Hipohonder, zelodec, rak, panicne motnje?

[evaN]

aja, še kdo tu (ali v katerem koli nebojse podforumu) trza?

[trzinka]

evaN, pozdravljena, te že dolgo nisem brala na forumu

Verjemi, da sem bila še lani ob istem času v isti koži kot ti in Adsf in ostali hipohondri, strahci, anksiozneži, depresivci......to sem namreč tudi jaz
Ne vem, koliko časa si vztrajala z Adjem, vem pa da je bilo meni na začetku strašno in se je vsa zadeva začela urejati nekje po treh mesecih, po šestih pa sem prišla na stare tire je bilo podvozje podmazano. Takrat sem imela spet padec, ki pa mi je dal veliko zagona za aktivno delo na sebi.
Pričela sem s psihoterapijami in počasi napredujem. Seveda se misli in tesnoba prikradejo. Dobro je, da se jih zavedam in vem, da so nerealne. Z vajami, ki pa so še vedno potrebne in jih je treba izvajati vsak dan (pa sem bolj lene sorte) vem, da se lahko postavim na noge.

Pri naših težavah je potrebno veliko dela, motivacije, volje za ozdravitvijo , vztrajnost........

Držim pesti, da je z nevrološkega vidika s teboj vse v redu. Vendar pa bi ti rada povedala, da so vse želodčne težave povezane tudi z našo psiho. Želodec odreagira in je znano, da imamo anksiozni težave s tem. Tudi sama imam probleme, ki pa so se sedaj umirili. Sem bila mislim, da že štirikrat na gastroskopiji. Od 25 leta naprej imam različne rane na želodcu, ki si jih sama povzročam s svojim strahom, nezdravim življenjem, prehrano....

Tudi to se bo uredilo pri tebi Še vedno ti svetujem, da si poiščeš ustrezno pomoč

[evaN]

Joj, Trzinka – jaz pa sem očitno precej netipičen hipohonder, ker sploh ne maram k zdravniku in se ga bojim kot hudiča. Dokler je bil pregled pri nevrologu še tiste 6 mesecev daleč, je bilo vse ok, sedaj pa, ko se približuje, mi je pa  iz dneva v dan huje. Ne znam se več krotiti, mislim le še na to in upam, da bo vse čimprej mimo, da se zaprem v svojo hiško, s svojo družino in to je to … Sedaj mi že več v službi ni okej, no sicer nikoli mi ni bilo pretirano – delo, ki ga opravljam dobesedno ljubim, ampak nadrejena je pa tako težka in nesramna, da me seveda še dodatno spravlja v obup. Seveda pa sem ena od tistih, ki si nič ne upa povedati nazaj in če mene kdo ozmerja, sem pač tiho … to se pa očitno nalaga in nalaga in nalaga.
No, prišla sem že tako daleč, da sem začela razmišljati tudi o drugih boleznih – ne samo nevro, ampak še celo rak me straši … Spoznala sem eno žensko, ki ga je prebolela in me je dobesedno napadla z njeno zgodbo (ne ve, da sem pa totalni hipo) in potem sem še ene 2-3 tedne premišljevala tudi o tej zadevi …
No, sedaj ko se približuje pregled na nevro (po moje pa sploh ne bo pregled, ker za pravi pregled moraš biti tam kar nekaj dni in moraš imeti konkretne simptome –  jaz pa bom zatežila s trzanjem ob stresnih situacijah … ) Po moje rabim boljše AD-je in psihiatra, da me spravi k sebi.

