Mag.REJEC F. VANJA,dr.med.,spec.psihiater in psihoterapevt

[xtina]

Naslednji teden sem naročena pri njemu. Zanima me, ali ima kdo izkušnje pri njemu, kako je?
Sicer pa me tudi zanima kako sploh zgleda obisk pri psihiatru (ker nisem še nikoli bila).

[Yang]

hmmm, no, takle mamo za študente, ne?...
...preberi mnenja o njemu in izkušnje z njim: Naši psihiatri - pohvale, priporočila ali mnenja

[Aslan]

Pa še tule boš kaj našla o njem:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,360.0.html

Je psihiater, zdravnik.
Ni psihoterapevt.

Usedeš se na stol nasproti njega in te vpraša "Kaj te matra. " "KAKO ste?"
Če imaš srečo in si prvič si notri cca.15 minut.
Ponavadi še recept in "adijo naslednji mesec" ...

Psihiatri radi predpišejo antidepresiv, pomirila...zdravijo simptome.
Psihoterapevti pa se s teboj pogovarjajo in skupaj iščete tako vzroke kot možne poti iz situacije.

Zelo učinkovita je kombinacija obojega.
Po potrebi antidepresiv (če je vsakdanje življenje zaradi psihičnega počutja zelo motno)
in nato psihoterapija in delo na sebi.

Srečno!

[xtina]

torej, če sem prav razumela, bi bilo dobro, da bi si našla še psihoterapevta? al obstajajo tudi psihiatri s katerimi se lahko več pogovoriš in odkrivaš kje je vzrok motenj. ker mal me skrbi glede tega, da ne bo v 15ih minutah odkril točno kaj je narobe z mano ( in če so sploh moje težave psihičnega izvora).

[Aslan]

Obstajajo, seveda.
Večinoma so samoplačniški, posvetijo se ti celo uro.

Psihaiter je torej zdravnik (medicina), specialist psihiatrije.

Psihoterapije pa poznamo več različnih smeri-modalitet:
kognitivna vedenjska, realitetna, transakcijska analiza, razvojno analitična, psihoanaliza, geštalt, Integrativna...itd...

Moj nasvet bi bil: pojdi do psihiatra če si že naročena in poslušaj kaj on predlaga.
Nato pa si poišči še psihoterapevta poljubne psihoterapevtske smeri.
(pobrskaj po forumu, netu...boš zihr kaj našla)

[xtina]

hvala za nasvet...se ga bom držala in poročala kako bo 

[ringalori]

xtina, jaz sem pri rejcu od novembra...
pri meni si je za prvi obisk vzel pol ure časa, za drugega pa tudi več kot 15 min.
mogoče te bo povabil v kako skupino, če bo mnenja, da potrebuješ...
kaj pa vem, meni je kar ok

[xtina]

lepo to slišat, da ti je kul  . bom v torek sama vidla in preizkusila kako bo in upam, da se bodo moje težave začele že enkrat reševat. sploh, da dobim potrditev, če so moji napadi le panične motnje ali je res kaj narobe z mano...ker ta negotovost me ubija..

[micipici]

Evo, jaz ti lahko povem izkušnjo iz prve roke...danes sem bila pri tem Rejcu in lahko rečem, da človek sloh nima nobenega odnosa.

Na začetku me je vprašal: O čem bova govorila?...jaz sem mu začela razlagati svojo situacijo in on me je zelo grobo prekinil vmes, sploh me ni poslušal do konca(pa nisem nakladala, samo na kratko sem hotela povedati o čem se gre), kar me je zelo prizadelo, saj že samo to , da sem se mu sploh odprla-človeki ki ga ne poznam in potem takšen odnos!!!!...lahko povem, da sem se počutila kot da sem izdala sama sebe, kot da sama sebi nisem dovolj pomembna, da sploh grem o svojih težavah govorit neki tako nesramni osebi...

Potem sem mupovedla,da je moja glavna težava koncentracija in mi je odvrnil, da pač eni to zelo dobro rešujejo,jaz pa očitno ne- še ena nizka, ki je psihiater(ta naziv ima itak samo na papirju, ker ni čisto nič strokoven) ne bi smel narediti.

Na tem področju sem res ranljiva in mi je ob tem ušla solza iz oči in ko je to videl pa je rekel: aha, to pa je depresija...bomo napisali tablete...vsega skupaj sem pri njem bila 5min in on mi hoče napisati tablete!!!!!!

z njegove strani ni bilo občutiti nobenega sočutja, človek sploh ni strokoven in k njemu več ne grem, ker tako grdo pa se do mene ne bo NIHČE obnašal...

če vam je kaj do sebe, NE hodite k temu REJECU, ker vse kar boste imeli od njega, je to , da vam bo poslabašal dan...

