depresija,ki traja in traja

[a*n*a]

po dolgem času sem se odločila da napišem tudi sama svoje težave.
za depresijo se zdravim že 14
let, s krajšimi prekinitvami. pred dvemi leti sem bila na php, kjer so hoteli samo to, da ugotovim vzrok mojih težav. začela sem razlagati o možu, ki me ne razume o hčerkah ki so zelo pridne.
in tako je postal mož idini možni vzrok mojih težav. sedaj že dve leti nenehno razmišljam kaj naj storim,
mož je zelo dober, skrben vse skozi ob meni vendar zelo samotarski, ne mara družbe. nimava prijateljev ,kar jaz zelo pogrešam ne razum me da bi šla rada v družbo. svojih prijatelic pa tudi  nimam veliko. to naj bi bil vzrok za depresijo. v tem času sem ugotovila da zdravila ne pomagajo če imaš ti probleme.
prosim za kakšen komentar
LP VSEM

[Janja]

A*n*a, pozdravljena!

Najprej me zanima ali te partner omejuje pri druženju? Jaz vem, da njemu ni do druženja in v to ga ne more nihče prisiliti. Kljub temu pa me zanima ali ti on dopušča druženje z drugimi ljudmi? To se mi namreč zdi ključno.

Napisala bi ti, da sva imela tudi midva z mojim bivšim partnerjem drugačne želje glede druženja. Na začetku zveze sem bila jaz tista, ki si je želela ogromno druženja in plesanja po discotekah, njemu pa ni bilo do tega. Kasneje pa se je stvar obrnila.   Potem pa si je on želel veliko druženja, jaz pa sem potrebovala samoto. Midva sva to nekako razrešila tako, da se nisva omejevala, da sva drug drugemu pustila svobodo, vendar sva si bila pri tem zvesta. To sicer ni najlažje, je pa izvedljivo. Ni lahko biti s partnerjem, ki nekako ima drugačne želje kar se druženja tiče. Kot vidiš, sem jaz poizkusila obe plati in zato lahko razumem tebe in tvojega partnerja. Ti rabiš družbo in on potrebuje samoto in oba imata vso pravico do izpolnitve svojih želja in potreb. Kako pa bosta vidva to izpeljala, pa veš samo ti. V najslabšem primeru, bosta morala narazen, če se ne bosta mogla uskladiti, vendar ti želim, da bi vama uspelo.

A*n*a, želim ti lep preostanek dneva!

[a*n*a]

Janja hvala ti za mnenje.
pri meni mi mož ne omejuje, lahko grem po svoje, vendar mi gre to na živce.V vseh teh letih nisem naredila nič da bi imela prijatelje, držala sem se samo moža. šele po PHP sem začela razmišljati da je to moj največji problem. Kadar pa že greva kam se drži bolj zase. Drugače pa sva začela skupaj hoditi na psihoterapijo vendar samo enkrat na mesec. Tudi o ločitvi sem že razmišljala, vendar je drugo vse uredu,
tako da bi si najbrž nakopala še več problemov.
čas bo pokazal kako naprej, vendar jaz se borim sama s sabo kaj mi je storiti.
Povej kako gre tebi sedaj po ločitvi.
LP 

[Janja]

A*n*a, midva nisva bila poročena, bila sva samo skupaj. Meni gre sedaj zelo v redu, in sicer po izredno dolgem žalovanju in prebolevanju. Nisva šla narazen zaradi teh najinih različnih interesov, vendar so bili vzroki drugje.

Veš, jaz tvojega moža zelo razumem, ker tudi jaz izredno potrebujem samoto in ne predstavljam si, da bi se temu morala odpovedati zaradi partnerja. Trenutno sem samska in tako mi zelo ustreza.

Če drugače zelo dobro funkcionirata in se ujemata na vseh drugih segmentih vajinega življenja, potem jaz na tvojem mestu ne bi razmišljala o ločitvi. Ti sama poskrbi za takšno obliko družabnega življenja, ki ustreza tebi, vendar brez njega. Na tak način ne boš njega omejevala pri samoti, ki jo očitno potrebuje, in ti ne boš padala v depresijo. Tak je moj nasvet, ti pa se potem odloči tako, da bo zate in za vse vpletene najbolj prav.

