noseča sem

[didi]

Prva misel, ko mi je menstuacija zamudila. In bila je pravilna. Pravijo, da je človek srečen ko izve, da bo imel otroka. Jaz nisem. Jaz sem izgubljena. Rada bi imela svojega otroka, a ne vem ča sem ga sposobna imeti. Pa ne materialno. Bojim se, da za otroka nisem sposobna skrbeti. Sej še za sebe nisem. Bojim se, da ga bom nekega dne kar nekje pustila. Ker ne bom mogla več naprej. Ne bom znala. Sej že sama hodim ežko skozi življenje. Depresije, labilnost, nesigurnost, besnenje, laganje, nesposobnost, strahovi, nočne more. To sem jaz. In kaj naj otroku ponudim? Naj prekinem nosečnost? Saj zarodek v meni ni nič kriv. Sej vem, rečete: Prej bi mislila. Sej sem. Ampak takrat ni bilo tesnobe, stahu. Želela sem si ga imeti. Sedaj pa to. Je moralno prekiniti nosečnost? Je moralno biti slab roditelj in otroka prepustiti samemu sebi, da bo še en izgubljen človek več na tem planetu? To je edino kar mu lahko položim v zibelko. Duševno motnjo. Ko bi le lahko zaspala in se nikoli več zbudila.Ko bi le bila vse to le nočna mora. Življenje je eno prokleto sranje.

[odbita]

didi,tudi občutke, ki jih imamo oz. ki naj bi jih imeli ob novicah nam dostikrat narekujejo knjige, mediji, soljudje. Pa nič od tega ne doživiš. Namesto da bi na pogrebu jokal, ti gre na smeh, namesto, da bi ob novici o nosečnosti skakal od sreče, padeš v največjo tesnobo.
Dobra novica: ne traja.
Slaba: življenje je smrtno nevarno:).

Še ko rodiš, ti mogoče otrok ne sede. In še potem se boriš s sabo, če ni ravno ljubečih občutkov. Ampak rekla si, da si imela v obdobju spočetja lepo obdobje, kar pomeni, da ta še pridejo. Novica o nosečnosti, tvoja situacija (kakšno pa imaš? kako sta s partnerjem?) in hormoni ti bodo mogoče res prinesli peklensko obdobje, bruhanja in ne ravno prijetne trenutke ob tem. Nihče nam ne pove, da lahko nosečnice čutimo tudi drugače in smo prestrašene, jezne itd. Prijatelj ginekolog pravi, da bruha skoraj vsaka in to pravzaprav pomeni podzavestno zavračanje nosečnosti in otroka. Pa vse so tako srečne videt, kajne. Potem jih samo še nalimajo v lady in se jih naglej. Srečne zvezdnice.

Mogoče velja korajža in greš dalje iz dneva v dan, živiš pač, jemlješ in živiš kakor je, saj se najde vedno tudi kaj čist lepega, saj ni treba vsega rešiti prav danes.

[Tati]

Draga Didi, ne skrbi! Verjetno si imela včeraj slab dan in ti je vse izgledalo bolj črno, kot je v resnici. Verjamem, da te je novica šokirala. A mislim, da ti ne moreš biti slab roditelj, kot se bojiš, ker po moje se slabi roditelji tega ne sprašujejo. Ti si le odgovoren roditelj. Pri vsakem starševstvu so vzponi in padci, ko se ti enkrat zdi, da ti gre vse kot po maslu, drugič se pa počutiš nesposobnega. Kot pri vseh stvareh v življenju. Sama imam dva otroka, zaradi katerih se velikokrat lažje izvlečem iz črne luknje, kot bi se sicer, če ju ne bi bilo. Otrok ti da toliko lepega, toliko sreče... Daj si nekaj časa, da se novica naseli v tebi in boš videla, da boš drugače razmišljala. Konec koncev pa ne boš sama v tem.
Če pa je moralno prekiniti nosečnost... Zakaj ne? Če ne gre drugače. Ampak mislim, da pri tebi ne gre za to. Milsim, da ne samo, da boš zmogla, ampak ti bo to dalo novih moči.
Drži se!    

[vesnav]

Draga didi,

tudi jaz srčno upam, da je bil včeraj tak dan in si se počutila tako šibko.

Čeprav imam občutek, da si se v sebi že odločila, naj ti povem dvoje.

