Odvisno, koliko je ta otrok star.
Sama sem bila 30...
Najprej je gotovo za tvojo punco pomembno in to poskusi razumeti, da je velik šok in rabi sprijaznjenje z dejstvom, da je v bolnišnici. Predsodki, stigma je še kako živa in osebno mi je bilo dejstvo, da sem na psihiatriji nemogoče srhljivo sprejeti.
Daj ji čas, podpiraj jo s prisotnostjo in poskusi začutiti, kaj rabi. Odvisno od nje. Najbolj, kar se meni zdi bistveno in nujno, je, da ji daš vedeti da bo nekega dne, morda zelo kmalu, spet vse dobro, kar mislim, da, če ne gre za trdovratnejše zadeve, ki izhajajo iz otroštva, tudi bo!
Sama sem 10 let kasneje relativno ok, prvih 5 let pa je bilo mučnih.
Na kratko.
Ti pa, mati, ne obupaj, močna bodi in ji bodi vzor, saj si starejša in modrejša, daj ji vedeti, da z leti stvari postanejo drugačne, na dogodke iz preteklosti nemalokrat gledamo z nasmehom. Sama se danes nekaterim svojim doživetjim iz srca, četudi s trpkostjo, vseeno rade volje nasmejim.
Držim pesti za otroka in zgornjo mamico!
Ta otrok je že dekle z diplomo in službo, je pa še vedno naš otrok zato ji tudi želimo in hočemo pomagati po najboljših močeh da bo čim lažje in čim prej dala skozi tudi to preizkušnjo.Jasno nam je da ne bo šlo čez noč ampak bojo potrebni tedni, mogoče celo meseci. Pripravljeni smo ji stati ob strani, jo podpirati, ji vlivati upanje in moč da bo tudi zanjo sijalo sonce.
Vesnav hvala za vspodbudne besede in držanje pesti ki jih še kako rabimo
