Namenjeno vsem na forumu za pomoč

[Calvin]

Pozdravljeni,

veliko spremljam forum in rad bi želel spregovoriti par besed, za katere sem prepričan, da vam bodo v pomoč v prihodnosti.
Najprej naj začnem s tem, da z vsemi nami ni nič narobe, samo občutki in misli nam nagajajo in mi se jim hočemo na vsak način izogniti. Kar je potrebno storiti je to, da vzamete vsak občutek (strah, jezo, agresijo, žalost, depersonalizacijo), vsako vsiljivo misel (od tega, da boste svojega otroka ubili, posilili, komu kaj naredili, postali transvestit in podobne) resno. Tukaj so z razlogom. Želijo vam povedati, da jih vzamete resno. Kaj je za vsemi temi mislimi? Kdo vam daje te misli? Enostavno in kratko: vi-otrok. Otrok, ki je v vas vam želi nekaj povedati, ampak ker smo kot otroci veselo potlačevali čustva, ker smo želeli popolne starše in okolico, si ne priznavamo, da smo kot otroci trpeli. Trpeli zaradi zlorab. Pod zlorabe štejemo vsa čustvena izsiljevanja, psihične zlorabe in spolne zlorabe. Večinoma smo bili zlorabljeni s strani staršev. Zato lepo prosim, da si zapomnite naslednji stavek: Ne spoštuj očeta in mater, če te nista vzgojila tako kot je potrebno vzgajati, ker drugače ne boste nikoli ozdraveli. Zaradi njih imamo te občutke, pred katerimi želimo zbežati. Tu ne gre za nobeno ne vem kakšno kemično neravnovesje v glavi, kot pravi medicina. Morate vedeti, da morajo tudi zdravniki od česa živeti in da so antidepresivi le zdravilo, ki zdravi simptome, vzroka pa žal nikoli ne boste pozdravili s tabletami... Lahko, da se počutite bolje, ampak samo zato, ker ste čustva spet potlačili globoko v sebi s pomočjo tablet (tako kot to storimo z drogo). Vzrok bo ostal in vas prišel čez nekaj časa spet opozorit, da obstaja. Žal se moramo s temi občutki spoprijeti, podoživeti travme, ki smo jih doživljali kot otroci in potolažiti otroka v sebi. Gre zgolj in samo za občutke, s katerimi je potrebno delati, da se jih znebimo.

Zato predlagam vsakemu, da ko bo začutil kakšno negativno čustvo, ki nima nobene veze s sedanjostjo, poskusi poiskati ta isti občutek v otroštvu. Nehajte s tem, da vas je strah, da boste komu kaj naredili, da imate tisoč in eno bolezen, ker to je zgolj lepljenje občutka na eno stvar. Na ta način se izognemo dela s tem občutkom. Poiščite raje ta isti strah v otroštvu in potolažite otroka, ki ga nikoli ni nihče potolažil.

Nisem želel dolgoveziti, samo želim vam povedati, da smo ljudje čustvena bitja. In če ne rešujemo čustev sproti, se nam nakopičijo in izbruhnejo na vse možne načine. Vzemite jih resno in delajte z njimi.

Cal

[trzinka]

Živjo Calvin,


vse lepo in prav, bi te pa nekaj popravila. Ni mi bil všeč stavek:"Ne spoštuj očeta in mater, če te nista vzgojila, tako kot je potrebno vzgajati, ker drugače ne boste nikoli ozdraveli!"
Res je, da naši napačni miselni vzorci izvirajo v glavnem iz otroštva in jih je potrebno spremeniti s pravilnimi terapijami. Nikakor pa niso vsi starši krivi za svoj način vzgoje. Kaj pa je pravilna vzgoja? Morda si starš, morda nisi, pa si prepričan, da vzgajaš pravilno? Seveda se ne strinjam z agresivno vzgojo, s takšnimi in drugačnimi zlorabami in maltretiranjem.
Starševstvo je najtežji poklic na tem svetu. Najlepši in najtežji. Sama sem imela preveč ljubezni in preveč zaščite s strani mojih staršev. In kaj je rezultat: anksioznost, panični napadi, padec v depresijo. Na srečo sem se izvlekla iz tega, ampak staršev ne obsojam. Vzgajala sta me tako kot sta vedela in znala, tako kot so njiju vzgajali. Na meni je red, da prekinem popkovino , ki me veže na njiju, da spremenim napačne miselne vzorce, ki sem jih podedovala.....in mi uspeva. Zato ju nič manj ne spoštujem in še vedno ju imam rada.
Tudi sama sem starš in na žalost opažam na obeh napačne miselne vzorce, ki sta ju otroka podedovala od mene. Pa ne delam tega zanalašč, vse je podzavestno. In ne želim, da sta takšna kot jaz. Včasih se ujamem, včasih pa ne, kje delam napako. Zaradi tega nisem slab starš in smatram, da si vseeno zaslužim spoštovanje z njune strani, ki se bo pa pokazalo , ko bosta odrasla.

