ČUDNO

[lusilu]

Lepo pozdravljeni, 

na vaš forum se obračam z namenom, da mi daste kakšen nasvet ali celo podobno izkušnjo. Sem nova na forumu. Moje težave pa so sledeče. Vsake toliko časa se mi vsili misel, ki je v nasprotju z mojim vrednostnim sistemom. Primer: prijateljica je rodila v 26. tednu. Otrok je sicer zdrav, vendar je priklopljen na aparature. Ko sem ga prvič videla (na sliki) sem si mislila "joj, bogi, upam, da bo vse v redu". Zdaj mi pa včasih kar butne v glavi "prav ji je, privoščim ji". Nobenega razloga nimam, da ji privoščim, ker sem na splošno tak človek, ki ni nevoščljiv, ki ne privošči drugim nesreče, še več, sedaj sem postala še dobrodelna. Ko mi ta misel butne skozi možgane, si mislim, pa kaj je s tabo, saj ji ne privoščiš, zakaj tako misliš.... In potem se zasekiram, kaj je z mano narobe, začnem se bati, da me bo zaradi takih misli Bog "štrafov" in se bo mojim kaj hudega zgodilo..... Potem si v mislih še 10x ponovim, da ji ne privoščim.... Pri kakšnem psihiatru še nisem bila in tudi nebi rada šla, zato mi prosim svetujte.
Drugače pa sem 24 letna mlada mamica z 8 mesečnim sinkom. Lahko, da gre za poporodno depresijo, nevem....Samomorilnih misli nimam, niti se ne počutim manjvredno, na splošno je moje življenje super, samo te misli me begajo...

Vesela bom kakršnega koli nasveta in odgovora.

[Slavka]

Pozdravljena lusilu! Misli so čudna stvar  včasih sploh ne moremo verjeti, kakšno "štalo" nam  naredijo. Take misli, kot se pojavljajo tebi na trenutek, so se tudi meni....sicer ne v takšnem kontekstu, vendar na isti način. Najprej sočutje, potem pa tudi tisto..."prav ti je".... Sicer ne vem, ali se to dogaja po malem vsem, ampak vem pa, da je zelo neprijetno. Še posebno, če si kot človek dober, sočuten....tudi jaz se imam za tako. Jaz sicer nisem storila nič posebnega glede teh misli, so prišle, me včasih zelo "stisnile", vendar se mi zdi, da manj jih poslušam, prej gredo stran. To je moja plat tvoje izkušnje....gotovo dobiš še kakšen odgovor.
Pozdravček 

[lusilu]

Pozdravljena Slavka,

sem ful vesela, da nisem sama v tem in da se še najde kdo, ki ima take misli. Sem kar pomirjena.
Pa se zdaj pri tebi še te misli pojavljajo? Hodiš h kakšnemu psihiatru?
Ja, drugače pa so misli res zaj..... Sploh, če se jim človek pusti. Sicer mene kmalu, ko me taka misel napade, strah tudi mine, ampak slej ko prej se spet pojavi. Ampak, upam, da bo zdaj, ko vem, da nisem sama, boljše

[Janja]

Lusilu, pozdravljena!

Mene to spominja na OKM, in sicer vsiljive misli. Ker pa nisem strokovnjak, samo ugibam. Poglej si še zapise pod temo Vsiljive misli (je tukaj spodaj). Mogoče pa se bo javil še Onix, on se bolj spozna na to področje.

Še enkrat pa te opozarjam, da jaz samo ugibam, ker te ne poznam. Lahko so te misli samo nekaj takega kot jih ima včasih vsak posameznik. Če pa se to pojavlja dalj časa in postaja zelo moteče, je potrebno razmišljati o strokovni pomoči. Napisala pa bi ti tudi to, da te misli ne pomenijo, da si slab človek kljub vsej tej grozni vsebini. Te misi se ne udejanijo, čeprav se posamezniki ravno tega najbolj bojijo. Vsekakor napiši malo več. Ali so bile te misli samo občasne, ali se je to pojavljajo večkrat?

Lepo bodi in uživaj z otročkom.