Prvo: če boš prekinila nosečnost, jo boš in kar takoj prenehaj razmišljati o tem, kaj je in ni moralno. Odločitev prinese vedno spokojnost in mir in ni ga, ki bi imel pravice razsojati, zato sebi tega nikakor ne delaj sama! Zastavi si druge kratkoročne cilje in se ne oziraj nazaj.

Drugo: če se boš odločila za dojenčka, ti iskreno čestitam in zagotavljam, da po prvem šoku pridejo tudi svetlejše ure, ko boš resnično vesela in v pričakovanju. Vendar tudi pri tej odločitvi ne razmišljaj o jutri, temveč za ta mesec in par mesecev naprej, da se bo tvoje dete rodilo z vsem, kar za prve dni življenja potrebuje. Torej, ta trenutek razmišljaj o tem, kaj boš dobrega in zdravega jedla in katera pot za vsakdanji sprehod ti je najbolj všeč. Vse ostalo pa sproti.

Vse ostalo pa je stres, ki je v veliki meri odvisen samo od tebe. Drži se v vsakem primeru. Po eni strani je stvar čisto preposta. Želim ti, da bi imela srečo in moč, da bi jo tako tudi sama videla.

Vse dobro, Didi,

Vesna

[didi]

Spoštovani,

hvala vam za vse tople besede. Res mi je veliko lažje odkar vem, da se lahko pogovarjam z vami, pa čeprav samo preko foruma zaenkrat. Mogoče vam tudi bolj zaupam in verjamem, ker mislim, da te občutke poznate. Lepo je, da veš, da ljudje verjamejo vate.

In res je, danes sem veliko bolj mirna kot včeraj. Še vedno pa ne vem kaj bom storila. Dejstvo je, da se mi je nosečnost že enkrat dogodila. Takrat sem padla v depresijo prvič. Začele so se preganjavice in paranoje. Kaj takega, kar se mi je takrat dogajalo v glavi ne želim nikomur. Oseba, ki sem jo gledala v ogledalu, mi je bila neznana. Gledala sem se v ogledalu a to nisem bila jaz. In tega me je strah. Dvakrat sem šla v kliniko za načrtovanje družine in dvakrat zbežala z opercijske mize. Nisem spala, sredi noči sem klicala na PHP-klic v stiski. Terapevtu sem razložila svoje občutke. Po tem kar sem mu povedala mi je svetoval naj pridem k njim na pogovor. Takrat sem ugotovila, da nosečnosti ne bom zmogla. Uničila me bo. Nosečnost sem prekinila. Po tem me je šlo samo še navzdol. Začel me je preganjati tako močan občutek krivde, da sem se odločila narediti samomor. In sem ga, a neuspešno.  Pristala sem na PHP za 8 tednov.


Partnerju na žalost ne zaupam, da je dovolj zrel in odgovoren za otroka in za družino. To sem mu tudi povedala. Rekel mi je, da se motim in tudi nekajkrat je pokazal in dokazal, da ima resne namene. Amapk jaz enostavne ne verjamem. To si pač mislim - čeprav vem, da sem krivična.

Hvala vam ker ste si vzeli čas zame. Upam, da vam bom tudi jaz lahko pomagala, če boste kdaj potrebovali pomoč.

[Soncnica]

Vseeno pa bos po moje dobra mama. Zaupaj sebi in partnerju.

drzi se didi.

[odbita]

didi, krivda ni za človeka. Vedno naredimo najbolje kot lahko. In potem gremo dalje...
Naj povem, kako je bilo meni. Ker nisem mogla imeti otrok, sem imela občutek blaznega pritiska družbe nase: Daj nam otroka! Počutila sem se kot mati zemlja: "Rooojevaaaj!!!"
Sama nisem čutila, da bi to bilo tako nujno. Hodila sem v službo, študirala in se borila s krvavitvami ter neštetimi hormonskimi terapijami, operacijami medtem ko so drugi v študentskem obdobju bluzili po metelkovi. Oropala sem se mnogih študentskih, najstniških stopnic. Ok, ni panike. Kljub temu sem trikrat zanosila, dvakrat spontani splav, tretje nosečnosti pa se raje ne spomnim.In ko sem rodila, je moja mama rekla ob tem, ko se je dete drlo: saj sem vedela, da ne bo zmogla.
Še zdaj ne vem, od kod ti glasovi v moji glavi in celem telesu o nezmožnosti tudi sicer. Po moje tudi zanosit ne morem prav zato, ker je to tako zakoreninjeno v mojem bistvu. In potem, da ne bom dobra mama. In še kasneje, da si mojega otroka lastijo vsi po vrsti: Podobna je očetu. Poglejte...
Prav.

