Ko padejo domine

[nik]

Pozdrav vsem skupaj!

Morda je usoda hotela, da sem našel vaš forum, a prebiranje nasvetov, ki jih dajete mi daje moč. Naj poskusim opisati svojo situacijo.

Star sem 22. let in navzven bi vsak rekel, da živim fantastično življenje. Redno študiram, študij mi gre odlično, v povprečju premagam večino soštudentki in študentov v letniku. Imam kup dodatnih dejavnosti, kjer blestim in sem spoštovan. Na videz bi rekli da nimam težav, žal pa temu ni tako. Imam mnogo prijateljev, a žal ne družbe, take ki bi te poklicala in te povabila na žur. Lahko bi rekli, da imam le 1 pravega prijatelja in številne kolege in kolegice. To me ni nikoli motilo. V vezi sem bil s čudovito punco, več kot dve leti, z energijo sva se napajala en pri drugem. Žal pa se je to končalo. Pred 2 mesecema se je začela čudno obnašati, kot da si me ne želi več. Želel sem se pogovoriti z njo, a nisva prišla nikamor, dokler ni po nekaj dneh dejala, da želi premor v zvezi, da mora premisliti kaj si zares želi. Njena želja je bila bližina njenaga bivšega fanta in njegove družbe, ki je bila včasih tudi njena, a jo je po razhodu z njim, še pred začetkom zveze z mano sama zapustila. Ker sam nisem mogel razumeti tega premora sem ji dal prosto pot in je najino zvezo končala, kljub vsemu pa je ohranjala stike z mano, češ da se ne more odločiti kaj bi storila. In tako se je odločala dva meseca. Prišli so dnevi, ko se je objokana vračala k meni in dnevi, ko nisem bil vreden nič. Ko me je vse skupaj že dodobra sesulo, mi je prekipelo in sem stike z njo (s težkim srcem) prekinil jaz. To sem storil že takoj po koncu, a me je vedno znova kontaktirala in jaz sem z njo klepetal in ji stal ob strani. Tako je bilo tudi tokrat, le da je pogovor hitro končala, ko je videla, da le tega nisem pričakal vesel kot ponavadi. Medtem sem izvedel, da se je vrnila v staro družbo, kjer je tudi njen bivši in da z njimi pohajkuje okrog.

Vse skupaj me niti ne moti, saj sem ji dal praktično svobodno pot, ker se mi ni zdelo pošteno, da jo priklenjam nase, ampak zadeva tako prekleto boli. Boli občutek, da je ni ob meni. Razloge iščem globoko v sebi in se obsojam, čeprav vem, da sem ji namenjal vso ljubezen in še več. Vedno sem ji stal ob strani, kar je tudi sama priznala, a na točki druženja z bivšim fantom je bilo zame preveč, zato sem popustil, ker bi me preveč prizadelo. In tu se lahko vrnem k začetku. Ker nimam neke družbe, sem se zaprl vase, energije za delo mi zmanjkuje. Stvari naredim 3x počasneje, a kljub vsemu nekako pravočasno. Problem pa je da enostavno ne vidim izhoda. Imam nekakšen občutek ničvrednosti, občutek, da nimam možnosti ponovno osvojiti kakšne punce, saj nimam neke družbe. Ironično je da mi kolegice potem izjavijo "srečna tista, ki bo tebe dobila", a jaz sem samo tiho in si mislim "ko bi le vedeli, kaj se mi pod pokrovom dogaja". Drugače sploh nimam težav z druženjem. Če pridem v neko družbo, se hitro vklopim in sem v njej "priljubljen", a to so zgolj začasne družbe, glede tistih pravih prijateljskih se mi zdi da so zaprte in sem jih za 10 let zamudil.

Vem, da je marsikaj napisano konfuzno in da si kdo od vas misli, kakšne težave ta sploh ima, a zares sem se znašel v začaranem krogu iz katerega ne morem in ne znam. To z družbo se vleče že dlje časa, a sem tisto pravo našel v punci, to da sem izgubil še njo pa je verjetno sodu zbilo dno. Občutek imam, da sem pristal v neki spirali samoobtoževanja, kar mi je resnično načelo samozavest. Samoobtoževanje za "asocialnost" in izgubo punce. Moja včasih odločna mnenja so postala labilna in nimam volje da bi jih zagovarjal. Vse to me na koncu potisne še nižje... resnično ne vidim izhoda iz tega, čeprav se prepričujem, da nekje je.