[Slavka]

Oj lusilu, glede mene je takole....te misli se mi pojavijo le še občasno, so se mi pa v mojem obdobju tesnobe in depresije (posledica mamine smrti) pojavljale zelo intenzivno....res se jim reče prisilne misli. Bile so še bolj grozne in grozeče....da sem mislila, da se mi je čist odpelalo  Obiskala sem psihiatra (ne zgolj zaradi prisilnih misli), jemljem antidepresive že skoraj dve leti, obiskovala sem tudi psihoterapijo (sicer nisem imela ravno sreče pri izbiri terapevtke  ) pa tukaj na forumu poiščem tolažbo, nasvet, pogum...ko mi ga zmanjka 
Če te misli obhajajo le občasno, mislim, da ni razloga za preplah. Mene so držale konstantno...od jutra do večera...otežile so mi življenje. No, sedaj je boljše....pa tudi znam jih bolj krotiti. Še ti svojim pokaži zobe, boš vidla, kako jo bodo ucvrle....

[lusilu]

Draga Janja,

misli se mi pojavijo parkrat na dan. Ampak, ko samo sebe prepričam, da niso uresničljive, potem minejo. In čez nekaj časa se pojavijo na drugem področju. Primer: ful me je strah, da bi mož umrl (prometna, ipd.) in potem spet isto, skozi glavo mi butne "umri" in potem si ponavljam, "saj ne bo umrl, to so samo misli", potem je boljš. Mi je pa to moteče, ker me je strah, da se ta "umri" po kakšnem čudnem naključju uresniči...

[Slavka]

lusilu....ne bo se uresničlo, garantirano! Tudi jaz sem mela take....pa nisem priklicala nobene nesreče....nimam te moči, pa verjetno tud ti ne. So le plod naše domišljije, stiske, pridejo in grejo. Ne obremenjuj se preveč....čeprav vem, lažje reči, kot storiti. 

[lusilu]

Res, tudi ti si imela take o nesrečah, o smrti in si se bala, da jih boš res priklicala?
Tole "zlivanje" na forum mi res ful pomaga pa še to, da vem, da nisem sama. Večinoma imajo ljudje tukaj vsiljive misli glede nasilja, kako svojim domačim iztaknejo oči in podobno. Vesela sem, da so ljudje s podobnimi mislimi kot jih imam jaz. Sem prav boljše volje pa še sonček sije

[Slavka]

Jp, tud jaz sem "klicala" nesrečo. V najbolj črnih dneh, so me pa take matrale, da bom sama sebi kaj nardila....prepričana sem bla, da mi bo nardilo v glavi "klik", pa se bom vrgla iz balkona, zato me je blo ful strah bit sama doma...skoz sem nekoga rabila, da me je "nadziral in varoval". Ampak to je blo takrat, ko sem bila zelo down zaradi mamine smrti. Ampak ni bila to želja po samomoru...ni blo to, bil je strah, da bom tud jaz umrla....ma kr neki...Mi je potem psih. povedal, da so to prisilne misli, ki so neprijetne, vendar neškodljive.
Drugač pa še sedaj kakšna taka o kakšni nesreči, bolezni, smrti "priplava", ampak tud "odplava", ko vidi, da me ne more več znervirat 
Nč se dat lusilu, uživaj v materinstvu in svojem življenju 

[trzinka]

Lusilu, pozdravljena!

Mene to spominja na OKM, in sicer vsiljive misli. Ker pa nisem strokovnjak, samo ugibam. Poglej si še zapise pod temo Vsiljive misli (je tukaj spodaj). Mogoče pa se bo javil še Onix, on se bolj spozna na to področje.

Še enkrat pa te opozarjam, da jaz samo ugibam, ker te ne poznam. Lahko so te misli samo nekaj takega kot jih ima včasih vsak posameznik. Če pa se to pojavlja dalj časa in postaja zelo moteče, je potrebno razmišljati o strokovni pomoči. Napisala pa bi ti tudi to, da te misli ne pomenijo, da si slab človek kljub vsej tej grozni vsebini. Te misi se ne udejanijo, čeprav se posamezniki ravno tega najbolj bojijo. Vsekakor napiši malo več. Ali so bile te misli samo občasne, ali se je to pojavljajo večkrat?

