notranji konflikti, iskanje sebe

[bea]

živjo
še mal mojih težav bi rada z vami delila. okj, hodm na psihoterapijo ( do zdaj sm bila 6x), trudim se, berem knjige za samopomoč pa se mi zdi, da butam ob zid. ne vem kaj naj, kadarkoli dobim občutk manjvrednosti, krivde.. naj to zaustavim ali naj si preprosto dovolm čutit? ponavadi v teh primerih uporabim stop tehniko, katero sm se naučila na skupinski terapiji poleti in mi je ponavad pomagal, zj pa nič- tesnoba, praznina. res prazno se počutm, brez ljubezni, duše. težava je, če si pač dovolm čutit, me takoj zanese v stare vloge, občutke, razmišljanja. kot, da se to leto ne bi nič zgodil. navzven sm lahko celo mirna, zadovoljna..ampak ko sm enkrat sama s sabo vidim, da nimam smisla, da ne čutim sebe.prav tako pa se odmikam od sebe, če vztrajam-kot da bi se silla v pozitivno razmišljanje.
in ne čutim ljubezni do fanta. gledam ga pa razmišljam- js ga ne poznam on pa mene ne :'(pa vem, da ga mam rada. ker je on oseba k  mi je najbliži v življenju, zadnh 7 let nism nobenga pustila tok blizu, zravn se pa z njim sploh ne morem pogovarjat. občutk manjvrednosti? in včash se tako trudm za njegovo pozornost oz. iščem njegovo potrditev, objem. ko pa to dobim, še zmerj ni prav. vem, to potrditev si loh dam samo sama. in včash me tko boli k vidm, da se ne drživa več za roke, ne objameva, drugač gledava... očitno res ne more več samo on dajt.. ampak tud js zelo redko lahko iskreno pokažem ljubezen.
čutm, da se v men nekak prepleta moč in šibkost. včash sm nenormalno pogumna in si ne bi nikol mislla, da je bea tega zmožna (ponosna sm predvsem na to kolk strahov in bolečine sm premagala v tem letu da sm šla do zdravnice pa do psihiatra pa na psihoterapijo in vse skoraj  sama). po drugi strani pa ena majhna opazka v meni prebudi take občutke, da bi se najrajš nekam pogreznla.
že več let živim v nezavedanju sebe, živela sm samo navzven. v tem času se je le nekj prebudil v men ampak kako nej to obdržim. zj spet čutm, da se od tega odmikam in postajam prazna.
nikogar ne pustim bliz, v kakršnem koli odnosu se sama sebi na zdim iskrena. in boli, ker sm tko sama.
vesela bom kšnega nasveta, podobne izkušnje.

bea

[trzinka]

Si iskrena pri psihoterapevtu, mu poveš vse? Ti je dal kakšne naloge, da jih izvajaš?
Nič ni narobe, če se siliš v pozitivno razmišljanje, tako je tudi prav in sili se še naprej. Z vajami bo bolje in pa seveda s časom, si še na začetku terapij in dolga pot je pred teboj

[bea]

hvala trzinka
sm iskrena, povem pa čeprou me je česa sram. mogoče se preveč trudm. ampak tko bi rada že normalno živela, tko bi bla rada že normaln zalublena.
ne nism dobila nobene naloge, najina srečanja so bolj v smislu, da govorim o svojih težavah (preteklih in sproti) ona pa svetuje, razloži. je bla pa pa tista moja 3-tedenska skupinska psihoterapija na osnovi KVT, tm sm dobivala naloge in jih izpolnjevala. tisti 3je tedni so mi res vlil upanje, povezala sm se s člani. zdj se pa počutm tko osamljeno. se bom trudila še naprej, upam vsaj da grem v pravo smer.

[trzinka]

Ali imaš s terapevtko KVT? Te bi ti zelo koristile, malce jo povprašaj o tem!
Fajn je, če ti svetuje, ti razloži, pa usmerjati te mora, da sama začneš razmišljati o kakšni stvari, kjer se ti odprejo oči. Vprašanje, če ona sploh izvaja KTV? Upam, da jo
Meni je na začetku vedno dajala naloge, sem morala zapisovati in potem sva vse premleli, pa take vsakodnevne vaje, da sem si zaposlila možgane. Saj enkrat se ti odpre vse, vendar ne gre čez noč, tudi jaz se še vedno trudim, pa sem šele na pol poti, imam pa za seboj kakšnih 12-14ur terapij.

