Namenjeno vsem na forumu za pomoč

[Calvin]

V tvojem primeru bi umiril otroka in ga vprašal zakaj to dela. Če to počne želi pozornost in če želi pozornost mu daj pozornost in se več ukvarjaj z njim.
Zaenkrat še nimam otrok in jih še niti nisem pripravljen imeti, ampak vem pa, da se je potrebno zavedati, da če se odločiš za otroka hkrati sprejemaš prva leta nenehnega dela in odrekanja.

[trzinka]

Ja sej, tko pa vsi razmišljamo, sam skup se ne najdemo Flint

[taja1]

Zato lepo prosim, da si zapomnite naslednji stavek: Ne spoštuj očeta in mater, če te nista vzgojila tako kot je potrebno vzgajati, ker drugače ne boste nikoli ozdraveli.

[/b][/b]

Ok, no tle je blo napisan, k da gre na osebe (očeta in mamo)...

Ko se oglasi ta punčka se je potrebno zavedati, da je to punčka iz preteklosti in jo potolažiti. Nihče ni rekel, da moramo od partnerja pričakovati, da bo zmerom dobre volje in nasmejan. Vsak ima slab dan in ni nujno, da je ta slab dan povezan z občutki iz preteklosti.
Še enkrat: nisem rekel, da obsojaš očeta, ampak da obsojaš njegova dejanja. Pomembno je, da se zaveš, da ta občutek, ki je privrel ob prihodu partnerja domov prihaja iz preteklosti in nima nobene veze s sedanjostjo. In za ta občutek je na žalost kriv oče. To pa ne pomeni, da moraš it do njega in ga nahrulit, ampak da se tega zavedaš. Ne obsojaš očeta kot človeka ampak dejanje, da te je pretepel.

Ja, s tem se strinjam... in je men neki druzga kt tist, kar si gor zapisal :-)

[trzinka]

V tvojem primeru bi umiril otroka in ga vprašal zakaj to dela. Če to počne želi pozornost in če želi pozornost mu daj pozornost in se več ukvarjaj z njim.
Zaenkrat še nimam otrok in jih še niti nisem pripravljen imeti, ampak vem pa, da se je potrebno zavedati, da če se odločiš za otroka hkrati sprejemaš prva leta nenehnega dela in odrekanja.

Ja tko se dela , ampak te bom vprašala še enkrat, ko boš imel svoje otroke...Jaz na srečo nisem imela težav ko sta bila moja še majhna, sedaj se spopadam že s prvo puberteto in ni lahko. Se pa zato vedno ogromno pogovarjamo in otroka mi zelo zaupata, na kar sem ponosna.

Kot sem že napisala je starševstvo lep poklic ampak izredno težak. Pa otroku ne moreš vedno posvečati svoje pozornosti in svoje življenje postaviti na stranski tir, čeprav se mnogim stvarem odrečeš. Svet se ne vrti samo okoli njih, na sebe ne smeš pozabiti Ker enkrat odrastejo in ostaneš sam (s partnerjem ali brez)

[Calvin]

S tem stavkom sem želel povedati, da je potrebno nehati zagovarjati svoje starše, ker nekateri ljudje zaradi stroge predanosti veri ljubijo in spoštujejo svoje starše ne glede na to kar so jim storili. Njihova dejanja se jim zdijo sprejemljiva. Bog ne daj da bi jih obsojali. To je greh.

[trzinka]

Zdej te pa že malo bolje razumem, kaj želiš povedati. Včasih se je težko izraziti in napisati kaj mislimo, kako čutimo.

[taja1]

Ja, se strinjam s tabo Calivin, vem, kam je bilo namenjeno to, sam po drugi strani, je zlo bistveno, da ne spremeniš svojega dojemanja iz : (katoliške idealizacije) popolnoma te spoštujem in se ti ne upam nič rečt, al pa nič slabega mislit o tvojih dejanjih in jih popolnoma toleriram, ne glede na to, kakšna so------- v mišljenje: ne spoštujem te kot osebe, ker ravnaš tako in tako, si slaba oseba, obsojam te (lahko te kaznujem, ubijem zarad tega, se razjezim, te negiram kot osebo...)... ker misliš tako in tako, si ne zaslužiš mojega spoštovanja... (to je žal zlo pogosto pogojevanje: če narediš to si uredu, če pa ne, pa nisi- isto primer psihične zlorabe otroka).

