To nisem jaz

[soncni_petko]

Lepo pozdravljeni, dobri ljudje.

Kje naj začnem svojo zgodbo? Saj mi verjetno verjamete, da je težko začet; ker so se težave začele analogno, ne pa digitalno. To ne pomeni nič drugega, da se nisem kar naenkrat zbudil v takšnem stanju kot sem sedaj, ampak se je to vleklo. In me privleklo do sem, kjer sem sedaj. Star sem 25 let in sem čustvena in telesna razvalina. Dobesedno...počutim se ne kot na začetku mojega življenja, ampak kot da sem star 90 - in kot da  jutri zapuščam ta svet, iztrošen, izmozgan.

Res ne vem, kje bi začel, ljudje. Moje celo življenje je prežeto s strahom...če dobro pomislim, ma ni bilo ene stvari ki je ne bi naredil v strahu...za svoje življenje, zdravje, ali pa enostavno v strahu, kaj bodo drugi rekli (naprej starši, potem vrstniki, potem učitelji,...)

Osnovna šola še kolikor tolikor ok. Srednja šola se je pa že začelo...prvič od doma, močno čustvo domotožja; prvič vse sam...sam v šolo...sam se spoprijet s tistimi grdeži ki te zajebavajo ko greš iz šole,...strah pred slabimi ocenami - relacija do staršev (spet se nisi učil,ne?). Strah strah strah...

Faks...žurke in vse kar spada zraven...strah pred tem, ali dobro izgledam...ali nisem čuden ko žuram? Faks...spet smo pri ocenah...

In ta faks se vleče še sedaj...odpor do knjig, nezmožnost koncentracije...

Sedaj se je pa začelo še nekaj drugega...izgledam kot zombi, nimam več veselja, nimam več interesa do ničesar, vse kar rad delam je postelja pa laptop v naročju,...imel sem en primer pred časom, ko sem si odkril na testisih zatrdlino. In, seveda, kot je to moja navada, google in vtipkam to, vrže ven Rak na modih. Če verjamete ali ne, jaz sem v roku enega dneva dobil vse simptome raka na modih. Grem na ultrazvok, me presvetijo, nič. Pomirjen eno uro, potem dalje. RAK RAK RAK RAK RAK RAK RAK RAK RAK RAK, UMRL BOŠ KROTA, UMRL BOŠ, MRTEV SI, ZOMBI, NE DELAJ NEKIH PLANOV, MRTEV SI. Drugi ultrazvok, še bolj temeljit. NIČ! In ta "deathwish" še do danes ni izginila...še vedno mam strah pred smrtjo, ko me nekje nekaj zaboli, takoj pomislim na najhujše, imam probleme s prebavo, spomin imam kot švicarski sir, koncetntracija na nuli, boli me celo telo, izgledam kot kup mesa. Počutim se kot privesek družbe, nezmožen opravljati vsakdanja opravila, živim samo še...ker pač ne neham dihat. Da se ne pogovarjamo o spolnosti kjer je strah prisoten v obliki "nisi dovolj dober zanjo, pazi kako boš kaj delal, saj je ne boš zadovoljil, zguba,..." in seveda brzinska ejakulacija...Bil sem pri dežurnem zdravniku in me je poslal k psihiatru z napotnico "nevroza", ki ga imam naslednji teden.

Ampak to kar se z mano dogaja, to ni za nikamor...ujetnik svojega telesa, svojih pekočih, zbadajočih bolečin (kot da bi me kdo potisnil v kislino), alergij, svojih uničujočih misli...svojega pekla, ki ga ustvarja moja glava. Na zunaj vse tiho, znotraj pa pravi pekel. Ne počutim se dobro v svoji koži, doživljam pravo kalvarijo...in komaj komaj izdavljam...naj mi nekdo prosim pomaga.

LP vsem

[Arwen]

pozdravljen... eeeeeeee ...ma pa ni šans, da te imenujem kup mesa, tolk da veš  ; ker si en prijeten fant in ker je danes petek, te bom jaz klicala Petko! torej, Petko  - dobrodošel med nami  in res je - to nisi ti, to je bolezen, ki govori iz tebe.

jap, poznam zadevo, vem, kako je to

To ne pomeni nič drugega, da se nisem kar naenkrat zbudil v takšnem stanju kot sem sedaj, ampak se je to vleklo. In me privleklo do sem, kjer sem sedaj...
.... Moje celo življenje je prežeto s strahom...če dobro pomislim, ma ni bilo ene stvari ki je ne bi naredil v strahu...za svoje življenje, zdravje, ali pa enostavno v strahu, kaj bodo drugi rekli (naprej starši, potem vrstniki, potem učitelji,...)

.... Srednja šola se je pa že začelo...prvič od doma, močno čustvo domotožja; prvič vse sam...sam v šolo...sam se spoprijet s tistimi grdeži ki te zajebavajo ko greš iz šole,...strah pred slabimi ocenami - relacija do staršev (spet se nisi učil,ne?). Strah strah strah...

..strah pred tem, ali dobro izgledam...

