Ali gre/je šel kdaj kdo z vami k psihiatru v ordinacijo?

[moonica]

Moonica,h kateri psihiatrinji hodiš že ti?

od junija dalje sem pri dr. Dernovškovi (lj.)

[Spiderwoman]

Ja, enkrat je šla mama namesto mene samo po recept. In sta se seveda zaklepetali o meni in ugotovili, da sem čisto OK. Ampak potem ne vem, zakaj sem na antidepresivih in se cele dneve borim sama s svojo senco.

[INESITKA]

jaz sem šla pri 19-ih  prvič k psihologinji in sem imela mamo poleg.
pa se še sedaj spomnem kako naju je nadrla obe z mamo,češ da sem dosti stara da lahko sama pridem
itak pa sem takrat imela zelo občutljivo in težko obdobje, potem pa še tole.
mislim da nekateri psihologi sami potrebujejo kakšno  strkovno pomoč da se takole znašajo nad pacineti.

[Orhideja1]

jaz sem šla pri 19-ih  prvič k psihologinji in sem imela mamo poleg.
pa se še sedaj spomnem kako naju je nadrla obe z mamo,češ da sem dosti stara da lahko sama pridem
itak pa sem takrat imela zelo občutljivo in težko obdobje, potem pa še tole.
mislim da nekateri psihologi sami potrebujejo kakšno  strkovno pomoč da se takole znašajo nad pacineti.

Jaz menim, da ko si enkrat polnoleten ne potrebuješ mame, da te drži za rokco in pelje k psihologu.
Drugo je seveda, če nisi sam zmožen in da si v tako slabem stanju, drugače pa je najboljše, da se odpraviš sam.

[Dečko]

Meni je pred časoma rekla psihiatrinja, če bi prišla zraven moja mama. 
Pa sem jo kar zavrnil in me je gledala debelo. 

[krneki]

Ljudje, ki z nami živijo ali so nam blizu, so vpeti v naše težave, še posebno je v to močno vpletena ožja družina, v kateri tiči marsikateri razlog za nastanek težav. Zato je priporočljivo, da se tudi ti ljudje vključijo v naš proces zdravljenja, a le, če so sami pripravljeni na to.
Najbolj se pozitivni učinek pokaže pri zakonskih terapijah, kjer je terapevt nekdo, ki ni vpleten v situacijo in je zato lahko objektiven in je kot nekakšen prevajalec sporočil enega in drugega zakonca, ki se velikokrat vrtita v krogu, ker se ne razumeta. Terapevt jima pomaga do take komunikacije, v kateri se bosta.
Z mano je dvakrat šla mama, ker je pač bilo veliko stvari v našem odnosu, ki niso štimale. Tako je lažje razumela, kaj je bilo narobe in česa si jaz želim. Oče, s katerim sva imela največ težav in ki je najbolj vplival name, se ni nikoli hotel vključiti. Zato je tudi toliko časa trajalo, da sem to najprej predelala pri sebi, potem pa bila tako močna, da sem sama porinila naprej tudi najin odnos, ki šele zdaj dobiva tiste prave obrise.
V bolnišničnem programu, v katerega sem vključena zdaj, so enkrat tedensko skupine svojcev, na katerih se le oni pogovorajajo o težavah in to ne samo o težavah njihovih otrok, ki so hospitalizirani, ampak tudi o svojih. Enkrat mesečno pa imamo skupino, na kateri smo vsi skupaj, torej mi in starši. In pomaga... ker se tudi oni naučijo tistih stvari, zaradi katerih je do težav prišlo. Morajo pa si tega želeti, ker če gredo proti svoji volji, učinka ni.