Zaljubljenost pa sama pride, ne moreš se prisilit. Jaz nisem bila zaljubljena že 15 let, pa si tud želim biti, se mi zdi, da me že Emšo obdeluje

Drži se

[bea]

moja psihoterapevtka je specializirana prav za najstnike pa otroke, tko da se velik pogovarjava o starših otroštvu. zdi se mi, da hoče čimveč izvedt o men, o podlagi, vzrokih za depresijo. mislim pa da KVT ne izvaja, jo izvajam kr sama s pomočjo depresije za telebane. vseen je pa lažje, če te nekdo usmerja.
mislim, da greva s terapevtko res globoko do potlačenih stvari, s KVT pa si pomagam pri vsakdanjih problemih.
trzinka

[nevenka b]

Pozdravljena, Bea, ob tvojih besedah in tvoji zgodbi sem dobila občutek, da se močno trudiš zbežati pred svojimi čustvi in občutki... in potem pride praznina. Kam bežiš in zakaj? Zakaj se tako bojiš občutkov manjvrednosti in krivde? Kaj se ti lahko zgodi, če si jih dovoliš čutiti, če si dovoliš priti v stik s sabo? Ne moreš biti celo življenje na begu... Ti občutki so boleči, ker ti želijo nekaj povedati. In pomembno je, da ugotoviš, kaj se skriva za njimi. Ne moreš se boriti z čustvi in občutki, lahko pa se boriš z vzroki, ki so te pripeljali do njih, s konkretnimi dogodki...

Bea, ti si pogumno dekle, veliko stvari si že premagala, velikokrat si šla preko strahov in zmoreš tudi zdaj. Lepo, da si si našla psihoterapijo. Veš, tu je potrebno veliko potrpljenja. Psihoterapija deluje, ampak ne gre hitro. Vzorce, ki si jih pridobila v otroštvu, lahko spreminjaš, vendar gre počasi, nekaj zavedno, nekaj nezavedno, ampak gre.

Veliko poguma in potrpljenja ti želim
Nevenka

[jola]

Draga Bea, ti samo vztrajaj, si čisto na pravi poti in žal na hitro čez noč nič ne mine. Vse kar se dogaja v tebi se je nalagalo kar nekaj let in ker si mlada boš z vztrajnostjo kmalu prišla na cilj. Zaupaj svoji psihoterapevtki in seveda sebi in vse bo v redu. Sama sem imela podobne težave kot ti, le da sem predolgo vse skupaj premagovala in sem bila že v zelo zrelih letih, ko sem začela intenzivno delati na sebi. Trajalo je dolgih pet let intenzivne terapije, pa še danes, ko še vedno delam na sebi, padem v tisti prazni prostor, še vedno se priplazi vame kakšen občutek krivde in še vedno zašepa moja samozavest.......vendar danes vem, da so to samo nihanja in po vsakem zdrsu navzdol sem nato spet močnejša.

Zaupaj si, si bistra punca in videla boš, da bo vse lažje in lažje.

Želim ti vse lepo in napiši kako napreduješ, z veseljem te bom čitala-jola

[bea]

nevenka, jola- hvala
mi je pomagal da sm se mal razpisala tukj gor, že to je napredk in pa seveda vaše vzpodbude. ja vem da bo nekj časa trajal, da se bo videl učinek psihoterapije, zdj se še bolj privajam in počasi zmerj bol zaupam.
tko da, napredujem ampak počas in včash mi je še zmerj zlo težko in se mi zdi, da sm isto kot na začetku, da se mi bo vse ponovilo, da ni poti vn iz te zmašnjave.
mislim, da pred svojim občutki, čustvi bežim, ker se jih bojim. ne vem, zagotovo se pa lahko borim z vzroki, o njih premislim, spoznam da se ne rabm krivit za vsako malenkost.