[anuj]

Jaz imam pa nekoliko drugačno težavo ... Letos sem hodila k dr. Rejcu, pravzaprav sem bila samo dvakrat, ker mi je bilo precej neprijetno, sedaj sem se odločila, da začnem zaradi določenih stvari opuščati antidepresive na lastno pest, seveda postopoma. Če bom še kdaj rabila tovrstno pomoč, se bom raje obrnila na koga drugega. Problem pa je v tem, da bi rabila potrdilo (zaradi štipendije), da sem imela v letošnjem letu težave in da sem bila pri njem. Zanima me, če ima kdo izkušnje s tem? Je treba k njemu ali je dovolj, da pokličeš sestro, on pogleda v kartoteko in napiše, potem pa zadevo samo dvigneš?

Že vnaprej hvala za pomoč.

[toja]

Anuj 

Kolikor poznam to situacijo, verjetno rabiš potrdilo za podaljšanje
statusa, vzrok bolezen.
Poglej, kolikor ima tvoj osebni zdravnik kakršne koli podatke v zvezi s tvojo
težavo, ti ga lahko on napiše, v nasprotnem primeru pa se pogovori s sestro dr. Rejca in ti bo vse povedala.
Pri mojem psihiatru na vratih piše, da se razna potrdila in mnenja o pacientovem stanju, ki se izdajajo na željo pacienta plačajo, jih je pa možno dobit.
Čimprej se pozanimaj, ker verjetno moraš vložit do določenega roka.
Samo brez strahu, tudi, če je potrebno plačilo, mislim, da ni veliko, se pa
splača za ceno statusa prestopit tudi prag ordinacije!

Vse lepo ti želim

[Anchi]

Meni je vedno brez problema napisal. Prej sem poklicala (isti dan, ponavadi), da so pripravili papirje, potem sem šla pa samo notri k njemu za par minutk, da me je še malo pobaral, kako je z menoj.

[madison89]

no jaz pa ga moram pohvalit. pravzaprav nisem veliko pričakovala od njega, saj sem šla tja z zavedanjem, da je to psihiater in ne psihoterapevt in da bi za scene iz filmov, ko ležiš na kavču in te en posluša, morala mastno plačat, jaz pa sem do njega šla brez napotnice, ker nisem želela svojih problemov razlagat osebni zdravnici.
prvič sem bila notri ene 3/4 ure in tudi sestra mi je rekla, da lahko traja tudi več kot 1 uro prvič. povedala sem mu, kaj se dogaja z mano, spraševal me je o družini, fantu ... potem pa mi je povedal diagnozo. ja predpisal mi je AD (no pa saj vsi zdravniki zdravijo z zdravili), ampak mi je poudaril, da naj se ukvarjam s športom in mi tudi svetoval knjigo, v kateri je opisana tehnika sproščanja. zdravila so mi super pomagala, čeprav sem bila zelo skeptična o jemanju in jih najprej skoraj nisem hotela jemati, zdaj pa mi ni žal. najbolj pa cenim, da me je povabil v skupino. saj tam ne delamo nekaj, kar bi mi zelo pomagalo, bolj mi pomaga družba ljudi s podobnimi problemi oz. izzivi, kot jih imenujemo
jaz sem v času od prvega obiska kar precej napredovala, a kaj ko se mi je zdaj spet vse porušilo, ko me je zapustila oseba, na katero sem se preveč navezala
verjetno njegov način ne ustreza vsem, ampak se splača probat. če ti ne ustreza lahko še vedno menjaš.
glede potrdila pa je tudi meni že rekel, da če ga bom rabila, da ni problema, naj kar pridem.

[anuj]

Sama imam precej drugačno izkušnjo, žal. Res je, da sem šla k njemu predvsem zaradi zdravil, ki sem jih potem tudi dobila, ampak sem bila obenem tudi precej razočarana nad vsem skupaj. Res je, da sem bila takrat v precej slabem psihičnem stanju (no, pa saj tudi sedaj nisem v nič boljšem), vendar mislim, da je bila krivda za vse skupaj tudi, če že ne predvsem, na njegovi strani. Nekako ti ne olajša situacije, ki je že sama po sebi zelo težka. Jaz sem morala zbrati neverjetno veliko moči, da sem se spravila tja, premagala vse strahove, tabuje ... Potem pa se moraš tam "razgaljati" pred človekom, ki te niti ne posluša, ti skače v besedo, je aroganten, pokroviteljski, lahko bi celo rekla brezbrižen do težav. Obravnava te kot po tekočem traku, vsem predlaga iste stvari, nobene individualne obravnave. Psihoterapija to vsekakor ni - se je pa kljub temu potrebno precej "ponižati", da prideš do tistega recepta. Za še kakšno travmo ali dve več. Vsekakor se mi zdi žalosten, da je on na tistem mestu, saj je študentom precej težko priti do tovrstne pomoči. Tukaj je prednost v tem, da so čakalne dobe relativno nizke in napotnica ni potrebna. Me pa vseeno kar zmrazi ob misli, da bi morala nazaj, čeprav sem obenem precej obupana.

