nesposobna

[straciatella]

Najprej se opravičujem če bo ta tekst malo zmeden, sem in tja... tako težko se skoncentriram da glava boli. Ali je prazna ali preveč polna?  Nobenega nimam, ki bi me poslušal.

Ubistvu sem ravno jokala, zdaj se pa sekiram zakaj nisem iz kamna ali vsaj to da bi se zjokala na samem. Ne jočem pogosto, ampak takrat pa ko začnem je hudo.
Nisem to kar hočem biti. Saj se trudim, ampak koliko let še? Najbrž ne bom nikoli tista ženska o kateri sanjam, ampak vsaj približno taka pa hočem biti. A kaj ko se zatakne pri dejanjih. Sem brez prave konceentracije za študij, brez denarja, nihče me ne mara. Še tistih treh ki me iz usmiljenja vabijo na kavo se izogibam. Hočem da se me spommnijo kot dobrovoljčka iz srednje šole, pa čeprav je bila to le fasadda. Sicer imam službo, ampak vem da sem zmožna več. Vem da rabim več gibanja na svežem zraku, več motivacije za študij, več samozavesti, več smeha, več pozitivnih misli. Danes sem videla prve trobenticce. Pomlad se počasi bliža, jaz pa še vedno bolj ali manj vegetiram.
Živim pri sorodnikkih. Želim na svoje, pa ni denarja. Denarja pa ni zato ker nisem sposobna najti perspektivnejše službe. Mama me je razvajala, oče tepel in zasmehoval, sorodniki me imajo za nehvaležno trapo. Saj sem se oddaljila, ampak spoznavam da mi je bolj kot očetovo nasilje škodovala mamina potuha. Ne morem se postaviti na lastne noge. Spet razmišljam ali bi bilo bolj učinkovito skočiti pred vlak ali z nebotičnika.

Poskusila sem že z društvom za samopomoč. Prišla skoraj do vrat ko sem videla par ljudi na cigareti in pomislila... spet bom en blesavi outsider.

[kremenko]

Poskusila sem že z društvom za samopomoč. Prišla skoraj do vrat ko sem videla par ljudi na cigareti in pomislila... spet bom en blesavi outsider.

Stopi še enkrat k tistim vratom...tokrat jih pogumno odpri...verjemi, tam ti bodo ponudili roko...

Vso srečo ti želim

[trzinka]

Imaš zelo nizko samospoštovanje in samopodobo in dobro bi bilo poiskati pomoč. Opogumi se in ponovno zakorakaj skozi tista vrata, verjemi, da so tam ljudje z istimi ali pa še hujšimi težavami kot jih imaš ti , ki se med seboj razumejo in podpirajo.

Vsekakor pa brez pomoči strokovnjakov tukaj ne bo šlo. Toplo ti priporočam obisk pri psihiatru, da se dogovorita za način zdravljenja.


Pogum

[Arwen]

Straciatella, moj nasvet: stopi k zdravniku, poišči strokovno pomoč, korajžno na skupino za samopomoč

... spet bom en blesavi outsider.

  daleč od tega, garantiram! Iz katerega konca slovenije pa si? saj lahko preko foruma povprašaš, kdo še obiskuje skupino, na katero bi želela it, pa se mogoče s kom prej dobiš?

[Groucho]

Pozdravljena Straciatella

Takole, v sredo, 17.3 grem prvič na skupino za samopomoč I v Lj. Pravtako me stiska in sem v zadregi kako bo prvič...
Pridi, bova skupaj odprla vrata 

[straciatella]

Ja res sem globoko zabredla da fehtam spodbudne besede na forumu... Hvala Groucho za prijaznost, ampak 17ega tako ali tako ne morem, pa tudi drugače bi verjetno našla kak izgovor.
Samoplačniško si psihiatra ne morem privoščit, do osebne zdravnice pa ni šans da grem. Imam preslabe izkušnje z javnim zdravstvom. Saj verjamem da marsikomu antidepresivi in zdravniki pomagajo, ampak jaz sem sklenila da se moram potrudit sama. Sem se potem v nedeljo in ponedeljek do sitega naspala tako da sem zdaj (za nekaj časa) boljše volje.

[mucek]

http://www.revijaanja.si/zdravje/pravice-iz-zavarovanja/K-specialistu-brez-napotnice.html

Stracittela pozdravljena,

Ni vse tako hudo, kot je sprva videti. Glej pripela sem ti link, samo spanje ne bo pomagalo, če ne zmoreš sama je prav, da prosiš za pomoč. Psihiater bi v tem primeru, kar prav prišel, boš videla so zelo v redu , ni se jih treba bati. Pomembno je čimprej začeti s terapijo, ker je od tega tudi odvisna dolžina zdravljenja. Zato, kar korajžno do psihiatra v linku imaš tudi podatek, da lahko brez napotnice.

