Sem bil že vse: od paničarja do depresivca
. Ampak stiska uči misliti
..predvsem to, da je vredno živeti polno življenje. Pa to ne pomeni nekega blaznega luksuza ali maničnega iskanja dejavnosti. Bolj pomeni živeti iz globokega notranjega miru in osebnega zadovoljstva
. Sem še vedno občasen depresivec, ker se mi zdi, da to pomeni le, da včasih - po feelingu - ustavimo konje in v miru premislimo o dosedanjem življenju in ciljih za naprej. Potem lahko iskreno delujemo
. Govorim le o kratkih - dnevnih, tedenskih ciklih depresije, ne pa o depresiji kot načinu žiljenja. Tudi narava ima svoje cikle..sledimo jim
. Če teh kratkih depresij ne izkoristimo kot smerokazov, ampak jih potlačimo, nam vse skupaj ven butne kot depra širših razsežnosti. Po tistem se je pa težje v pogon spet spravit.
.
Če priredim en svoj prejšnji zapis - locirajmo v miru napake in težave in se jih lotimo sproti, ni nujno naenkrat. Vsak od nas se mora namreč zavedati, da ima pravico do "svojega kosa pogače"
v tem enkratnem življenju. Pa tudi pravico do krize pred tem, na poti do zadovoljstva. Kaj pa je depra drugega kot smerokaz iz naših globin duše?! Govori nam, da nam manjka nekaj, česar si globoko želimo in menimo, da zaslužimo. Le iskreno moramo ugotoviti,kaj hočemo in verjeti, da smo zmožni in vredni tega cilja/ciljev
.
Mogoče kapitalistični-potrošniški sistem v vsej naglici in agresivnosti trenutno ne deluje ravno
v prid vzdrževanju tega feelinga, ki izhaja iz notranjega miru . Pa si vseeno, vzemimo si vsaj malo časa zase
. Jah, treba je ljudi prepričat, da jim nekaj manjka (osebnostno ali materialno) ter jih tako dobit pod kontrolo. Kapitalizem ustvarja potrebe, največja tržna niša so pa ljudje nezadovoljnji s samim sabo
. Brezveze. Ker, kdo - razen najbližjih (če niso tud ti nažalost po možnosti kakšne patološke kreature) - pa je tisti, ki ima pravico, pristojnost in feeling, da drugemu zatrjuje, da mu nekaj manjka
? Praviloma nihče (drugačno težo ima lahko le utemeljena, upravičena kritika ali zdravstvena diagnoza). Ti kritikanti (zavedni ali nezavedni, notranji in zunanji) pa so danes dejansko predvsem mehanizmi družbene kontrole (mogoče prevladujoča potrošniško-ciljno-učinkovitostno usmerjena morala..protestantska etika). Danes še posebej: tržni mehanizmi, ki garantirajo, da bomo z nakupom neke dobrine spet postali popolni, pa magari za kratek čas, dokler ne bo treba spet nekaj novega nabavit, osvojit, prebrat, spoznat ali doumet. Ujet mogoče novo duhovno resnico, ki jo je Oprah prejšnji teden lansirala v svojem knjižnem klubu, nabavit jekleni konjiček, frajerske počitnice v odročne kraje za vsako ceno in nad dejanskimi finančnimi zmožnostmi...
Mogoče odkrit, da je edina sreča furanje lifestyla vsevednega (a obenem max tečnega) dr.Housea ali hohštaplerskega Dannya Cranea iz Boston Legala? Biznis pač..
Skrbno planirano nezadovoljstvo in kompleksi posameznika so lahko neskončna vreča draguljev za samozvane rešitelje-ponudnike dobrin in storitev. Kdor je nezadovoljen sam s sabo (pa čeprav mogoče povsem po nepotrebnem), je lažje obvladljiv, ker je pač precej predvidljiv. Torej boljši potrošnik in "državljan". Če je dobro zakreditiran, ali ujet v nesrečno zvezo, pa še bolje
. Vsaj zdi se tako.
"Be quiet, kind and gentle, be quiet, kind and gentle, be quiet kind and gentle and the sky will smile on you..."-tko gre komad iz ene stare kavbojske risanke..ampak meni vedno ne znese na žalost...Pač, j..i ga - popolnost bi bla itak verjetno precej dolgočasna in osamljena zadeva. Vsaj predvideva se tako. Je bolj fino bit v družbi manj popolnih ljudi, ker tu se med drugim rojeva tudi toleranca razumevanje in občutek za humor, norčevanje iz lastnih pomanjkljivosti. To je pa tudi eden od smislov življenje, ane
.
Živimo vsak v svojem malem vesolju ter zato težje razumemo drugega kar tako pavšalno in mu kaj pridigamo, razen, če na svpraša sam za nasvet. Vsak naj zato najde lastna unikatna drobna zadovoljstva,ki ga polnijo z življenjsko energijo. Ponavadi niso draga (hobi, sprehod, delo, branje, srečanja z znanci in prijatelji, glasba...)
.
Težava pa je, kadar ima človek doma ali v službi nase napopane ljudi, ki mu jemljejo energijo
. Toda tudi tu se je treba lotit kratko-, srednje- in dolgoročne strategije za odpravo teh ovir in sveže zadihati s polnimi pljuči. Življenje pač ni vaja
.
Don Miguel Ruiz V "Štirih dogovorih"
pravi tudi: "govori iskreno. Reci le tisto, kar res misliš. Ne uporabljaj besed v svojo škodo ali škodo drugih. Uporabi moč svojih besed tako, da bosta zasijala resnica in ljubezen.". To seveda velja tudi za naš notranji monolog - ko postanemo po nepotrebnem negativni do sebe, moramo to zavestno blokirati,saj tako je tako samoobtoževanje nepotrebno in lahko pelje tudi v depresijo
...in paniko
.
Predpogoj za čiste in ustvarjalne (ne po nepotrebnem depresivne) misli so pa seveda redna telesna aktivnost, zanimanje za sedanjost in pa dober spanec. Sam sem direkt z žura, sicerbi bil ob 10.30 že v postelji
. To so temelji, tu res ni nekega velikega filozofiranja
.