[Janja]

Calvin, pozdravljen!

Zdi se mi zelo v redu, da se opozarja na napake in zlorabe, ki se dogajajo pri posameznikih. Ne moremo pa se iti takega posploševanja kot se ga greš ti. Ni vse črno belo, vmes je še nešteto nians in tudi vsi problemi s psiho niso rezultat napačne vzgoje, ampak še marsičesa drugega. In vsak posameznik je individum in prav vsak ima svojo zgodbo, zato ne moremo napisati nekega splošnega vzorca za vse, ker to ne vzdrži. Se pa strinjam, da je vzgoja staršev zelo, zelo pomembna za otrokov razvoj. In prav tako je pomembno, da si bil v otroštvu sprejet in ljubljen. Mi je žal za vsakega posameznika, ki ni doživel starševske ljubezni. Starševska vloga je lepa, ni pa najlažja in prav nihče izmed nas ni brez napak, tudi jaz in tudi ti ne. Midva še nisva starša, ti mogoče boš, jaz pač ne bom, pa vendar se bi rezultati pokazali šele takrat, ko bi imela otroke. Mogoče bi tudi najini otroci (pa ne skupni) prav tako doživljali določene travme, čeprav bi se midva zelo trudila, da bi jih pravilno vzgojila. Veliko staršev (ne pa vsi) namreč vzgaja svoje otroke tako kot najbolje zna in prav nihče ni brez napak. Govorim o napakah in ne o zlorabah, ki se meni osebno zdijo nedopustne. Se pa na tem mestu strinjam, da določeni ljudje ne bi smeli biti starši, ker temu niso dorasli.

Vsiljevanje pomeni, da otroka prisiliš da nekaj naredi tako kot ti hočeš. Pogovor je tisti, s katerim lahko otroku kaj dopoveš in pogovor ni vsiljevanje.

Jaz osebno tega ne poznam. V mojem primeru je bil pogovor vedno tisti, s katerim smo reševali stvari.

Calvin, mi je žal, če so se ti dogajale zlorabe (takšne ali drugačne). Upam, da ti jih bo uspelo predelati. Hkrati pa si želim, da bi znal prisluhniti in sprejemati tudi drugačna mnenja od svojega, ker tako se odgovorni odrasli ljudje obnašamo.

Pa da ne bo pomote: jaz se zavedam, da določen procent ljudi zboli izključno zaradi napačnih vzorcev njihovih staršev, zlorab (čustvenih in tudi drugačnih). Jaz temu nikakor ne oporekam in mi je žal za vse take ljudi. Zmoti pa me to, da nekateri (ne vsi), ki imate slabe izkušnje s svojimi starši, na vsak način skušate prav vse prepričati, da so tudi njihovi starši slabi, čeprav vsi pač niso, ker vsi pač ne morejo biti. Prav vsak posameznik ve, kako je bilo v njegovemu primeru.

Mimogrede: Trzinka, Taja, v veliko stvareh se strinjam z vama, ne sicer v vseh, pa vendar v globalu podobno razmišljam kot vidve.   

[Calvin]

Ne spoštuj očeta in mater, če te nista vzgojila tako kot je potrebno vzgajati, ker drugače ne boste nikoli ozdraveli.

Vsekakor nimajo vsi takšnih izkušenj, ampak tisti, ki jih imajo jim toplo priporočam, da nehajo zagovarjati  svoje starše.

[BB]

A to je zdej Scorpion pod novim imenom al kako ?

[Aslan]

Pa da ne bo pomote: jaz se zavedam, da določen procent ljudi zboli izključno zaradi napačnih vzorcev njihovih staršev, zlorab (čustvenih in tudi drugačnih). Jaz temu nikakor ne oporekam in mi je žal za vse take ljudi. Zmoti pa me to, da nekateri (ne vsi), ki imate slabe izkušnje s svojimi starši, na vsak način skušate prav vse prepričati, da so tudi njihovi starši slabi, čeprav vsi pač niso, ker vsi pač ne morejo biti. Prav vsak posameznik ve, kako je bilo v njegovemu primeru.

