nevem vec kaj naj storim...

[Alice*]

Pozdravljeni,
Sploh ne vem kje naj začnem, stara sem 18 let.
Kolikor vem imam težave z anksioznostnjo že od zgodnjih najstniških let.  Vse se je začelo ko sem še obiskovala  osnovno šolo. Takrat  sem imela težave z bolečinami v trebuhu bila se pri vseh mogočih zdravnikih ampak nihče ni odkril ničesar. Ker naj ne bi bilo z mojim zdravstvenih stanjem nič narobe sem pri mojem osebnem zdravniku dobila napotilo za psihologa, ker sem bila še mlajša nisem razumela zakaj moram k psihologu mislila sem da tja hodijo le ljudje ki niso čisto pri sebi. Zato pri obiskih nisem sodelovala. Nehala sem obiskovati psihologinjo z diagnozo da sem samo razvajen otroki ki si želi pozornost.
Minila so leta, moje težave pa so se vedno stopnjevale. Imela sem veliko strahov, strah me je bilo spati ker se mislila da lahko zaspim in se mogoče nikoli več ne zbudim, nisem hotela več hoditi v šolo, veliko dni sem prejokala, pričela sem se rezati in moje življenje se mi je zdelo nesmiselno.
Brala sem veliko forumov o samopomoči vendar nič ni pomagalo dokler nekega dne nisem mami zaupala mojih težav. Nekaj časa sem obiskovala psihologe in psihiatre z njihovo pomočjo in z pomočjo AD-jev sem se zopet postavila na noge in sem uživala najstniška leta.
Dokler nisem lani nekega večera med učenjem doživela prvega paničnega napada bilo je grozno srce mi je utripalo z vso močjo, tresla sem se, mislila sem da je nekaj narobe z mano, vendar je ta občutek čez nekaj časa minil. Na začetku nisem polagala večje pozornosti nato dokler se mi to ni začelo ponavljati mislila sem da je nekaj hudo narobe, ob vsakem napadu panike sem mislila da umiram ti občutki so tak grozni da jih sploh ne morem opisati, bolj ko me je bilo strah večkrat so se mi napadi ponovili. Občutek tesnobe me je spremljal cele dneve imela sem glavobole, začela sem se odmikati od družbe, nisem več hodila na zabave ker me je bilo vedno strah da se mi bo ponovilo čeprav nisem vedela kaj je to. Dokler nisem zopet začela brskati po internetu in ugotovila da gre za napade panike. Nato sem poklicala mojo psihiatrinjo in se naročila za pregled.
Dobila sem Cipralex 5mg in Helex(2x dnevno 0.25mg 1x 0.5mg) počutila sem se grozno utrujeno stranski učinki cipralexa pa so bili mučni nisem imela apetita, glavoboli so bili samo še slabši, žeja obupna nisem bila sposobna za nič najmanj pa za učenje. Vendar je mi je stanje v roku meseca  in pol izboljšalo. Napadi panike se mi niso več pojavljali v tako hudi obliki zdelo se mi je da sem bolje. Sedaj jemljem helex samo še ob večerih in 5mg cipralex.
Vendar kot ponavadi gre pri meni  vse narobe sedaj ko nimam več toliko težav s paniko, so se mi pojavile druge težave zopet sem čisto brez volje, ne maram hoditi v družbo ker sem raje doma in spim ali pa gledam tv, ne učim se nič, preprosto cele dneve ne počnem nič, vsak moj dan poteka enako grem v šolo, pridem iz šole, gledam tv, grem spat, moje življenje je zopet čisto brez smisla, s starši se kregam ker mi vedno govorijo kako sem lena in da se tako obnašam samo zato da bi jih spravila ob živce mojim težavam sploh ne verjameta več. Sploh ne vem več kaj naj naredim. Počutim se obupano, žalostno, nemirno,..
 Vsak mi reče naj si najdem hobi ki bi me veselil a kaj ko se meni zdi da me nič ne veseli. Včasih imam res občutek da si vse stvari samo domišljam. Kaj je z mano? Ali so mogoče krivi Ad-ji za moje še dodatno slabše počutje?
 
Upam da nisem napisala preveč      

Lp

[kremenko]

Ne vem ljuba deklica, meni to diši po depresiji...poskusi se doma s starši temeljito pogovoriti o tem tvojem stanju in počutju, predvsem pa o tem kako ti je se pogovori s psihiatrinjo...

Želim ti vse dobro 

[trzinka]

Alice, to kar si napisala bi bilo dobro pokazati mami oz. obema staršema. Upam, da te podpirata in razumeta, čeprav je to bolezen težko razumeti, če je sam ne doživiš.