Lepo se imej, mogoče pa je tvoj problem lažje rešljiv kot se ti trenutno zdi.

[Aslan]

Ana dobila sem občutek, da se počutiš "osamljena" v tvojem zakonu.
Če tako zelo zavrača družbo, verjetno tudi s teboj ne komunicira ravno kvalitetno.
In ja, od tega dejansko postaneš depresiven...SAMOTA je lahko pravi strup...
Si kdaj pomislila, da je tudi on depresiven? Umik..socialna izolacija?
In dejansko EDINA oseba, ki jo lahko spremenimo smo mi sami.

Sama sem imela izkušnjo ko sem bila preveč navezana na moža,
on mi je pomenil vse, želela sem si da bi se skupaj imela fajn, se potepala,
zabavala, plesala...in seveda imela skupne prijatelje...skupne interese...
zdelo se mi je da to lahko zgradiva, soustvarjava NAJIN svet...(17 let)

Resničnost pa je bila taka, da je njemu njegova družba (fantje, pivo, bife...alkohol)
pomenila veliko več in pozno v noč je bil z njimi...jaz pa doma z otroki...
jokala, čakala, se jezila....VSE sem poiskusila da bi ga spremenila...in še kar sem verjela v najin svet.
Sama brez njega si pa nisem želela ven hodit, niti nisem tak tip, niti nisem imela takih prijateljev.,
pa otroke imam 4 in so me rabili ob sebi...Zame je partner pomenil "sopotnik"...
Izletov, sprehodov, malih otroških norčij...itd..pa ni maral...najpogosteje je izbral raje kavč, TV in izolacijo...Bil je doma fizično, samo od njega nisem imela čustveno nič, kar je še povečevalo tesnobo, napetost...Imel me je rad, zelo rad, samo to ni dovolj za zdrav odnos.

Ko sem zbolela za panično motnjo sem se zavedla, da je vzrok v tem odnosu.
da sploh nimam svoje "socialne mreže", da se ves moj svet vrti okoli njega...in prav z njim se nisva nič pogovarjala, smejala...Jaz pa sem bolestno pogrešala dolge pogovore z njim, igrivi smeh, sproščena potepanja...en zdrav partnerski izpolnjujoč odnos. In to mi je začelo povzročat anxioznost.
Moje potrebe niso bile izpolnjene, manjkala mi je toplina, odnos partnerjev...
Vsa objokana pa tudi nisem iskala družbe prijateljev...saj sem se raje skrila med 4 stene.

Težko sem si priznala da sva popolnoma različna človeka, z različnimi pričakovanji, pogledi in vrednotami.
Še teže, da moj princ na belem konju ni to, kar sem mislila da je.
Rabila sem dolgo časa da sem uvidela realno sliko.

Zdaj sem sama.
Ustvarila sem si krog prijateljev, ki jim res lahko zaupam.
Srečna sem, umirjena, sproščena.
Anksioznost se mi pojavi le v povezavi z njim ... ker sem na tem področju še vedno čustveno ranljiva.

[Janja]

Aslan, izredno lep zapis.

In ja, od tega dejansko postaneš depresiven...SAMOTA je lahko pravi strup...