[trzinka]

 Po moje rabim boljše AD-je in psihiatra, da me spravi k sebi.
[/quote]



ja, saj to sem mislila. Drugače so pa zdravniki enaki kot mi, samo brez bele halje si jih zamisli, pa bo

[evaN]

bojim se, da mi povedo kakšno grozljivo  novicco. to se mi je že 2x zgodilo: 1. ko mi je nevro pri 26 povedal, da imam miastenijo  (30% možnosti ozdravitve - hvala bodu, da sem ozdravela!) in potem še ko so mi v 8. mesecu nosečnosti povedali, da je moj otrok: vodenoglav, z odprto hrbtenico in z nepravilnimi nogami - sledila je težka odločitev, ki me je seveda zaznamovala) ... Morala sem roditi mrtvo deklico (pred 4 leti) in po moje mi tudi to sedaj 'buta' ven. Ne vem ... zato se bojim njihovih diagnoz, res... zelo.

[trzinka]

Te razumem evan , ampak življenje gre naprej in naučiti se moramo bolj pozitivno razmišljati. Ni lahko, preklemano težko je..., zato pa potrebujemo pomoč, ker sami ne zmoremo.

Tudi sama si že vnaprej dajem prognoze in to ni dobro, težko se je temu izognit, ko pa imamo tako slabe izkušnje za seboj. Ampak optimisti moramo biti.

držim pesti

[evaN]

Pred 2 tednoma sem bila pri nevrologu - pregledala me je kar natančno in me (URGentno) napotila k psihjatru. Moram na terapije in mesečno na pregled ... Uf.
Nekaj časa mi ni nič trzalo, sedaj, ko se spomnim in ko padem nazaj v to panično stanje, mi spet začne vse trzati! Mah, kdaj bo tega konec. Zdravil pa nočem več, res ... Ker je bilo po njih še slabše in to sem zdravnici tudi povedala...
hvala, ciao. EVaN
(ps. trzanje pa postane močnejše, če imam težave doma, s partnerjem in še neke druge težavice, ki niso direktno povezane z mano ... Imam nekoga v družini, ki je odvisen od igralništva in to me tudi spravlja v paniko, ker se bojim za to osebo).

[trzinka]

evaN 

[StellaT]

Pozdravljeni,

končno se spet malce javim.

Žal nimam nobene dobre novice.

Še vedno ne vem, kaj mi je in še vedno imam marsikatere simptome.

Odmislila sem raka na črevesju in danki.

Trenutno me najbolj skrbi rak na požiralniku ali želodcu. Ultrazvok trebuha sem že imela in je bilo vse v mejah normale. Pregledali so mi tudi kri (te glavne stvari, levkocite, eritrocite, trombocite in še nekaj zadevic) in je tudi vse v mejah normale.
Zdravnica mi je rekla, da me bo poslala na gastroskopijo, ker se ji zdi, da prej ne bo miru, ker se bom samo sekirala. Tako, da imam to februarja, do takrat se mi bo pa po vsej verjetnosti zmešalo.
Imam občutek, da se mi hrana zatika (na hrbtu, čisto zgoraj) in seveda sem to povezala z rakom požiralnika. Potem se tudi držim tako čudno, da imam hrbet čist zakrnel... in čutim, kako mi gre vse dol.
Začela sem se tudi ful spahovati...
Je pa res, da nič ne hujšam, apetit mam (razen to, da pri vsakem požirku čudno napnem hrbet in imam občutek, da se mi nekaj tatakne). Želodec me po hrani nič bolj ne boli...se mi zdi, da ni pogojeno.

Skos si preverjam slino (če je kdaj slučajno kaj krvi notri...).

Skratka... povedali so mi, da sem premlada za raka na požiralniku (26 let)... da verjetnost sicer je (ker je vedno in povsod), ampak da je pri mojih letih zelo majhna. To mi je rekel zdravnik (kjer sem se prijavila na gastro).

So pa vsi mnenja, da imam refluks, ki sem si ga sama pričarala.

Zdaj vsak dan gledam za raka na požiralniku... moram pa rečt, da se mi hrana ne zatika spredaj ali v grlu...ampak samo na hrbtu...

Ne vem, če sem to pričarala al kaj je to...

Ker od začetka me je bolel samo želodec...potem je pa to začelo...

Kakorkoli že, počakati bo treba na gastro.

Dobra novica pa je, da imam naslednji teden terapevta.

