osamljena

[buba]

Najprej nekaj o meni..sem absolventka z majhnim otrokom (8.mes.) četrtič v življenju sem začela aktivno depresirat
Zakaj..hm, majhna samozavest, mah kaj majhna, nična, v minusu..samo sebe dajem v nič in počasi že več ne vem, če upravičeno ali ne..res, da nisem imela rožnatega otroštva, pa vendar nimam razloga, da bi obupala. In tudi nimam namena- želim, moram in bom se izvlekla iz tega!
Zadnje leto (dve) je bilo nekoliko nenavadno...nosečnost ni bila ravno načrtovana, še manj pa to, da jo bom morala preležati..zaradi tega sem bila precej nesrečnea, saj sem iz Lj, kjer sem študirala morala domov k staršem(na Štajersko), da so skbeli zame..in tako sem preložila diplomo, ki je zdaj nikakor ne zmorem naredit...in to me spravlja v obup.(Sem pa donosila zdravega otroka, kar je neprecenljivo:) Če se bo kdo vprašal, kje je bil partner...delal in živel v Lj, za vikende pa prihajal na obisk, vkolikor ni delal. Tudi zdaj ko sem se preselila na Gorenjsko( Kamnik) on še vedno veeeliko dela, tako da sem ogromno časa sama z otrokom( Večkrat se kdo pošali, da sem mati samohranilka;( da le ni vse tako črno govori dejstvo, da me ima rad in mu ni vseeno zame...me je pa strah, da ga bo potrpljenje minilo, če se ne bom počasi zbrala in spremenila.  In resnično se želim in imam namen, le da na trenutke nimam pojma kako..kar naprej poslušam, da moram delat na sebi...ne vem, pa kako.
Na sploh vem, da si morem sama pomagat, se nehat vrtet v tem začaranem krogu negativnih misli.
No, pa nazaj k bistvu..zakaj sploh pišem...ker bi potrebovala družbo..nekoga, ki bi me razumel..prijateljem niti ne morem govoriti o svojih občutkih, ker jih ne razumejo...pa ne da so slabi prijatelji, samo tako daleč stran so in tako poredko jih imam možnost videt..
Mogoče to ni ravno pravi forum, pa bom vseeno napisala...če je kdo iz Kamnika ali okolice in bi se bil pripravljen kdaj dobiti z mlado mamico na kakem čaju ali sprehodu, bi tega bila presrečna.
Rada bi šla kdaj iz hiše vesela, da bom nekoga srečala in rekla par besed...o čemerkoli. Samo da dan ne bo enak dnevu.

v upanju, da se kdo oglasi...

Lp od Bube

[Aslan]

Buba dobrodošla med nas ... prepričana sem da boš tule našla toplino,
razumevanje, motivacijo za plezanje iz depresije itd ...

Prvi korak je lahko že obisk skupine za samopomoč ...
ko vidiš in spoznaš druge ki so v podobni stiski ... podpora drug drugemu ...

Pošiljam en topel objem.

[Arwen]

Buba, lepo pozdravljena  kot pravi Aslan, pridruži se skupini za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66, v kolikor se še nisi, bi bilo mogoče se pametno obrnit na zdravnika, dobit kako strokovno pomoč,...

 

[trzinka]

Buba, toplo pozdravljena. Samo v pogum:"Vse se da, če se hoče"

Se pa pridružujem tudi Aslan in Arwen z nasvetom.


Kar pogumno!!

[buba]

Na skupino za samopomoč sem šla in glede na to, da je bilo vzdušje prav prijetno(kljub težkim temam), mi je težko, ker je ne morem redno obiskovati. (Težave z varstvom, prevozom..v Kamniku živim takorekoč skoraj sama.)
Sem pa se vpisala v trening sproščanja- včeraj je bilo prvič in mi je bilo kar všeč. Sploh dejstvo, da sem šla nekam med ljudi. In da se je dalo celo nasmejat se...z otrokom se sicer pogosto nasmejim, vendar to ni isto.
Tako zelo potrebujem družbo, da res moram nekaj ukrenit.In tudi bi, če se ne bi toliko podcenjevala in bala, da me bodo obsojali, ker depresiram

[trzinka]

Tako zelo potrebujem družbo, da res moram nekaj ukrenit.In tudi bi, če se ne bi toliko podcenjevala in bala, da me bodo obsojali, ker depresiram

družba ti bo dala elana in volje, ne podcenjuj se in ne misli , da te vsak ocenjuje in opazuje, to so samo naše misli.

[Toja]

 

Bravo Bubi!

Naredila si že korak za prijateljsvo s tem,
ko si se vključila v skupino, pa čeprav je ne moreš
redno obiskovati. Vedi, ko si prestopla prag, si postala
naš prijatelj.
Drugo pa je trening sproščanja, tudi tukaj so prijatelji.
Sigurno med enimi in drugimi obstajajo tudi mlade
mamice, ki bodo z veseljem skupaj s tabo šle s svojimi
malčki na sprehod, samo zbližat se moraš z njimi.
Tako boš ti dobila prijateljice, tvoj malček pa ravno tako.

Želim ti, da ti čimprej uspe!
Lp

[buba]

Hvala vsem za vzpodbudne besede!

To mi veliko pomeni. Pred leti, ko sem zbolela, je moj bivši fant poiskal pomoč na tem forumu in tudi takrat mi je to pomagalo...od takrat je minilo res že precej let in verjela sem, da je bilo zadnjič.Da ne bom nikoli več tako zeeeelo na tleh. Pa ni bilo
In sem spet tukaj. In na antidepresivih. Že cel mesec, pa še vseeno mi kdaj pa kdaj gre neustavljivo na jok. Ponoči se zbudim večkrat kot pa moja mala punčka( in ona se pogosto zbuja!)
Še huje kot to pa se mi zdi to, da se kar ne morem spravit za knjige. Še nikoli se nisem nekega dela tako močno izogibala. Če bi se dalo, bi šla delat na eno čim manj odgovorno mesto, dokler ne pridem k sebi in bi potem dokončala študij... ( Bojim, strašno se bojim, da v službi ne bom zmogla dela...in s septembrom bo treba v prvo službo)
Prav vidim se, kako bežim od dogovornosti, jezim se nase, pa nič ne pomaga.
Ponavadi, če me je bilo česa strah, sem se še toliko bolj potrudla, saj sem verjela, da lahko le s trudom premagam strah.
Zdaj pa je postal prevelik. Kar zmrznila sem. Prepričanje, da nisem dovolj sposobna, da bi spisala diplomo me prav hromi. Pozna kdo ta občutek..ga je kdo premagal?
Vem, da se bom enkrat nehala trest, ampak trenutno me je tako zelo strah...Kar ne morem in ne morem postat konstruktivna. Dajem si brce- take nežne vzpodbude, češ treba se je lotit nečesa, sicer tudi občutka zadovoljstva ne more bit, pa se vseeno ne spravim nikamor...Morda kakšen nasvet od vas bolj izkušenih.Kakršen koli namig, kako se premakniti?

[Yang]

Bodi ljubeča, nežna in prizanesljiva do sebe - pusti si biti kar si, ne se brcat, ne se obsojat.