Pozdrav,
tudi jaz sem se soočala kar nekaj časa s temi zoprnimi vsiljivkami ... in lahko rečem, da vedno minejo, potreben je le čas in zagotovo bodo zgubile na intenzivnosti...Čeprav je težko, sem se jaz trudila čimbolj zamotiti in sem se tolažila z dejstvom, da so mi bile te misli neprijetne, zoprne, moreče - torej zagotovo si nisem ničesar želela od njihove vsebine. Najbolj so me morile misli, da bi komu kaj naredila - npr. svojim staršem, fantu ipd.
Pomagalo mi je, ko sem to zaupala mami in mi je odvrnila: "Ti nama z očetom zagotovo ne bi ničesar naredila, ker vem, da naju imaš preveč rada." To mi je dalo zagon in misli so počasi začele izginjati. Meni je zelo pomagalo, da sem nekomu povedala in izrazila te misli. To je najboljše zdravilo za trpečo dušo, da lahko nekomu, ki mu zaupaš, poveš te misli in te ne bo imel za čudnega, norega, smešnega, prizadetega in te ne bo obsojal. Če težko poveš svojim bližnjim, potem priporočam psihoterapijo, kjer te misli izraziš in jih ozavestiš...predvsem spoznaš, da nimajo podlage in, da niso tvoje lastne, temveč prihajajo nepovabljene na obisk k tebi. S temi vsiljivkami se spopadamo senzibilni, čutni, dobri ljudje, ki nam ni vseeno za svoje bližnje in se preveč ukvarjamo s slabimi mislimi. Vsekakor pa te misli sčasoma minejo, zagotovo!
Vse dobro in čimbolj se zamotite s čimerkoli že