Vprašanje: A JE RES MOGOČE, DA SEM SI TO VSE SAMA PRIČARALA? KER MEN NIKOLI NE RAZBIJA SRCE ALI ME KAJ PIKA...AMPAK VEDNO, KO IMAM KAKŠNO BOLEZEN V GLAVI, SE TE SIMPTOMI POTEM POJAVLJAJO KAR NEKAJ ČASA (NI KOT PANIČNI NAPAD ALI 3 DNEVNA ZADEVA)?

KAJ PA ČE RES IMAM RAKA NA POŽIRALNIKU

[StellaT]

Nimam sramu več glede tega.
Tako grozno je, da se že tipam v javnosti in gledam slino!
Čisto vseeno mi je.

Predstavljajte si, kam to pelje. Pa imam resne odgovornosti, resno službo in vse...

Sem se včlanila v vašo facebook skupino.

[trzinka]

Sem prejle tako lep odgovor napisala zate Stella, pa se mi je vse zbrisalo

Pa od začetka....

Sama imam strah pred boleznimi. Pred letom in pol me je odnesel tako daleč, da sem padla v depresijo in to hudo. Zaradi strahu si povečujemo vse simptome bolezni, ki praktično sploh ne obstaja, je pa v naših mislih, glavah, obseda našo psiho.
Tudi jaz sem takele počenjala kot ti. Ko je mama šla prvič v bolnico zaradi srca so se mi pričeli panični napadi in sem pristala na urgenci zaradi domnevnega infarkta 5 do 6x, se ne spomnim več. Ko je nato zbolela za rakom na črevesju, sem ga imela tudi jaz. Gledala vsak dan blato, našla kri , kakšna panika, bolelo me je močno na desni strani, skratka rak, umirala sem.
Tudi želodec je bil na vrsti, strašne bolečine, spahovanje, refluks......

Bila na kolonoskopiji-izvidi BP, bila na gastroskopiji-imela sem ulkus, gastritis, sedaj imam želodčno kilo in refluks-se pravi BP, srce vse preiskave-izvidi BP, obiskala sem še ginekologa, nevrologa, naredila magnetno resonanco za hrbtenico, .........in na koncu obiskala psihiatra....vse je bilo v moji glavi, v moji psihi. In res je scenarij bil vnaprej nepotreben. Ja, to ugotoviš potem, ko prideš k sebi

Ne bom ti dala diagnoze, ker nisem zdravnik, ti pa lahko rečem, da je veliko zrežirano v naših mislih, v naši psihi. Sem skoraj prepričana, da bodo izvidi BP.

Poročaj, kako boš opravila na gastro, potem pa si poišči ustrezno psihiatrično pomoč, da si urediš nerealne misli in strahove

[StellaT]

Hvala. 

Dejansko ne vem vem, kaj je v moji glavi.

Moram še povedati, da sem imela umes tudi sladkorno. Pač sem prebrala simptome in sem naslednjič valda že veliko lulala, imela ful žejo, cuker rabla.... No, potem me je spet začel želodec bolet in so simptomi diabetisa izginili.

Ne morem si več privoščiti takšenga mučenja...res...

Terapevta imam že naslednji teden. Damjano Voglar. Je kdo slišal? Po telefonu se mi je zdela blazno simpatična...

[trzinka]

Ne poznam, ti pa vnaprej povem, da ne ozdraviš od ene terapije, ampak je za to potreben čas. Ko sami dojamemo, kaj je res in kaj se podi po naših mislih.
Jaz sem potrebovala AD, ker me je res odneslo globoko, s pomočjo psihoterapije pa sem res ponovno zaživela in še vedno se učim.

Drži se

[StellaT]

Upam, da bom tudi jaz prišla na tvoj nivo nekoč (kmalu).

Danes že cel dan jokam, ker sem se prepričala, da imam raka na požiralniku. Razmišljam o tem, kako bo z mojo družino, ko mi potrdijo, kako bo z mano... kako je grozna statistika....
Sploh ne morem verjet...

