okm...

[vane]

Pozdravljeni.

Sem nova na tem forumu in nevem točno kako se lotiti zadeve. Vse, kar sem napisala je bilo ubistvu namenjeno kot zasebno sporočilo, vendar imam res slabe dni in bi zelo potrebovala kakršno koli lepo in spodbudno besedo...  Večkrat sem že prebirala ta forum in ugotovila, da imam zelo podobne težave, kot jih ima smotka. Tudi mene je obupno strah umazanije in okužbe. Vse skupaj se je začelo že v osnovni šoli (zdaj imam 19 let), vendar takrat še ne v tako hudi obliki. Predvsem sem se takrat soočala z vsiljivimi mislimi, strah me je bilo da bi se okužila, da sem se že okužila, ponoči sem sanjala o tem in zaradi tega naslednji dan nisem ne jedla, ne pila, niti se preveč premikala, na poslelji še nekaj časa nisem več spala, oblek, ki sem jih imela oblečene takrat nisem več nosila, četudi so bile oprane. V osnovni šoli sem sem imela tudi rituale povezane s 3 in 5, vse sem morala toliko krat naredit, eno obdobje 3x, drugo obdobje 5x. Začelo se je tudi s ponavljanjem točno določenih besed, da sem se sama sebi zdela dovolj "čista". V srednji šoli se je poslabšalo, vendar sem nekako uspela čimbolj potlačevati vso stvar in ne misliti na to, skrivati pred drugimi in poskušala odmisliti. Vendar kot tudi sami dobro veste, se teh stvari ne da kar tako odmisliti... Zdaj je že nekaj mesecev stanje zelo slabo in gre na slabše. Bojim se stopiti vn iz sobe, strah me je čisto vsake umazanije, umivam se večkrat na dan in dokler nisem popolnoma čista (stuširana z umitimi lasmi v čistih oblekah, ki me nikoli prej niso motile) npr v čisti postelji in se s tam ne premaknem več. Po svetu hodim kot bi bila odsotna in "trda", premikam se previdno, gledam kam stopim, kje sedim. Tudi jaz imam grozne probleme z dotikanjem tal, nujno rabim potrditve, da nisem npr z roko taknila tal(čeprav je to popolnoma nemogoče) in včasih mi niti potrditve niso dovolj. Imam tako banalne misli, da me je strah same sebe in se sprašujem, če to sploh ni okm in je to kaj drugega, kaj če se mi je popolnoma zmešalo?? Npr. imam občutek, da imam nekaj na laseh (zapiha veter ali kaj takega, mogoče si celo sama u mislih ustvarim to podobo) in že se začnejo popolnoma fikcijski scenariji o tem, da je mogoče takrat kdo plunil pa je to nekako priletelo do mene in se s tem lahko okužim. Nemogoče, vem, ampak hkrati ne. Teh scenarijev je toliko, da že točno vem, v kakšni situaciji se bo kateri pojavil. Tudi če vem, da ni možno, da bi se dotaknila česa, kar bi meni bilo sumljivo, je dovolj samo, da vidim to in vse ostalo steče samo. Problematično je postalo tudi hoditi na wc...lulam 3x na dan in se zelo trudim zadrževati urin, ker si ne upam hoditi na wc npr. na faxu. Težko je tudi v domu, kjer sem zdaj, ker imamo skupni wc. Največkrat se po lulanju kar umijem, ali pa porabim za to zelo veliko časa, ker se zelo trudim, da bi bilo vse ok, da se ne bi česa dotaknila...
Zdaj hodim na fax in se res trudim, ker bi rada nekaj naredila iz sebe. Ta prekleta okm mi pa vse tako otežuje, da res ne vem kaj mi je tega treba. Toliko časa zapravim za to in predvsem toliko energije, joka, razburjenosti in obupanosti, da me zjutraj mineva želja, da bi sploh ustala... Samo učila bi se rada normalno in delala stvari za fax, želja, ki bi marsikomu zvenela banalno... Rada bi šla svobodno in dobre volje na sprehod, brez tistega tesnobnega občutka, zaradi katerega sploh ne maram več hodit ven, razen če ni nujno, torej samo za fax. Ali res preveč prosim, če bi rada samo zadihala mirno in zadovoljno, čisto?
Naslednji teden sem zmenjena za pregled pri kliničnem psihologu...nisem mogla več in sem si poizkušala najti pomoč. Postaja me malo strah, ker ne vem kako naj o tem govorim, niti tukaj si ne upam vsega napisati. Strah me je besed, niti sama si jih ne upam izgovoriti, nočem jih brati, niti slišati, čeprav vem, da nimajo nobene moči nad mano.

Zelo bi vam bila hvaležna za kakšen nasvet, upam da se nisem preveč razpisala, preprosto navrgla sem vse, kar mi trenutno roji po glavi. Vseh teh stvari nisem še nikomur nikoli zaupala, moj fant ve le za to, da sumim na okm in da me določene stvari motijo, ne upam pa si mu povedati vsega...