Se popolnoma strinjam 


In dodajam še malo mojega razmišljanja:

Vsiljeno spoštovanje, oziroma strahospoštovanje je pa tako in tako bulšit in ni pristno.
Sproštuješ in ljubiš lahko le če to čutiš!

Moje mnenje je, da si starši spoštovanje svojih otrok prislužimo z svojim načinom razmišljanja, delovanja
skozi njihovo otroštvo. Da me otrok spoštuje samo zato, ker sem mama...ne ni OK.
Želim da me spoštuje in ima rad zaradi tega kar sem, kar dajem, kar soustvarjamo doma.

Starš pa je po mojem mnenju dolžan spoštovat otroka kot samosvoje bitje in ga v tem duhu tudi vzgajat.
Ga podpirat v njegovi unikatnosti in prisluhnit njegovim potrebam, razmišljanjem.

Vse prevačkrat pa starši mislijo, da so najbolj pametni in otrok ni slišan.
Mislijo, da oni vedo kaj je dobro za otroka.
Mislijo, da so nezmotljivi in da jih je treba spoštovat zato kar so.

Merilo zlorabe je tudi to KAKO si ti kot otrok nekaj doživel.
Morda je sosed doživel enako pa ni čutil to kar čutiš sam, ni ostala travma...

Ne-spoštovanje samo po sebi ne reši težav.
Prej bi rekla, da je treba pogledat resnici v oči in ne idealizirat staršev za vsako ceno.
Povprečno otroštvo ima tako pluse kot minuse v vzgoji, pomembno je tudi
na katerem vzgojnem področju so bili primanjkljaji in v katerem obdobju.
Kompleksna zadeva, ki jo samo dejstvo ne-spoštovanja ne bo razrešilo.
Lahko pa je to prvi korak k globjim raziskavam samega sebe.
Je faza v procesu zdravljenja...zavedanje da lahko nekoga (v tem primeru starša)
tudi sovražiš, da imaš to pravico...lahko pa kasneje skozi terapijo uvidiš da sta starša
imela tudi pozitiven vpliv nate in se čustveni viharji stabilizirajo.
Sposoben si jih dojemat na zrel način in ne le z očmi in srcem ranjenega otroka.

Calvin ne nanaša se nate, pisala sem nasplošno.

[Janja]

Calvin, očitno se nisva ravno razumela, zato poizkusiva še enkrat.

Ne spoštuj očeta in mater, če te nista vzgojila tako kot je potrebno vzgajati.

Vsekakor nimajo vsi takšnih izkušenj, ampak tisti, ki jih imajo jim toplo priporočam, da nehajo zagovarjati  svoje starše.

S tem se pa strinjam. In če ti potrebuješ za svojo ozdravitev, da greš čez faze jeze, sovraštva in tudi prekinitve vseh stikov s starši, imaš vso mojo podporo. Ti naredi tako, da bo zate najbolj prav. Jaz se nisem strinjala s tistim delom, ko si poizkušal prepričati Trzinko, da nima prav, čeprav ima ona drugačne izkušnje kot ti. To me je zmotilo. Vse prevečkrat se je namreč to dogajalo tudi že na tem forumu.

Vsiljeno spoštovanje, oziroma strahospoštovanje je pa tako in tako bulšit in ni pristno.
Sproštuješ in ljubiš lahko le če to čutiš!

Moje mnenje je, da si starši spoštovanje svojih otrok prislužimo z svojim načinom razmišljanja, delovanja
skozi njihovo otroštvo. Da me otrok spoštuje samo zato, ker sem mama...ne ni OK.
Želim da me spoštuje in ima rad zaradi tega kar sem, kar dajem, kar soustvarjamo doma.

Starš pa je po mojem mnenju dolžan spoštovat otroka kot samosvoje bitje in ga v tem duhu tudi vzgajat.
Ga podpirat v njegovi unikatnosti in prisluhnit njegovim potrebam, razmišljanjem.