Hvala za vse vaše odgovore, čeprav mi je že to da sem to nekam napisal močno pomagalo.

Nik

[jola]

Točno tako Nik, že če napišeš je mnogo,mnogo lažje in prav je tako. Zato je tu ta forum in vsaj meni je resnično veliko pomagal v stiskah.

Poglej, tako rosno mlad si še in imaš praktično še veliko časa pred sabo, tako, da nič ne zamujaš in ne želi si nekaj na silo. Dekle si lepo ocenil, vem, da ti veliko pomeni, vendar s časoma se stvari malce ublažijo, čustva se malce umirijo in svet začneš gledati popolnoma drugače. Vem, da ti ta hip to ne more biti tolažba, a prepričana sem, da boš kamlu sam prišel do tega.Res pa je, da se boš moral sam odločiti in sam spremeniti odnos do dekleta, od nje ne moreš pričakovati, da se bo spremenila zaradi tebe......žal je to vedno tako!

Nik, želim ti, da se čimprej izkoplješ iz te zagate in piši še kaj.......boš videl kako zelo to pomaga!

Želim ti lep dan-jola.

[trzinka]

Nik , pozdravljen

Na kratko bom samo napisala. Za vsako razočaranje, vsako nesrečo, vsak žalostni trenutek potrebuje človek čas za prebolevanje.
Dva meseca je še sveža rana in potrebuješ več časa, da v sebi odkriješ novi žarek upanja in voljo do novega, drugačnega načina življenja, brez osebe, ki si ji zaupal in jo imel rad.

Pogumno naprej

[Janja]

Nik!

To je bil moj odgovor, ki sem ga napisala Zarji. Ker se mi zdi, da se ukvarjaš s podobno problematiko kot ona, sem odgovor skopirala in ga tukaj posredujem še tebi. Saj veš, malce pomankanja časa, malce pa tudi precej podobna tematika.

Procesi prebolevanja so zelo različni in so odvisni od mnogih dejavnikov, in sicer od tega, kako dolgo smo bili v zvezi, kakšna so bila naša čustva do bivšega partnerja, kakšna je naša dinamika čustovanja,... Po vsej verjetnosti bi lahko še naštevala, pa vendar sem se osredotočila na dejavnike, ki imajo mogoče več vpliva na našo intenziteto čustev.

Ne morem reči, da je tako prav, ker meni se ni zdelo, da je tako prav, ko sem bila sama v fazi prebolevanja, pa vendar dejstvo je, da se nam to dogaja. Mogoče je bolje, da gremo čimprej v res močno intenziteto čustev in si dovolimo res žalovati, ker si s tem omogočimo tudi kasnejše okrevanje. Vsako stvar je potrebno preboleti, predelati, da gremo lahko naprej. Kaj pomeni iti naprej? Najbrž to za vsakega posameznika pomeni nekaj drugega, pa vendar nam je vsem skupno to, da iti naprej pomeni, da je končno konec teh neskončnih bolečin, samopomilovanja, jokanja in sanjanja, kako zelo lepo je bilo z njo. To se mora po nekem času prenehati. Koliko časa rabi posameznik za ta proces, je zelo različno in zato ti tukaj ne morem dati nekih časovnih okvirov, kdaj bo spet bolje. Se mi pa zdi, da če je žalovanje res predolgo, potem mogoče niti ni napačno si poiskati še kakšno zunanjo pomoč. Ne vem, samo razmišljam... Pri meni je trajalo res dolgo, zame predolgo, pa vendar ti lahko zagotovim, da sem sedaj v redu in srečna. Jaz osebno se za novo zvezo nisem odloločila, ker sem ugotovila, da mi je v tem trenutku tako bolje. Ti boš po vsej verjetnosti storil drugače. Boš videl.  

Vsekakor pa ti zagotavljam, da BO BOLJE, ker TO VEM. Vem pa zato, ker je meni uspelo, in sicer meni, ki sem bila v zvezi s človekom, ki sem ga imela neskončno rada, moja zveza je bila res lepa in jaz sem izredno občutljiv in čustven človek, včasih preveč. Verjemi vase in v svojo moč!