Spahuje se mi ful, želodec me je prej bolel, na koncu vratu (pri tisti kosti, ki štrli ven) me boli, ko pogoltnem...
Ne vem več....

Komaj čakam, da bom imela v četrtek terapijo...

Ne morem več tako...ne morem.

Tvoja zgodba mi daje upanje, ker si res namignila, koliko naredi psiha... res upam, da je to samo psiha...
Premlada sem, da bi umrla od raka na požiralniku

[StellaT]

Najhuje je, ker ljudje ne razumejo.

Najbolj bedno mi je slišati: če boš tako nadaljevala, si boš še kaj hudega priklicala!

MISLIM HALO!
A dejansko mislijo, da se bom zaradi tega počutila bolje? Da bom nehala panicirati?

[vesnav]

Stela,
nimaš nič na požiralniku.
Niso tako simptomi.

zaman hodiš na gastro, ampak pejt, če se boš bolje počutila.

Lp,

V.

[StellaT]

Jah pač..brala sem, da te boli hrbet lahko..in mene zaboli, ko požiram.
Spahuje se mi, želodec me občasno boli (sam nima veze s hrano.... me ne po jedi, kvečjemu se umiri po jedi, razen če jem kaj ful začinjenega).
To v hrbtu me moti...da težjhe požrem ko pride tja do hrbta...to ne razumem...

Kmalu bom 27. let stara... bom kmalu že v rizični skupini...

[trzinka]

Stella, veš kaj je meni rekla ginekologinja, ko me je spodaj vse bolelo in sem mislila, da imam raka. Rekla je, rak ne boli. In sem se tega oprijela.

Razumem, da ti gre na živce ko vsi pravijo, da si boš bolezen nakopala s strahom. Tudi meni so govorili, ampak na žalost drži, da si na koncu res prikličemo kakšno zadevo.

Verjemi, da rak na požiralniku huje izgleda. Sem videla v bolnici, ko je bila moja mami operirana.
Veš, ko nas kaj zaboli, mi paničarji preskočimo takoj iz prve v peto in pomislimo na najhujši možni scenarij. Je pa dejansko lahko še najmanj sto drugih diagnoz. Zato se moramo s terapijami naučiti prepoznati te naše napačne miselne vzorce, ki se nam podijo po glavi.

Tale strah te bo uničil, mene je. Najhuje je bilo pred pregledom kolonoskopije, sem mislila, da se mi bo zmešalo. Pa kako me je bolelo(psiha), za znoret, dobesedno. Ko sem naredila pregled in je bilo vse BP sem bila vsa srečna, ampak ne za dolgo, čez dva dni sem se ustrašila, da me bo infarkt.
Ko se rešiš enega strahu, se prikrade drugi.
ADji so me rešili največje muke in groze, s terapijo pa se pobiram. Pričela sem uživati v življenju, tako kot sem nekoč in res mi je lepo. Seveda se strahec še kdaj prikrade, pa tiste misli, nezaželjene. Z vajami in terapijo jih prepodim.

Stella, če še nisi obiskala psihiatra je res skrajni čas, da ga. Zdaj se ne spomnim, nisem šla brat nazaj ali imaš že zdravila ali ne. Premlada si, da si takole uničiš mladost in življenje.

Drži se , tudi tebi bo uspelo tako kot meni, z veliko truda in volje.

[StellaT]

Sej ravno to me skrbi. Rak ne boli, do takrat, ko je že razširjen. In to je tisto zarad česar psihiram. Da je že tako razširjen, da boli

Nisem še na zdravilih, v čet. mam psihoterapevtko.

[trzinka]

Stella, ko si že na koncu je hudo, verjemi.

Te pa čist razumem, ker sem sama popolnoma do pikice isto razmišljala. Moje mnenje je, da potrebuješ zdravila, odloči se pa sama. Psihoterapevt ti ne predpiše zdravil, ampak splošni zdravnik ali psihiater. Mene so ADji res rešili.