[crista]

Vsak ima na stvari svoj pogled, in nikogaršnji ni napačen.
Anuj, krivde ne bi tako zlahka pripisovala, ne njemu ne tebi. Prej bi rekla, da komunikacija ni stekla. Za slednjo sta pa vedno potrebna dva.
Ko opisuješ, da se je potrebno precej ponižati, da prideš do željenega recepta; bi prej rekla, da pa če on meni, da potrebuješ neko zdravilo, da ga bo prej predpisal, kot ne.
Ni to sedaj postavljanje na njegovo stran, vseeno pa včasih, predvsem ko smo sami udeleženci gledamo na stvari drugače.
Ne vem, kaj si pričakovala od njega preden si stopila v ordinacijo, ali na splošno od kakšnega psihiatra, pa to niti ni pomembno.
Res bi bilo tebi ali pa komurkoli v težavah lažje, če bi imel več časa, da bi poslušal in morda tolažil.
A vendar. Njegova profesija temelji na diplomi medicinske fakultete. Medicina pa danes (žal) deluje po algoritmih, diferencialnih diagnozah, protokolih itd.,
In morda se nam res zdi, da smo vmes prekinjeni, a ko sliši nekatere simptome, jih na podlagi znanja in izkušenj poveže v neko klinično sliko, ki zahteva tak in tak princip.
Dejstvo pa je, ni vsak za vsakega, a tisto, kar nam je ponujeno, iz tistega poskušajmo izvleči najboljše možno. Če te je pa njegov odnos res tako zmotil, imaš možnost, napiši mnenje njegovi "nadrejeni", tj. vodji oz. direktorici tega zdravstvenega doma.
Komunikacija in pogovor sta ključ do uspeha.

Želim ti, da kmalu prebrodiš trenutne težave, oz. da pomoč, če ocenjuješ, da jo potrebuješ, poiščeš drugje (poliklinika morda).
Vse dobro in lepo

[anuj]

Malo pozno odpisujem, pa vendar. Krivde nikakor ne valim samo nanj, ker konec koncev, če bi bilo z mojo "komunikacijo" vse v redu, niti ne bi sedela tam. Tako da mislim, da človek, ki se znajde v tovrstni situaciji, vendarle pričakuje neko ustrezno vodenje, pomoč z druge strani. Ko pa si osorno prekinjen, medtem ko se poskušaš odpreti, čeprav je zate to zelo težko, nekako izgubiš zaupanje v vse skupaj, se spet skriješ nazaj v svojo "školjko", ker "tako ali tako nihče ne bo razumel". Razumem, da danes nihče nima časa, vendar je čas takrat pravzaprav bil, skoraj ena ura, pa je bilo vseeno vse skupaj zelo neproduktivno. Pa seveda se strinjam, da obstajajo neke skupne značilnosti različnih stanj, zaradi katerih ljudje poiščejo tovrstno pomoč, vendar je po drugi stvari vsak primer tako specifičen, še posebej pri mojem se mi zdi tako (čeprav ima najbrž vsakdo takšen občutek), da mi obravnava "po tekočem traku" ni ustrezala. Šport, skupine, knjiga - adijo! Niti enega konkretnega nasveta, kako obvladovati mojo specifično situacijo, kako preusmerjati misli, kako se sprijazniti z določenimi stvarmi. Ničesar. Mislim, da niti ni razumel, kaj je problem - saj ni mogel, ker se je preveč trudil, da me uvrsti v enega izmed svojih predalčkov, jaz pa sem bila takrat itak popolna razvalina, tako da se nisem mogla ravno preveč upirati. Pod "ponižati se" sem imela pa v mislih ravno to, da "moraš" poslušati razne posplošene banalnosti, za katere sam veš, vendar so preveč široko zastavljene, da bi v konkretni situaciji učinkovito pripomogle k reševanju težav. Tisto je ponavadi naslednji korak, ko se človek sabilizira, spravi v "normalno" stanje. Za razne pritožbe pa žal nimam časa/poguma/volje.

O pomoči nekje drugje pa sem razmišljala, vendar so stvari na tem področju zelo slabo urejene, še posebej če nisi samoplačnik. Fant je klical konec septembra, da bi me naročil, vendar so mu rekli, da je to mogoče šele sredi oktobra, ker sedaj menda urejajo urnike. Meni se to ne zdi najbolj normalno. Pa potem je pa še približno 3 mesece čakalne dobe. Že tako je tako težko zbrati pogum, potem te pa še birokracija ovira.