Ampak to kar se z mano dogaja, to ni za nikamor...ujetnik svojega telesa, svojih pekočih, zbadajočih bolečin (kot da bi me kdo potisnil v kislino), alergij, svojih uničujočih misli...svojega pekla, ki ga ustvarja moja glava. Na zunaj vse tiho, znotraj pa pravi pekel. Ne počutim se dobro v svoji koži, doživljam pravo kalvarijo..

se kar najdem v teh opisih.... in vem, kako boli; če malo prelistaš forum, najdeš kup informacij, nasvetov, osebnih izkušenj... Najprej pa obvezno obisk strokovne osebe (pa ti ni zdravnik nič dal, nobenega zdravila?  - ker meni ga je takoj že on predpisal) in potem sledi samoterapija, sprememba misli, vzorcev, delo na sebi. V branje pripoorčam knjigo Depresija za telebane http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558&Itemid=2 v sklopu društva delujejo skupine za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66 naslednjo soboto se nam lahko pridružiš na novoletnem srečanju (prijava je možna še danes) http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4662.0.html ...

Objem 

[soncni_petko]

Najlepša hvala za odgovor, 12.ega pa žal ne morem med vas, ker sem v tujini. Hvala za povabilo, vidimo se sigurno kdaj drugič!

P.S.: sem omenil, da so ravno jutra najhujša? Ko mi ni in ni za vstat, ker se bojim, da ne bi česar naredil narobe, ker se bojim novega dne, ki bo isti kot že ničkoliko dni poprej, ker je tako fajn v postelji, ker (še) nič ne boli, v mislih pa si že predstavljam, kje me čaka ta kislinska bolečina in strahovi? Najboljše se opišem, če povem, da se počutim kot, da bi bil zaprt v krsti ki ima na notranji strani špice, ki se zarivajo vame. In VEM, da se bo vse tako kot mora bit takrat, ko bom to krsto odprl in zlezel z nje.

LP,
Petko

[Slavka]

Petko, tudi jaz sem bila tam....jutra so bila najhujša, tesnoba, slabost, bolečina....pa doooolg dan, ki sem ga morala preživet...vendar evo me...tukaj sem, boljše mi je, dobila bitko, za vojno nisem še prepričana. 
Naslednji teden boš pri psihiatru dobil ustrezno pomoč. Verjetno tudi brez antidepresivov ne bo šlo, pa počasi boš moral spreminjati svoje zakoreninjene misli, se začeti ceniti in pomagati svoji samozavesti, da se okrepi.

Želim ti vse dobro 

[soncni_petko]

No, saj sem v prvem postu napisal "Pozdravljeni, dobri ljudje". Ker se mi vedno bolj zdi, da mora človek skozi določeno kalvarijo, da ve cenit sebe, svoje telo, svojo dušo in ZADIHAT s polnimi pljuči ter začet živet za to, za kar smo bili ustvarjeni.

Velik HVALA!

[Arwen]

P.S.: sem omenil, da so ravno jutra najhujša? Ko mi ni in ni za vstat, ker se bojim, da ne bi česar naredil narobe, ker se bojim novega dne, ki bo isti kot že ničkoliko dni poprej, ker je tako fajn v postelji, ker (še) nič ne boli, v mislih pa si že predstavljam, kje me čaka ta kislinska bolečina in strahovi? Najboljše se

o, Petko, poznam, poznam  še predobro poznam ; če je kaj v tolažbo - zadeva je ozdravljiva  in dejansko je tako, kot praviš

da mora človek skozi določeno kalvarijo, da ve cenit sebe, svoje telo, svojo dušo in ZADIHAT s polnimi pljuči ter začet živet za to, za kar smo bili ustvarjeni.

Jaz osebno šele sedaj res živim.


p.s.
sedaj pa klikni na svoj profil, pa nastavitve računa ter popravi uporabniško ime, noooooo ; sicer je Petko že zaseden (sem šla gledat), pa še kaj zraven dodaj, recimo sončni Petko al pa kaj podobnega 

Objem 

[soncni_petko]

Coprnica, samo zate.

[Arwen]

  

[soncni_petko]

Zdaj bom pač tako pisal, ko se bom spomnil insertov iz življenja...no in prvi taki je, da sem vedno v življenju videl stvari drugače kot vrstniki...vedno sem bil pozoren na podrobnosti...mini mini...vedno vse delal do perfekcije...skrajno popiiiii če sem videl da se nekdo ne trudi dovolj. Že kot mali prdec sem bil strog do sebe, ampak sem bil tudi dosti krat len....in to je preskakovalo v meni...vedel sem da bi lahko/moral boljše, ampak sem bil len - in nisem. In ta sfižena perfekcija me je sicer doooosti stvari naučila v življenju, je pa pustila tudi nekaj nedobrega. Stanje v katerem sem sedaj...

Je pa še nekaj..tudi dosti prijateljev in ljudi, ki jih poznam mi je že reklo, da se ne cenim dovolj...

