Namenjeno vsem na forumu za pomoč

[She_]

Urssska, to kar sem pisala ni letelo konkretno nate. Ampak na splošno, oz. če že na koga kvečjemu na osebe omenjene v postu. Mogoče je zgledalo, da leti nate zgolj zato, ker je bil moj zapis direkt pod tabo.

Če je zvenelo, da zagovarjam novodobne teorije, je zvenelo narobe.

Če bi že mogla opredelit svoje mnenje, bi ga opredelila med nekje vmes - med teorijo "sovražim starše" in "sam sem odgovoren za vse".

Da so starši naredili veliko škode meni (in sebi) je zame dejstvo. To je v meni pustilo veliko strahu, razočaranj, etc. In še zdaj se mi vsake kvatre zgodi, da bruhnem v jok zaradi vseh jajc ki so se mi zgodila v življenju. Ampak to se je zgodilo. Kar lahko naredim je to, da takrat ko me to preplavi vem, da je to le trenutek, mogoče obdobje, ampak ne more pa bit to moje bistvo ali moj način življenja. To je le en delček mene.
Lastna odgovornost se mi je pojavila takrat, ko je šla psiha v ekstrem... ko sem videla reakcije mojega telesa... Ko mi psiha in telo dobesedno kričita naj neham zganjat nasilje samo nad sabo... Takrat lahko kriviš kogarkoli, ampak če fašeš recimo kronično bolezen... če ti strah pretera v fobijo... v kakršnekoli načine, da psiha tako vpliva na telo, da to ne zmore več funkcionirat... potem to ni več stvar drugih, ampak je to nasilje, ki ga počneš sam nad sabo. Lahko je to posledica tudi nasilja drugih nad tabo, ampak sori, pri 20ih, 30ih, + ... se moraš naučit poskrbet sam zase.
Zame je recimo absurdno, da sem v vseh letih, ko so drugi zganjali nasilje nad mano, sanjala o dnevu, ko bom samostojna, finančno neodvisna, ko bom imela svoj avto, svojo službo... Zdaj ko pa vse to imam, ko imam možnost, daživim življenje tako kot hočem, bom pa še naprej vrtala po preteklosti in si sama zadajala še večje nasilje ... Am, ne hvala. Če se že gremo notranjega otroka, potem ne, sori, mu s takim ravnanjem delam krivico.

In zato omenjam prakso.
Ker lahko kdorkoli od nas doktorira do potankosti o vseh najboljših opcijah življenja. Ampak ti garantiram, da se še najboljša teorija v praksi sesuje. Ker je pač to - praksa. : )

Meni se zdi smiselno ločit med tem, kaj so ti naredili drugi, kaj si si naredil sam in kaj lahko v okviru tega narediš. In v prvi dve vprašanji še lahko vrtaš naprej in nazaj. Na tazadnje vprašanje, si sori, lahko odgovoriš samo s prakso, drugače ne gre.

Meni je preveč ljub občutek zadovoljstva, adrenalina, življenjskih strasti, kreativnosti, spoštovanja etc. da bi ga prepuščala zgolj teoretičnemu razmišljanju o tem. Živeti življenje je veliko večji izziv kot razmišljat o njem.

[urssska]

She, če kaj razumem, je to strast do življenja, brez tega me ne bi bilo tukaj. Sem take vrste človek, ki zna to pripeljat do take skrajnosti, ki je že škodljiva (še vedno pa neprimerljivo boljša od tega, da bi bila na avtopilotu, nek mehanični človek, ki ne ve, kaj pomeni živet, ampak samo obstaja, tud to poznam). Ampak moje mnenje je, da premalo razmišljamo o tem. Premalo refleksije je lahko enako škodljivo kot preveč. Pri meni je drugače, ker mi je to hobi, je ena izmed mojih strasti, razumem pa, da to ne velja za vse. In da večina ne bi niti za trenutek žalovala, če bi šli filozofi stavkat.    Se mi pa zdi, čist tko btw., da mal bolj spadaš v ta tabor, kot si morda sama misliš. Pa to je kompliment!

[She_]

Ne, se še vedno ne razumeva : ) ampak konc koncev, sej ni nujno da se... to kar ti omenjaš, zame ni (več) strast. To je pri meni moj alter ego, ki me je teral v ekstreme, zato da bi si zapolnila primankljaje ki sem jih imela. Tko kot je ekstrem tud, da me preplavi preteklost al pa določen trenutek, moment itd...