[nik]

Hvala obema za odgovor! Zares je dober občutek, ko veš, da si bil slišan.

Jola... vem, da je nima smisla spreminjati in tega nisem želel, zato sem se umaknil. Mislim, da je bil ta dogodek le zadnji cm tal, ki se je moral sesuti za padec v prepad...za zlesti od tam, pa preboleti njo ne bo edina stvar....a kako, ko pa res ne vidim kam....

trzinka...resnično si želim tistega žarka

janja...hvala

[Slavka]

Nik, ko se ti vse sesuje, je čas, da začneš graditi na novo. Počasi boš začel sestavljati svoje življenje nazaj, ko boš prebolel svoje bivše dekle, pa boš gotovo spet našel ljubezen. Najprej ljubezen do sebe, potem pa tudi do dekleta, ki nekje tam čaka nate...Zagotovo je pred tabo še veliko čudovitih dni, prava sreča te še čaka, ko najdeš življensko sopotnico in si z njo ustvariš družino...
V življenju je pač tako, da se razhajajo naše poti. Ta slovesa bolijo, zelo zelo, vendar nas tudi krepijo in učijo. To je lekcija življenja.
Poglej iz prepada, poglej v sonce...v svoje srce....

[Starlight]

pozdravljen Nik:)

v tvoji zgodbi sem našla tudi del svoje zgodovine, saj se je podobno zgodilo tudi meni...prebolevanje zahteva svoj čas tako kot so ti že povedali ostali uporabniki. pri meni je prebolevanje trajalo cca 1,5 leta vendar sem popolnoma razcistila sama s seboj in se navadila na to da živim sama in da ne potrebujem partnerja da lahko živim. Vsekakor je pri tebi podoben problem v tem, da si osamljen in da nimaš prijateljev saj si verjetno ves čas preživljal s punco, kar je sicer o.k., vendar nikoli ne smeš pozabiti na svoje znance, prijatelje saj ko prekineš vezo, vidiš da ostaneš sam. in potem se začne boj z osamljenostjo, črne misli, nemotiviranost ipd. sicer ne vem, ali trenutno pogrešaš svojo punco zaradi tega ker si jo ljubil ali zaradi tega ker je bila pač ob tebi in nisi imel občutka osamljenosti (pri meni je bilo vsekakor drugo - saj mi je dejansko manjkala samo neka oseba ki bi z mano prezivljala trenutke in niti ne partner...)...
najboljša rešitev je, da razčistiš sam s seboj, da si najdeš prijatelje - mogoče obnoviš stara prijateljstva s sošolci iz osnovne, srednje šole...greš mogoče na kakšen žur, koncert ali kavo s sedanjimi sošolci s faksa... nikar se ne zapiraj vase, saj ti bo to prineslo le še dodatne muke in še vec nemotiviranosti... če mislis da ne vidis izhoda in da se se bolj zapiras vase si poisci kaksno pomoc - mogoce kaksen pogovor s psihologom, ali psihoterapevtom da te usmeri na prava pota...nikakor pa ne smes obupati, poskusi z majhnimi koraki saj bos slej ko prej dobil dovolj elana za nadaljevanje z velikimi;)

lepo bodi in vse dobro...ce zelis me lahko kontaktiras tudi preko zasebnih sporocil..

lp

A.

[zarja80]

Hej Nik!

Trenutno sem tudi sama v podobni situaciji in te povsem razumem kaj prestajaš.Sama sem se v določenem trenutku povsem oddaljila od ljudi,ki so mi bili pred to vezo zelo pomembni,ampak zbrala sem pogum jih ponovno kontaktirala in verjemi mi to je bilo nekaj najlepšega in najpomembnejšega kar sem naredila zase.Veš včasih ni pomembno koliko prijateljev imamo ampak ,da so tisti,ki so ob nas pravi.Včasih pa ljudje od katerih ne pričakujemo ne vem kakega prijateljstva in jih smatramo kot samo neke "začasne družbe" postanejo pravi prijatelji.Poizkusi,meni ni žal!

Bomo zmogli? BOOMO!
Zarja

[vesnav]

Tako te hočem, Zarja!

Nik, držim pesti!

[*Lily*]

Pozdravljen Nik!