Kljub vsemu pa bi jaz podala tukaj še drugi aspekt in mojo izkušnjo.   SAMOTA je lahko res nekaj najhujšega, če si želiš druženja, pa tega zaradi kakršnihkoli razlogov ni. Če pa potrebuješ samoto in se zaradi kakršnikoli razlogov trudiš družiti, tudi ni najbolj prijetno in ravno tako lahko zapadeš zaradi tega v tesnobo. Napisala bom svojo izkušnjo. Prej sem bila relativno družabna, vendar nikoli pretirano. Že kot otrok sem poleg igre, ki jo vsak otrok potrebuje, potrebovala nekaj samote, da sem bila sama s sabo. Takrat sem večinoma brala. Drugi otroci so potrebovali manj te samote kot jaz.   V nekem obdobju mojega življenja se je ta težnja po samoti začela povečevati. Jaz sem v začetku to v sebi še malce zatirala zaradi prepričanja, da smo ljudje vendar socialna bitja. Še naprej sem se družila, vendar so me ta druženja spravljala v tesnobo. Dejansko sem šla preko sebe. S temi ljudmi, s katerimi sem se družila, ni bilo nič narobe, le jaz sem pač potrebovala več svobode. Ko sem se odločila, da je najbolje, da zaživim, tako kot si jaz želim, sem začutila olajšanje. Pa ne misli, da jaz ne maram ljudi. Ne, niti slučajno, vendar rabim ogromno maneverskega prostora okoli sebe in ogromno miru in samote. Sedaj sem v taki fazi, mogoče, da bom še kdaj v fazi druženja, ne vem. Vem samo to, da preko sebe ne bom več šla.  

A*n*a, podala sem ti svojo izkušnjo. Ti pa sama presodi, kam spada tvoj partner. Lahko je tak že po naravi, lahko pa je ta njegova samota posledica depresije, lahko tudi socialne fobije, tako kot je nakazala že Aslan. Če je druga opcija, potem se posvetujta glede zdravljenja, če pa gre za prvo opcijo, pa ne vem, če ima smisel ga spreminjati, ker bi ga s tem omejevala. Vsekakor ti želim, da najdeš pot, ki te bo vodila ven iz tvoje depresije.

[Aslan]

Ups, ja sem mislila na OSAMLJENOST...da je lahko hudo boleča.
Še najbolj če imaš nekoga, pa si ob njem osamljen.

Drugače pa SAMOTA kot taka je lahko zelo izpolnjujoča za posameznika.
Je čas ko si sam s seboj. Duhovna rast.
Tudi sama sem od nekdaj rabila samoto, več kot ostali...in še danes jo potrebujem.
Odklopim gsm...in sem sama s seboj.

[Slavka]

Kako je pa pri meni? Štirje + pes živimo v dvosobnem stanovanju, kar je med tednom čisto o.k., ko pa je vikend in vreme bolj kislo, skor hodmo drug po drugem, tečni in naveličani.  Če hočem v miru brat knjigo, najbolj, da grem na wc, pa še tam ni mira  Po tv bi vsak neki druzga gledal, tamaledva se skoz neki cukata in bockata drug druzga....tko, da tud jaz si včasih želim samote, miru. Pol to skompenziram tako, da grem sama s kužiko na sprehod, al pakakšen dan v tednu, ko gre mladina v šolo, mož v službo, jaz ostanem doma, spim, se crkljam, gledam tv, berem....kar mi paše u glavnem. Včasih sanjarim o hiši, kjer bi lahko imela svoj kotiček, včasih sanjarim o tem, da spokam in živim nekje sama in me noben ne gnjavi....ampak to so res samo sanjarjenja. Drugače pa imam rada družbo, z veseljem grem k prijateljem na obisk, al pa njih povabimo k nam (pol je šele gužva  ).
Mislim, da je biti osamljen žalostno, biti sam pa privilegij 

[a*n*a]

hvala za vaše izkušnje, dajih delite z menoj. jaz bi se še bolj izpovedala pa se ne upam, ker se bojim , da bo mož bral moje poste, ker se sama bol malo znajdem na računalniku in mi je mož pomagal da sem se lahko prijavila na forum. pozna maoje uporabniško ime.
ja res je da je osamljenost en moj glavni problem.  moj mož  gre v službo in takoj domov . ne pije ne kadi ,hobi je računalnik in televizor. ni v debresiji, ker velikokrat pove, kako je  v naši družini vse fajn in da se počudi lepo. njemu čisto paše, da sem jaz depresivna ker dam čisto mir. hodim v službo nato domov v kuhinjo, pospravljam in perem. delo opravim vse in kolikor toliko normalno funkcioniram, če ne bi imela službe pa bi doma znorelain sicer z AD in včasih tudi s kakšnim pomirjevalom. čeprav sem po tolikih letih prišla do spoznanja da ADne pomagajo nič. jemljem jih , ker se bojim da bi bilo brez njih mogoče se slabše.
se še javim ,ker  mi je sedaj kar odleglo ko se tukaj izpovedujem.
lep pozdrav vsem,ki to berete.