Bila sem tudi v globoki poporodni depresiji, šele kasneje sem izvedela, kaj se mi je dogajalo. Zdaj se o tem, hvalabogu, malo več govori.

Tudi zdaj ne želim več otrok, hči, ki jo imava, pa je prav fino dete, naporno a zanimivo. Še vedno pa nosim v sebi nekaj makarovičevskega. Dejte mi mir, kaj bi še radi od mene? Koliko infuzij? Fuck off...

Mislim da zmoreš, ja, ampak zmoreš zaradi sebe, ne zaradi drugih. Že to, da se zavedaš, kako je s tabo, je po moje, ogromno. Ko vidim vse tiste fit mamice iz solarijev, ki paradirajo že prvi teden po porodu z najnovejšim modelom vozička z vso tisto samozavestjo, si pa res mislim, da pojma nimajo. Žal.

[Tati]

Didi, nič ti ne zavidam... Žal mi je, da si med svojo prvo nosečnostjo tako čutila. Pa ni rečeno, da bo sedaj isto! Razumem pa, da te je tega strah.
Glede partnerja pa: nekateri moški (in seveda ženske tudi) dozorijo kasneje, moj je "očetovsko" dozorel, ko so bili otroci že v šoli, do takrat pa sem se morala skozi križe in težave prebijati sama, brez psihične podpore svojega moškega. Ampak moj mi ni zatrjeval, da je zrel za očetovstvo. Če tvoj partner torej čuti, da je, mu moraš zaupati. Seveda pa so na drugi strani spet tvoja občutja, s katerimi pa boš morala nekako razčistiti sama.

[didi]

Hvala vam za vse spodbudne besede. Moram priznati, da sem bolj mirna kot prvič. Verjetno tudi iz prej omenjenega razloga. Sem pa bila včeraj pri ginekologu in je bilo z menoj konec - jok, utesnjenost, paranoja in to v ordinaciji pred ginekologom. Groza!

[odbita]

Didi, dej si ti res odpustit. Tko, dobra bodi do sebe. Prosim:). Kar je bilo, je bilo. Mislim, da si v redu ženska in vmes se ti je zgodilo življenje pač. Naredimo najbolje, kot znamo in zmoremo. Odpuščaj si sproti. Dovolj je dnevu lastna teža. Nasmej se svojim napakam, tko dobrohotno. Ne rabiš se niti kesat. Nehaj s tem. Nisi nadčlovek. Veš, kolk ga bomo še lomil? Vsak dan in še nalašč, če bo treba:). Če pa je treba pri ginekologu jokat in dat ven, pa tako. Tudi tako imaš občasno. Zelo me spominjaš name, ne vem zakaj, vlečeš iz mene tudi moj jok in mojo osamljenost ob vsem tem 16 let nazaj. Sem ti hvaležna, nekaj se mi odpira, medtem ko trenutno plezam iz neke druge življenjske situacije. (Življenje ne da nikoli miru:)..

Zanima pa me, kje bosta živela? Bolj kot partnerjeva zrelost, je pomembno, da bosta svoja, na svojem, da se drugi ne vmešavajo, bosta že rastla skupaj, zrelost tud pridelala, če je treba...če bo le prostor in mir in intime dovolj za to...potem pa itak nikoli ne veš, kaj življenje še prinese. Obstaja garancija sploh za kaj?

Bodi in LP:)

[jola]

Draga Didi!

Popolnoma razumem in poznam tvoje občutke, že v svoji rosni mladosti sem bila v tvoji koži, pri petnajstih, še popolnoma nezrela, nesamozavestna,brez kakršnekoli varnosti, brez prave človeške topline........sama in sama sem se odločila in srečno rodila in nadvse ljubeče sprejela svojega otroka.