Se strinjam z zapisom Aslan, predvsem s tem delom, in sicer zato, ker imam sama takšne izkušnje. Midve s sestro imava mamo zelo radi in jo spoštujeva predvsem in tudi zato, ker je tudi ona spoštovala naju in upoštevala naju kot dva individuuma, ki sta si popolnoma različna. In samo tako imaš lahko res lepe pristne odnose, če tudi starša spoštujeta otroka in obratno. Pa to ne pomeni, da nama je bilo vse dovoljeno. Niti slučajno. O vseh stvareh smo se dogovarjale in pogovarjale, in če je že prišlo do konfliktov, se je kritiziralo dejanje in ne osebo.
Calvin, tebi pa želim, da razrešiš, tisto, kar te muči in ovira. Srečno!

[tajsa]

Ko sem prebirala vaše poste, sem se odločila, da še sama napišem nekaj besed...tole je moje mišlenje, moje mnenje, ki ga nikomur ne vsiljujem ...je moja resnica, ki velja zame...če se kdo vidi v tem ok drugače imate verjetno kako drugo pot.

Že ko se rodimo na ta svet prinesemo zapise, ki jih moramo razrešiti in ja ker ravno vsi starši oz. ljudje niso ravno na visoki duhovni zavesti, zato nevede ali podzavestno delajo oz. povzročajo še dodatne nove zapise. bodisi iz svojih izkušenj bodisi ker drugače enostavno ne zmorejo. V svojih 24 letih sem dojela, da ne iščem izgovorov, krivcev, za svoje dejanja, za vse težko in lepo v svojem življenju in podobno. Na svoji poti življenja sem se že srečevala s težkimi preizkušnami, pa naj bo to bolezen ali le vsiljive misli. Nikjer ne iščem, kdo je kriv za to, ker vem da je vzrok v meni. In tako kot je izvor vsega tega v meni, ne morm krivit nikogar ali pa ga celo obtoževati ampak lahko iščem vzroke v sebi oz. sama pri sebi. In ja hvaležna sem še za tako težke stvari, ker zarad njih rastem in se razvijam, zato v življenju gledam na marsikatero stvar drugače in zato tudi drugače živim in srečna in hvaležna sem zarad tega. Čeprav klub vsemu mišlenju in drugačnmu pogledam na svet, je sedaj med nosečnostjo prišlo tudi zelo temno obdobje iz katerega nism videla izhoda in klub temu, da je sedaj veliko boljše me je strah tega in sem nekako še pod vplivom vsega skupaj. Čeprav vsak dan je boljše vsak dan se več smejim..in v sebi čutim, da je to le še ena stvar, ki jo morm razčistt v svojem življenju in ro razrešit. Ne bom krivila svojih staršev in zelo jih spoštujem, dala sta mi vse tist kar sem potrebovala ( tako dobro kot slabo ) zato sem danes taka oseba kot sem in zato danes cenim vsak trenutek svojega življenja.

Namen mojega posta je v tem...da pa ste vsi pozabili bistvo... bistvo je v nas.. ja naš notranji otrok, moramo si odpustiti in se naučiti imeti radi same sebe...ker skoraj za vsem težavam stoji zamera do našega lastnega otroka, ker vsi tko strmimo h popolnosti, da si vsako njmanjšo napako zamerimo, kaj šele take misli in se potem še bolj podzavestno mučimo. Eno je rast in razvoj človeka drugo pa je se predajat tem depresijam in namesto da bi jo predali iščemo krivca, ali so to starši ali pa je bolezen.
Ni me nihče zlorabljal od staršev sem dobila vse kar se hotela in tudi zelo veliko ljubezni. Če bi razmišljala tako kot so napisani prvi posti bi mogla biti brezkrbn in srečn otrok in ne vem od kje vse tiste bolezni že od mejhnga, ne vem kje potem vzrok anoreksije od 16. leta, misli na samomor in sedaj še vsiljive misli... sem veliko delala na sebi in vedno sem prišla do zaklučka da se le tako zelo nism marala, da sem znala uživat v bolečini v stradanju in nakoncu sem imela v glavi, da si ne zaslužm imeti lepo, da si ne zaslužm biti srečna..in ko so vsiljivek prvič kake 3 tedne nazaj začele zgubljati moč, sem jih skoraj priklicala nazaj, saj mi je enstavno podzavestno nekaj manjkalo, ko sem bila spet vesela in nasmejana.

