Pozdravljeni,
pred dvemi leti sem doživela moj prvi napad panike temu je sledilo to da si nisem več upala s hiše čisto nikamor, sploh pa ne sama.Močno hudo stanje je vse skupaj trajalo eno dobro leto , po temu sem počasi se učila spet jit v trgovino in na sprehode itd..A vseeno se mi je življenje obrnilo na glavo, celo takratno službo sem pustila zaradi tega. Danes po dveh letih se še vedno ne upam jit povsot sama sploh pa ne da bi šla h kaki aerobiki ali pa v kino s kolegicam ali pa samo na drink ker takoj pomislim na to da bi se mi lahko kaj zgodilo in da bi najraje zbežala od tam,a le kako bi lahko to naredila brez se osramotit.
No danes se ne spovnem več kdaj sem bila res srečna na zadnje vsake toliko me obdajajo občutki groze počutim se osamljena in neverjetno žalostna ne da se mi opravljat nobene stvari niti hodit v službo še manj pa pospravljat doma in podobno celo jit na sprehod mi predstavlja oviro.Skozi se bojim da bom ostala sama in ko se počutim prazna grem in se nažrem z vsem mogočim dokler ne morem več od hrane, večkrat se jočem brez razloga in se počutim zelo osamljena tudi ko je partner z mano še hujše je pa ko gre na kakšno službeno potovanje in ga ni en dan ali pa več dni doma, pri moji starših ne morem iskat podpore ker me ne jemljeo resno,čeprav sem že v preteklosti imela zgoraj omenjene probleme me mama ne razume tako da takrat sa mi stala ob strani partner in moja tašča.
Situacije žalosti in vznemirljivosti lahko trajat tudi po 2 ali pa celo 3 tedne,potem pa preidem v neko obdobje skoraj da normalnega življenja katero lahko traja tede, mesec ali pa mogoče tudi več in pol pa spet taki hudi opčutki žalosti in manjvrednosti kateri me zelo vznemirjajo in bi najraje zbežala a vseeno skušam ostat mirna in ne počet neumnosti ker tudi se bojim da moj partnerme nebi več razumen vsaj ne do te faze oz. me nebi več podpiral kot prej.
.Rada bi rekla temu STOP! Odnehaj enkrat za vse slabo počutje in mišljenej in ne se vrnit več!
Večkrat občutim tudi to da me stiska v prskih na začetku sem mislila da je to srce katero me boli pol pa so mi razložili da je to neka mišica ki se napenja zaradi stresa.Sama ne vem dobro opisat tistih groznih opčutkov zalosti zdi se mi kot da sem vedno jezna in živčna notewr v sebi a to na ven skušam ne kazat.
Če mi lahko kdo ogovori ali je možno da sem depresivba in kaj bi bilo pametno storit, ker sami mi je zelo nerodno po zdravnikov nasvet morda da ni to depresija ampak samo take čudne situacije.
Lahko da je samo stvar pri meni in da jo bi sama morala rešit s drugačnim mišljenje.