Sicer bi bilo dobro s Helexom prenehati, kar se pa tiče doze ADja je pa nizka. O vsem se še enkrat posvetuj s psihiatrom in potrebno bi bilo poiskati dobrega psihoterapevta, da odkrijeta tvoje napačne miselne vzorce, se jih naučita prepoznati in jih odpraviti.

[Junge]

Iste težave sem imel v osnovni šoli. Skoraj vsako jutro, ko sem moral v šolo me je začel trebuh bolet. Anksioznost pač. Zdravniki pa seveda niso nič odkrili. Z leti je to nekako minilo. Zdaj sem pa tudi brez vsake volje, brez motivacije, življenje se mi zdi brezsmiselno, sploh nevem kaj bi v življenju rad. Verjetno kak hobi bi ti pomagal, vsaj men je do neke mere, ker živeti samo za šolo je res depresivno. Dvomim da so krivi antidepresivi, sam imam res skoraj iste probleme in nisem tega nikoli niti povohal in nebom. Lahko pa da je pri tebi drugače. Treba je pač najti neki smisel življenja, si postaviti cilje in delat na tem da jih dosežeš. Ampak težje je to najti, kot pa uresničevati.. Vsaj meni 

[Alice*]

hvala vsem za odgovore (;
staršem zaupam do neke mere, povem jima o svojih težavah vendar jih ne upletam preveč v to. Tudi če jima začnem pripovedovati kako se počutim mi rečeta naj grem nekaj počet da se zaposlim, a kaj ko to ni tako lahko.

Vem da bi bilo bolje če nebi jemala helex-a, a če ga ne vzamem se me spet hitreje loti panika 
Danes sem poklicala svojo psihiatrinjo in jo prosila če lahko pridem predčasno ker preprosto ne morem več, tako da se bom jutri pogovorila z njo. Upam da bova našli neko rešitev.

res je težko je najti neke cilje katere potem poskušam uresničiti.
ampak tudi ko dobim neko idejo da bi nekaj izboljšala jo vseeno ne uresničim ker mi pri tem zmanjka volje ;S

[Arnika]

Pozdravljena Alice!

Poznam stisko, ki jo doživljaš, tudi jaz sem jo preživljala v gimnaziji in ker si nisem znala takrat pomagati, še manj pa zaupati staršem, se je vse skupaj potenciralo v hude napade anksioznosti, depresije, panike ... Že veliko si naredila, da si šla do psihiatrinje. Mogoče bi staršema še enkrat poskusila povedati, kaj doživljaš in ju prosila za podporo in pomoč. Jaz sem svojo stisko ves čas stiskala v sebi in se pretvarjala, dokler ni izbruhnilo v taki meri, da se ni bilo več možno skrivati. Sprva nista razumela, težko sta sprejela, vendar sta se sčasoma naučila, kako do mene pristopati in mi pomagati. Ni šlo takoj, trajalo je kar nekaj let, da smo izpostavili bolj zdravilen odnos, vendar se je izplačalo. Zdaj vem, da se lahko nanju zanesem in da jima je mar za moje psihično zdravje.
Cipralex jemljem tudi jaz in tudi meni je bilo na začetku grozno, vendar ko so tablete prijele, se je začelo izboljševati. Je pa potrebno zraven še precej delati na sebi. Tablete te ne ozdravijo, ti samo pomagajo, da se lažje spopadaš in se zdraviš sam. Tukaj je v veliko pomoč tudi dober psihoterapevt. Res ti toplo priporočam, da si ga poiščeš.
Vem, da se je težko  prisiliti, a poskusi v svoje dneve vključiti sprehode, fizično aktivnost. Je kaj takega, kar imaš rada? Premisli, kaj te sprošča, veseli ...
Želim ti veliko moči in poguma. In vedi, da se da pozdraviti. Verjemi, da se da. Zaupaj. Tukaj nas je cel kup, ki se uspešno spapadamo z anksiozo in depresijo.
In ... pomaga tudi tale forum. Nisi sama. Zato le oglasi se še kaj! 

 

[Arwen]

Alice*, kako kaj? 

[nenci]

Alice, tudi od mene lep pozdrav

sem napisala že cel članek, pa nekaj zabluzila, pa je šlo vse v maloro.