Hvala, ker si se oglasila. Srečno tudi tebi.

[lunatic144]

Jaz sem bil pri njemu prvič pred leti, na aškerčevi v Ljublani.  Obiskal sem ga trikrat morda in pol se mi ni dalo več. Brez veze., uprašal me je prvo kaj delam, pol kako kaj spim ponoči in nato še če so moji tastari tut duševno bolni lol hehe kr neki dal mi je andidepresiv k ni nč prjel. Uglavnem se mi zdi da nimajo cajta ti psihiatri, raje sem sam svoj psihiater in se ukvarjam sam iz sabo hehe. športam itd glasba za umiritev, iskanje hobijev uglavnem človek mora delat, da s e znečim zamoti to se mi zdi osnova pri večini psihičnih motenj. Lp

[Sofia-Del_Sati]

Jst mam pa pohvale za dr. rejca.

naj omenim prvo, da sem svojo stisko reševala glede strokovnjakov prvo s psihoterapijo, katera mi ni ustrezala. Oz. sem se počutila slabše, slabše in še slabše. Potem sem od obupa šla k os.zdr., katera mi je prepisala Xanaxe, ki sem jih čez čas vrgla, saj so name zelo slabo vplivali. Od groze in še večjega obupa, sem se brez napotnice in na hitro, ter s pomočjo prijateljev, odpravila h dr. Rejcu - tokrat z zavedanjem, da se bom spet namočila, le da je tokrat še psihiater. The best!

Notri sem bila skoraj 1h. Vprašal me je vse in svašta, me poslušal, parkrat prekinil, da mi je povedal med drugim, da naj problem imenujem izziv  , ... skratka, dobila sem občutek, da me je končno nekdo slišal, poslušal in se zavzel zame!!!! Glede AD-jev sva zaenkrat zmenjena, da jih še ne bom vzela. Pripravil me je do tega, da grem danes prvič v skupino (čeprav danes sila stežka, ker sem fuuuuuuuuuuul v down-u, no, pa sj k sm  k njemu šla, sm bla isto ), pa še morbit starše zvlečem v februarju. Skratka, vso mojo tugo, ki se je nabirala 20 let v duši, je uspel zamajati z enim samim pogovorom oz. enim samim obiskom!!!

Zelo, zelo, zelo sem zadovoljna z njim in res, ven sem prišla z besedo "neviđeno!", tak da je frendica mislila, da sm še bolj dol in da se grem fentat. V bistvu pa sem bila presunjena, vzhičena in kar je najbolj pomembno, dosegla sem stik ljubezni do sama sebe!

S tem, da moram omeniti, da sem se pred prvim obiskom spomnila na tale post o Rejcu, pa kok so ga eni kritiziral in sem že hotela skenslati obisk! Malo je manjkalo, pa bi se verjetno najbolj zaj.... v svojem lajfu, kokr se še nisem!!!

Pozdravček...........Sofie 

[tunipupa]

Anuj

Jaz bi pa rada odgovorila Anuj:)...ko sem brala tvoj post sem podoživela isto situacijo ko sem jaz bila pri njem v ordinaciji. S tvojo komunikacijo definitivno ni NIČ narobe!!!to si zapomni. On je psihiater in bi moral imeti profesionalen odnos do svojih klientov in po vrhu vsega bi moral on vzpostaviti komunikacijo z vsakim klientom,ki pride do njega,tudi če ta klient še tako zelo ne zna govoriti.....saj konec koncev,to je njegovo delo,ki bi ga naj obvladal. Skratka, menim, da ta človek ni zrel za psihiatra in goloboko sočustvujem z vsemi, ki ste imeli z njim negativno izkušnjo...Vedite samo to, da ta človek ni vreden, da bi zaradi tega nehali iskati pomoč, kajti našli jo boste!!!!!!
Res  je treba veliko poguma zbrati za naprej, še posebaj po tolikšen ponižanju, ki ga človek doživi pri njem, vendar je vredno.....pomoč iščete zase in jo boste našli, samo bolj človeško osebo je treba najti. Se strinjam z Micipici, da je on samo psihiater na papirju...ni vreden niti počenega groša:)...da o tisti njegovi skupini sploh ne govorim...če se ne počutite v redu pri njem, pojdite drugam-le vi ste pomembni:)

[anuj]

Mi lahko nekdo prosim odgovori, kakšna je čakalna doba za neprvi obisk (vmes je bilo sicer kar nekaj pavze, skoraj eno leto)? Informacijo bi rabila čim prej, ker sem precej slabo. Razmišljam, da bi šla k njemu samo po zdravila, da lažje počakam drugega psihiatra. Pa še to bo precej mučno. Na spletni strani piše samo, da je za prvi obisk čakalna doba od 20 do 30 dni.