notranji otrok

[didi]

Evo naj vas povprašam še za to izkušnjo.

Letos sem za rd dobila knjigo, ki je delo slovenske avtorice, ki je priročnik za duhovni rast in razvoj. Pa sem si rekla: "Ojoj spet ena kopija ameriškega sranja." Vendar sem ji dala priložnost, ker vem , da smo ljudje navadno radi polni predsodkov in da to ni prav, saj s tem človek samo sebi škoduje.Knjiga je imela tudi priloženo zgoščenko z dvema meditacijama. Ena od meditacij je iskanje svojega naotranjega otroka. In sem ga res srečala! Me je pa presenetil. Ležal je v zibelki, sredi cvetočega travnika. Bil je tako majhen, lep in miren. Spal je. Ko sem pristopila k njemu je odprl očke in se mi nasmehnil. Odvila sem vse tiste plenice ki so ga ovirale in dušila (bil je namreč tako zavit kot dojenčki v preteklosti - kot štruca). Dvignaila sem ga v zrak in sva se igrala, metala sem ga visoko v zrak, smejala sva se vrtela. Nato sem morala oditi. Položila sem ga v zibelko, svobodnega, položila sem mu kup rož v zibelko s katerimi se je lahko igral in sem odšla. Kos em pogledala nazaj, me je pogledal in se nasmehnil in iz oči mu je sijala sreča. Nikoli ga ne bom pozabila.


Ne vem pa točno kaj naj bi notranji otok predstavljal. Sem to jaz ali to želim biti jaz?


Ima mogoče tudi kdo od vas izkušnjo te vrste - z notranjim otrokom?

[matheu__]

Veš kaj ti bom reku - še vedno se rad igram z legokockami; to je pa tud ves konekšn z notranjim otrokom, ki ga imam. Pa tud nevem zakaj bi vleku nek šit iz preteklosti nazaj na plano, naj bo v predalčku kamor spada!

Kar se tiče predstave, ki si jo mela pa tko; če začnem meditirat o lokalnem suhorobarju al pa puhastem medvedku, ga bom tudi videl in morda se mi tud nasmehne

mal sem nataknjen danes, dont mind me

[didi]

 

ne sej je v redu, povedal si pač kar si smislil. Sej tud jaz ne vem - mogoče je to bila moja rešilna bilka k sem se na njo oprijemala (nisem bila namreč nikoli še na kakšnem tečaju meditacije). Zato me namreč zanimajo izkušnje drugih. Sej je tko k si povedu - velika večina je v glavi. In človek vrjame tistemu kar želi. Sam jaz pač nisem toliko samozavestna in rabim potrditev oz. nepotdritev drugih.

[vesnav]

Didi,
dokler veš, da si si to predstavljala, je vse ok. Ja, imej rada tega svojega notranjega otroka, torej sebe in vse bo v redu.

Držim pesti. Močno.

Vesna

[marika]

Draga Didi,

super, da si našla svojega notranjega otroka. Nekje sem prebrala, da je treba ob srečanju z njim dobro preveriti, če ga kakšna stvar ne muči in da je potrebno potem to razčistiti s samim seboj in da je to eden od načinov ozdravitve notranjih travm.

Poskusi in verjamem, da si na dobri poti,

marika

[Arwen]

tole sem našla na internetu:

http://www.cdk.si/soutripanje/st37/jaz_otrok_stars.htm
http://www.cdk.si/sci/delavnica_no_ns.htm
http://www.pozitivke.net/article.php/Otrok_Notranji_Imamo_Odrascamo
.....

[didi]

Človek, ki ni več otrok, ne more več občutiti nobenega zadovoljstva v življenju.   

CHARLIE CHAPLIN

[Aslan]

Se mi zdi, da si dobila knjigo Svetlo modra, Varje Kališnik.
Zgoščenka, ki je priložena, je tudi fajn.