Takrat pač ne delam to, kar si želim, ampak zgolj to, kar zmorem.
In če je to, da se pač stisnem v dve gubi in cmeram, pa nj bo tko.

Več kot 50% mojga lajfa pa pač predstavlja everyday life. In ne, takrat mi na kraj pameti ne pade, da se bom žrla zarad vseh teh nepomembnih preteklih bedarij. Rajš grem kopat na vrt in štrikat v sobo in se potem nabasat s čipsom in imet idejo, da bi šla js ven na sprehod, ampak ker se mi ne da, se z vsemi štirimi lagano zleknem pred kavč in buljim en blesav film... ker mi sede. ker mi je kul delat, kar mi sede in ko mi ne sede, se bom pač vprašala, kaj pa so druge opcije, ki jih lahko delam... and thats it.

in na najbolj običajen nepomemben način pridobiš filing, da je vse ok. eno pomirjenost s sabo, lifom, filing, da je to kar v življenju delaš (zate) prav. men je to kul, vam pa kakor vam je drago.

[vesnav]

Moj človek.
Hvala, She.

[matheu__]

in na najbolj običajen nepomemben način pridobiš filing, da je vse ok. eno pomirjenost s sabo, lifom, filing, da je to kar v življenju delaš (zate) prav. men je to kul, vam pa kakor vam je drago

To je to. 

Rajš grem kopat na vrt

pozdravljam take ideje Kopat vrt in gledat šit ko raste - zadovoljstvo garantirano. 

[BB]

Meni se po navadi ne da kopati in štihat po vrtu, če je res nujno pošljem notranjega fotra da to naredi. Zadnje čase se ukvarjam z ripanjem dvdjev v različne druge piratske formate in to mi je pa res v veselje

[Jagodka]

Norost je najbolj abstraktna in družbeno skonstruirana stvar, kar si jih je mogoče zamislit. Praksa sledi iz ideje.
....
Ne gre za akademsko premetavanje papirjev, raziskave so tu zato, da razbijajo stereotipe in predsodke. Ne pravim, da je stroka zlato tele in ne trdim, da je imuna pred napakami, ima pa svojo, še kako praktično funkcijo.

Tole sem vzela iz konteksta, ker želim iz mojega posta izvzeti vse tiste zlorabljene, ki (še) ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje življenje in to delajo zaenkrat po svoje ali s pomočjo terapevtov. Želim pa jim, da jim to uspe. 

Če je "norost" konstrukt nekih družbenih tokov (ki so recimo bobu bob ujeti v elitizem vladajočega razreda, ne glede na zgodovinske danosti), potem ta ista družbena elita tudi plačuje raziskave in analize, ki določajo, kdo je dovolj nor, da ga je treba zdraviti in kdo je tako nor, da je še normalen. Seveda dodajo tudi razloge, zakaj je nekdo tak ali pač drugačen. Praktično funkcijo, v tem primeru, vidim zgolj in izključno v etiketiranju, kdo je manj, ali bolj nor. Začaran krog. Je že nakaj časa, kar sem se ukvarjala s tovrstno teorijo, ampak upam, da so sociologi pogruntali kakšne boljše znanstvene metode.
Če se pri sebi odločim (ker se lahko), da nisem nora, le drugačna (ker sem mičkeno nevrotična), se bom znebila tudi etikete, da sem nora in nevrotična bolnica. Če se lotim reflektiranja vsakega simptoma, ki se mi pojavi zaradi moje drugačnosti, se mi bo zarolalo, ker ravno to se mi je zgodilo.

Te razumem, kaj hočeš povedati Urssska, I have been there. Idealistka. 

Preveč teorije lahko v resnici škodi, celo bolj kot premalo. Mene osebno so kupi raziskav in teorije popolnoma zmedli in me spravili v stanje vegetiranja oz. stanje mrzličnega raziskovanja. Zapravila sem kar nekaj let življenja, ker sem pozabila na življenje.

Svoje življenje sem dobila nazaj, ko sem teorijo odnesla v antikvarjat in se pomirila sama s seboj, da ne bom nikoli vsega vedela, da so nekatere stvari meni nerazumljive in da imam za nekatere stvari čisto premalo talenta, da me bo nekaterih stvari vedno strah, da ne bom z očetom nikoli "obračunala", lahko pa se odločim za to, kako bom doživljala svoja čustva, ki se mi pojavijo v določenih (zadnje čase vse bolj predvidljivih) trenutkih. 