Pozdravček

[Calvin]

Živjo trzinka,

ravno to je napaka: "Nista kriva, ker so njiju tako vzgajali." Sama si opazila, da si vzorce prenesla na otroke. Seveda podzavestno, ker nisi ozavestila teh vzorcev in ker nikogar ne kriviš za njih. Če ni nihče kriv, krivdo preneseš nase in tako pridejo raznorazne tako imenovane psihične bolezni. Dokler nekdo ne prekine ta krog nenehnega prenašanja vzorcev, se bodo nenehno ponavljali. Tvoji starši so bili zlorabljeni, ampak niso imeli nobene pravice, da so zlorabili tebe. Na njih je, da rešijo težave, ki jih imajo, če pa jih niso bili zmožni pa žal niso vredni nikakršnega pomilovanja. Dokler jih boš pomilovala boš imela težave.
Kaj je pravilna vzgoja ve čisto vsak na tem svetu. Vsak bi znal otroka v ljubezni vzgojiti, če ga ne bi prevzemali občutki iz preteklosti. Ampak žal se ta cikel ponavljanja zlorab vleče že iz daljne preteklosti in na nas je, da to ustavimo. Žal nas čaka veliko dela, ampak bo vredno. Rezultat je življenje v pravem pomenu besede.
Drugače pa ne dvomim, da si dober starš... Kar ti svetujem je, da se veliko pogovarjaš s svojimi otroci. Pogovarjaj se o čustvih, vprašaj jih kaj čutijo, zakaj tako čutijo. Tako bodo lahko v odraslosti govorili o svojih občutkih in delali z njimi brez, da bi se jih bali... Dosegla boš, da občutkov ne bodo potlačili in se boste lahko o vsaki stvari pogovorili kot odrasli ljudje. Otrok začne že namreč zelo hitro dojemati, kaj se dogaja okoli njega... 

[Yang]

Vau, Calvin, vsa čast, zelo dobro si napisal, se čisto strinjam! 

Sploh tole - kar se večini avtomatsko, nezavedno upira - je bistveno:

Zato lepo prosim, da si zapomnite naslednji stavek: Ne spoštuj očeta in mater, če te nista vzgojila tako kot je potrebno vzgajati, ker drugače ne boste nikoli ozdraveli.

Več takih razmišljanj rabimo, da morda kaj premaknemo iz kolektivne zaslepljene zavesti večine...
(4 božja zapoved: "spoštuj starše da ti bo dobro" je v našem okolju, kulturi zlo globoko vkoreninjena in dela ogromno škode in skrbi da se slaba dejanja staršev in psih. bolezni nemoteno širijo iz roda v rod)
...odkar so Scorpiona vrgli dol s tega foruma (glej temo o otroštvu), ko je tako razmišljal, sem se že bal, da smo že "izumrla vrsta" in sem vesel, da tako realno razmišljaš, boš pa - no sej vidiš - naletel na odpor večine....

Samo, žal, kot kaže že pisanje Trzinke, večina tega noče razumeti, nezavedno se jim upira karkoli slabega reči o starših, tako da, vsa njihova slaba dejanja nočejo videti in nimajo trezne razsodnosti in poštenega pogleda in jih opravičujejo, kot da je staršem dovoljeno delati vse, vse napake, v svoji zaslepljenosti do staršev "odpuščajo", tudi večje, tudi nasilje, mučenje otrok opravičijo češ, da niso znali drugače ipd...

[trzinka]

V času mojih staršev ni bilo nobenih psihoterapij, vzgajali so jih s palico in strogo avtoriteto. Jaz sama tega nisem nikoli doživela na tako krut način in ju zaradi tega neizmerno spoštujem in imam rada.
Calvin in Yang, ne zatiskam si oči, nasprotno odpirajo se mi. Pri mojih letih sem šele spoznala v čem je problem in to poskušam sama rešiti, tako, da dajem vzor svojim otrokom. Kar se tiče mojih staršev jima pač pri 90ih in 70ih letih ne morem reči, to in to sta delala narobe, ko sta mi pa vedno stala ob strani in mi pomagala. Mamo kot srčno in rakasto bolnico ne bom obsojala za nekaj, kar sploh ne razume. Oče je prav tako star in rakast bolnik. Vedno sta me ščitila in me zasipala z nežnostjo, humorjem in smo bili vesela družina. Ja, za mojo anksioznost sta kriva onadva in ju ne ščitim in ne branim, vendar ju ne obsojam in vedno jima bom hvaležna za to, kar sta mi dala, od ljubezni do materialnih dobrin.
In ni res da čisto vsak na tem svetu ve, kaj je pravilna vzgoja. Tukaj bi se dalo veliko pogovarjati glede na to, da sem končala vzgojiteljsko šolo in sem se tam marsikaj naučila. Pa to še zdaleč ne pomeni, da jaz vse delam pravilno. Čisto vsak starš dela napake, nihče ni brez napak.