[Arwen]

Ja res sem globoko zabredla da fehtam spodbudne besede na forumu...

 

[nenci]

pozdravljena stracittela
Najprej te lepo pozdravljam in ti sporočim, da se ni potrebno prav nič opravičevati. Ta forum in ljudje v njem smo tu razno zato ker imamo skoraj enake ali podobne težave kot ti. Pa še veliko hujše, čeprav so zate v tem trenutku tebi tvoje najhujše, kar je popolnoma logično. In videla si trobentice. Bravo. In napisala si svoj zgodbo sem gor. Tudi bravo. Prve korake si že naredila. Naslednji pa je, da leto stopi do psihiatra, ni potrebno, da greš prej k svojemu zdravniku, ter se še enkrat napoti k tistim vratom. Nekoč sem jih tudi sama prvič odprla. Bilo je težko, vendar se je splačalo.

Nekaj bistvenega: če ne vprašaš. ne dobiš odgovora, če ne pokličeš, se ti nobeden ne oglasi, če ne vstopiš, te nihče ne pozdravi. Želja po spodbudnih besedah ni fehtanje. Čim več piši.

Želim ti, da v tvoje srce čimprej posije veliko sončka
 

[niti]

Pozdravljeni!

A lahko eno vprašanje: so te skupine za samopomoč takšne kot po tv-jih? Ko potem vsak pred vsemi pove svojo zgodbo in probleme...ker jaz to ne bi zmogla. Za par let se mi zdi, da samo nekoliko splezam nazgor, nato pa spet padem. Trenutno sem spet na podnu. Rada bi zaključila študij, začela sem že s pisanjem diplome, ki pa me tako straši, da se neprestano sekiram zaradi tega. Rada bi službo med ljudmi (rada imam ljudi btw), a se bojim ljudi. Trenutno delam v proizvodnji, ker drugam ne upam. Imam možnost boljšega dela v trgovini, ampak se bojim. Raje sem skrita, zabubljena nekje, kjer me nihče ne vidi.

Najbolj ironično se mi zdi to, da sicer imam rada ljudi, bi rada delala z njimi, po drugi strani pa sem najrajši sama. Ker imam občutek, da nisem za nič dovolj dobra. Kako naj bi mi potem uspelo pred skupino ljudi govoriti o svojih problemih? Je to sploh možno?

Vsake nove stvari, vsakih sprememb se bojim. Ne vem zakaj.

[Lost]

Niti , ja večinoma se posedemo v krogu in potem vodja povpraša če ima kdo hudo stisko in bi rad
delil prvi in mu damo prednost.Drugače pa pač damo VSAKEMU možnost da pove ali pa je tiho.
In na skupinah velja načelo ZAUPNOSTI. Kar se govori tam OSTANE TAM. Če kdo to krši ga
lahko vodja odstrani oziroma mu prepove vstop.

Iz lastne izkušnje pa ti povem, da ko začutiš da si tam sprejet, da z nobeno besedo ne boš
izpadel "čuden" začnejo besede in stavki kar "bruhati" iz tebe. Tudi solze so dovoljene,...
samo do sedaj je na koncu na vsaki skupini prevladovalo veselje in smeh.

[nenci]

niti 

se podpišem pod losta. Te skupine so pravi biser našega društva. Lahko poveš, kar čutiš, da želiš povedati, lahko samo prisostvuješ, nikoli te nihče v nič ne sili. Že občutek, da si sprejet med ljudi, ki te ne gledajo nič čudno, ti daje pozitivno energijo. 

[toja]

 

Pozdravljeni Straciatella in Niti!

Vse v zvezi z skupinami oziroma srečanji vama je bilo lepo opisano
v zgornjih postih.

Jaz bi dodala samo tole:
Tudi sama sem bila en velik strahec, kako it
pred dobrimi 6-timi meseci na skupino, vendar se šla.
Danes sem hvaležna sebi, da sem uspela narediti ta korak in seveda
vsem članom skupine, vsem forumašem, da sem danes boljša, se
bolje počutim, znam se obvladovati in družiti se z nepoznanimi ljudmi.
Tam se počutim enaka vsem, vsi so do vseh zelo korektni in prijazni.
Imeli smo tudi nekaj gostov-strokovnjakov, ki so nam pokazali pot
k cilju, kako hoditi in jo prehoditi.

Nisem še zdrava, vendar znam hoditi, znam se sprostiti, znam prenest
paniko, lepo počasi korak po korak, tudi tako se nekam pride!

Dekleti, ne stojta pred vrati, ta vrata imajo kljuko, ki vas popelje v
lepše in bolj polno življenje.

Lep sončen dan vama želim!