Pa še enkrat:
napisati ti želim, da predobro poznam tvojo stisko. Sama se s podobnimi težavami ubadam tudi že od rane mladosti, s tem, da so sicer v mladosti bile blažje kot pri tebi, so se pa pozneje razbesnele kot vulkan. Zato ti vem svetovati, da najprej obišči svojo psihiatrinjo in naj ti zviša dozo cipralexa. 5 mg je premalo, toliko ga jemljem jaz sedaj, ko sem na vzdrževalni dozi. Ti bi ga morala jemati še 10 mg toliko časa, da imaš občutek, da si zdrava, pa še potem vsaj 6 mesecev. Helex pa poskusi počasi postopoma opuščati, ker povzroča zasvojenost. Nočem te pred njim strašiti, ampak še tega povrhu ostalega pa res ne potrebuješ.
Naslednji korak, ki ti ga priporačam je, da pričneš z rednimi dnevnimi sprehodi. Sedaj, ko je pred vrati pomlad, imaš za to idealno možnost. Pa še poceni je. Ko sem v najhujši fazi depresije sama pričela s sprehodi, ki so sprva trajali 10 minut, naslednji dan 15, potem 20 in tako naprej, dokler nisem dosegla ene ure dnevno, sem imela kolena kot da bi bila iz žolce. Piska avtomobila sem se ustrašila kot da je reaktivno letalo za mojim hrbtom, kolesar, ki me je prehitel se mi je zdel kot tank, ki me bo zdaj zdaj povozil. Pa sem vstrajala. Težko, težko, ampak je šlo. Stopničko po stopničko. Prejokala sem med sprehodi toliko, da bi bila tam lahko posejana solata, pa bi jo moje solze zalivale. Vendar se je splačalo. Obenem sem pričela tudi z obiski skupine za samopomoč, ki jo organizira društvo DAM, pa bowlinga, pa skupnih druženj in sem splavala. Iz dna. Čisto iz dna.
 
In ravno te dni sem dozivela nekaj hudega, bilo je strašno hudo, še boli, pa se ne dam.  In ravno tako kot moji hčerki tudi tebi polagam na srce, potrudi se s sprehodi, težko bo, ampak kisik in sonček bosta blagodejno vplivala nate. To bodo prvi koraki. Potem bodo lažje tudi ostale obveznosti. Vse to ti pišem iz lastnih izkušenj, ne bo lahko, bo pa učinkovalo. In tudi zate bo :sunny:spet sijalo.

Aja, da ne pozabim. Nič si ne domišljaš. Pa tudi AD-ji niso krivi. Krivo je negativno razmišljanje v tvoji glavi. Zato je potrebno delati na sebi. 
Želim ti moči, da boš pričela s sprehodi, želim ti sončka, želim ti čimprejšnjega uživanja svoje mladosti.

Želim ti vse dobro

nenci

[Alice*]

hvala usem za odgovovore (;
bila se pri psihiatrinji in sem ji potožila o svojih problemih, naročila mi je naj jemljem cipralex 10mg, sedaj ga jemljem že 2tedna.
Da tudi to se zavedam da Helex povzroča odvisnost zato ga bom sedaj počasi opustila, upajmo da mi uspe, najraje bi ga jemala ker se nekako počitm bolj varno ker takrat ne občutim tesnobe in nemira.Vem da je to samo trenuten občutek ki hitro mine zato helex ni rešitev.

Bom poskusila s sprehodi čeprav mi ne dišijo najbolj. Najtežje se bo pomoje spraviti iz hiše, na trenutke imam občutek da imam voljo in neke cilje use se sliši izvedljivo ko pa pride ta tega trenutka naprimer ko se moram odpraviti iz hiše pa odlašam kolikor le lahko dokler po možnosti ni prepozno tako počnem pri useh stvareh (npr učenje sodi tudi zraven pa če se le spravim učiti potem se pa sploh ne morem zbrati)
Drugače imam občutek da se mi je zadnje dni tesnobla malo zmanjšala 

še eno vprašanje ali je možno se mi počutje(panika, depresija) v času pms-ja poslabša?

[Slavka]

No vidiš Alice, saj gre na boljše.  Počasi se boš postavila na noge in spet začela uživati. Naj ti pa odgovorim na vprašanje...pri meni se pozna pms, takrat sem veliko bolj občutljiva, tesnobna, jokava...Saj sem bila verjetno tudi prej, vendar nisem bila na to tako pozorna kot sedaj. Sedaj še strah naredi svoje in se vse skupaj še malo okrepi...ta občutek. Torej, tudi mene muči tesnoba tiste dni bolj kot ponavadi, pa sem se že kar navadila na to.