Pa bodita v cvetju

[trzinka]

Ja, sem hotela še to napisat, da sočustvujem z vama če sta bila kakorkoli zlorabljena v otroštvu


Me pa zanima, kaj vidva smatrata še vse pod zlorabo? Poleg fizične in psihične(sploh ta pomen)?

[Yang]

Trzinka, super, da si neskončno hvaležna in se mate vsi tako neskončno radi, pa vsi tako hudo bolani!

Kaj naj rečem, ker ne vem a bi se zjokal al smejal, ker je res absurdno: živela (bol/ljub)ezen, le še tako naprej! pa ostanite v cvetju!

[trzinka]

  hvala Yang, tudi tebi želim enako!
Saj veš, vsak posameznik ima svoje mnenje in svoj pogled. Neskončno dolgo bi lahko debatirala, jaz imam prav, ti imaš prav, ti nimaš prav, jaz nimam prav. Tako pač je in nekaj dobrega bom ven potegnila tudi iz vaših komentarjev

Ja, samo dodala bi, da se ni potrebno posmehovati nekomu, če drugače razmišlja, čuti,občuti. Vsak ima svojo glavo in svoje misli

[taja1]

Spoštovanje je vezano na osebo- spoštuj človeka, ker je človek. Spoštovanje nima nič opravit z iskanjem krivde. To je to. Lahko rečeš, da to in to dejanje ni uredu, ta in ta vedenja niso uredu zate, da boš spremenil ta in ta vzorec, ker se z njim ne strinjaš, al pa ker ti povzroča paniko, nelagodje, strah... Pa ti zato ni treba, ne spoštovat osebe (enostavno se ne strinjaš z dejanji, jih prepoznaš)...

To, da kriviš starše za trenutno stanje, pomeni žal prepogosto še drugo plat zgodbe pri večini: prelaganja odgovornosti za svojo bedo, pa za to, da nič na narediš iz svojega življenja na tretjo osebo (starše, partnerja...), pa tud idealizacijo (ljudje se ne smejo vesti tako kot se, sam ej zbudi se, ljudje delajo, kar pač delajo, vključno z vsemi vzorci, ki jih furajo...)

Vzorci se vedno bodo prenašali, tuki ni mogoče idealizirat, da se ne bodo. Ampak vedno obstaja možnost zavestno pregledat vzorce in jih spremenit, sam treba se je usesti, razmislit, delat na seb, sigurno pa je lažje rečt, ej ti si kriv za mojo bedo. Tisti vzorci, k povzročajo nelagodna občutja, tiste je treba spremenit... tko, da v osnovi, delo s čustvi se strinjam, glede spoštovanja in krivde pa ne.

Kaj pomeni vzgojiti pravilno?Kaj točno to pomeni?In kakšna oseba zraste, nastane al kako bi rekla, kot posledica pravilne vzgoje?

[Calvin]

To, da obsojaš njihova dejanja ne pomeni, da jima poveš v obraz, da te nista dobro vzgajala, ampak da sama sebi priznaš, da ni lepo kar sta ti naredila. Preberi kaj si napisala:

Ja, za mojo anksioznost sta kriva onadva in ju ne ščitim in ne branim, vendar ju ne obsojam in vedno jima bom hvaležna za to, kar sta mi dala, od ljubezni do materialnih dobrin.

Hkrati si napisala, da ju ne ščitiš in ne braniš potem pa, da ju ne obsojaš. Tista slaba vest v tebi, ki sta ti jo vcepila ti preprečuje, da bi ju obsodila za dejanja, ki so povzročila tvojo anksioznost. Še enkrat: doker ju boš zagovarjala boš anksiozna.

Kar se vzgoje tiče sem želel povedati, da vsak v sebi točno ve, kako bi moral vzgajati otroka, ampak žal mu pretekle izkušnje "meglijo um" in ni sposoben treznega razmišljanja.