[bea]

še mal stvari se mi je nabralo. s fantom narazen na njegovo pobudo. previsoka doza asentre in sm čist otopela. vsaj mislim, da so zdravila in sva šle s psihiatrinjo pred kratkim nazaj na 75mg. in mene je blo groza, fant me je pustu, js pa še jokat nism mogla, samo trgal me je notr. edina oseba pred ktero sm res js, k ne gleda skoz mene ampak me vid. od takt ne vidm več smisla, samo prebluzim dan, delam nekj da se zaposlim. ne vem ket je meja, a gre za odvisnost od odnosa al je to normaln? ne vem on me je res držal gor, trudla sm se zato da nama bo saj prb. fajn kadar bova skp. bol k se je on odmikal od mene bolj sm se jes zapirala nazaj v svoj svet. in drugi so spet vidl to nasmejano pridno punco, js pa notr prazna pa čeprou tega nism opazla. in spet vse nazaj, da morm bit vsem ušeč, da morm ubogat... enkrat me je pa prešinl, da nimam smisla, nimam nobenga k bi me hotu tako kt sm. in res sploh več ne vem, s fantm bi bla rada oba spet skp, sam ne znava naprej. in jes nočm it v odnos k je nemogoč, v ktermu bi trpela oba. še posebej če bi čutla da sm odvisna od njega.
spet bežim pred bolečino. namest, da bi žalovala (za fantom, umrlimi sorodniki), se zaprem vase in rinem naprej in se mi sploh ne zdi, da boli.
prej mi je šlo že kr fajn, čutla sm se, zj se mi je pa spet use ustavl. ne morm brat knjig za samopomoč, ne morm delat vaj za sproščanje, ne da se mi laufat, ne da se mi učit...
tko bi rada vedla kaj nej, da se spet najdem. rada bi vedla, a nej bom s fantom, če pa sama ne znam bit srečna. je pa res edini k me a rd tako k sm, vsaj js tko čutm. spet se mi počas nabira gnus do sebe, občutk, da sm zlobna... kaj nej nardim

[Arwen]

Bea, kaj pa tole

stara sem 17 let. do januarja je moje življenje potekalo dokaj normalno potem pa kar naenkrat strah, obup, otopelost, bolečina ki bi jo želel iztrgati iz sebe pa ne gre. mislim da se je začelo s smrtjo starih staršev, ata in mama v enem mesecu. in izgubo prijateljev. brez razloga, preprosto oddaljili smo se. za sabo pa vlečem tudi preteklost: pri 13, 14 zbadanje zasmehovanje od svojih najboljših prijateljev. nikoli se nisem postavila zase. vse skupaj je pripeljalo do občutkov manjvrednosti, da me nihče ne mara, da grem vsem na živce in vsse to se je vsidralo v mojo podzavest(kako nenavadno je o tem pisati, saj se o tem nisem pogovorila še z nikomer. še vedno pa boli). to težko obdobje se je nadaljevalo še doma. težave s sorodniki(propadanje kmetije starih staršev, ki preprosto nista zmogla več in nasilen stric-alkoholik). s tem je padlo ogromno breme na našo družino. sledili so prepiri staršev, vsakdanji jok, razdori. in potem smrt starega očeta in stričev samomor. kljub vsemu sem nekako zdržala, saj ni bilo tako hudo, tukaj na forumu prebiram še veliko hujše in bolj žalostne zgodbe. vseeno pa mislim, da me ti dogodki še vedno mučijo in vplivajo na moje klavrno stanje kakršno je sedaj. in kdo sem sedaj, danes? to vprašanje si zastavim čisto vsak dan. vem kdo sem bila, vem da sem se smejala, vem da sem jokala, vem da sem čutila. zdaj pa skorajda ni več čustev, samo bolečina, ali pa otopelost kar je še hujše ker se preprosto ne počutiš kot človek ne čutiš da živiš, kot da bil bil nekje drugje, sam v sebi, v nekem drugem prostrou in času. ne prepoznaš doma, bližnjih, sebe v ogledalu.preživela sem že pekel, zdaj zares upam da sem na poti ven. sprva nisem vedela kaj se z mano dogaja, kaj me muči, kot da bi me nekaj žrlo od vznotraj. grozni napadi panike, strahu ko se preprosto ne moreš kontrolirat, zraven ti pa v glavi odvzvanja še zadnji delček zdrave pameti, ki se sprašuje pa kaj mi je, saj sem znorela.in potem še prisilne misli- grdobije o drugih, kako bi nekoga kar zadavila, če sem videla nož na mizi sem se videla kako ga pograbim in zabodem v katerega bližnjih ali pa vase. in o bogu, izgubila sem zaupanje, nisem mogla več molit, misli so kar naprej odzvanjale kako ga ne potrebujem, kako ga sovražim. in to me je zadelo najhuje. občutek krive vesti me je raztrgal, ugasnilo je vse upanje in ostala popolna praznina in topa želja da bi se izničila.sploh izničila, življenje, sebe, vse. 

si to predelala al samo zakopala v sebi?