En objem 

[Arwen]

Bom poskusila s sprehodi čeprav mi ne dišijo najbolj. Najtežje se bo pomoje spraviti iz hiše, na trenutke imam občutek da imam voljo in neke cilje use se sliši izvedljivo ko pa pride ta tega trenutka naprimer ko se moram odpraviti iz hiše pa odlašam kolikor le lahko dokler po možnosti ni prepozno tako počnem pri useh

  jp, je nekam znano tole  .. se je pač treba malce prisilit 

še eno vprašanje ali je možno se mi počutje(panika, depresija) v času pms-ja poslabša?

o, seveda je možno, pa še kako!

[nenci]

ojla Alice,

oh, saj te čisto razumem. Sej bila na istem. Brez volje. Ni bilo koncentracije. Helex sem jemala 5 tednov, dokler ni cipralex prijel po dve do tri na dan, potem pa sem pričela s počasnim opuščanjem. Torej po eno na dan, po kakšnem tednu 2 x po polovičko, tako kakšnih 14 dni, potem pa sem poskusila brez in je šlo. Saj povzroča odvisnost, samo v tistih najtežjih trenutkih je v veliko pomoč. Že zaradi stranskih učinkov AD-jev, ki so prisotni v prvih tednih, potem pa izzvenijo, ko AD prime.

Tako da ti kar vzami še kakšen helex po potrebi, nebo hudega. Se pa res potrudi iti ven, vem, da je težko, zelo dobro vem, samo, če si želiš pomagati, boš šla.  Majčkeno se kar prisili in takoj poročaj, kako je bilo. Bom vesela vsakega tvojega še tako majhnega napredka.

objem

[Arnika]

Alice, kako si? 

[Alice*]

ravno danes sem pogledala na koledar in ugotovila da jemljem helex že skoraj 4 mesece, nevem meni se zdi to veliko, no saj ni važno glavno je da ga sedaj opuščam. Sedaj ga jemljem 1x0,25 na vsakih 2 ali 3 dni. Če sem pa kakšen dan bolj v stresu pa tudi mogoče eno tableto več. Naprimer ta teden ker je v šoli zelo stresno obdoje vsak dan sem nekaj vprašana ali pišem test ocene pa tudi niso najbolj briljantne zato sem še pod večjim stresom 

Drugače se pa tudi postrudim in grem kakšen dan ven ali na pjačo s prijatelji. Moram priznati da se sedaj veliko bolje počutim v družbi 

Mislim da prvič odkar jemljem ADje čutim rahlo izboljšanje, ampak sem še daleč od tega da se nebi več občutila tesnobe in nerazumljivega straha. Sprašujem se zakaj imam strah ali nelagoden občutek glede določenih stvari.  Mene spravijo iz tira že lastne misli. Naprimer se učim in naenkrat pomislim da kaj če se mi lahko zmeša in da si bom kaj naredila ali komu drugemu. Vem da nebom ničesar storila oz vsaj zdi se mi tako ampak me je vseeno tega zelo strah.
Zadnje čase se mi pojavljajo tudi čudne sanje(npr vidim stvari katerih me je strah. Prej nikoli nisem imela sanj v katerih bi se zavedala oz ko bi se zbudila da bi se spomnila ampak sem se čisto prepotena, zadihana v strahu zbudila. Sedaj pa dejansko vem kaj sanjam. Ali je to čudno? Nevem kako naj si to obrazložim in to mi predstavlja dodaten strah. Vem spet se zaradi brezveznih sanj obremenjujem ampak sploh ne morem iz svoje kože. 
Razmišljala sem tudi da bi začela obiskovati psihologa ker očitno mi zdravila ne zadostujejo, ali pa bi morala dobiti večji odmirek?
Pa grozno se mi zdi ko opažam da je na tem forumu veliko starejših ljudi od mene npr jaz sem 18 in pred sabo imam še veliko let, in jaz se že pri tej starosti ubadam s takšnimi problemi, nočem tega trpeti vse življenje ;S
 

Lp vsem

[Lost]

Pa grozno se mi zdi ko opažam da je na tem forumu veliko starejših ljudi od mene npr jaz sem 18 in pred sabo imam še veliko let, in jaz se že pri tej starosti ubadam s takšnimi problemi, nočem tega trpeti vse življenje ;S

Rad bi ti povedal, da sem jaz to kar ti opisujes dozivljal ze pri 14 letih. Samo takrat o ANKSIZNOSTI
nihce ni vedel nič, ADji so šele prišli na trg.....tako da sem se pač "sprijaznil" in rinil in trpel.
Pri 30 pa se mi je vse sesulo. ZATO ti svetujem da cim prej poisces strokovno pomoc PSIHOTERAPEVTA da zacnes resevati stiske dokler so se obvladljive. Ker z casom zacnejo ONE obvladovati tebe.