Zlorabe vse so:

psihične - čustveno izsiljevanje, vsiljevanje lastnih prepričanj, ignoriranje, žaljenje, zaničevaje, kritiziranje, grožnje, zavračanje  ipd.
fizične zlorabe - udarci (po riti, licu), pretepanje, zastrupljanje ipd.
spolne zlorabe - golota pred otrokom, razkazovanje genitalij, dotikanje otroka po sopolovilu, uporaba pornografije pred otrokom, posilstvo

Tole je samo grob opis, zlorab je neskončno. In zaradi so lahko zelo hude posledice. Najhujše so psihoze, ko je bilo otroku tako hudo, da se je moral odcepiti od svojih čustev in jih projicirati v svet (halucinacije, glasovi).

Yang: to, da so nekoga vrgli iz foruma, ker je izražal svoje mnenje je samo dokaz tega, da si ljudje zatiskajo oči in želijo samo tiste, ki bodo počeli isto.

[trzinka]

Taja, se strinjam s teboj. Lepo si napisala.  

[Calvin]

Taja, očitno nisi razumela napisanega. Tvoj odgovor je provokacija...
Napisal sem, da je potrebno obsojati dejanja in ne ljudi.

[Calvin]

Bom podal tipičen primer:
V otroštvu oče deklico udari in se zdira nad njo, ker ni nardila domače naloge.
Deklica si bo rekla: "Oči me ima rad, sigurno me ni udaril kar zastonj. Sama sem kriva za to. Zakaj pa nisem naredila domače naloge." In krivdo bo prenesla nase. Kasneje bo seveda imela težave zaradi tega, ker se oče ni bil sposoben pogovoriti z njo kot odrasla oseba o tem zakaj ni naredila naloge.
Po tvojem bi ona morala še naprej očeta zagovarjati?

[trzinka]

Ne vem, kaj bi mi rad povedal Calvin . Verjetno nisva na isti valovni dolžini
Napisala sem, da sta kriva za mojo anksioznost in ju glede tega ne branim in ne ščitim pred ljudmi na forumu ali pred prijatelji, sorodniki, katerim zaupam. Sama ju pa ne obsojam za to, zakaj bi? Kakšno korist bi imela od tega?
Taja je lepo napisala, da je najlaže krivdo zvaliti na druge ljudi. Občutek imam, da živiš v oblakih, če misliš, da se bodo kdaj napačni miselni vzorci prekinili. Veliko vrst napačnih miselnih vzorcev je na svetu, od vzgoje, bontona, komunikacije, kulture.....
Sama delam na temu, da jih pri sebi prekinem in tukaj starša nimata nič zraven. Dobro je, da sem jih prepoznala in zaradi tega hodim na psihoterapije.

Jaz nisem kriva, če si imel v svojem otroštvu zlorabo s strani svojih staršev. Imaš miselni vzorec, da so vsi starši krivi, če pravilno ne vzgajajo otroka.
Vse kar si naštel pod zlorabo, se najde čisto v vsaki družini. Npr. vsiljevanje lastnih prepričanj, je najbolj pogosto in ga starši udejanjajo podzavestno.
Če boš otroku rekel, kako se sedi za mizo in kako se je, ali ga boš učil bontona ali mu boš vsiljeval svoje vzorce, prepričanje? Če si otrok ne bo umil rok, po opravljeni potrebi, ga boš učil kako skrbeti za higieno ali .....Seveda se doseže vse s pogovorom in razumevanjem, ampak ali ni to po drugi strani tudi vsiljevanje lastnih prepričanj, vzgoje?

Mogoče brcam v temo in nisem dorasla vaši miselnosti, mogoče se ne znam izražati, tako kot se pričakuje, ne spotikam se, kako sem obrnila stavek, besedo, kaj delam in kaj ne.

Vsekakor je Taja bolje napisala kot jaz in se popolnoma strinjam z njo.

[trzinka]

Bom podal tipičen primer:
V otroštvu oče deklico udari in se zdira nad njo, ker ni nardila domače naloge.
Deklica si bo rekla: "Oči me ima rad, sigurno me ni udaril kar zastonj. Sama sem kriva za to. Zakaj pa nisem naredila domače naloge." In krivdo bo prenesla nase. Kasneje bo seveda imela težave zaradi tega, ker se oče ni bil sposoben pogovoriti z njo kot odrasla oseba o tem zakaj ni naredila naloge.
Po tvojem bi ona morala še naprej očeta zagovarjati?

Tukaj ti dam prav, tudi jaz se ne strinjam s takim načinom. To ni pravilna vzgoja!