[bea]

Arwen, nisem zakopala nisem pa tud predelala. mislim, da lanskoletne smrti ata še vedno nism prebolela. zavedam se svoje preteklosti, poskušam si razložit njen vpliv na sedanjost, tudi s psihoterapevtko se o tem pogovarjava. tko, da sm jo tlačila prej, pred depresijo, ko sm hotla seb in drugm pokazat samo lepšo stran sebe. glede tesnobe in teh mojh vsiljivk je zdj bolš, ne vem verjetno mal zarad zdravil, mal zarad teka. ampak, še zmerj mi je tko težko ločit med vsiljivko in mano. oz. sploh vedt kdo sm, kakšna sm. od tod občutki, da sm zlobna. prej si nisem dovolila karkol slabga pomislt o komerkol, karkol slabga komurkoli nardit. naenkrat so se pa pojavle te neznane misli. in men je tko težko zarad njih, ker mam kadarkol nardim kej lepga za nekoga, občutk, da sm neiskrena. da igram, lažem manipuliram. uglavnem, da sm v resnici pokvarjena...in kot da bi hotla druge zaščitit pred mano. enkrat mi je psihologinja rekla: mislm, da si ti tko prepričana, da si slaba, da mislš da je bolš če si sama, da se izogibaš drugim. in je res čudn v seb nost tolk ene ljubezni in hrat tolk ene jeze. in res ne vem kdo sem in ne vem kakšna naj bom, da bom iskrena, pristna. o Bogu pa ne vem, očitno sm mela vero zgrajeno na napčnh temeljih. v smislu, če bom nardila to in to (bom pridna...), bom dobila nekaj nazaj( lepše življenje...). in sm od sebe zahtevala popolnost in si nism znala odpuščat.
za velik načinov razmišljanja zdaj vem, da so napačni. še zmerej mi pa ostaja vprašanje, kdo sem, kaj čutim, kaj mislim, kakšna sploh sm.
razpoloženje mi pa zdej verjetno slabša še zima, prazniki. ne vem. zagotovo mi je pa najhujš to, da sm sama in ne spustim nikogar do sebe.

[Arwen]

Jaz pa vem, kaj si  - ena zelo dobra, poštena, iskrena, pristna, simpatična punca, vedno pripravljena pomagat, ki ljubi resnico in sovraži hinavščino, ki tako, kot mnogi od nas, hrepeni po ljubezni...  Težke, boleče izkušnje (ki jih je za tvojo starost absolutno preveč) žal naredijo svoje....

enkrat mi je psihologinja rekla: mislm, da si ti tko prepričana, da si slaba, da mislš da je bolš če si sama, da se izogibaš drugim.

se strinjam z njo

zagotovo mi je pa najhujš to, da sm sama in ne spustim nikogar do sebe.

pridruži se kaki skupini za samopomoč.... udeleži se kakega srečanja preko društva Dam... počasi, korak za korakom, se odpreš in spustiš koga blizu 

[bea]

hvala, Arwen za ta lep odgovor
tok se mučim z vprašanjem kaj mi te vsiljivke in občutki (da sm slaba) hočjo povedat. vedno se mi je zdelo, da je to en skrit del mene ali pravi jaz al kej. in če bi blo tko, bi bilo celo moje življenje pretvarjanje, tega me je pa groza. morda ima psihoterapevtka prav in je to dejansko moja zaščita pred bližino. da verjamem da nimam nikogar rada in nisem vredna da bi mene imel kdo rad. tako me ne more nihče prizadet. na skupini v Kranju sm enkrat že bila in nameravam tudi nadaljevati 

[Arwen]

  ne, Bea, vsiljivke niso skriti del tebe, niso tvoj pravi jaz, zagotovo ne. Saj kaj več o vsiljivih mislih lahko prebereš tu http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,18.0.html

In ja - ima psihoterapevtka še kako prav. Vedi, da SI vredna ljubezni! 

na skupini v Kranju sm enkrat že bila in nameravam tudi nadaljevati 

tudi meni je skupina (prav tako kranjska) zelo pomagala 

[bea]

hvala za vso pomoč 
zmerj pomaga, če daš vn mau teh svojih grdih občutkov.

