaj, če naredim trapo iz sebe, kaj pa njegovi prijatelji, kaj bi si mislili o meni " (- jao?!?) ... in podobne Neumnosti mi hodijo po glavi. Tisti hip, ko bi se morala soočiti s človekom, pade moja samozavest pod nulo, sama o sebi mislim najhujše. To me prizadene - slišati bo čudno, ampak nočem si delati tega; menim, da je človek tako dragocen, da ne bi smel dajati sebe v nič, to se mi zdi prav greh. Tako da: tega se zavedam, sebe imam toliko rada, da se nočem podcenjevati in zančevati, a v praksi to še vedno počnem. Zato se skrivam pred ljudmi.
Glede rešitve ... psihiater, terapevt, psiholog ... Zaenkrat samo razmišljam o tem. Če stvari postanejo hude in neznosne, je seveda treba iti ... Ampak zaenkrat bi raje brala tvoje besede. Nekako mi daješ spodbudo, da je možno, da tudi sama to premagam.

Pišeš: " ... v bistvu je to sreča, da obstaja kdo, ki ti je všeč." Ni mi problem najti nekoga, ki mi vizualno ugaja. Enostavno si tako želim bližino nekoga, da moje oko zelo rado ujame koga, moje srce pa prav zagrabi. In potem si ustvarim raznorazne idealne predstave o tem človeku. Le da to pri meni ni zaljubljenost (ki zbuja metuljčke v trebuhu), pač pa prava agonija, ker se ob tem, ko mi je kdo všeč, počutim še bolj osamljeno, ker vnaprej določim, da ne bom zbrala poguma, da bi kaj bilo iz tega ... Kakorkoli že, zavedam se, da moj način razmišljanja skriva tudi pasti. V želji, da bi nekoga imel, se ne smeš zaletavati. Včasih se bojim, kako bi bilo, če bi dejansko imela nekoga. Bi to rešilo probleme, ki jih imam sedaj, ali pa bi v svoji negotovosti proizvedla še druge komplekse in skrbi, vezane na odnos z nekim človekom ... Ampak to je že druga zgodba.

Dala si v svojih zapisih toliko izhodišč, da bi lahko pisala še celo noč. A za nocoj bodi dovolj. Res bi se ti rada zahvalila, ker si prav zlata. Čeprav nisem odgovorila na ves tvoj post, sem vse prebrala in k napisanemu se bom še vrnila, ker mi daje misliti, in to na bolje.

Lahko noč tebi in ostalim dobrim ljudem. 

[martinca]

Hej, kako zelo mi je znano to, kar govoriš    Upam da še bo kdo kaj pametnega svetoval, jaz sem pri zadnjih, ki bi lahko, ki sem izvisela---- samo če ti povem, da je moj željeni fant bil samski vse do 30. leta - torej sem imela 10 let čas za pristopiti...  Nisem se mu izpovedala v tistih 10 njegovih samskih letih od 20. do 30. leta.
 Katastrofa zame pa je bla zato, ker se nisem več nikol tako kompletno zaljubila, da bi si koga želela zares ob sebi.

Imela sem eno sodelavko, ki je bla direktna, pri delu lena, ampak stalno za norije. No, če bi jaz vedela, da bom sama še celo zdaj v teh letih, bi jo ubogala, ko sem se ji izpovedala o tej sramežljivi ljubezni. Mi je rekla, naj ji koj povem, kje ta tip živi, da mu gre povedat ali me zdaj zvleče k njemu in mu doma na pragu pove, da 'je tale tu poleg nje vanj zatrapana že 5 let' . Ona bi to naredila, če bi pomagalo.
 
Nisem upala it z njo, tako da se zdaj na stara leta taki dogodivščini ne bom nikdar mogla smejati 
No morda bi naju nagnal čez prag, da kaj pa se gremo! Bogve.... Pa tudi v tem primeru bi blo smešno...  Se mi pa še danes zdi ideja in pol 

------

Po moje lahko treniraš od danes najprej z ljudmi in tudi z onim všečnim v mimohodu en ali dva pogleda v oči tako, da se srečata. Recimo takole cel teden ali dva tedna. 

Začetna zadrega ob direktnem pogledu v oči, je najhujša prvič in drugič, tretjič manjša, četrtič je ni. 

(Imam izkušnje privajanja na pogled in kasneje pozdrav, pa ti lahko opišem, da mi je od zadrege pred njim srce razbijalo skozi vratne žile    Ker sem pač nesamozavestna... In drugič manj in tretjič tudi manj, četrtič nič! In sem vidla, da je bil moj strah votel. Srečevala sva se iz oči v oči in se pozdravila, zmagala sem, ker vsaj nisem pogledala dol! To se da naučiti : z nekaj težav uspe. )

In nasmeh,  če pade med vzajemnim pogledom v oči,  ga sigurno spontano vrneš, ker tud če bi hotel človek ostati resen, včasih ne gre. Dober znak.

Nakar se zgodi, da ti zaradi srečevanja in pogleda v oči druga stran spontano reče 'Živjo' ali pa ti.
 Prepričana sem, da boš odzdravila, že zato, ker se  spodobi.

In s tem pozdravom je zdaj poznanstvo vzpostavljeno. In potem ni več težav s tem, kdo pozdravi prvi, pozdravljanje je redno. (Da ti vidiš pri nas folk na vasi, če se kera baba pelje s kolesom, kak se radovedna na vse strani obrača, kje so ljudje zunaj na dvorišču in se pozdravlja kot navita.)

Ko pa je enkrat pozdrav stalnica, pa pade tudi kakšen stavek. Ali pogovor, takrat pa iskreno zanimanje za sočloveka, kaj pa delaš, kje pa si, s kod pa ste... To gre!

Bi  blo fajn gledat na to kot na neke vrste izziv.  Čas je pravi in s to vajo nič ne moreš izgubiti.
Gre pa zagotovo takole postopno v smeri uspeha!!!  Vaja )


Lahko noč tud tebi