Po transakcijski analizi imamo vsi v sebi: notranjega otroka, notranjega odraslega in notranjega starša.
Prav je, da se naučimo potolažit, razumet in slišat, tega našega notranjega otroka, ko se oglasi.
Oglaša se predvsem takrat, ko niso zadovoljene njegove potrebe...
Odziva se glede na v otroštvu privzgojene vzorce miselnosti in vedenja...
Naš notranji starš ga lahko ljubeče umiri, potolaži in mu pomaga presečt, napačne vcepljene miselne vzorce. Vse to smo MI, naš JAZ....

Sama sem bila letos tudi na seminarju na to temo.
Zelo fajn, zelo globoko, zelo doživeto in čustveno.
In spet za korak bolje spoznaš sebe in svoje odzive.

[odbita]

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,286/

Kaj pa tole o psihosintezi? Podosebnostih? Ne poznam, pozna kdo? Sliši se fino, ker je nagnjena bolj v prihodnost kot v kopanje po sranju v preteklosti (ok, je že potrebno, ni pa fajn, če notri obtičiš). Kakšne izkušnje?

[Aslan]

Utemeljitelj psihosinteze je Roberto Assagioli...
Pri nas je izšla zanimiva knjiga njegovega učenca Piera Ferruccija: Kdo sem in kaj lahko postanem.

Zadnjič sem poslušala nek dialog med dvema psihoterapevtoma, v smislu,
da psihosinteza nima znanstvenih temeljev...čeprav je dokaj razširjena.
Ima močno izraženo duhovno komponento...notranji jaz, višji jaz.

[scorpion]

Didi zanimiva izkušnja.In večina moških je preveč racionalnih, da bi to sprejela.......zato taki cinični odzivi...

Alice Miller je prišla v stik s svojo ranjeno deklico preko risanja .....to kar si doživela je zelo resnično..verjemi sebi....

[scorpion]

In tvoja izkušja je tudi zelo lepa.....

[odbita]

Tudi meni se zdi didina izkušnja lepa. Pa tudi sicer je najbrž fino, da se svojega notranjega otroka zavedaš...po psihosintezi - pravzaprav raznih podosebnosti. Da nekako veš, kaj je privrelo na dan - aha, jaz ranjen, jaz pohoten, jaz odbit, jaz sovražen, jaz ne maram pozitivnih ljudi, jaz duši me v veleblagovnicah...ipd...ko zagledaš tega v sebi, da veš, zakaj je tak in ga lepo poštimaš...ne samo utišaš, potlačiš ipd. ampak da se znaš z njim prav lepo - z razumevanjem, milostjo in ljubeznijo odraslega poukvarjat...mogoče zadostuje samo kakšna beseda in božanje po laskih. Ali pa ga pošlješ sedet na zlat sonček.  ...
Ne spoznam se na psihosintezo, mi je pa blizu tako razmišljanje o sebi, sploh tam, kjer je ranjen notranji otrok.

LP!

[scorpion]

Jaz sicer ne prakticiram raznih vizualizacij....sem pa že imel izkušnjo, da sem bil v stiku s tem notranjim otrokom..direktno. Nisem ga gledal od zunaj, temveč sem BIL ta ranjeni otrok..gre za direktno doživetje..sedaj se mi to ponavlja pri psihotearapiji..

Če imaš terapevta, ki te resnično razume in zmore sočutje in se ne bojiš soočanja s (ponotranjenimi) starši, potem v stik s tem delom sebe, ki je hkrati naše najgloblje jedro, ni težko priti. Moja izkušnja je taka, da se tukaj začne pravo zdravljenje, prava ljubezen do sebe..

je pa ta otrok lahko igriv, ranljiv, jezen...je pa res zanimivo, da vsi nosimo v sebi otroka, ki ni naš racionalni del, nas pa vseeno zelo determinira i določa naše vedenje....

[scorpion]

NOTRANJI OTROK - zapisi čustev in reakcij iz zgodnjega otroštva, zapisi vedenj naših staršev, z vsemi prepovedmi in zapovedmi za življenje (Rezanje vezi)..

