Kako si lahko jaz zakompliciram življenje?

[jona]

To je pri meni precej enostavno. Razlogi zaradi katerih sem zbolela za depresijo so minili že pred leti. Jaz pa enostavno ne morem biti srečna. Znova in znova najdem kakšen razlog za to, da sem popolnoma na tleh. Ugotavljam, da sem pač tak človek. Okoli sebe imam ljudi, ki so popolnoma brez cilja. Mladi, živijo na plečih staršev, svoje potrebe zadovoljujejo z nakupi in to je njihov vsakdan in njihova sreča.
Jaz sem spoznala, kaj je ceniti življenje. Preveč vsega sem preživela hudega. To sem tudi vzela za hudo in se začela sama sebi smiliti. Zakaj, zakaj se mi to dogaja? Zadeve so se normalizirale, jaz pa sem še vedno tako žalostna.... Včasih pride kak tak dan, no sedaj je že teden:((
Hvala, ker samo vam lahko zaupam.

[Arwen]

Razlogi zaradi katerih sem zbolela za depresijo so minili že pred leti.

seveda so minili; vprašanje je, če so tudi predelani in dejansko ad acta?

Jaz pa enostavno ne morem biti srečna. Znova in znova najdem kakšen razlog za to, da sem popolnoma na tleh. Ugotavljam, da sem pač tak človek.

to pa zelo zelo težko verjamem  to nisi ti, to so tvoji problemi, misli, stiske, ... bremena, ki jih (še) nosiš s sabo

Okoli sebe imam ljudi, ki so popolnoma brez cilja. Mladi, živijo na plečih staršev, svoje potrebe zadovoljujejo z nakupi in to je njihov vsakdan in njihova sreča. 

  njihov problem...


Drugače pa - poznam kar par osebkov, ki smo super briljanti v kompliciranju 


Jona, reci, kaj te muči? 

[Tanc]

Jona, meni se je prvič depresija pojavila pred 12 leti, ko sploh nisem vedela, da je to to. Nekako sem se sama izvlekla iz nje, največ s pomočjo avtogenega treninga. In sem mislila, da je konec, da se mi to ne more več zgoditi.

Potem se je pojavila spet... čez 2 leti, potem čez 6 in še kar traja... No, ne ves čas, ampak... Zadnja tri leta je kar hudo. Vzoponi in padci so vedno pogostejši, padci še sploh. Sama nase sem jezna, razočarana, ker se nikakor ne morem rešit iz tega začaranega kroga. Dokler sem imela zdravila je še šlo, zdaj, ko sem popolnoma brez, pa je na trenutke pravi pekel. Prizadanejo me malenkosti, neprestano se nekaj sekiram, skrbim... bojim se skoraj lastne sence. Včasih sem bila zelo vesela, družabna, zdaj... postajam samotar, celo iz hiše se bojim včasih iti.

Prebrala sem eno dobro knjigo, ki mi je veliko dala misliti in vzela sem si jo kot "moje sveto pismo". To je knjiga Kako biti vedno srečen (Paramhansa Jogananda). res ti jo toplo priporočam.

verjeti moramo vase, delati zase in na sebi...samo tako bomo lahko srečni, mirni, zadovoljni v tem življenju. Na veliko večino ljudi okolis ebe se ne moremo zanašat, ker je vse prevečkrat v igri velik interes, ljubosumje... to sem spoznala na svoji koži, saj me je "razočarala" oseba, ki sem ji 100% zaupala, jo imela rada, ji pomagala... Kako naj zdaj sploh komurkoli lahko zaupam? Mislim, da zelo, zelo težko.

Želim ti lep dan.

Tanc

[solzica]

Jona, kakšno življenje si sploh želiš? Kaj ti manjka? Kaj bi želela spremeniti?

[mina]

Vedno bolj spoznavam, da si kompliciramo življenje, ko želimo imeti (vse) stvari pod kontrolo. Ko spoznaš, da tega ne zmoreš in je povrh še bedasto, ker te preveč preobrenjuje, se ti nekako konji umirijo. 
In se ti počasi je*e za večino stvari. Sprejemaš jih kot pridejo in ne planiraš daleč vnaprej, ne seciraš vse izrečene besede, dejanja... Pomirjen si s tem, da si zadevo naredil tako kot si najbolje znal in zmogel in da si kljub vsem napakam, padcem, spodrsljajem še vedno v redu oseba. 
Ne obtožujmo se, ne kaznujmo se, sprejmimo stvari, kot se nam dogodijo in imejmo se radi. 
Imejmo radi tudi ostale, ne sprejemajmo jih kot potencialne sovražnike in življenje se nam bo prikazalo v lepši luči. Navsezadnje ni tako grozno, kajne?!