[Arnika]

Alice 
 Tudi meni so se tesnobe začele pojavljati že v srednji šoli in višek dosegle sredi dvajsetih. Zato - ne obremenjuj se, da se mlada. Kot pravi Lost, hitro poišči pomoč psihoterapevta.

Želim ti vse dobro. 

[trzinka]

Alice, prvih takih misli sem se zavedla pri 10ih letih, pa tako kot je dejal Lost, takrat še vedli niso kaj je to tesnoba, depresija....

Z leti se vse te misli in strahovi kopičijo. Meni so se nabirali 30 let in v celoti izbruhnili.
Dobro je, da se zavedaš težav in jih pričneš čimprej odpravljati.

[toja]

 

Alice moje težave so se začele pred skoraj 30 leti, sploh nisem vedela kaj se
mi dogaja, vendar vem danes.
Kljub temu, da sem to povedala osebni zdravnici ni bilo uspeha.
Poiskala sem psihiatra, ki mi je napisal receptov za eno vrečko pomirjeval.
V upanju, da on že ve sem jih pridno zobala, vendar kaj se mi je zgodilo,
danes sem z njimi zasvojena še bolj kot drogeraši z drogo.
Pred 6 leti, sem dobila AD, ki jih pridno jem še danes.
Stanje se mi je izboljšalo, vendar pa še zdaleč ni vredu, pa kaj, saj ne more bit,
kajti toliko let nabiranja vsega v sebi se ne da odpravit v enem letu.

Zato ti svetujem, da začneš čimprej delati v smeri odpravljanja težav in
tvoje zdravljenje bo veliko krajše in bolj uspešno1

Lep sonček ti želim!

[Alice*]

se bom potrudila, samo nevem kako naj si najdem primernega psihoterapeta, ker nimam najboljših izkušenj in sicer se s prejšnjim nisem najbolje ujela 

po kolikšnem času pa postaneš zasvojen s pomirjevali? Ker jaz jih jemljem že 4 mesece in sedaj ko jih počasi opuščam pomirjevala in se mi zdi da kadar ob večeru ne uzamem helexa veliko težje zaspim in slabše. Ali je to možno ali je to spet zraslo na mojem zelniku xD

Drugače se mi pa zdi da se boljše počutim mislim da šele zdaj opazim da sem vedno več časa boljše volje, mislim da je končno Cipralex prijel (:
čeprav še vedno nisem čisto vredu še vedno me muči tesnoba in strah vendar ni več tako kritično

 

[Tresavček]

Pozdravljena Alice!
Tudi sam se spopadam z aksioznostjo in vem kaj preživljaš. Tudi mene je šola "zdelala" do te mere, da na koncu sploh v šolo nisem več upal. Stresi, ki sem jih doživljal v situacijah so bili nepopisni dokler ni bilo moje zdravstveno stanje resno.
Čez čas, pa ugotoviš, da so napadi panike, tesnoba, depresija v bistvu "sporočila", ki ti jih telo skuša povedati, da treba nekaj v življenju spremeniti.
Zato bi ti nujno priporočal psihoterapevta, ki ti bo pomagal razložiti, zakaj se ti to dogaja in kako te stvari odpraviti.
Priporočal pa bi ti tudi, da se čimveč izobražuješ, na področju osebne rasti,uporabne psihologije.
Tukaj obstaja, kar nekaj uporabnih knjig, ki so mi pomagale, da sem ne samo razumel sebe ampak postopoma začel kontrolirati svojo čustva.
Naj jih nekaj naštejem: Depresija za telebane, Življenje kot igra, Čar Samozavesti...
Obstaja nekaj izjemnih vaj, ki ti pomagajo, do boljšega življenja npr:Pisanje Hvaležnosti,...

Vidim, da si mlada in verjamem, da se bo tvoje življenje uredilo, paniko in strah pa vzemi na znanje da so to "signali", ki ti jih telo pošilja! Kot npr. lakota, ki se pojavi v telesu, pa točno veš aha:"telo mi je povedalo, da sem lačna" in takoj veš, da je treba nekaj pojesti.

Tako je tudi pri tesnobi. Telo ti pač želi nekaj povedati, da treba nekaj spremeniti, narediti...

Želim ti vse lepo in pohvali se za vsako malenkost, ki jo storiš, spodbujaj se, imej se rada, to je ključ do uspeha!

p.s jaz sem bil na Helexu skoraj eno leto in nisem imel nobenih težav z odvisnostjo.

Lep pozdrav.