Kako se spopadate s težavami?

[Pain*]

To me zanima predvsem zaradi moje pasivnosti. Moja psaivnost ne izhaja iz vrednot, lenobe, nonšalantnosti, ampak enostavno iz mojih problemov. Od "črnega petka" leta 2008, ki je bil moj začetek konca, ko sem se dokončno tako čustveno, kot razumsko zzavedal svojega dejanskega stanja pa do danes na področju dela nisem več to, kar sem bil. Nikoli nisem bil garač, imela pa sem nek normalen ritem življenja, delovne navade itd. In, ja učni uspeh mi je padal strmo padajoče od "črnega petka". Tako, da ne vem... Verjetno imate tudi vi probleme, pa me zanima kako imate voljo do dela, do tega da opravljate službena opravila. Ker jaz, ko se začnem učiti... Me misli okupirajo. Ko grem spat, zaspati ne morem, ker me tudi misli o problemih okupirajo.

[matheu__]

Pain, jst se s problemi spopadam z odgovorostjo. Dolgo "odogvornosti" ni blo na mojem mentalnem zemljevidu. Kar mislim skoraj dobesedno. Vsi so opletali z to besedo, katere pomen mi je bil totalno tuj. Pol pa sem iznenada na nek naključen dan - se živo spomnim - poštekal, kaj pomeni bit odgovoren. Se pravi; bit odgovoren pomeni delat tisto kar verjameš da je prav, tud če se ti ne da, se ti podira svet, te okupirajo druge zadeve, bi si ga raje vrgu na roko ali nešto slično. Nadgradnja tega je da ti je to početje v veselje. Tle se še mal lovim, ampak vedno, res vedno ko naredim neki, kar je blo treba narest (pa magari pomit posodo) se dobro počutim. Vse to pa igra badminton z uvidom, da tvoji užitki in želje niso center vesolja...

[vista66]

Ni tako enostavno, včasih narediš več škode kot koristi s prenapornim življenjem, previsoko postavljenimi cilji...z delom, ki ga ne zmoreš..

moje načelo je milom, ne silom.

Moraš biti pravi umetnik, da veš, koliko zmoreš, koliko počitka, zabave, dela..je prava mera za vsak dan posebej. Moraš biti dober do sebe, se ne obsojati, če nečesa ne zmoreš...se motivirati z raznimi orodji..se nagrajevati...

teh principov se poslužujem jaz.

[Amelie]

Ja, samo mislim, da ne Pain ne Matheu nimata ravno težav s preforsiranjem oz. izgorelostjo.

No, meni pomivanje posode ne bo nikoli v veselje, tudi šola mi nikoli ni bila (razen nekaterih svetlih izjem - predmetov oz. profesorjev, ki so me znali zmotivirati), ampak šta se mora nije teško. Pain, drugega tukaj ni kot, da se zbrcaš v rit. Delo te bo tudi toliko zamotilo, da ne boš stalno razmišljal o problemih in "problemih" in da čas ne bo vržen stran. Zdaj je najbolj primeren čas za šolo zate (!), tiste druge življenjske stvari (punce) že pridejo spotoma. Uspešno zaključene stvari (predmeti, izpiti) so tudi dober vir samozavesti.

[matheu__]

hehe, amelie   

[LiLdevil]

Hm, ja, tu se pa tudi jaz najdem ... imam še 6 izpitov do konca in celo diplomo ... status imam pa samo še do septembra ... in vem, se zavedam, sem odgovorna ... pa vsakič ko se usedem ob knjige, me začnejo preganjat misli, kr neki druzga, da nakoncu nimam koncentracije in po kaki uri ustajanja in sedenja pred knjigo ne zdržim in grem raje pucat stanovanje ... ne vem, če poslušam svoja čustva v bistvu ful nisem človek, ki bi sedel za knjigami in študiral, veliko raje delam ... sem tudi praktičen človek in je verjetno tudi v tem problem .... ampak kaj, ko vem, da moram dobit tust listek, ker brez njega ni nič ... plus to da niti najmanj nimam razčiščenih pojmov, kaj sploh bi rada počela v življenju ... ja Pain tuki te pa štekam ... če sva seveda enako mislila ...