Zreli starši vedo, da je njihova naloga pomagati otroku postati neodvisen....Žal pa je tisto kar naj bi bil podporni sistem( starši), velikokrat vir nenehnih razočaranj in žalosti...

[krneki]

Notranji otrok je eno izmed treh ego stanj, ki jih imamo vsi in jih uporabljamo v različnih situacijah. Bistvo je, da uporabljamo vse v skladu s situacijo.

Ko odrastemo, velikokrat pozabimo na to, da smo lahko kdaj tudi "otročji" in se vse preveč obremenjujemo z vprašanji "ali je prav, da to naredim, kaj bodo drugi rekli" in podobno. Otrok se deli na dva dela. Eden je svobodni otrok, ki predstavlja spontane reakcije, odprtost, izražanje svojih želja in potreb, drugi je podrejeni (odvisni) otrok, ki dela tisto, kar mu drugi rečejo. Sta pa lahko oba tako negativna kot pozitivna. Ego stanje svobodnega otroka je negativno, če ga uporabljamo, ko to ni v skladu s situacijo (recimo, da se začneš dret na sestanku), stanje prilagojenega otroka pa je lahko tudi pozitivno, saj se do določene mere moramo vsi prilagajati določenim pravilom.

Sama sem svojega svobodnega otroka dolgo časa zatirala in sem bila dolgočasni moralni odrasli. Šele pred kratkim sem mu dovolila priti na površje in si zdaj dovolim biti "odštekana, odpuljena, nora...", ko to situacija dovoljuje. Upam si narediti kakšno nepredvideno, spontano dejanje, ne obremenjujoč se, kaj bodo drugi rekli in z namenom, da bo meni kul. Paše, preverjeno

[scorpion]

Anakonda

[scorpion]

Otrok potrebuje ljebezen staršev, to pomeni naklonjenost, pozornost, skrb, zaščito, prijaznost, pripravljenost na komunikacijo.....sprjemanje in razumevanje čustev..itd....če otrok to dobi lahko kasneje daje naprej svojimj otrokom. Če pa tega ni blo dovolj pa ostane hrepenenje, ki ga prenese na druge ljudi..na partnerja..in otroke..najpogosteje..

pričakovanja s staranjem ne opustimo..jih prenašamo na otroke in vnuke.. razen, če ne izrivamo in zanikamo in ugotovimo kakšno je bilo naše otroštvo v resnici..na ta način smo potem sami sebi sposobni dati vsaj nekaj tega kar nam starši niso naklonili..vendar preko zanikanja ne bo šlo!!

da bi se nam pa to lahko zgodilo nam je potrebna izkušnja ljubezni OTROKA V SEBI..sicer ne vemo kaj sploh je ta ljubezen in iz česa sestoji...

V terapiji je to pomeni, da potrebujemo ljudi, ki so nas sposobni sprjeti takšne kot smo.....in nam pomagajo razumeti kako smo takšni postali..Zato razumem kako to, da ima dr. Ilinova tak naval...ker daje točno..to


Jaz si zdravljenja ne predstavljam brez stika z notranjim otrokom...naša čustva so po večini del otroka...razum je pa stvar odraslega..

[scorpion]

....zdi se mi, da je pot zdravljenja prav v tem notranjem HREPENENJU notrnajega otroka....tisto kar nas vleče v to, da bi iskali v vedno novih partenerjih ljubezen, spolna zasvojenost, cigareti, želja po dokazovanju...dominaci....čakanje na iluzije, nerelana upanja, nesposobnost zapustiti destruktivne odnose, odvisnost od partnerja itd....

to je vse energija notranejga otroka, ki je izredno močna in nas obvladuje...ne bi je smeli usmerjati navzven..temveč čutiti NAVZNOTER...to je pot zdravljenja, ki je sicer boleča, vendar znosna...ob spremstvu in podpori