[Daisy]

a*n*a,  !

[Slavka]

Draga a*n*a čisto te razumem. Preden sem jaz zbolela, mi je blo vse čisto samoumevno...služba, pa domov, pa spat, pa spet služba...   Potem pa me je moja depresija + tesnoba prisilila, da sem se ustavila in začela razmišljati. Kar naenkrat sem uvidela, da mi marsikaj ni všeč (tudi v moji družini), kar me je po eni strani še bolj pahnilo v tesnobo. Počasi pa sem začela ugotavljati, da ni keč v drugih, temveč v meni. Spreminjat se moram sama, drugih ne morem (in ne smem). Početi sem začela stvari, ki me veselijo, ki mi nekaj pomenijo. Ne sekiram se več za vnaprej, ker ne vem kaj me čaka, temveč probam uživat v danem trenutku. Nikoli v življenju ni tako, da bomo z vsem 100% zadovoljni in začela sem sprejemat to resnico. Poizkušam potegnit najboljše iz najslabšega in začenjalm spet čutiti mir, ki sem ga tako pogrešala. Tudi jaz sem mislila, da bodo ADji rešili mojo stisko sami po sebi,   vendar je potrebno še marsikaj, da se premakne na bolje. Potrebna je notranja sprememba, ki jo lahko ustvariš le sama.  
Pusti moža, če mu paše čepeti doma pred tv ali računalnikom (tudi mojemu to paše), ti pa si poišči nekaj, kar bo tebe veselilo, navdalo z zadovoljstvom. Začni gledati nase in si dovoli razpreti krila. Vse dobro ti želim  

[Janja]

A*n*a!

Jaz pa v tvojem primeru vidim problem v tem, da ti pogojuješ srečo s tem, da bi skupaj z možem dosegla tisto, kar tebi manjka. Narobe. Zelo je lepo, če se partnerja dopolnjujeta in imata skupne prijatelje, celo podobne cilje in podobno. Pa vendar...   Realnost je nekaj drugega. Veliko je namreč parov, ki so si zelo različni in tudi v različnosti je nek čar, saj si ne moremo biti samo podobni. Meni se zdi bistveno, da ti srečo najdeš predvsem v SEBI in ne iščeš nekih potrditev za srečo v vajinih skupnih interesih. Se boš pa morala tudi sama potruditi in nekaj sama narediti v tej smeri. Tudi jaz sem mislila, da je sreča v tem, da sta partnerja nenehno skupaj, da celo istočasno dihata, pa vendar to ni mogoče. Dokler sem mojo srečo pogojevala s tem, da sva stalno skupaj, sem bila nesrečna. Ko sem spoznala, da me ima on rad kljub temu, da sva kdaj tudi narazen, in da počneva različne stvari, sem videla, da je lahko to še celo lepše. Vendar do tega spoznanja sem morala sama priti. Ti sama veš, kakšen je vajin odnos in ali on od tebe pričakuje, da boš ti njegov servis (kuhanje, pranje, pospravljanje in zvečer sex), ali si se ti v to vlogo SAMA POSTAVILA. Razmisli!

Lepo se imej in upam, da boš našla pot, ki vodi ven iz depresije! 

P.S. Pa še nekaj bi rada dodala: veliko je namreč posameznic, ki pa bi si neizmerno želele ravno takega partnerja, kot ga imaš ti, in sicer tiste, ki imajo partnerje, ki jih nikoli ni doma, ki posegajo po alkoholu, ki jih varajo,...    To ne pomeni, da moraš biti ti s situacijo zadovoljna, vendar delaj na tem, da se bo situacija izboljšala. Še zmeraj pa sem mnenja, da moraš iskati vzroke v sebi. Če boš odpravila depresijo, si lahko srečna s tem partnerjem, lahko pa greš tudi ven iz odnosa. Odločiti se boš pa morala sama.