Saj ne rečem, da niso bili prisotni razni strahci in tesnobe, to se mi zdi čisto normalno, saj je dejansko velika odgovornost imeti otroka, vendar pa sem takrat pridobila veliko samozavesti, veliko več volje do življenja in prevsem občutka, da me nekdo potrebuje, da sem pomembna za otroka in to ti da veliko moči. Sicer sem se poročila in imela moža, vendar je bil takrat še popolnoma nezrel in neodgovorens, nikakor se ni mogel vživeti v vlogo očeta, tako da sem dejansko sama skrbela za sina. Tista moč, ki sem jo tedaj imela je bila neverjetna, tisti občutek, da imam otroka, ki me potrebuje mi je dejansko pomagal prebroditi vse težave v katerih sem živela, enegijo sem usmerjala le vase in otroka..........

Prepričana sem draga Didi, da je bil le šok, ko si izvedela za nosečnost, verjetno zaradi slabe izkušnje, ki si jo imela za sabo.Vem, prepričana sem, da ti bo iz dneva v dan lažje, da te bodo dvomi in strahci kmalu zapustili in ko se boš lahko le še veselila nečesa tako lepega......otroka!!Prepričana sem, da boš čudovita in odgovorna mamica, tako kot sem bila kljub vsemu tudi jaz.........

Lepo se imej..........mislim nate!

 

[marika]

Draga Didi,

tudi jaz mislim nate. Tudi jaz vem, da boš odgovorna in samozavestna mamica.

Jaz imam tri otroke in vem, da včasih ni lahko. Tudi jaz sem ob tretji nosečnosti pomislila na samomor. Tretjega otroka si nisem želela, saj sem nenačrtovano zanosila, ko je bil drugi star manj kot eno leto. Želela sem prekiniti nosečnost, vendar je mož trdil, da bi to naredila, zato da bi lahko nadaljevala s kariero. Uvidela sem, da bo morebitna prekinitev nosečnosti z moje strani povzročila nepremostljiv prepad med nama, zato sem se odločila nadaljevati. Ko sem bila noseča 12 tednov in je bilo za prekinitev prepozno, so mi povedali, da ima zarodek močno povečano nuhalno svetlino. Tedaj sem bila stara 30 let, vendar je bilo tveganje za morebitne okvare mojega otroka 1:66. Teh številk svoj živi dan ne bom pozabila. Vsako jutro, ko sem se zbudila in sem se zavedla, da sem noseča, sem začela jokati kot dež. Ko sem izjokala vse solze, sem se oblekla, uredila otroka in šla v službo. Rodila sem po skorajda 16 urah, podrobnosti raje izpustim in rodila sem močno, veliko, ZDRAVO deklico, ki je čudovita. Ta otrok nas vsakodnevno razveseljuje, skrbi za vsakega izmed nas... Priznati moram, da bi bila brez nje naša družina zelo nepopolna in nepovezana. Manca vedno poskrbi za vse, da imamo poln hladilnik, da starejša dva ne pozabita česa glede šole in vrtca, da smo čisti, da pospravimo za seboj....

brez nje bi bila tudi jaz bistveno slabša.

Veliko poguma, volje, ZDRAVJA ti želim, pa še se oglasi.

marika

[didi]

Drage moje Odbita, Tati, VesnaV, Soncninica, Jola in Tatyana.

Hvala vam na toplih besedah. Zaenkrat sem še dobro razpolžena in se ne oremenjujem z nosečnostjo. Vem namreč, da imam še en mesec časa da se odločim. Ne vem še kaj bom naredila, vem pa, da ponavadi naredim tisto kar je najlažje. Jaz bom že šla svojo pot, pa kakršna koli že je, ne vem pa kaj so drugi zakrivili Bogu, da me je spustil v njihovo življenje...

[didi]

Draga Marika, tudi tebe sem imela v mislih, vendar bom očitno morala začeti uporabljati Akto- pametni pišejo.

[moonica]

didi, fajn odgovore si dobila ... mirnosti ti želim in lepo poletje!!