[taja1]

prej mi je šlo že kr fajn, čutla sm se, zj se mi je pa spet use ustavl. ne morm brat knjig za samopomoč, ne morm delat vaj za sproščanje, ne da se mi laufat, ne da se mi učit...
tko bi rada vedla kaj nej, da se spet najdem. rada bi vedla, a nej bom s fantom, če pa sama ne znam bit srečna. je pa res edini k me a rd tako k sm, vsaj js tko čutm. spet se mi počas nabira gnus do sebe, občutk, da sm zlobna... kaj nej nardim

Tole me zlo spominja name, pred nekim časom, pravzaprav se mi na vsake tolk časa zgodi in zdej že počas mislim, da je včasih vsega skupaj dovolj, da je včasih dovolj samo biti tukaj (ležati in nič ne delati, dobesedno), zato ker s temi psihičnimi napori, razmišljanjem o sebi, branjem pride čas, ko enostavno rabiš, da se ustaviš, da ne počneš nič, ker vse rabi svoj čas...

Fant ni edini, ki te ima rad tako kot si, ljudje večinoma ne razmišljajo o drugih ljudeh na tak način, nekoga ne bom imel rad takega kot je, ali pa ga bom imel, ljudje večinoma živijo svoje življenje in večina nas želi najt partnerja, ki nam bo znosen in ki nas bo razumel (bo relativno na našem nivoju razumevanja sveta), to je vse, nič drugega ni. Vse misli- on je edini, ki me razume, nihče drug me ne bo razumel, imel rad tako kot sem, so enostavno plod enega mučenja sebe, enih občutkov: glej nisem dovolj dobra, vsaj nekdo se je pojavil, ki me ima rad, zdaj moram pa vse narest, samo zato, da ga obdržim..., to je dejansko tisto, kar si dopovedujemo, ne da bi se tega zavedali, ampak k enkrat slišiš to pri seb, k enkrat vidiš to napisan, ti je jasno, da je to čista neresnica... če se potrudiš in usmeriš nase, pa tud če se nimaš rada, ampak se trudiš vedno bolj imet se rada, ti na koncu postane vseeno, a se bo našel kdo, ki te bo sprejel, al pa se ne bo- v tem smislu, da se nehaš obremenjevat, ker veš, da si ok taka kot si.

še zmerej mi pa ostaja vprašanje, kdo sem, kaj čutim, kaj mislim, kakšna sploh sm.
razpoloženje mi pa zdej verjetno slabša še zima, prazniki. ne vem. zagotovo mi je pa najhujš to, da sm sama in ne spustim nikogar do sebe.

To, da ne spustiš nikogar zraven, ni slaba stvar, žal smo tko naučeni, da je to slabo. Men se pa to zdi ena izmed zlo dobrih izkušenj, katere je blo mene prej zmerom strah, sam če tko pogledaš te bolj vzhodnjaške ideje- meditacija v samoti, čas zase, za spoznavanje, da tvoje misli zares niso ti, spoznavanje kakšne misli se ti vrtijo skoz in skoz, to je v končni fazi lahko ena izmed najboljših stvari, ki si jih izbereš v življenju, k se pa do neke mere odvije to, ti je marsikaj bolj jasno in ti postane ok, to da si sama in samoto si izbereš (takrat k jo rabiš) in to da drugega spustiš blizu (zato k moraš najprej pustit sebe do svojega "jedra, bistva, temnih strani", šele k to lahko narediš, potem lahko tud drugega spustiš zares blizu)...

[bea]

ja očitno sm res rabila odklop, počitk od truda premagat svoje težave. preveč sm se gnala.
glede fanta sm pa hotla povedat, da je samo on hotu od mene res mene oz. sm mu hotla dat sebe, ne pa te slike sebe. te vloge močne, popolne, pridne, zabavne punce. ker to pač nism. morda pa sm se res preveč trudila, da bi ga obdržala, ker se mi je zdel, da brez njega ne morem živet. zdej sm pa brez njega.
tudi to vem, da moraš najprej imet sam sebe rad, znat bit tud sam s sabo, poslušat se... ampak vseeno so mi pa odnosi z drugimi tud pomembni. nevem, da čutm da mam rada in da dovolm, da majo tud drugi mene radi. da se ne počutm tko samo, edino, čudno na temu svetu.