Hotela sem samo povedati, da take vzgoje sama nisem imela

[taja1]

Po moje bo edin odrasla lahko dojela, kako napačno je interpretirala situacijo, ker kaj to se pogosto dogaja tud kasneje, partner pride zmatran z dela in ti reče, a dej mi mir. In kaj mi naredimo, oglasi se vzorec točno te punčke in reče: partner me nima rad, ker z mano ni prijazen al topel al neki. In zdej kaj je tle realno? Calvin? Pričakovat, da bo partner zmerom dobre volje, topel, prijazen (ker tak mora bit, da lahko zaupam, da me ima rad)? Al je bolj realno, da vidim, da je pač slabe volje in ga pustim, za neki časa na miru? Pa se spomnim, da to prepričanje izvira iz otroštva, k mi je oče to rekel, jaz sm pa to narobe interpretirala? Mislim ne vem, kaj ti zdele misliš, sam jst mislim, da to, da rečem ej fotr, ti si kriv- pa ga obosojam, al pa če vidim to in se umaknem, ne težim partneju, pustim ga, k vem, da mogoče bom pa jst jutri slabe volje, pa bom naredila isto....

Nikjer ne govorim o zagovarjanju, sam o spoštovanju do osebe...

Nisi mi odgovoril, kaj je dobra vzgoja?Pravilna vzgoja? Zdej me dodatno zanima še, kaj je spoštovanje in kaj krivda?

[Calvin]

Vsiljevanje pomeni, da otroka prisiliš da nekaj naredi tako kot ti hočeš. Pogovor je tisti, s katerim lahko otroku kaj dopoveš in pogovor ni vsiljevanje.
Drugače pa nihče ni rekel, da si ti kriva za zlorabe, ki sem jih jaz doživel, ne vem kje si to prebrala. Hočeš nočeš, starši so tisti, ki izoblikujejo otroka in oni nosijo vso odgovornost za njegove težave. Kasneje, ko otrok odraste pa ta odgovornost postane njegova in na njemu je, da te težave reši in jih ne prenaša naprej...

V oblakih pa živijo tisti ljudje, ki bežijo od realnosti...

[taja1]

Hočeš nočeš, starši so tisti, ki izoblikujejo otroka in oni nosijo vso odgovornost za njegove težave. Kasneje, ko otrok odraste pa ta odgovornost postane njegova in na njemu je, da te težave reši in jih ne prenaša naprej...

  evo s tem delom se strinjam, ostalo se mi zdi pa nekak balast, nepotrebno, k sm otrok itak ne želim kej spreminjat, kaj mi pol pomaga čigava odgovornost je? Zdi se mi mal nesmiselno zarad tega ne spoštovat, ok dobr je vedet od kje so stvari, pa kaj je vzorok, sam to je pa tud to...ne spoštovat, zakaj že? čemu že?

Mislim, da hočeš povedat, da je treba dat vzroke tja, kamor pašejo, s tem se strinjam...mal nerodn si se izrazil s tem spoštovanjem pa krivdo... če prav mislim.

[trzinka]

Nisem mislila, direktno s tistim, da sem jaz kriva. Na splošno v kontekstu, sory.

Pogor je tisti, ja, ampak otroci so tudi samosvoji, razmišljajo po svoje, ne naredijo tistega kar jim svetujemo, povemo, ga učimo... Kaj boš takrat naredil kot starš? Boš pustil , da po svoje naredi, npr., da bo v gostilni vlekel za prt, skakal po stolu, kričal in se podil...? Kako boš rešil situacijo, če pogovor ne zaleže. Boš vstal in zapustil prostor in pustil otroku, da prekine družinsko nedeljsko kosilo, da prevlada njegova volja? Kaj bi naredil?


Kaj je pa realnost? Vsak ima svojo, lahko tudi ti bežiš pred njo, lahko pa tudi jaz. Zato, pa sva si različna, in še sto drugih ljudi...


Pa Taji nisi odgovoril

[Calvin]

Ko se oglasi ta punčka se je potrebno zavedati, da je to punčka iz preteklosti in jo potolažiti. Nihče ni rekel, da moramo od partnerja pričakovati, da bo zmerom dobre volje in nasmejan. Vsak ima slab dan in ni nujno, da je ta slab dan povezan z občutki iz preteklosti.
Še enkrat: nisem rekel, da obsojaš očeta, ampak da obsojaš njegova dejanja. Pomembno je, da se zaveš, da ta občutek, ki je privrel ob prihodu partnerja domov prihaja iz preteklosti in nima nobene veze s sedanjostjo. In za ta občutek je na žalost kriv oče. To pa ne pomeni, da moraš it do njega in ga nahrulit, ampak da se tega zavedaš. Ne obsojaš očeta kot človeka ampak dejanje, da te je pretepel.