ČUDNO

[Onix]

Lusilu ne se sikirat za to kar si prebrala. Nasploh ti priporočam, da se ne primerjaš z drugimi. Pomisli malo realno, ali je res sploh možno, da nekoga obsede hudič? Jest sm 100% prepričan, da to ni mogoče, ker hudič ne obstaja, ampak je nekaj s čimer cerkev straši vernike. Vrjemi mi, to je samo tvoj OKM in pomembno je to, da se tega zavedaš, da je to samo nerealen strah, ki pa se nikoli ne bo uresničil. Dam roko v ogenj, da se ne bo. Tako da, probej se pomirit in stvar pogledat z drugega vidika. OKM je pač taka bolezen, da na vsak način išče stvari, da bi nas prestrašila, ampak ti strahovi so pa vedno nerealni in neuresničljivi in je samo potrata časa, da se zaradi njih sikiraš. Ko enkrat na te stvari gledaš s tega vidika vidiš, da je problem samo v kompulzijah ne v obsesijah. Ko jih enkrat nehaš izvajat, pol se tesnoba sicer za ene par dni poveča, ampak potem pa zbledi in strah se zmanjša. Če pa kompulzije izvajaš, pa samo hraniš OKM in strah se stopnjuje. Seveda moraš to delati postopoma. Npr. rečeš si, zdej pa eno uro ne bom delal kompulzij in se s čim zamotiš, da nadomestiš kompulzijo z normalno aktivnostjo. Mislim pa pač pustiš, da so tam in jih po domače povedano ne jebeš. Je ful težko in tesnoba se res poveča, ampak pol čez en čs pa možgani vidijo, da je strah nerealen in tesnoba se zmanjša.

Uglavnem, vem da bo s tabo še vse vredu in enkrat se boš smejala tej obsesiji, lepo počasi korak za korakom pa bo .

Drži se, pa lep dan ti želim    .

[lusilu]

Onix, hvala ti... Sej drgač v sebi globoko vem, da je to totalno nerealno, in ko to pomislim, mi možgani vržejo naprej te filme in to in pol je spet dvom v meni... Sicer mi je ena knjiga mal odprla oči in pol je blo čist v redu, ampak potem sem pa slučajno vidla na tv spet neki na to vsebino in spet je prišlo vse nazaj... Sej zdej mam (vsaj upam, da me bojo poklical) KVT in bom rekla dr. nj mi da kr tablete... Ker tole ni to...namest, da bi uživala, me je strah...

[Gigli]

Lusilu..

Popolnoma te razumem in vem kako je to. Meni so zdravila pomagala, veliko pa je potrebnega tudi dela na sebi. Psihoterapija je zelo priporočljiva.
V glavnem pa se strinjam z Onixom, kar je napisal. Je sicer težko na začetku, vendar vaja dela mojstra.

Upam, da boš čimprej bolje.

lp,
gigli

[tinkibinki16]

Ojla,

Jaz mam čist podobno stanje tvojmu. največji problem so vsiljivke. Vglavnem sem že v redu, pa pride spet obdobje, ko se pustim preplavit. Mal slabš mi gre zdaj, ma bo že. Se držimo

Uglavnem sem pa čist v redu, tako, da to zdaj mi mal teži. K misliš, da je že konc za vse večne čase, pa te spet opozorijo nase.

Tvojo zgodbo sem v celoti prebrala, ker je zelo zelo podobna moji. Men so se vsiljivke prikradle nekje eno leto po porodu, pa sem mela skoz paranojo, da bi lohk otročku kaj storila. za mene mi je blo itak čist vseeno, celo zdelo se mi je, da jim bi blo bolš brez mene. Posledično sem še zapadl v depresijo, ki sem se jo kar hitr rešla. To sranje od anksioznosti se pa vleče kot en masten šmrkl .

Uglavnem, mož ni bil lih za psihiatra, ma pol k je videl da ne napredujem in je blo z dneva v dan slabše, me je podprl da sem šla. Oba sva bla strogo proti AD-jem in zato sem se jih branila kot hudič križa. Ne vem kaj sem tolk časa čakala, ker niso tak bavbav. Mislila sem, da si na njih zadet in da izgledaš kot kak zombi. Saj veš, tabu tema.