Hvala vam že v naprej za kakršno koli spodbudno besedo...

[Janja]

Vane, pozdravljena!

Kako zelo te razumem, ker tudi jaz poznam nekatere stvari, ki si jih opisala. Mislim, da brez strokovne pomoči ne bo šlo, ker se zadeva samo še stopnjuje in je vedno huje.

Naslednji teden sem zmenjena za pregled pri kliničnem psihologu...nisem mogla več in sem si poizkušala najti pomoč. Postaja me malo strah, ker ne vem kako naj o tem govorim, niti tukaj si ne upam vsega napisati. Strah me je besed, niti sama si jih ne upam izgovoriti, nočem jih brati, niti slišati, čeprav vem, da nimajo nobene moči nad mano.

Jaz mislim, da je najbolje, da si z njim čisto iskrena, ker le na tak način ti bo lahko pomagal.


Upam, da ti bo uspelo. Že naprej pa te opozarjam, da procesi zdravljenja lahko trajajo dalj časa kot si mi želimo. To sem ti napisala, da ne boš razočarana, če ne bo hitrih rezultatov, čeprav ti jih jaz želim.

[himiko]

Tudi jaz Vane 

Le pogumno, z zaupanjem!

Himiko

[vane]

 Janja in himiko, hvala 

Zmenjena sem v torek, upam da bo šlo, če ne drugega, upam da bom zvedela kje sem in kako se spoprijet s to neprijetno zadevo...

Sem pa prav boljše volje, ker sta mi odgovorili neverjetno, kakšna so ta nihanja razpoloženja, človek bi rekel, da imam pms 24 ur na dan, 7 dni v tednu... Momenti, ko se počutim, da bo vse ok in večina časa, ko se mi sesuva svet pod nogami in zraven volja do življenja.
Kot pravi Kreslin: "Včasih, redkokdaj se fino ti zdi, da si živ, da te nič ne boli, da je najlepši žarek, ki tebe zbudi, ko ga odgrneš z oči..." Joj, res upam da se ta jutra vrnejo, da bom lahko vstala z nasmehom in veseljem šla v nov dan, brez strahu, da se bo vse obrnilo ob prvi stvari, ki me bo zmotila in mi nabijala v glavi, dokler se ne umijem...
Želim tudi vama taka jutra, tista, ki bodo odvisna od nas samih in ne teh prekletih misli, ki se jih ne da kar tako znebit.
Kako pa je z vama zdaj? Nekaj sem že brala, ne vem pa kako vama gre in kako poteka pri vaju ta zoprna zadeva...

Hvala še enkrat, take malenkosti polepšajo dni 

[himiko]

Hvala Vane,

vse bo oki!, Drzim pesti, poroci, kako ti bo slo v torek.

Nihanja se bodo pa tudi umirila , soncna jutra pa vrnila!

Vane, hvala ti, ker se zanimas zame  Jaz sem ze nekaj casa cisto Ok (ce pa pridejo odstopanja, pa ta niso vec radikalna)  - torej se da!

Drzi se 

Himiko

[vane]

Bom poročala

Sicer sem pa spet imela pokvarjeno jutro, čaka me pa še cel dan Neverjetno res...še petki, ko se res trudim, da bi šlo vse ok, da grem čista domov z Ljubljane na Primorsko...ponavadi je ko se trudim še slabše, ker sem toliko bolj skoncentrirana na vse, kar me moti in na to, da bi vse nardila tako kot je treba, da bo čisto in "v redu".

Je pa prav lepo slišat, da si ok, Himiko Jaz si nekako ne predstavljam več, kakšen je bil občutek sproščenosti kje zunaj, med ljudmi... Upam pa, da bo kmalu boljše, da ne bojo rezultati na faxu zaradi tega slabši, ker če mi ta okm še to uniči, bom pa res razočarana...

A misliš, da mi bo zdravnik predpisal kakšne tablete ali bo predlagal samo kakšno vedenjsko terapijo?

Hvala

[Janja]

Vane, upam, da je bil potem dan boljši, kljub temu, da se ni najbolje začel.   Tudi moje korenine so s Primorske.

Želim ti lep vikend in oglasi se še kaj!

[vane]

Wiiu Primorskaa  S katerega konca pa?

Dan se učeraj kar ni hotel izboljšati... :/ Najbrž je pripomogla tudi utrujenost in razdražljivost od celega tedna. Upam da bo naslednji bolj optimistično naravnan...

Tudi tebi lep vikend bom poročala kako bo šlo v torek, drži pesti.

 

[himiko]

Hej Vane,

z utrujenostjo se zal premosorazmerno slabsajo tudi simptomi - saj taksna je moja izkusnja. Zato se poskusaj med vikendom sproscati, odpociti.