[Janja]

A*n*a, prej sem bolj na hitro preletela tvoje pisanje, ker se mi je precej mudilo, ker delam zdraven še druge stvari.

jaz bi se še bolj izpovedala pa se ne upam, ker se bojim , da bo mož bral moje poste, ker se sama bol malo znajdem na računalniku in mi je mož pomagal da sem se lahko prijavila na forum. pozna maoje uporabniško ime.

ni v debresiji, ker velikokrat pove, kako je  v naši družini vse fajn in da se počudi lepo. njemu čisto paše, da sem jaz depresivna ker dam čisto mir.

Pri vsem tem pa me je zmotilo tole pisanje, kar sem izpostavila zgoraj. Ali ti sama ne znaš delati toliko z računalnikom, da bi si ustvarila nov profil?   Ali resno misliš, da je njemu čisto v redu, da imaš ti depresijo?

Če lahko pojasniš, prosim pojasni malo bolj.

[Aslan]

Tudi jest se pridrižujem Janji v tem razmišljanju.
Se mi zdi, kot da si mu ti "podrejena" in da si s tem tudi sprijaznena bila do sedaj...

[a*n*a]

Aslan, Janja in Slavka hvala zares sem vesela, da me nekdo posluša in poda svoje mnenje.
napisala bi še to ,da sem pred dvemi leti hodila psihoterapevtki na rudnik, na začetku mi je zelo pomagala da sem začela razumeti kaj je depresija, da se mi ne bo zmešalo kajti jaz sem vse skozi mislila, da se mi bo kar zmešalo. naučila sem se veliko stvari. nato pa sva prišle, do tega, da je moj problem mož.
nato jo ni zanimalo nič pozitivnega na možu samo kaj je slabo na njem,kako bi lahko živela sama, da je tudi mama zmogla,ko je ostalsa brez moža v bistvu da je loćitev najboljša rešitev. mene pa je to tako znerviralo da sem bila čisto na dnu. razmišljala sem samo o ločitvi kot da druge poti ni. misli so mi kar same butale v glavo. nato sem nehala hoditi k njej, ker če bi še hodila bi se že ločila. zato ne razumem, ko berem na forumu kako pishoterapija pomaga meni je uničila dve leti življenja.
sedaj imam nov AD dobila sem spet apetit in nekoliko volje do življenja. ko sem brala vaše poste se strinjam, da se moram sama spremeniti in zaživeti bolj po svoje.
sedaj hodiva enkrat na mesec skupaj k drugi psihoterapevtki, ki pa je čisto drugega mnenja.
da ločitev ne bo rešila mojih težav, da se moram najprej sama pobrati in šele nato razmišljati o  drugih odločitvah. zaenkrat toliko se še kaj oglasim

lep pozdrav vsem ki to berete

[Janja]

A*n*a!

naučila sem se veliko stvari. nato pa sva prišle, do tega, da je moj problem mož.
nato jo ni zanimalo nič pozitivnega na možu samo kaj je slabo na njem,kako bi lahko živela sama, da je tudi mama zmogla,ko je ostalsa brez moža v bistvu da je loćitev najboljša rešitev. mene pa je to tako znerviralo da sem bila čisto na dnu. razmišljala sem samo o ločitvi kot da druge poti ni. misli so mi kar same butale v glavo. nato sem nehala hoditi k njej, ker če bi še hodila bi se že ločila. zato ne razumem, ko berem na forumu kako pishoterapija pomaga meni je uničila dve leti življenja.

Ker smo različni in tudi naše težave imajo različne izvore, so tudi rešitve različne. Očitno ti ta psihoterapevtka pač ni ustrezala, ni bila zate. S tem ni nič narobe. Me je pa zmotilo to, da te je skoraj poskušala prisiliti v ločitev. Ona ti lahko pove svoje mnenje, lahko ti nakaže rešitev, ne more te pa v nekaj prisiliti, česar ti nočeš.

sedaj imam nov AD dobila sem spet apetit in nekoliko volje do življenja. ko sem brala vaše poste se strinjam, da se moram sama spremeniti in zaživeti bolj po svoje.
sedaj hodiva enkrat na mesec skupaj k drugi psihoterapevtki, ki pa je čisto drugega mnenja.
da ločitev ne bo rešila mojih težav, da se moram najprej sama pobrati in šele nato razmišljati o  drugih odločitvah.