Uglavnem ti svetujem, da se ne braniš AD-jem. Vsaka minuta trpljenja je preeveč. Provej uživat s svojim otročkom.

lp

[Gigli]

Tinkibinki 16.. , lepo napisano in vesela sem, da ti gre bolje

Jaz imam Pure-O že od otroštva, tako da sem imela že po moje vse možne teme vsiljivk. To je res trpljenje in zato sem tudi jaz šla takrat na ad-je. Seveda se je tudi meni (kot si napisala Tinkibinki 16) zatem pojavila še panična motnja, ki se je razlezla v anksioznost + depresija. Tudi jaz sem se depresije rešila, vsiljivke so tudi bolje, anksia pa nekako ostaja. S tem , da imam normalno vzpone in padce. Pride in gre. Vcasih sem nekaj časa dobro, pa je potem spet malo slabše...potek zdravljenja pač.

Tinkibinki16 katere ad-je pa imaš?

lp,
gigli

[lusilu]

Oj, Onix, enkrat sem brala, k si napisu ful dobr, da se ti v kri izloča adrenalin pa neki in da zato maš občutek, k da bi neki komu naredu...ne vem, kje sm to prebrala, mislm pa da si ti to napisu...A bi lahko šeenkrat ponovu, pr8?

Ja, tinkibinki, sej se grdo sliš, sam je pa dobr občutek, k veš, da je še kdo v podobnem zosu, k jst... Sej po svoje smo vsi v istem položaju, oziroma situaciji.... A si drgač v redu zj?

[Onix]

Hey,

Ja fora je to, da zaradi adrenalina mamo filing, da se nm bo zdej zdej strenal in da bomo kej nrdil. Ampak to je samo filing in naša zdrava pamet nikoli nebi dovolila, da bi naredil nekaj proti svoji volji .

[tinkibinki16]

OJ,

Ma jst sem vglavnem OK, par flešev, pa malček adrenalina, pa gre mimo. Še vedno jemljem 10 mg Cipralexa. Ostala sem na minimalni dozi - že eno leto, pa 3 mesce.

Sej mislim, da sem drgač zdrava, pa se vsake tolk časa spomnim da ta anksa obstaja. Drgač pa živim lepo in mi je fejst, pa sem kar zadovoljna, da je vglavnem to mimo. Ni še 100 % kot je kdaj blo, pa najbrž tako kot je blo tud ne bo več nkol. Bo boljš seveda 

Zdej mam po moje fleše, zato, ker mam psihiatra po treh mescih, pa mi je že zadnjič rekla, da bi bil čas, da provam bit brez zdravil, pa da počakamo pomlad. Pa me je res mlčk strah, da pride to sranje nazaj.

Saj veste - zmer me mora bit malček strah. Se mi zdi da drgač sploh ne znam živet. 

lp

[lusilu]

Ojla, no, da se mal javm...zdele par dni je kr znosno, misli sicer so, ampak tistga groznga občutka v prsih pa ni, tk, da kr gre...Onix prov si mel, tist o hudiču je šlo mem, upam, da ne bo pršlo nazaj...sam je pa še kr strah, da bi fantku kj nardila...

Tinkibinki, kok si pa ti bla bolna? Mislm, a tko ful, tko, da nisi upala bit sama z otrokom, al bl tko? Kr jst sicer sm kr dost sama s fantkom mojim, sam strah je skos prisoten.... A je teb kerkrat tko ful hudo ratal, k si vidla, recimo, kolk ma tvoj mož otročka rad in pol se spomneš, da maš pa ti take misli in je blo kr tist....tko čudn, še bl hudo...ne vem, ne znam opisat....
A si mela skos misli prisotne pa non stop tesnoba, al samo misli? Mal napiši, pr8

[tinkibinki16]