[bea]

Še js se malo oglašam. Je pa tole bl za dušo, ni treba brat, ni nč nujnga. Če kdo slučajn hoče.
Precej sm na dnu. Loh si govorim rada se mam , kva mi pomaga če si ne vrjamm. Tko bi rada napisala, da bi se dejansk lahko z nekom pogovarjala, povedala res tist kar mislm, čutm. Tko pa premislm vsako besedo. Vse to kar se je zbudil v men to leto oz v čau terapije, dela na sebi je šlo. Ni več. Lahko bi se sila, lahko bi rekla ja grem na skupino, ja bom brala to knigo, morm it laufat, ker pol bo bolš. Pa ni nč bolš. Butam, butam. Ne morm se prsilt, da bi nekj čutila. Da bi čutila sebe.delujem bl nekak v smislu če se trudš ostt nad vodo boš potonu, če se trudš potonot, boš ostal nad vodo. Ne morm, ne morm povedat. Ne jokam. Kar pa ne pomen da ne boli. En del je umrl. Vse je podrl. Ta del k se je zbudu ob njegovi ljubezni. Padla sm spet nazaj v prejšn svet. Čudn, da se mi zdi svet v depresiji bl resničn kt pa svet brez nje (moje življenje zadnh 6,7 let). Temeljilo je nekje na filanju praznine: morm delat za šolo, morm bit usm ušeč, morm bit popolna. Sploh nism bla js. Nism bla. In čudn da sm se v depresiji počutla bl js k že douh. Zj vidm k se spomnem za nazaj. Ker me je odsekal od mojga namišljenga sveta. Ker sm z njim dobila vse kar naj bi zapolnil praznino. Ni blo več, sam še to pa bom srečna. In jes nism bla srečna. In tko se je začel iskanje. Zdj pa nimam več ne opore ne motiva. V bistvu v takem stanju kt sm nimam sploh kej napisat. Moje življenje je čist okej. Kaj se skriva pod vso to fasado pa še sama ne vem. Sama sebi prekrivam. Uničena sm totalno in ne morm vrjet, da tega nism nikol opazila. Sama pred sabo se počutm v vlogi, stalno razmišljam kaj morm in česa ne smem. Počutm se kot v filmu. In občutki se mešajo od popolne ničvrednosti do superiornosti. Hrati vem da so občutki lažni in nagnusni.. kje nej moč. Kje nej sploh željo, da kej spremenim na sebi. Zdjle bi mi blo kr prou it mau vn, flirtat, gledat tv in razmišlat o totalnih bedarijah.nekak omamlat se in hrepenet in filat praznino. Mah sej blo težko mi bit z nemu ful, obupn grozn je blo težko. Ker sm se počutla, da mu hočm škodovt, pa da ga ne maram. Pa pol da on mene ne mara pa da sm js smotana. Sam je blo pa nekj najlepšga kadar sm lahko šla čez. k sm si povedala, da nism da ga mam rada pa on mene pa da sm okj in sm temu vrjela. Ampak brez njega pa tega ni. Sploh se mi je podrlo use zaupanje in use. Res sm mu zaupala sebe.
Hotla sm od njega potrditve, velikrat mi je blo hudo ampak takt sm mela volo in sm se trudla da sm šla nekak čez vse te občutke. Zj mi je vse padl dol. Res. Jes loh pišem dnevnik pa kaj če nimam kej povedat. Loh berem knige, pa kaj če see mi zdi, da z mano sploh ni nč narobe. Uglavnem vrgl me je nazaj v prejšne življenje. Sm se upurala pa nima smisla. Lahko se smejim. Kamot se režim plešem pojem. Tud prej sm lahko. Ampak mene pa ni.spet so mi postale pomembne stvari, ki so mi ble prej. In temu se ne morem upirat. Zid je. Tist nekj kar sej začel v men odpirat se je zaprl čist. Ko da bi bla zaprta v temi že tko dolg. Z njim je šla tud moja želja po ozdravitvi. Al motivacija, moč. Ne vem. Pišem, ker bi rada dala temu delu mene vsaj mau možnosti, da pride do izraza, da pove, da zadiha, ne vem. Z depresijo se mi je podrla celotna osebnost in je blo obupn hudo ampak loh sm začela gradi na novo, zj se zdi da je vsega