Lepo bodi in uživaj z otročkom.

se pridružujem Janji, tudi meni tole bolj zveni kot OKM (obsesivno kompulzivna motnja) in ne kot najine misli Slavka.
Pri meni so zgolj črni scenariji, o meni, družini, najbližjih, glede tega kaj se lahko zgodi. Npr. vozim se po cesti in imam v glavi že izscenirano nesrečo. Bojim se smrti, bolezni, če me kje kaj zaboli pomislim na najhujše npr. imam raka, infarkt me bo in veliko podobnih strahov.
Kot razumem je tebe strah, ker se ti pojavljajo tako imenovane zlobne misli, da boš nekomu nekaj naredila. Kolikor sem prebrala tukaj na forumu se te misli ne udejanjijo, je pa potebna vsekakor pomoč strokovnjaka, da se jih naučiš premagovati.
Drugače pa psihiater ni čisto nič drugačen kot splošni zdravnik in ni nobena sramota če ga obiščeš, in predvsem se ti tam nihče ne posmehuje in jemljejo resno naše težave.

Bodi pogumna in naredi korak

[Onix]

Hey 

To je sigurno ena vrsta OKMja in ni poporodna depresija. Tud sam sm mel že take misli, npr. "kaj če mu privoščim" itd. Ampak te misli se pojavijo glih zato, ker pomislimo, kaj bi blo najslabše pomislit in pol se pa pojavijo... Tako kot, če bi ti nekdo rekel, ne mislit na rdečega slona in ravno zato bi to pomislil, če veš kaj mislim. Je pa dejstvo to, da zaradi teh vsiljivk sigurno v resnici nikomur ne privoščiš nesreče, ampak je to samo nekaj, kar ti pač naključno skoči v glavo in potem se sikiraš "kaj pa če sm slaba oseba?!". Jest ti svetujem, da v naslednje, ko dobiš te misli, jih jemlješ take kot so, tosepravi vsiljive misli, ki na noben način ne odražajo naše resnične osebnosti in je pač najbolje, da jih pustiš pri miru, oz. sprejmeš, da jih pač dobiš in jim ne namenjaš pozornosti. To, da si pol v glavi govoriš, da ne privoščiš nesreče je kompulzija in to moraš nehati. Preprosto si reči, če privoščim pa privoščim in se potem osredotoči na druge stvari. Upam da sm ti vsaj malo pomagal . Drži se, pa mal poročej kako ti gre ok? 

[lusilu]

Hojla,

ja, Onix, to je točno tako kot si rekel, če ti nekdo reče, ne mislit na to, boš ravno na to mislil.... Drugače sem v redu, misli je bilo samo ene par čez ves dan (2 ali 3) ampak sem kar pustila, da so bile in potem je bilo boljše. Pa tudi forum mi pomaga ful, sploh, ko rečete, da se to ne uresniči.

[Onix]

Res je, to se ne uresniči, misel ne more škodovati, to je dejstvo .

[lusilu]

Dobro jutro vsem skupaj!

tale forum me res pomirja, vendar ko berem vaše težave, me postane strah, da tudi jaz dobim iste misli kot vi (z nasilnimi vsebinami) in, da me bo še teh misli strah. Zaenkrat me še ni strah misli z nasilnimi vsebinami (sem probala malo mislit o tem), ampak strah me je, da me bo še tega strah. Jao... ta strah... Vsiljivih misli ni več, zdaj je samo še ta strah pred tem, in da bom morala vse življenje ostati na tabletah... Zato me zanima, če se da to motnjo pozdravit, odpravit, ali to traja vse življenje? Kako se je pa pri vas to začelo, kaj je bil sprožilni dejavnik?

[Onix]

Hey  .

Jest ti priporočam, da se bolj osredotočiš na svoje težave in ne bereš preveč drugih, ker vem kako je, ko se ti zdi, da ti branje drugih problemov škoduje. Jest se takrt kr mal umaknem, pa se probam mal skulirat . Je pa zlo mal vrjetno, da bi zaradi tega, ker si prebrala poste od nasilnih misli, se ti začelo še tebi to pojavljati. Tko da, ne se sikirat, sploh probaj, da o tem ne premlevaš ok? . Am OKM se da kr fajn kontrolirat, če je čisto ozdravljivo pa nism prepričan. Nekateri pravijo, da so že več let čisto brez simptomov, spet eni pravijo, da misli vedno nekako so, samo da se pomaknejo v ozadje. No jest sm edn izmed tistih, ki meni, da 100% se ne da pozdraviti, da pa se tolk, da ta bolezen ne moti več tvoje kvalitete življenja. A maš mogoče kkšnega terapevta? Če ga nimaš si ga zrihtaj, probaj najti takega, ki se ukvarja s KVT... No lep dan, brez misli in skrbi ti želim  .