Zares zaj... situacija tole. Ampak verjemi, prav vsak med nami je že kdaj imel ranjeno srce. Mnogi smo zaradi tega tudi pristali na tem forumu pa kje drugje tudi. Vem, da ti bo v tem trenutku naslednji stavek prav malo pomeninil, vendar ga bom vseeno napisala: ČAS CELI VSE RANE.

Glede situacije, ki si jo doživel s punco... Vsaj moje mnenje je, da si ravnal prav, ko si prekinil zvezo. Človeka sicer boli, če ga nekdo zapusti, vendar pa boli še toliko bolj, če se le-ta ne more odločiti med DA in NE. Ljudje (vsaj velika večina) najbolj sovražijo besedo NE VEM. Reci mi DA ali pa mi reci NE. Vse bom prebolela. NE VEM pa je takšna beseda, ki me spravlja ob pamet. Vsaj mene. In tudi jaz bi v tvojem primeru ravnala enako in sama odločila za oba.

To, da ti sedaj, ko sta končala lepo zvezo,v življenu nekaj manjka, je povsem logično. S svojim partnerjem vsi preživljamo veliko časa. In ko partnerja kar naenkrat izgubimo, smo izgubljeni tudi sami. Nihče nas ne objame, nihče zvečer ne leže poleg nas, nihče se ne pogovarja z nami o najbolj vsakdanjih stvareh, nihče nas ne pozdravi, ko pridemo domov... Ampak tudi to, ne boš verjel, je povsem normalno. Že pri najstnikih starih 13 ali 14 let povzroči konec neke simpatije žalost in nekaj tednov žalovanja in objokovanja. Pri tvojih letih pa simpatija preraste v že kar precej zrelo ljubezen. In posledica tega je, da je žalovanje še toliko bolj boleče in še toliko dlje traja.

Ampak, kot sem napisala že zgoraj, ČAS CELI VSE RANE. Hudo je in s tem se strinjamo vsi. Vendar pa ne smeš pozabit ŽIVET. Ne zapiraj se vase in poskušaj se nekako prisiliti, da greš na kakšen sprehod, na fitnes, če je možno si omisli kakšnega hišnega ljubljenčka, klepetaj z nami na forumu... Nekdo, ki je pripravljen čvekat je vedno tukaj. Če ponoči ne moreš spati si omisli kakšno debelo knjigo, ki ti bo krajšala čas.

Glede družbe je pa tako. Veliko ljudi naredi ob začetku neke romantične zveze "svetovno napako". Ko so zaljubljeni do ušes in še čez pozabijo na vse prijatelje in kolege. Potem, ko zaljubljenost preraste v zrelo ljubezen pa počasi dojamejo, da prijateljev nimajo več. Pa nikogar ne obtožujem, sama sem delala isto napako. Šele v zadnji zvezi sem kljub začetni nori zaljubljenosti v svojega partnerja obdržala stike s prijatelji. In ni mi žal. Človek mora imeti prijatelje, kolege, znance... Enostavno zato, ker je družabno bitje.

Upam, da sem prav razumela stvari glede tega, da nimaš prijateljev. Drugače pa je, če jih nikoli nisi imel. Vendar tudi v tem primeru ni NIKOLI prepozno. Pojdi na kavico, pojdi v knjižnico, na fitnes, pojdi se zabavat v kakšen klub, vpiši se na kakšen izobraževalni tečaj, vpiši se v kakšno skupnost... Tisoč možnosti je, da najdeš prijatelje. Le priložnosti moraš zgrabiti. Sicer je pa tako: tudi na tem forumu smo vsi tvoji prijatelji in če sedaj, na začetku, nimaš volje iskati prijateljev zunaj svoje sobe, jih boš vedno imel tu na naših straneh. Zato se kar potolaži in bodi vesel, da imaš tu toliko sotrpinov. Oglasi se še kaj in počvekaj z nami. Boš videl, da bo bolje.

LP. Lily.

[nik]

Na kratko, pa čeprav mogoče ne pričakujem odgovora, ampak spet želim samo dati iz sebe.

Kako lahko po svetu hodijo takšni ljudje??? V času od mojega prvega posta sem se res lepo pobral. Začel sem se veseliti majhnih stvari, čeprav sem mislil nanjo, pa kljub vsemu sem bil relativno dobro. In potem pride nazaj...spoznala je napako, ki jo je storila...prosi me v joku...in popustim, večkrat se dobiva in res je videti, da je srečna. Po nekaj dneh izgine, sporoči mi le da se je vrnila k svojemu, ki o "avanturi" seveda nič ne ve.