Da ne bom  predolga...mislim, da prvi korak je da si odpustimo in se imamo radi..da se sprejmememo in da si dovolmo, bit srečni in nasmejani. krivce pa ni treba iskat. Starše začnite gledati malo drugače...popolnoma nič jim nismo dovžni, oni pa so nam dali tisto kar je naša duša potrebovala za razvoj in razreševanje vzrocev ali zapisev. Se pa strinjam do neke mere glede vpliva in napak staršev: vsi starši in bodoči starši bi morali dojeti, da otroci niso naša last in da jim moramo pustiti, da so to kar so in ne da jih omejujemo v imenu ljubezni, ker bi jim radi prihranili bolečino...ja v tem primeru če jih en spoštujemo delamo napake !

[Yang]

Zanikanje.
Mislite, da ste na koncu, da ste se pomirili, sprejeli, v resnici pa niste niti začel poti - procesa ozdravitve.

Predpogoj ni izpolnjen. Prvi korak je vendar, da si prznamo in prenehamo zanikati in se slepiti, da je vse lepo in prav in da smo vse razumeli in odpustili in da jeze ni bilo in sploh ni potrebna.
Priznati, da nas navznoter boli in da imamo zakopano bolečino, zamero, jezo v nas in da čeprav mislimo in bi radi, ne zmoremo to kar odpustiti staršem (sploh če niste nikoli v polnosti čutili vso bolečino in posledično jezo nad krivičnostjo, ki vam je bila prizadejana, ker ste bili kot otrok nič kriva, nemočna žrtev izkoriščanja moči starejših oz. vam tedaj vsemogočnih staršev nad vami).

Tudi v procesu 12.korakov je prvi korak priznanje, da imamo problem in da si priznamo, da nismo sposobni sami reševati oz. kar odpustiti, kar tukaj praktično vsi v en glas menite da ste že opravili in naredili.

Prva faza žalovanja, prebolevanja je zanikanje, šele po priznanju in nehanju zanikanja se začne proces - šele po tem pridejo ostali koraki; druga: je jeza (te se bojite in trdite, da nima smisla in da tega ne rabite?!), potem so še: 3. pogajanje, 4. depresija in na koncu: 5. sprejemanje.

[metu]

Jaz si pa postavljam vprašanje, če lahko spoštuješ očeta kot osebo, če te pretepa? Jaz ga ne morem, če njegovega razloga za pretepanje ne morem razumeti in sprejeti.

[Janja]

Jaz si pa postavljam vprašanje, če lahko spoštuješ očeta kot osebo, če te pretepa? Jaz ga ne morem, če njegovega razloga za pretepanje ne morem razumeti in sprejeti.

Ne moreš ga, vsaj jaz ga ne bi. Zdi se mi namreč, da se otrok ne vzgaja s pretepanjem, ampak z vzgledi in predvsem pogovarjanjem in dogovarjanjem. Drugače pa je Aslan zgoraj lepo napisala kar se spoštovanja tiče in jaz se strinjam z njo, jaz pa sem dodala še nekaj svojih izkušenj. Metu, žal mi je zate. Želim ti, da svoje travme uspešno predelaš.

[trzinka]

Se podpišem pod Janjo, Metu

[matheu__]

Scorpo! 

Najprej naj začnem s tem, da z vsemi nami ni nič narobe, samo občutki in misli nam nagajajo in mi se jim hočemo na vsak način izogniti.

To sem hotu dopovedat unim na sprejemnem pred petimi leti... sam mi niso verjeli, prasci! 

Žal se moramo s temi občutki spoprijeti, podoživeti travme, ki smo jih doživljali kot otroci in potolažiti otroka v sebi.

Ma vsak otrok odraste, tud notranji.  In če začneš prcat po preteklosti lohk celo življenje sam še to delaš 

Ne spoštuj očeta in mater, če te nista vzgojila tako kot je potrebno vzgajati, ker drugače ne boste nikoli ozdraveli.

a nisi reku, da nismo bolani in da mamo sam neke občutke in misli & shit?   

[Janja]

Jaz pa mislim, da to ni Scorpion.

[matheu__]

Ma je scorpo, bogami.  sej je boljš da je calvin ko solzica