Pa preden se je to stanje manifestiralo v taki obliki kot se sedaj, sem bil optimističen, veder, nasmejan, ... v glavnem tak, kot hočem bit spet nazaj.

Vsem sem pomagal, pošten, odkrit, organsko nezmožen hudobije (če pa že, me je pa grizlo, da je joj). Sebe pa sem vedno potiskal nekam...bom že poskrbel zase...pa nisem.

[Arwen]

..vedno sem bil pozoren na podrobnosti...mini mini...vedno vse delal do perfekcije...skrajno popiiiii če sem videl da se nekdo ne trudi dovolj. Že kot mali prdec sem bil strog do sebe,

ž

ker?

[soncni_petko]

Če bi ti jaz to vedel zdaj odgovorit... ...ker moram biti boljši od drugih, ker moram biti boljši od SEBE! Ne vem!

[soncni_petko]

joj...kako sem lahko pozabil...imam LEDENO mrzle roke in noge...kot da bi mel led okoli njih zavit...in da mi cvili v ušesih tak, kot da bi gledal televizijo brez programa...tisti sneg? jao...

[trzinka]

Petko
Sem dala tudi vse skozi in ja, kot bi se našla v tvoji zgodbi.
Jutra so bila tudi pri meni najhujša, še vedno občasno občutim tesnobo, čeprav so me zdravila potegnila iz najhujšega, psihoterapije pa še vedno obiskujem in mi pomagajo.

Drži se in si poišči ustrezno pomoč

[soncni_petko]

Ko bo pri meni spet vsaj dober približek tistega pravega JAZ...častim celotnemu forumu rundo...pa me en klinc briga koliko nas je prijavljenih. Koliko se bo odzvalo mojemu povabilu, toliko dobite od mene rundo.

Držite me za besedo!

[zala]

Petko,
prav veliko se nas najde v tvojih besedah, kot vidiš. Sama imam težave s hrbtenico, in ko me le najčkeno zaštiha, se že vidim v postelji, čeprav ni vedno tako... Dopovedovanje  drugi smeri pa je sila težavna naloga, ko misli kar same sugerirajo tisto, kar nas spravlja v pesimizem, stah in fizično še slabše stanje.
Glede tvoje zatrdline pa tako: moj pokojni partner jih ne imel na enakem mestu kar nekaj... leta in leta... pa ni bilo prav nič narobe. Sama imam ciste v dojkah, vsako leto sem na punkciji.. pa vendar NI RAK. Imam smrtni strah pred rakom, saj je moja mama leto dni umirala na obroke v nečloveških mukah zaradi raka na dojkah... zdaj si sama pravim, da se to meni preprosto NE BO zgodilo in da jaz NE BOM umrla za rakom. Saj ni vsaka zatrdlina rak... (mater sem pametna zdaj zate... a vedi, tudi sama občasno zaradi enakih težav trpim muke!!).
Vsekakor se boš na nek način MORAL rešiti perfekcionizma, ker ti zagreni življenje do onemoglosti... tudi to je trening. le zakaj ti ne bi smel biti NEPOPOLN....to je sicer težko dojeti, ko si celo življenje dopoveduješ, da moraš narediti vse brezhibno... a počasi gre. Uspeš postat celo "šlampast"...
Saj se kar naprej proti nečemu borimo; dobro je že, ko to prepoznamo in vemo, proti čemu teče ta boj.
Morda bi se res pogovoril s strokovnjakom, prav gotovo ti ne bo škodilo....

Pa.. ne vabi nas na rundo... nas je zelooooo veliko tebi podobnih...... 

drži se in piši.

Vse dobro!

[trzinka]

Joj, Zala, jaz sem ista. Mama je bila lani operirana za rakom na črevesju. Isti strahovi, iste misli. Ob vsaki malenkosti prešaltajo misli na tisto najbolj grozno, najhujše.
Vaja dela mojstra, zmagali bomo

[soncni_petko]

Se mi tak na hipe posveti, da sem sam sebi psihiater...in ugotovim, da sem poln čustvene navlake, nekih strogo vkoreninjenih načel, vodil, morale; priučeni vzorci vedenja pa mi itak ne štimajo, ker se zaradi njih meni zelo tuje obnašam. Pa tako pridem do zaključka, da so vse te stvari, kot en nož v meni...in vse kar je treba naredit, je ta nož potegnit iz mene...samo to...

[trzinka]

Petko, KVT (kognitivno vedenjska terapija) ti bo pomagala razčistiti z mislimi...

[Arwen]

ker?

Če bi ti jaz to vedel zdaj odgovorit..

  pa saj veš; si že podal odgovor

...in ugotovim, da sem poln čustvene navlake, nekih strogo vkoreninjenih načel, vodil, morale;

in to je to 

..in da mi cvili v ušesih tak, kot da bi gledal televizijo brez programa...tisti sneg? jao...

žal mi je tudi to poznano

[soncni_petko]

ŠE KO JEM ME JE STRAH in sem napet ko struna. Potem, ko pa zaužito hrano začnem prebavljat me pa vse boli. Kot da se še hrane bojim.