Ojla,

Ja hudo hudo je blo. Nisem si upala bit sama, a sem kdaj pa kdaj morala bit, k ni blo druge.  Groza....Tesnoba non stop, zraven sem še hirala, apetit fuč, nespečnost pa vse kar spada k anksi. Videla sem vse možne scenarije, kaj bi lahko nardila.
Sem pa takoj vedla za kaj se gre. Enkrat pred zdaj že 12 leti sem mela eno eazy epizodo depre in ankse, a je šla hitr mimo. Sam ni blo nič v primerjavi s tem. Mam pa prijateljico, ki je imela tud to sranje, sam ona je imela skozi strah, da ne bo partnerju kaj nardila, pa mi je ful pomagala. Ko je bilo najhujše sem jo klicala.
To mi je najbolj sedlo. Sicer mi je pa partner ful pomagal. Me je mel že polno glavo, ker sem  mu non stop tumbala, o tem kaj lohk komu nardim. Pa če nardim kaj njemu, pa mi je reku da se bo že branu  :sesmejem:mislim too much
Sem pa mela tud jst en fleš od hudiča, k je trajal neki časa. Prijelo pa se me je, ko sem slišala od izganjanja hudiča Ma ne morš verjet, kaj se ti naplete v glavi.
Uglavnem svašta....men se zdi, da bi mi lohk režirali najhujše grozljivke 
Bo šlo mimo. Potrpi.Gre zelo zelo počasi.

lp

[lusilu]

Ja to je ful dobr, da te partner posluša... Jst nimam te sreče, par mescov nazaj sm mu povedala, sicer je nekak sprejel, ampak on misl, sej veš, da gre to kr tko...je reku, misl na kej druzga pa bo...Tko da sm mu rekla, da kao nimam več težav...
Sicer pa opažam, da sem pomojem padla v depresijo. Ful se sekiram, ker se otroku ne morem posvetit tko k bi se lahko...kr sprašujem se, če ga mam sploh rada, pa vem, da ga mam, ampak kr take misli mi švigajo, ful se mi smil....Sploh kadar zaspi, čutim olajšanje, pa ne zarad tega, ker bi ga bla sita, ampak sploh ne vem, zakaj...ful si želim, da bi mojmu povedala, sam se bojim še enkrat skos to it...
Pol pa zraven še ta strah, da mu kj nardim...

[Onix]

Lusilu ne sikirej se, jest sm mel tko hud OKM, da sm bil eno leto v bolnici, pa sm zdej zdrav. Uspelo ti bo. Pomoje bi blo fajn, če bi povedala možu da trpiš, ker zelo pomaga, da ti nekdo stoji ob strani... 

[tinkibinki16]

Lusilu,

Jaz se tudi posledično padla v depresijo. Sam sem jo s pomočjo AD-jev hitro prebrodla. Ta anaksa se vleče več časa.

A si se odločila za AD? In če ne , zakaj odlašaš? Je škoda trpljenja. MOž bi moral spregledati. Saj ti noče nič slabega, a je logično da ne razume kaj je to, ko ni nikoli tega doživel. Jaz tudi prej nisem tega razumela. Nikoli ne bo razumel 100 % in tega niti ne pričakuj, ker na koncu boš pol razočarana. Mene tud mož 100 % ni razumel, ma se je trudu.

Meni je tudi non stop govoril, da naj mislim na kaj drugega. To znajo in mislijo, da to pomaga. Pusti mu, naj to govori. Vsi ki OKM-ja ne poznajo od blizu to rečejo. Tako pač je.

Poiskusi se pogovorit. Iz dneva v dan. Pomaga!!!!Jaz sem vedno čutila, da moram povedat, kake so moje misli. Pa sem jih 100 krat izrazla, pa so me meli že polno glavo seveda in tako so izgubile pomen in počasi šle. Ne skrivaj!To ti pol prinaša še občutke krivde.

Vedi, da je to tvoja izkušnja, ki te bo naredila močnejšo. In vedi, da imaš tvojo družinco najraje na svetu, pa naj bodo misli še ne  vem kake.

lp

[Gigli]

Tinkibinki16, lepo napisano  .

lp,
gigli

[lusilu]

Živjo, je že kr en lep čas odkar se nism javla. Tko, no, moje stanje je še kr, bom rekla dost bolš, samo misli so, tesnoba je šla (mogoče 1x na dan pride)...alpa še to ne, kukr kdaj... Me pa zanima, zakaj so misli še prisotne, pa čeprav tesnobe ni več? Pa zakaj se mi tesnoba ful poveča pa misli tut, kadar se s partnerjem kej sporečeva? Ker zdej ne vem več, kako naprej....kaj narest, da bojo še misli šle?

Kako ste pa vi?

[tinkibinki16]

Oj,

Bodo šle pa bodo pršle. vse lepo po vrsti. In še enkrat povem: gre zelo telo počasi. Misli bodo še, jaz jih naprimer še imam kdaj, pa jim ne posvečam več dosti pozornosti. Posmej se sama sebi