[Pain*]

Ne gre toliko za neodgovornost, ker daleč od tega, da bi se mi fučkalo. Če je to neka prisodoba za to. Tudi, če imam kaj zanarest, recimo da mi mama kaj naroči, mi ni vseeno če naredim ali ne. Res je, da tudi ne delam z veseljem in se ne spravim to početi najlažje. Ampak, ko se lotim, naredim. Tudi poleti, ko delam na vrtu grem z veseljem tja večkrat na dan. Poleti sem tudi preko študentskega servisa nekaj delal in mi ni bilo problem. Problem je se vsesti za knjige in preusmeriti misli na učno snov. Tudi nimam želje v življenju po nekih revolucionarnih ciljih in uspehih na večjih področjih. Ne, vem @vista... Malo nesramen odgovor se mi zdi. Ker jaz se sicer zavedam, da sem sposoben se naučiti snov, nisem pa se sposoben psihofizično na to skoncentrirati. Pa nisem od nekdaj luftar. V OŠ in v začetku srednje šole lahko rečem, da sem imel delovne navade in tudi soliden uspeh (oš odličen, prvi, drugi letnik gimnazije prav dober), potem pa dobesedno čez noč samo navzdol. 3 dober, 4 komaj dober, matura bornih 13 točk. Popravnih izpitov nisem sicer imel nikoli, grajo pa samo eno. Zdaj sem na faxu, sicer začel sem solidno, ampak... Ne, ni to. Nisem ta pravi za učenje in se zavedam, da me lahko to brezveze tepe, ker vem, da sem sposoben narest in imam dobro podlago iz srednje šole, ampak manjka tisto ključno.

LiLdevil... Kmalu bo izpitno obdobje... Dajva se dobit pa drug drugega v rit zbrcat.
 

[vista66]

Ni tako enostavno, včasih narediš več škode kot koristi s prenapornim življenjem, previsoko postavljenimi cilji...z delom, ki ga ne zmoreš..

moje načelo je milom, ne silom.

Moraš biti pravi umetnik, da veš, koliko zmoreš, koliko počitka, zabave, dela..je prava mera za vsak dan posebej. Moraš biti dober do sebe, se ne obsojati, če nečesa ne zmoreš...se motivirati z raznimi orodji..se nagrajevati...

teh principov se poslužujem jaz.

še enkrat kopiram, kar sem napisala..

si mislil resno, da je tu noter kaj nesramnega...?

[Janja]

si mislil resno, da je tu noter kaj nesramnega...?

Saj ne, da se hočem kaj vmešavati v tuje zadeve, pa vendar tudi jaz v tem tvojem zapisu nisem zasledila nič nesramnega.

Pain, dostikrat imam občutek, da ti stvari čisto drugače razumeš kot so napisane... Razen seveda, če ne provociraš...

[himiko]

Ker jaz, ko se začnem učiti... Me misli okupirajo. Ko grem spat, zaspati ne morem, ker me tudi misli o problemih okupirajo.

Hej, kot bi sebe brala, zdej k sem spet zacela studirat...  Pa se totalne manjvrednostne obcutke imam - komaj se sploh pripravim, de grem na predavanja...

Nc, jz se nekak brcam v rit... Vsak dan si zastavim nek cilj, ki ga skusam dosect: toliko in toliko strani moram predelat itd...  in potem naslednji dan ponovim, kar sem predelala prejsnji dan... Ne uspeva pa mi se tako, kot mi je njega dni...

Bo ze...

Himiko

Ps Vistinega sporocila tudi jaz ne razumem kot nekaj nesramnega, ampak kot nasvet ravnovesja, ki ga pa ni vedno najlazje vzpostavit, no, saj meni...

[Amelie]

Pain, to je po moje bolj težava s koncentracijo kot pa s pomanjkanjem volje. Zdravila, ki jih imaš (če imaš še Zyprexo), tudi "ubijajo" + depresija že sama lahko poslabša koncentracijo. Jaz se v času depresije nisem mogla učiti in sem zato spustila letnik. Potem se je počasi izboljšalo (s pravimi zdravili in železno voljo) tako, da sem si vzela več časa (če sem prej študirala za en izpit 1 teden, sem si potem vzela 2 + manjši cilji: prej 40, potem 20 strani na dan npr.).

Glavno je, da si zastaviš en manjši cilj najprej, npr. lažji izpit, se počasi naučiš in ga narediš, potem počasi postopoma do težjih. Ne smeš zahtevati od sebe toliko kot si zmogel včasih. Poleg tega ocene na faksu niso več hudo pomembne, važno je premikanje naprej! Vztrajnost. Pa tudi če padeš na kakšnem izpitu, da veš, da to ni konec sveta ali da si nesposoben...