To se mi zdi zelo v redu.

Kar se pa tvojega partnerja tiče pa tole: ne bom ga ne kritizirala in tudi na njegovo stran se ne bom postavljala. Jaz zmeraj rada slišim obe plati, ker se mi zdi, da le tako dobim vpogled v celotno situacijo. Dejstvo pa je, da pravilno razmišljaš, ko se zavedaš, da moraš sebe spremeniti. Če ne boš spremenila sebe, boš nepravilne vzorce prenesla v novo zvezo (v primeru, da se odločiš, da sedanjega partnerja zapustiš) in s tem ne boš rešila nič. Če pa spremeniš sebe, še zmeraj lahko greš iz zveze, če se tako odločiš. Lahko pa boš s spremembo sebe tudi vplivala na kvaliteto sedanjega odnosa s partnerjem. Boš videla.

Oglasi se še kaj.

[Gigli]

A*n*a.. . Želim ti, da čimprej najdeš pot ven iz objema depresije.

Drugače pa je Janja krasno napisala glede tega, da moraš začeti stvari spreminjati v SEBI in ne v drugih. Jaz sem delala isto napako, ko sem od prejšnjega fanta pričakovala, da me bo osrečil, ko sedaj dobro vem, da jo moram najprej najti v SEBI.

Vse dobro.

gigli

[a*n*a]

JANJA IN GIGLI HVALA!
Mislim, da imata prav, samo kako, če me ne veseli skoraj nič. no ja da ne bom samo tarnala sedaj mi je
kar boljš. Ko pa imaš največjo krizo pa se oprimeš vsake besede in nasveta.

lp

[a*n*a]

pozdravljeni!
prazniki so mene pa tišči v prsih da me bo kar razneslo.
Vse vem o depresiji zdravilih o  mojih vzrokih a ne najdem poti iz tega.
Spet sem brala vaše odgovore na moj post, sami dobri nasveti.
še to bi povedala, da mož ni v depresiji vendar je tak po karakterju. Dokler sva gradila hišo ,ker je mož veliko selal sam, sva imela iste cilje je bilo uredu. ko pa  so de dela malo umirila ostaloje več časa za druge stvari jaz po v depresijo. Vendar sem se odločila da v zakonu vstrajam, ko sem brala vaše poste
sem ugotovila da najbrž tudi z drugim moškim ne bi bila srečna.
Skušam , trudim se moža sprejeti takšnega kot je . zdaj sem dve leti samo tuhtala zdaj je pa napočil čas, da začnem delati na sebi  in upam da, mi bo nekoč mogoče bom rabila več let tudi uspelo
lp
ASLAN SLAVKA JANJA ČUDOVITE OSEBE STE HVALA

[Slavka]

A*n*a  najprej hvala za tvoje besede. Mislim, da si izbrala pravi način za spopad s težavami....delo na sebi. Vsekakor ne moremo spremeniti druge in to tudi ni prav, sebe pa lahko in tudi to ni tako lahko, kot bi kdo mislil. Kar nekaj dela je potrebnega, vendar so potem tudi rezultati toliko trajnejši. Saj ne bo trajalo leta, da boš bolje...gotovo boš kmalu začutila spremembo v sebi. Kot prvo se začni ukvarjati z nečim, kar ti daje zadovoljstvo...lahko je to šport, ročno delo, glasba....lahko se tudi vpišeš v kakšen študij in nadgradiš znanje...mnogo je poti, ki nas bogatijo in v nas prebujajo samozaupanje.
Potem bo tudi odnos z možem lepši, ko boš sama zadovoljna.    Torej kar pogumno na pot samospoznavanja