[Tayana]

Pri tretji nosečnosti me je mož hotel prisiliti, da splavim zaradi takih in takih razlogov (predvsem finančnih in stanovanjskih). Dal mi je tudi ultimat: če ne splavim, se bo ločil od mene. Jaz sem se navkljub grožnji in tveganju odločila, da rodim. Pred seboj sem videla strašen scenarij: mene samo s tremi otroki, z eno plačo, izgubo moža, ki sem ga kljub temu ljubila. Videla sem se v revščini, osamljeno, totalno depresivno. Mož ni izpolnil grožnje. Se pa zato vso nosečnost ni pogovarjal z menoj. Vso nosečnost sem prejokala, ponoči sem tiho jokala in nisem mogla spati. Ko me je peljal v porodnišnico, mi ni zaželel srečnega poroda, ni me objel, ni me poljubil. Samo hladen "adijo" je rekel, se obrnil in odšel. Rojevala sem v največji žalosti, čeprav mi je otrok, ki je prihajal na svet, pomenil ogromno. Želela sem, da bi se rodil sin, ker sem dve hčeri že imela, in sem mislila, da bo mož vendarle vzljubil otroka, če bo sin. In res se je rodil sin. Ko so mi rekli: "Fantek je", so mi začele liti solze od ganjenosti.

Ko sem prvič pokazala sina možu (skozi okno porodnišnice), je iskal, kje bi stopil na najvišji kup snega, da bi čim bolje videl otroka. Usta so se mu raztegovala do ušes. Takrat sem videla, da mu otrok vendarle veliko pomeni. Tega otroka je imel potem najraje. Še zdaj sta s sinom, ki je zdaj že odrasel, najboljša prijatelja.

Tako me je izučilo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Čeprav je bila prihodnost videti tako temačna, so se stvari uredile. Preden se je otrok rodil, sem mu sešila vsa oblačila, zarobila 60 plenic in 30 gaz, spletla jopice, kape, žabe, odejico za voziček. Tako sem dokazala, da me otrok lahko stane tudi manj, kot je on pričakoval.

Pred sinovim rojstvom sem bolehala za sindromom kronične utrujenosti. Ko se je rodil, je iz mene od nekod prišla moč, da mi ni bilo težko skrbeti zanj. Preden sem zanosila z njim, sem pri višini 168 cm tehtala samo 51 kg. Takoj po njegovem rojstvu sem prvič v življenju prišla na normalno težo.

Se mi zdi, da kadar je le nekaj upanja, da se ga je dobro oprijeti. Če se ga ne oprimemo, ne moremo pričakovati, da bi se nam izpolnile življenjske želje. Kasneje pa zna biti včasih prepozno, ker smo zamudili vlak. Včasih nam pomaga tudi velika volja. Pri meni je bilo tako.

Didi, ti se boš čisto sama odločila. Tako kot sem se tudi jaz sama odločila. Sem pa zadovoljna, kako sem se odločila.

[Jeri]

Didi jaz mislim, da bos dobra mama ...

Drzim pesti, da sprejmes nosecnost kot nekaj lepega ... kot darilo za novo zivljenje 

[didi]

No tko, odločitev je padla, otrok bo. Rodila ga bom. To je edino kar mu lahko podarim in mu pač bom. Ne vem pa kaj in kako bom potem naprej. Še vedno ga lahko dam v skrbstvo njegovemu očetu in samo upam, da bo bolj zrel kot jaz, da ne bo ta otrok en od boga pozabljen revež.

Vse skupaj je en drek in ne vem kaj mi je bilo tega sploh treba!

Žal mi je, da vam težim s to svojo trapasto, nezrelo, zmešano in neuravnovešeno glavo, ampak jaz to preprosto moram dati ven iz sebe. Sicer zaenkrat še ni tako hudo kot je bilo pri prvi zanositvi, se pa bojim, da bo po porodu zelo hudo. Bogi ta otrok. Kaj sem naredila?! Kogar koli se dotaknem v mojem življenju, mu nič dobrega ne prinesem. Samo žalost, nesrečo in preklestvo.

[vesnav]

Draga Didi,

kljub tvojim besedam se veselim novega rojstva.
Želela bi si, da zadnje tri besede obrneš okoli.

Vse dobro ti želim,

Vesna

[moonica]

to sem čakala ... jaz čist 'notr padem' ko berem vas nosečke ... že vidim sebe v isti situaciji ... in ko sem prebrala tvoje zadnje pisanje didi sem samo čakala Vesnin odgovor ... mi deluje tako pomirjujoče ... in prav začuti se, da je prestajala nekaj podobnega in da verjame v napisano ...

didi ... 

Vesna ...