konc. Ne vem, če mam pogum za ozdravitev. Js si loh rečem morš na terapijo, pa kaj če se zaprem vase in se delam da je vse lepo. Ta notranja motivacija, tega nimam. In pogum. Se mi zdi, ko da večina mene žvi na enmu drugmu planetu. Še zmerj z njim. Alpa da so tole sanje. Ne vem če bo kdaj konc. Nočm bit ceu živlenje na zdravilh, nočm dab biu ceu moj živlene boj. Za kerga nej sploh žvim? Nobenga nimam, res nobenga. Ko je možn. Včash bi najraj zbežala preč od njega, zj ga tko pogrešam. Vse je tko nerealn, vs moj lajf. Vse je. Ubistvu me sploh ni, ne mene ne mojga lajfa. Ko en robotk, k opravla svoje delo. Žvi ker se boji umret. Tko bi rada napisala. Vse sploh ne upam.kaj nej sama s sabo, sama zase, brez osebe k bi jo loh ljubu, k bi ji loh povedou ko se počutš, k bi bi biu loh ti pred njo. Sebčn je blo do nega in js sm preveč navezana in zgleda odvisna ampak men je grozn. Bi jokala pa nimam smisla. Nimam za čim in za koga.  Nimam sebe da bi se sama seb smislla. V bistvu je vse popolnoma vseen. Tko se počutm res. In kadar sm sama in me začne stiskat. Mah hudo mi je. In sploh dojet da tole pišem in da bom poslala in da bojo to drugi ljudje bral me avtomatično vrže v vlogo. Bit popolna in vse to. Nima veze. Pišem. Ne bo šlo v nč vse to kar se mi dogaja. Tolk mau se mam rada al kuko, da bi se mi sploh zdel vredn jokat. Ma brez tebe ni vrdn nč. Sm odvisna od nega? Vrjetn. Sploh nima več smisla, samo pišem kar mi na pamet pride. Če bi loh pisala brez zavor bi res. Čakam kdaj me bo zlomilo. In se dejansko bojim da se bo zgodil da ne bom mogla vstat zjutrj.grozn se počutm in še globi, sploh ne vidm kuk grozn ker sama pred sabo skrivam. Ni me. Nč več ni sploh ne vem kje sm. Boli vsakič k se zgovarjaš z ljubljeno osebo pa se zdi da se ona sploh ne zgovarja s tabo ampak z enmu drugmu. Boli to, da je šel vs moj trud v nič. Boli to, da vrjetn ne bo nč drugač tud po tem ko tole pošlem. Če pošlem. Tole o mojih občutki nekak pod to lepo masko, jes ne vidm nč več lepga v seb in se vglavnem počutm res grozna oseba. Pa se sliš lažn. Zmešnjavo mam v glav res hudo mi je ker padam. Nimam se česa oprijet, v zraku sm, popolnoma prazna, filajo me eni čudni občutki, žvim ker sm na tabletah. Pokazat da sm človk, res človk. Čutt da sm človk.zj se ne. Res ne. Ena brezvezna lutka sm. In stalno ta občutk, da sm lažna. Utrujena sm res. Sploh zato ker mi zmerj nekj zveže roke. Vse mi vzame. Tko sm sita razmišlanja kaj si bojo drugi mislli, sita da poskušam vsm ugajat. Tole pišem pa si že predstavljam odzive pa odgovore. Pa sm mogla to napisat zjle na koncu. Zato, da sama seb povem da mi gre na živce.

[jola]

Bea, prav si se odločila, da si se spet oglasila in napisala svoje občutke. Veš na tej naši poti navzgor vedno prihaja do kakšnih zdrsov, do nihanja in včasih tudi do kakšnega večjega koraka nazaj, vendar to ni nič narobe. Pomembno je to, da vztrajaš in greš korak za korakom spet naprej........

Vsaj pri meni je tako in še vedno včasih zdrsnem z velikim korakom nazaj, vendar vztrajam in vem, da bom prišla na svoj cilj.

Bea....vztrajaj....se splača!

Upam, da bo danes zate lepši dan, pošiljam ti topel pozdrav-jola

[bea]

jola
dan je bil lažji ker sm znebila enga kupa občutkov. Res upam, da je to samo obdobje, nočm da bi blo isto kot prej. Da bi šla nazaj v prejšne vzorce mišlenja. še vztrajam zaenkrat in upam, da hmau mine.
hvala