[majare]

Veliko veliko let sem preživela v upanju, da se bo nekaj zgodilo, da bom morda našla sorodno dušo. Vmes pa sem se nekako prilagodila vsakdanu in na zunaj vsaj drugo polovico svojega življenja ( od 35. leta dalje) živela skoraj normalno življenje. Sicer sem tudi v tem času zamenjala štiri ali pet poklicev in povsod celo dosegla nek košček kariere. Tudi neke vrste družino sem si našla, ni bilo lahko, pa vendar sem v njej vztrajala do konca. Sedaj sem ostala sam, žal tudi bolna, vendar živim virtualno življenje, ki ga nisem imela. Pogovarjam se v klepetalnicah z ljudmi iz nemško, angleško, špansko in včasih tudi francosko govorečega področja. Na You Tube iščem glasbo, ki mi je všeč, na katero me morda veže kak bežen trenutek sreče in se zopet pogovarjam. Trudim se razumeti besedila pesmi, zato si jih prevajam in če je treba iščem pomoč zopet preko spleta. Nazadnje sem si prevedla kalabrijsko Mamma mia, da mi cento lire, še prej pa portugalsko (brazilsko) O Cangaciero. Tako vsaj večinoma nimam časa za črne misli in se hkrati lahko zadržujem, da ne užalim ljudi, ki so dobri z mano. Ne lažem rada, raje molčim ali pa se srečanjem izognem.
Seveda pa taka pot ni lahka.

[trzinka]

majare

[Betka]

Jaz bi si želela biti bolj disciplinirana. Želim si nekaj narediti, vem da bi mi koristilo, pa kar odlagam....in delam sklepe, da v kratkem pa res moram resno začet športat, se sproščat, meditirat....

[zala]

Problem je se vsesti za knjige in preusmeriti misli na učno snov.
......da sem sposoben se naučiti snov, nisem pa se sposoben psihofizično na to skoncentrirati. Pa nisem od nekdaj luftar.
......Nisem ta pravi za učenje in se zavedam, da me lahko to brezveze tepe, ker vem, da sem sposoben narest in imam dobro podlago iz srednje šole, ampak manjka tisto ključno.

LiLdevil... Kmalu bo izpitno obdobje... Dajva se dobit pa drug drugega v rit zbrcat.
 

Te stvari, ki si jih zapisal so mi zelo znane. Naj ti povem, da sem že v "rednih" letih študirala, prišla do absolventa in nikoli diplomirala v tisti stroki..... to me je morilo leta in leta... nedokončano delo...
No, pa sem v "zrelih" letih začela ponovno.... kar nekaj opravila, ko me je 2 izpita pred koncem doletela moževa smrt... verjetno si predstavljaš, da sem pristala na AD-jih, brez volje do življenja, kaj šele do študija... na predavanjih sem komaj zdržala do prve pavze....v glavi mi je razbijalo, misli so mi švigale 1000/uro in jih nisem mogla krotiti....
Pa se je bilo treba nekako vzeti v roke: začela sem s tem, da sem si zabičala, da bom to vsekakor končala. Brez nekih velikih časovnih omejitev, le: naredila bom, ko bom na to pripravljena in bom zmogla! In seveda sem se nehala zavestno obremenjevati s tem, kaj vse še moram, da sem spet luzer, da sem sposobna veliko več, da bi morala pa tega ne storim.... VEDNO pride pravi čas, ko smo na nekaj pripravljeni. Če nismo, nam prav gotovo ne gre od rok...
Ni prijetno, pa vendar: zakaj pa ne bi smel imeti obdobja, ko ti nekaj pač ne gre od rok. Sam se dovolj poznaš, kaj si sposoben in prav gotovo boš to tudi enkrat vse opravil. Morda si moraš tokrat dati pač malo več časa, brez krivde, da nekaj nisi... Pa kaj, če ne opraviš v prvo in ti ni... 
Vem, da je občutek "lenobe" zelooo obremenilen...a je že tako, da v določenih obdobjih in stanjih nečesa ne zmoremo tako intenzivno kot drugič...pomembno je zavedanje tega, in da izkoristimo takrat, ko nam gre....
S tem ne mislim, da bi moram pač stvari pustiti vnemar, le...toliko bremen okoli tega si ne nalagaj. Glavno je, da sprejmeš do sebe odgovoren cilj: to bom nardil....le da si pustiš toliko časa in prostora, da boš to sposoben. Ko boš to začutil, boš prav gotovo zagrabil in šel dalje... v to sem prepričana.
Pa še nekaj: morda so tudi zdravila v tem špilu... sama s prejšnimi nisem bila sposobna niti bedeti, kaj šele kaj postoriti...ob zamenjavi zdravil sem lažje razmišljala! Kljub temu pa se še vedno držim filozofije: bom, ko bom zmogla..... ali da se zdaj, ta trenutek, s tem ne bom ukvarjala. Kaj vem....
Jaz pač gledam na to tako: trenutno ne gre, pa kaj!!! Boš(m) že, ko bo pravi čas.....enkrat pride, če ga ni predolgo na obzorju in se čas izteka, pa bomo že malo potisnili (brce!)...

Vse dobro!