Ko stanje “blaženosti” mine, ponavadi nastopi depresija. Kot sem omenil že v enem od prejšnjih poglavij. Hočeš nazaj. Hočeš biti tak, kot si bil, a ne veš kako. Vibracije se ne da dvigniti na silo. Ponavadi je rezultat ravno obraten.
Padaš globlje in globlje, a problem je v tem, da je dno zelo zelo globoko. Ko prideš do dna, si na nek način zmagal. Ne gre več nižje, zato je edina možnost, da se ti sreča obrne in se začneš vzpenjati. Občutek je skrajno prijeten.
Obdobje, ko lezeš iz dreka, je ena najboljših stvari, kar jih lahko doživiš. Z veseljem bi opisal občutek, a to bi bilo približno tako, kot bi želel opisati orgazem ali pa zvok ploska ene roke. Skratka, morate doživeti, da bi videli.
A preden prideš do faze, ko se spet začneš vzpenjati po lestvi, lahko minejo tedni, meseci ali pa celo leta. Nekateri nikoli ne prilezejo ven. Enostavno ne zdržijo pritiska teme, ki je neznosen. Predajo se in odločijo, da izstopajo iz igre, ki se ji reče življenja. Kdor ni nikoli poskusil ali pa vsaj pomislil na to, nima pojma, koliko moči in volje je potrebne, da storiš samomor. Gre za dobro pretehtano odločitev. Malokrat je samomor spontana, impulzivna odločitev. V večini primerov akter dobro premisli kdaj, kako in zakaj bo to storil. Zavedati se moramo, da je poskus samomora velikokrat le klic na pomoč. Ko si depresiven je skrajno težko prositi nekoga za pomoč, kaj šele, da bi si pomagal sam. Nemočen si, počutiš se popolnoma nesposoben, nedružaben in tvoja samozavest je na psu. Verjetnost, da boš v takšnem stanju duha zbral toliko energije, da nekoga pogledaš v oči in ga prosiš, naj ti pomaga, je približno takšna, kot bi se sredi sončnega dneva postavil na travnik in čakal, da te zadene strela. Možno je, ni pa preveč verjetno.
Nekoč sem v neki kolumni zapisal, da je depresija pičkin dim v primerjavi z manijo. Morda ni čisto tako, a dejstvo je, da manijo zaznamuje odsotnost dojemanja resničnega sveta, medtem ko je pri depresiji to dojemanje prekomerno intenzivno in skrajno izkrivljeno. V negativno smer. Rineš. Gaziš. Serješ kri. Žreš drek. Ni sonca. Ni lune. Ni smeha. Ni solz. Ni erekcije. Ni libida. Ni divjih misli. Včasih sploh ni misli. Spiš. Ješ. Serješ. Ležiš. Ne da se ti nikamor. Kenslaš frende. Najprej po telefonu. Skenslaš si chat na gmailu. Ne greš več na facebook. Ne pošiljaš več for po mailu. Ne oglašaš se ne telefon.
Ponavadi je zima. Mraz je in temno je. Takrat najraje pride. Odsotnost sončne svetlobe te zjebe. Razmišljaš. Rad bi se izvlekel iz tega. Rad bi končal zadevo. Hočeš ven. Pomisliš. Ja … pomisliš. Štrik? Ne. Pištola. Nimam. Most? Strah me je višine. Tablete? Zna biti precej boleče. Plin … Zapreš oči. Bojiš se. Bojiš se umreti. A sprva si ne priznaš. Zaželiš si. Ja. Želja je močna zadeva. Zaželiš si, da se ne bi zbudil. Ne moreš se ubiti, a nočeš živeti. In nevede narediš prvi korak. Drobcen, čisto tih glasek ti zašepeta na uho. Majhna, miniaturna misel. Če nisi za eno, si za drugo. Nočeš umreti. Nočeš umreti. Z negacijo samega sebe dokažeš, da si še homo sapiens. Da si sposoben sproducirati eno intelektualno misel. Da si živ. Fukneš tablete v sekret in potegneš vodo. S prsi se ti odvali kamen. Drugi korak. Pogledaš skozi okno in vidiš sonce. Ni ga. A ti ga vidiš. Sveti samo zate. Stopiš ven. Na balkon. Na travo. Bos. Začutiš travo pod nogami. Pika. Vdira se. Zamižiš … Zapiha veter. Zapiha veter.
(iz knjige
Življenje maničnega depresivca)