[solzica]

Oh kako sem vesela, da je She končno odrasla. To ji iskreno privoščim kot lahko iskreno privošči ženska ženski.

Urssssska. Sveda je zapor posebna situacija, pa koncentracijski lager tudi, itd. Povrprašaj raje koga, ki se giblje v občajnih vsakodnevnih razmerah in je doživel mobing v svojem delovnem okolju. Po pravilu lahko slišiš:Večina se je obračala stran, nihče od kolegov se ni potegnil zame, vsi so me pustili na cedilu, vse je bilo strah za svojo rit.


Tole kaže na neko značilnost naših ljudi. Da se pustijo vcepit strah, ki ga niti ni. Inda pasivno kimajo storilcem (nadrejenim), ker jih preveva imaginarni, nerealni strah. Torej? Kolk je sploh odraslih? resnično odraslih.

She baje spada mednje.

[BB]

Tole kaže na neko značilnost naših ljudi. Da se pustijo vcepit strah, ki ga niti ni. Inda pasivno kimajo storilcem (nadrejenim), ker jih preveva imaginarni, nerealni strah. Torej? Kolk je sploh odraslih? resnično odraslih.
She baje spada mednje.

Scorpion, takole po pisanju sodeč je She precej bolj mentalno dozorela in zna na stvar pogledati z večih zornih kotov, ti si pač na nivoju ko misliš da je kocka = kvadrat. Nekoč-upam, da ko boš odrasel boš videl da ima kocka 6 ploskev (zate kvadratov, da si bolje predstavljaš). Si pač 50 let star otrok in odraslih zaenkrat moreš razumet, lahko pa odrasli poskusijo tebe razumeti in ti pomagajo...

[solzica]

BB-ju In Matheu pa bi svetovala, da , glede na svojo veliko strast se boriti proti prepričanjem nekaterih ljudi, morebiti prežita na Jehove priče ali mormone na cesti. In jih prepričujeta, da nimajo prav.

S tem bosta imela veliko veselje in glede na to, da ne bosta imela uspeha, jima bo to pomenilo radostno preživljanje protega časa, čeprav nekoristno.

Calvin. Kot vidiš je strah pred takimi mnenji tako velik, da so tudi tebe, po krivici, označili za škorpijona. Kdo je sedaj kdo:to je zdaj vprašanje.

[matheu__]

Ojoj sco..solzica; če je blo to mišljeno kot provokacija, ni uspela. ( Al pa je še prezgodaj, da bi zaznal zvito nastavljen medvrstični pipec, k me je zaštihal direkt v meso  . Eni sovražjo starše, eni pa  sovražimo jutra, haha  )
Drugače; jst mam ful strahov; bojim se - nevem - da bom zjutraj brez čikov, bojim se birokracije in sitnih žensk za šalterjem, bojim se, da bom ostal brez bencina nekje bogu iza nogu in podobno. Tega da calvin/solzica/scorpo (there are many!  ) ni fen svojih staršev pa me ni preveč strah

[vista66]

Mene pa nekaj zanima...vsi, ki imate težave, ste že gotovo bili pri psihoterapevtih, psihiatrih..kako uradna medicina zdravi travme iz otroštva, kaj pravi, kje je vzrok težavam, kaj je za njih rešitev, recept,..

a faze okrevanja sploh kdo omenja..za odvisnost od odnosov sem slišala, da je uradna medicina niti ne omenja niti ne priznava..

vem, da obstajata dve vrsti psihoterapij..analitska in kognitivno vedenjska metoda....upam da sem napisala pravilno...

se slovenska stroka tudi zavzema za odpuščanje za vsako ceno? bojim se, ker ne priznavajo odvisnosti od odnosov, da so tudi pri ostalem, kar bi vsaj malo dišalo po krivdi staršev, na tem, da se staršev ne krivi, da smo za svoje stanje krivi sami, sami odgovorni, da se faz okrevanja niti omenja ne in če jih ni, ne obstajajo, pride vsak do zaključka, da si je res sam kriv za depro in ostale psihične bolezni.

[Aslan]

vem, da obstajata dve vrsti psihoterapij..analitska in kognitivno vedenjska metoda....