Kaj pa jaz? Spet na dnu. Tokrat res ne vem, če sem se sposoben pobrati. In čeprav se bojim dvigovanja roke nad sebe, za kratek čas pomislim tudi na to. Mene bedaka ustavlja le dejstvo, da bi jo prizadel z občutkom krivde...tega ji ne privoščim...in spet pristanem tu, kjer me poznate le po imenu in upam, da mi bo po stisku gumba "pošlji" lažje.

Morda...

Nik

[Slavka]

Nik...grdo poigravanje s tvojimi čustvi...sočustvujem s tabo. Zagotovo se boš pobral tudi tokrat...saj boli, verjamem, pekel je v duši...vendar bo bolečina otopela...Če ti je lažje, piši nam, povej svoje občutke in stiske, zjokaj se...ponudili ti bomo ramo...Tu smo ljudje, ki so se nam že porušile domine...včasih jih poruši že en majhen tresljaj...vendar jih trmasto vedno znova postavljamo pokonci...
Nik en objem od mene 

[krasendan]

Ajej Nik,

meni se zdi da deklica ni čisto preričana kaj bi sploh rada...

Takšnile pretresi so lahko res težki, ampak sigurno se boš pobral...res je slaba tolažba a čas bo naredil svoje, v sebi pa moraš zbrati toliko moči, da teli deklici ne popuščaš več...najbolje je seveda, da vsaj nekaj časa nista niti v kontaktu...

Ti boš v redu, boš videl...poskusi le v tem času, da se ne zapreš popolnoma vase...pojdi na kakšno našo skupino za samopomoč, ali pa vn s kakim prijateljem...zaposli misli...

Držim pesti in vztrajaj! bo boljše...
 

[trzinka]

Se čist strinjam s Krasendan, da je tale deklica izgubljena in ne ve kaj bi. Na dveh stolčkih se pa pač ne more sedet

Imam občutek da je v prvega še zaljubljena, tebe pa ima rada in zato skače od enega k drugemu, s to razliko, da jo ima prvi verjetno samo za igračkat, ti pa jo imaš resnično rad.
Ampak to samo jaz tako vidim, vprašanje kaj je res.


Nik, vsekakor se boš pobral in ne dovoli si spet, da te čustva poberejo. Nihče ni vreden, da zaradi njega trpiš. Seveda je hudo in boli, ampak misli nase in na svojo lepšo prihodnost. Čimveč se zaposli, pojdi ven in pdb.


Lep pozdrav

[nicole]

pozdravljen!

Tudi jaz sem bolj malo na forumu,tako da sem šele danes prebrala kakšne težave imaš.

Zdi se mi ,da si za svoja leta izredno zrel fant in da ti ta tvoja bivša deklica ni dorasla. Je pač tako , da imajo tudi fantje pri 22 že glavo na mestu, pa so punce nekako zmedene.
Tudi sama imam sina (po strosti bi ti bila lahko mama9, ki ima ravno podobne težave kot ti. le da je še mlajši.
Zvezo sprejema resno , z vso odgovornostjo , punce pa ( te so še mlajše, 17.18 let) niso tako resne v zvezi kot bi si on želel. In potem poči. Zveza traja nekaj mesecev in potem je ves iz sebe.

Misli, da bi s to staro zgodbo moral zaključiti za vse čase. Vem ,da boli in to zelo. A če ne boš zdaj prekinil. bo še huje.

In nikar ne razmišljaj o tem ,da bi dvignil roko nase. dober fant si, zato se ceni .
In mogoče še en nasvet;poišči si kakšno svojo družbo in ko boš enkrta v prihodnosti našel dekle, nikar ne zanemari svojih prijateljev...ko si sam ,je lažje prebovelevati, če imaš okoli prijatelje..pozdrav nicole

Veliko

Ko

[mina]

Eh, eni odrastejo zgodaj, drugi malo kasneje, tretji nikoli.
Prava ljubezen dostikrat pride, ko je niti ne pričakuješ. Si še tako mlad, da te lahko doleti še marsikaj...Upajmo, da tudi taprava bejba.