[lusilu]

Onix, 

nimam terapevta, nisem sploh še nikjer bila, razmišljam pa, da si nekoga najdem, samo bojim se tablet... Res ne bi bila rada vse življenje na tabletah. Koga mi pa priporočaš, ker te imam na sumu, da si iz Gorenjske?

[Onix]

Hm, sm iz Gorenjske ja, iz Kranja .

Priporočam ti pa bl težko kerga, ker se na tem področju nism ravno pozanimal... Sam s svojim nism ravno ful zadovoljen, tako da mojga ti težko priporočam hehe. Drugač bi se lahko pozanimala pri dr. Rebolju, ampak je pa drag, okol 80 evrov na uro računa :/. Se pa spozna na OKM... Mene je imel v Begunjah na oddelku B1, tm sm mel vse na koncesijo... Am tablet te ne sme biti strah, ker niso noben bavbav, in lahko naredijo res veliko razliko v pozitivno smer, ampak seveda, o tem se pogovori z zdravnikom. Je pa tvoja odločitev, ker, če misliš, da ni tako hudo, da bi morala jest tablete, potem je še bolš, če se najprej poskusi samo s psihoterapijo .

[lusilu]

Onix, a dr. Rebolj je iz Begunj? Jah, danes je z mano tako, imam misli, kako mojemu fantku (Bog ne daj....z nožem nekaj počnem) vendar me (zaenkrat) še ni strah, da bi to uresničila. Strah me je samo misli, ki pride, ker potem mi pritečejo solze, fantek se mi smili, ker ima tako mati in bojim se, da bo še on imel težave v prihodnosti. K psih. se pa v bistvu bojim iti zato, ker mojih težav mož ne razume, pravi, da sploh ne more razumeti, kako lahko do tega pride. Vsebin mojih misli mu rajši sploh ne pravim...On misli, da se to pojavi ljudem, ki imajo preveč časa za razmišljati, kar je po svoje res, saj se meni te težave pojavljajo odkar sem zaključila s faxom in z njemu pripadajočimi vajami. V glavnem samo strah, strah, strah.....strah me je, da me bo moj zapustil, če bom morala hoditi k psih. in v takšnem stanju ne vem, kako bi to prenesla...

[moljka]

Oprosti lusilu, nisem brala celotne teme, ustavila bi se samo pri tvojem zadnjem odgovoru 

Menim, da potrebuješ terapevta, ki ti bo znal svetovati, kaj storiti s temi vsiljivimi (in nerealnimi!) mislimi, ki ti trenutno grenijo življenje. Saj ti sama že prav dobro veš, da bi bilo dobro, da si poiščeš strokovno pomoč, ampak te zaustavlja mnenje tvojega moža. Lej, če te ima rad, bo to sprejel; trenutno pač ne more razumeti tvojih težav, saj razmišlja (kot večina ljudi), da je to znak neke osebnostne šibkosti (kar pa ni res!), ni pa nujno, da se ne bo s časom sprijaznil s tem.

Sicer pa, če daš na tehtnico izboljšanje svojega počutja&večjo srečo v življenju ter mnenje moža, kaj bi izbrala? 

[Onix]

Lusilu, vem kako ti je, ampak res, ful je pomembno, da si najdeš pravo pomoč. Pogovori se o tem s svojim partnerjem, ker če te ima rad, bo to zastopil. Te misli so pri OKM zelo pogoste in niso v resnici čisto nič nevarne. Nevarnost je samo ta, da ti pade kakovost življenja. Am doktor Rebolj dela pri Pacient doo. Je pa pomoje kr nekaj časa za počakat, preden prideš na vrsto. Ampak, če imaš denar, ti res priporočam, da se naročiš pri njemu... Pomoje bo to tvoj mož zastopil, če mu pokažeš ta forum in mogoče še tole http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=33&Itemid=38 . Moraš pa vedt, da drugim je to res težko zastopiti, ker sliši se res mal čudno, ampak jih je treba seznanit s tem, da je to bolezen in da prizadane okoli 3% svetovne populacije...