Obstaja veliko število psihoterapevtskih smeri...samo v Sloveniji se jih lahko študira okoli 10.
- kognitivna vedenjska
- transakcijska analiza
- realitetna
- logoterapija
- sistemska družinska
- razvojno analitska
- geštalt
- relacijska družinska
- globinska psihološka
- psihoanaliza
- integrativna

Vsaka od njih ima svoja orodja s katerimi pomaga človeku do samospoznavanja.
Temelji oz. izhaja iz različnih smeri, ki so bile spoznane že nekoč: behavioristična, humanistična...
Nekatere psihoterapije so za nekatere travme, težave oz. motnje bolj druge manj priporočljive.
Končen rezultat pa je nekje podoben po končani celotni terapiji.
Poti so torej različne, cilj je enak. Najti ravnovesje znotraj sebe in polno funkconirat.

Različni smo si, potrebujemo različne pristope....imamo različne travme....različno razvite kognitivne sposobnosti, različne blokade v sebi in zato je vedno terapevtski proces nekaj unikatnega, neponovljivega.
Velik pomen je prav na ODNOSU terapevt:klient. Dela se tam, kjer ti klient dopušča teren da se odpre ...
nekdo morda sploh nemore takoj na otroštvo, na travme...ker je že tako v hudi stiski...

[vista66]

Hvala Aslan za teorijo :-)...zdaj me pa še iz prakse zanima, če naša stroka sploh kaj omenja potrebnost iti skozi faze...ali se osredotoča samo na samospoznavanje?...prosim za vaše izkušnje...

[rasputin]

Sem čisto nov na forumu in sem najprej padel v tole temo, ker v njej piše "za vse na forumu". Tole Calvinovo razmišljanje mi je bilo zelo všeč. Škoda, da je sedaj kar izginil iz te teme.

Sicer ga pa razumem:-če namreš učiš prašiča peti ne boš imel uspeha pa še prašiča boš zafrustriral.

Ni mi pa jasno od kod je calvin pobral te misli. Če so zrasle na njegoverm zelniku potem je gotovo genij.

[matheu__]

Gotovo.

[BB]

Ja takih je malo...

[Sofia-Del_Sati]

Najprej naj začnem s tem, da z vsemi nami ni nič narobe, samo občutki in misli nam nagajajo in mi se jim hočemo na vsak način izogniti. Kar je potrebno storiti je to, da vzamete vsak občutek (strah, jezo, agresijo, žalost, depersonalizacijo), vsako vsiljivo misel (od tega, da boste svojega otroka ubili, posilili, komu kaj naredili, postali transvestit in podobne) resno. Tukaj so z razlogom. Želijo vam povedati, da jih vzamete resno. Kaj je za vsemi temi mislimi? Kdo vam daje te misli? Enostavno in kratko: vi-otrok. Otrok, ki je v vas vam želi nekaj povedati, ampak ker smo kot otroci veselo potlačevali čustva, ..
............
Tu ne gre za nobeno ne vem kakšno kemično neravnovesje v glavi, kot pravi medicina. Morate vedeti, da morajo tudi zdravniki od česa živeti in da so antidepresivi le zdravilo, ki zdravi simptome, vzroka pa žal nikoli ne boste pozdravili s tabletami... Lahko, da se počutite bolje, ampak samo zato, ker ste čustva spet potlačili globoko v sebi s pomočjo tablet (tako kot to storimo z drogo). Vzrok bo ostal in vas prišel čez nekaj časa spet opozorit, da obstaja. Žal se moramo s temi občutki spoprijeti, podoživeti travme, ki smo jih doživljali kot otroci in potolažiti otroka v sebi. Gre zgolj in samo za občutke, s katerimi je potrebno delati, da se jih znebimo.
..........
Zato predlagam vsakemu, da ko bo začutil kakšno negativno čustvo, ki nima nobene veze s sedanjostjo, poskusi poiskati ta isti občutek v otroštvu.
Poiščite raje ta isti strah v otroštvu in potolažite otroka, ki ga nikoli ni nihče potolažil.
.......
...smo ljudje čustvena bitja. In če ne rešujemo čustev sproti, se nam nakopičijo in izbruhnejo na vse možne načine. Vzemite jih resno in delajte z njimi.

Odlično povedano Calvin!!!!

Bom poskusila tudi tako razmišljati, čeprav sem že malo delala na sebi na tak način - evo, zdj pa mam potrditev! Tnx!

Lp-Sofie