hej hej ...še ena taka
trenutno sm v 38. tednu nosečnosti kar je vse skupaj še veliko huje
okm imam tako rečeno že od otroštva ( to videla šele sedaj ko sem veliko veliko prebirala o tem in ko gledam svoje življenje za nazaj ) ampak šele sedaj od decembra lani je postalo vse skupaj katastrofalno.. pojavile so se vsiljivke, ki so se nanašale na mojega še nerojenega otroka...o tem da bi mu kaj groznega naredila al pa da bi si enostavno želela, da umre, da ga nočem... dokler se nism začela učit o tem..sem imela občutek da živim v neki grozlivki in da enostavno ne bom zdržala ..naj povem, da nima zdravil in da se s tem spopadam sama...veliko mi je v pomoč moja mami..ki je tudi sama hodila skozi to in v veliko pomoč mi je tudi fant, ki mi vedno prisluhne, ko pride do krize in ko se zlomim ...potem sem nekaj dni ponovno ko rozca;) včasih imam občutek da potrebuješ le nekoga tisti trenutek, ki ti bo rekel da si normalen, da ni nič narobe s tabo
) men ful pomaga
)
ker se že od nekdaj obračam bolj v duhovno stran življenja...sem tu iskala izvor teh misli in vsega tega...prišla sem do super knjige, ki govori ravno o tem..kako nas nadvalada um ( te misli ) in nas ne spusti iz rok ..in da če se želimo rešiti tega se moramo postaviti po robu našemu umu..poleg tega da sem se zlo veliko naučila in prebrala pride dan, tistih slabih 5 minut ko me zgrabijo in mi ne pustijo dihat,..takrat se zopet vrne tista groza, obup, tema ...in se morm res truditi, da ostanem na površju in se jim ne predam,...da se zamotim z nečim in jih poskušam ignorirati...to mi uspeva vedno bolj...a ostaja tista tesnoba, tisti občutek slabe vesti, žalosti, obupa...kakšna oseba da sem ...svojo pikico imam enizmerno rada in komej že čakam da grem rodit!!! velikokrat na dan si sama sebi govorim ...te misli so popolno nasprotje kar sem...so v bistvu nekaj kar se najbolj bojim...že celo nosečnost me je strah da bi izgubila otroka..sploh pa sedaj ( v glavi imam da bom zaradi teh misli kaznovana in da mi bo nekdo otroka vzel... ja tudi te stvari me ubijajo ) nosečnost je bila zaželena in načrtovana .... najbolj srečna sem bila, ko sem tisti dan zagledala tisti čudoviti plusek in potem še enega
in potem se pojavijo take misli ...ubistvu grozno in tako zelo boleče da ne morm opisat:( vendar je dan za dnem bolje in še naprej se učim..še veliko se moram naučit .. če pogledam nazaj, ko se je vse skupaj začelo..sem zelo napredovala in je res veliko bolje,..ampak še vedno pride tistih pet minut, ko me stistne in spravi na kolena...a sedaj se veliko hitreje in lažje poberem;) najbolj pa me drži pokoncu to..da sm dojela, da teh misli moj otročk ne čuti ( saj najhujše v tem je bil ravno ta strah...da moj otrok čuti te misli in da bo revček mislu, da ni zaželen, da ga nočem, da ga ne maram ...grozno ! )
vsem skupaj želim lep večer še najprej in tudi sama sem zelo hvaležna vam na temu forumu..saj zaradi vas se veliko bolje počutim vsakič ko pridem tukaj gor ...ker dejstvo je, nekdo ki ne hodi po tej poti te ne razume ...mi pa potrebujemo ob sebi ljudi, ki imamo podobne sktiske in si lahko pomagamo !
