Črna luknja

[mamchy]

Pozdravljeni!

Sploh ne vem kje naj začnem,... Znašla sem se na dnu črne luknje, kjer pa ne vidim več niti kančka svetlobe. Trenutno sem na bolniški (ponavljajoča se depresija), začela sem z jemanjem AD-jev (Asentra), vendar imajo ta zdravila zapozneli učinek, tako da je moje stanje še vedno akutno.

Mislim, da so se moje težave začele kopičiti že kar nekaj časa nazaj, vendar si tega nisem hotela nikoli priznati. Vedno sem želela biti močna, neomajna, vsakomur na razpolago, razdajala sem se brezmejno,... Res je, marsikaj hudega sem pretrpela v teh nekaj letih, npr.: ločitev, selitev, pri mlajši hčeri posilstvo, nato selitev starejše hčere, pa poskusi samomora pri mlajši (2x), posledično izguba službe, ker ni bilo razumevanja s strani delodajalca, v letošnjem letu še tretji poskus samomora pri mlajši. Bila je mesec dni na KOMZ-u, kjer se je resnično pobrala, si opomogla in zdaj optimistično gleda v svet. Vsa pohvala zdravnikom, terapevtom in ostalemu osebju na tem oddelku (EAP).

Jaz pa, po vsem tem, zdaj,...kolaps!! Ne znajdem se več, občutki tesnobe so tako močni, da včasih padem v jok, brez posebnega vzroka, ne vidim več smisla v ničemer, sem popolnoma brez volje, v službi sem naredila "sceno", ker sem imela občutek ogroženosti, tresem se, glavoboli, bolečine v želodcu, s težavo opravljem vsakodnevne obveznosti, izgubila sem občutek zase, težko se mi je urediti (frizura, make-up), skratka... obupana sem.

Ne vem, želela sem to deliti z vami, čeprav sem najbrž pisala bolj zmedeno. Naslednji torek sem naročena tudi pri psihiatrinji, ker si tako ne želim več živeti in upam, da mi bo pomagala pri reševanju moje "depre".

Hvala, ker ste me brali in vse lepo vam želim.
Mamchy

[Slavka]

Pozdravljena mamchy  Ob vseh življenskih preizkušnjah, ki si jih morala prestati, ni čudno, da si v takem stanju. Kot si že sama ugotovila, tako ne gre več naprej in prav je, da si poiskala pomoč. Ko prime Asentra (tudi jaz jo jem) bo že bolje, pa tudi psihoterapija ti bo pomagala na noge. Večino časa si skrbela za druge, zato sedaj poskrbi zase!  Vsekakor ti želim vse dobro 

[trzinka]

Toplo pozdravljena

Mi je vse besede iz ust že Slavka prevzela. Tako kot je dejala, ni sploh čudno, da si pregorela. Ob tako težkih življenjskih izkušnjah in borbah, sta se ti telo in duša uprla.
Še nekaj časa ti bo težko, dokler ADji ne primejo. Zmogla boš, ker si močna oseba.
Tvoji najmlajši hčeri pa želim tudi lepše življenje in naj bo pogumna in ponosna, ker se je pobrala iz te neznosne črne luknje.
Še so svetli trenutki in še vedno je življenje lepo

[mina]

 

Znašla sem se na dnu črne luknje, kjer pa ne vidim več niti kančka svetlobe.

Ko prideš do te točke, je samo še pot....NAVZGOR.
Po vseh bolečih izkušnjah, ki si jih preživljala, ni sploh čudno, da te je "vrglo". Korajžno. Stvari so se začele počasi urejati. In se bodo še naprej. Glavno, da je hčerka sedaj v redu, zato se lahko mirne duše malo bolj posvetiš sebi. Najprej psihiater, potem zdravila, ki ti bodo pomagala ponovno zaživeti. Predvsem pa zjutraj - pred ogledalo in make-up, pa lepo se preobleč. Tudi če si doma!
Sama se tega držim že vrsto let. In tudi, če sem dol (trenutno sem res), me vsaj iz ogledala gleda ena lepa podoba. To je pa že nekaj, kajne?
Srečno, draga Mamchy, pa tu gor se nam redno javljaj, da smo na tekočem, kako napreduješ....

[mamchy]

Najlepša hvala za tople in vzpodbudne besede, ki tako prijajo izčrpani in žalostni duši. Vem, da se moram potruditi in si tega tudi želim, vsak dan sproti bom morala živeti, se bodriti (s pomočjo najbližjih, seveda), se pa zavedam da pot ne bo lahka. Lažje mi je, ko vem, da se lahko zatečem tudi k vam, ko postane prehudo.

Hvala še enkrat
Mamchy

[Arwen]

Mamchy 

Lažje mi je, ko vem, da se lahko zatečem tudi k vam, ko postane prehudo. 

to pa vedno 

[jola]

Mamchy....res pretresljiva zgodba in ni čudno, da si padla v takšno stanje. Veliko lažje ti bo, ko o teh stvareh spregovoriš in hvala, da imamo ta forum, kjer si to lahko privoščimo. Osebno sem zelo veliko pisala in s tem premagala veliko svojih težav. Zato ti priporočam, ko ti bo hudo, piši..........in s pomočjo psihiatra in ostalega dela na sebi, se boš sčasoma izkopala iz tiste"črne luknje"

Lep pozdravček-jola

[mamchy]

Pozdravček

Lepo je vedeti, da lahko nekomu zaupaš, hvala vam. Naj povem, kaj trenutno občutim.
Zjutraj, ko sem mlajšo hči peljala do avtobusne postaje, sem že čutila, da postajam tesnobna, nek čuden pritisk v prsnem košu, strah, nemir, blažje bolečine v glavi. Nekako sem se prisilila, da sem odšla na sprehod v bližnji gozd, vendar pa tam prave sproščenosti nisem našla. Ne rečem, dobro je delo, da sem užila nekaj svežega zraka, vendar tesnoba ni popustila. Jutri imam kontrolo pri svojem zdravniku in me je že strah, da bi morala spet v službo, kjer bi mogla pazit, kako se obnašam, kako se počutim, da ne bi znala kontrolirat svojih občutkov. Daje me slaba vest, da si ljudje o meni mislijo, da sem hipohonder, da se izmikam, skratka.... Tesnoba še kar traja.
Včeraj, ko sem imela napad joka, obupa, sem vzela Helex in počutje se je malo umirilo. Zdaj pa še malo čakam, ne vem, mogoče imam preveč predsodkov pred pomirjevali.
Uf, upam da kmalu mine.

Pozdravčke vsem
Mamchy

[jola]

Mamchy, upam, da se danes že boljše počutiš........ Samo čas in vztrajnost pa tvoja močna volja, pa se bodo stvari počasi izboljševale.Veš, po moje ni čisto nič narobe, če doživiš napad joka, meni se je to  dogajalo neštetokrat in dokler sem stvar tlačila v sebi in si nisem dovolila jokat je bilo še težje. Ni potrebno vzeti zdravilo, ti se izjoči in izkriči, pa boš videla kako ti bo odleglo. Veš Helex pride prav takrat, ko moreš narediti en tak korak, ti te spravlja v hudo tesnobo in te je strah.......

Čustva pa nikar ne tlači in dovoli jim, da pridejo na plan........

Mislim nate in te toplo pozdravljam-jola