[nik]

Hvala vsem za spodbudne besede! Že včeraj sem jih prebral, pa nisem imel energije, da bi odpisal.

Seveda grem z glavo pokonci, kaj pa mi drugega preostane. Včeraj sem se prisilil, da sva šla s kolegom mal ven, pa čeprav sem bil najbrž zanič družba. Mislim, da bom šel po preizkušeni poti in se bom pač nekaj časa v vse silil, čeprav nimam energije niti, da bi jedel kaj šele za kaj drugega.

Najhujše je dejstvo, da bo najbrž prišla nazaj, takoj, ko bo potrebovala umiritev svojega življenja. Večine življenjskih pogledov svojega fanta namreč ne prenese, to mi je povedala in zaradi tega vem, da ji bo slej ali prej prekipelo. Z njim je ostala, ker je jokal. Jok jo zlomi in z jokom pri njej dosežeš prav vse. Vendar sem tip človeka, ki joka v sebi in le redko navzven in navsezadnje nočem, da je prisiljena v zvezo.

No in predvsem teh občutkov bi se rad znebil. Nočem več upati, da bo kdaj nazaj. Nočem se zbujati z občutkom, da je morda danes "najin" dan. Želim jo pozabiti in živeti naprej. Zakaj si ne znam želeti drugega, kot njo? In zakaj za vraga bi vsakemu v tej situaciji dopovedoval, da ga punca vleče za nos, sam pa nisem verjel nikomur, niti sebi, čeprav sem se zavedal, da grem s sprejemanjam nje na "samomorilsko" pot.

Težko bo ignorirati njen klic, ignorirati sms. Bojim se da je takrat (spet) ne bom znal zavrniti in bom končal na dnu. Ampak pustimo to, ne vem kako naj pridem iz tega dna. Upam da ne bo spet trajalo pol leta  , preden se bo pokazal žarek upanja.

krasendan...Rad bi prišel na skupino za samopomoč, vendar se bojim, da tudi, če se uspem prepričati, da pridem, tam ne bi mogel spravil skupaj in povedati čisto nič 

[krasendan]

Nik...ni frke...tudi če nič ne poveš na skupini...te ne bo noben čudno gledal...preverjeno iz lastnih izkušenj ...tko, da tu brez skrbi...

Ja težko bo ignorirati klice, smse itd...pa čeprav se mi zdi, da veš, da bi moral to storiti...ignorirati, ker če je deklica tko...malo tu malo tam...je to njen problem in ne tvoj...in tebe čaka še kaj drugega v življenju in ne pretresi, ki ti jih povzroča ona...vem težko je ja...a zmoreš...

Pozdravček,

[martinca]

Ti kar izklopi te številke in jih menjaj . Na mailu jo pa tud zablokiraj. 

In še pojdi njenemu sedanjemu povedat, da je hodila k tebi nazaj, po kaj le ?  

Jaz vas ne zastopim, folk, zakaj tega ne nardite ?
Ti si jo vzel nazaj zato, ker si mislil , da bo s tabo ostala. Ja povej mu jo zdaj, kaka je, zakaj bi ona tebe uničevala

In potem pa bo jadrno nehala iz tebe delat bedaka. 

Pa ti tud ne rabiš delat bedaka iz sebe z nekim seganjem roke po sebi.

Pa njej pa tud ne rabiš pustiti več česa takega, posebno ker si tako pameten in sposoben v razredu in to...

Ko jo boš prebolel, pa čimprej najdi drugo punco - v teh letih gre to HITRO. Kasneje počasneje, če sploh.

[Nabc]

Mislim, da bi s to staro zgodbo moral zaključiti za vse čase. Vem ,da boli in to zelo. A če ne boš zdaj prekinil. bo še huje.

Podpis.
Nik, tvoja bolečina ne pojenja, ker dovoliš, da se ona tako poigrava s teboj. Vsakič, ko se ona vrne k tebi, je samo odpiranje starih ran, in potem znova sledi okrevanje. Pustiš se ji manipulirat. Samo na tebi je, ali ti bo ona še naprej lahko povzročala bolečine, ali pa boš z njo zaključil za večne čase. Moral boš naredit radikalen korak, da se bo stresanje soli na nezaceljene rane končalo.