Sproscenost bo prisla, vedno pride 

Glede terapije si ne bi upala nic napovedovat, a verjamem, de bosta s psihologom nasla pravo resitev!

Drzi se in pisi se 

Himiko

[Onix]

Hey Vane  .

Žal mi je, da se slabo počutiš . Glede OKMja je tako, sestavljen je iz obsesij in kompulzij. V tvojem primeru je obsesija strah pred umazanijo, kompulzija pa to, da se kar naprej umivaš. Tukaj je treba terapijo tako zastaviti, da se postopoma izpostavljaš in ne popustiš tesnobi. To obliko OKMja se da fino zdravit, tko da ne skrbi, tud zate bo posijalo sonce! Najbolje pri tem pomaga kognitivno vedenjska terapija, ki pa bi v tvojem primeru zgledala tako, da bi probala na stvari gledati realno, tosepravi, da noben človek ne more biti vedno čist in da je to čisto OK, če se ne umivaš skos in skos. Izpostavlanje bbi pa zgledalo tako, da si naprimer "umažeš" roke in si jih ne umiješ 20 minut. In potem stopnjuješ izpostavljanja.

http://www.ocduk.org/video/FourSteps/index.htm poglej si ta video...

Ta video je predstavitev 4ih korakov, ki so zelo dobri in so pokazali veliko rezultatov pri zdravljenju OKM. Razvil jih je eden od vodilnih strokovnjakov dr. Jeffrey Schwartz in ti res priporočam, da pozorno pogledaš ta video. Meni so ti štirje koraki grozno pomagali in upam da bodo tudi tebi.

Če te karkoli zanima mi vedno lahko pošlješ osebno sporočilo .

Želim ti, da se ti bo stanje čimprej izboljšalo! Drži se 

[vane]

Himiko,

sproščenost je moja največja želja, če to dosežem, da bom sproščena in umirjena, ni več ovir Do takrat pa...lahko samo upam da se čimprej izboljša...
Čez vikend se kaj dosti nisem spočila, sem pa boljše zaenkrat. Od kar sem tukaj na forumu, mi je veliko lažje govoriti o tej zadevi, tudi fantu dosti več povem in on je neverjeten...kaj vse naredi, da bi me čimmanj stvari motilo in koliko krat posluša moje jokanje...ne vem komu naj se zahvalim, da sem si zaslužila kaj takega...brez njega bi me v Ljubljani bilo kar konec najbrž, sama ne bi zmogla, še glede na to, da se karseda izogibam zunanjosti in sem večinoma kar v sobi, razen ko se odpravim na fax... Ta teden je bilo še na faxu tako-tako, niso bili dobri dnevi... :/

Hvala za vzpodbudne besede, upam da si tudi ti ok  

Onix: "To obliko OKMja se da fino zdravit, tko da ne skrbi, tud zate bo posijalo sonce!" (ja, ne znam citirat, mi ni ratalo )

Onix, hvala Sem pogledala tisti video že večkrat In bom probala tudi to stvar, karkoli, samo da bo bolje! Res neverjetno, kako si lahko popolnoma logično razložim, da nisem taknila stvari, ki me moti, pa se kar ne morem otresti te misli, ne gre in ne gre, kar tam je in ne gre ven iz glave :S
Groza to umivanje...dobro da obstajajo kreme, že tako imam suho kožo, s tem je pa še slabše...še zaradi lasišča, me na momente že vse tako srbi, ker se preveč umivam, da je joj :/

Kako si pa ti? Sem brala, da hodiš na maturitetni tečaj, kako ti gre?

Hvala 

[Janja]

Vane!

Danes imaš psihologa, a ne? Bom držala pesti zate. Če se ti bo zdelo primerno, pa napiši do kakšnih zaključkov sta prišla. Če nočeš pisati na javni forum, mi lahko pišeš tudi na ZS.

Wiiu Primorskaa  S katerega konca pa?

Gre bolj za "hribovsko" Primorsko , in sicer moje korenine so s Predmeje nad Ajdovščino. Tam smo živeli približno 7 let pri stari mami dokler se nismo preselili v Ljubljano. Sedaj je tam stara mama in večinoma tudi mama. Lepi kraji, problem pa je pozimi, ko je včasih težko priti do hiše zaradi snega. Zadnja leta je že bolje, ko si domačini sami plužijo.

Oglasi se kaj!

[zala]

Vane,
morda ali verjetno bom vprašala neumno (za vse tiste, ki te zadeve poznate), vendar me zanima:
(veliko se ukvarjaš z okužbami, umivanjem, čistočo....) Kakšne okužbe se najbolj bojiš (konkretno)?
In kaj se bo po tvoje zgodilo, če se resnično s čemerkoli okužiš??
Sama imam sicer drugačne težave, pa vendar si pomagam tudi s temi vprašanji...

Vse dobro!