Pozdravljeni dragi damovci!
Že kar nekaj časa prebiram vaše zgodbe, tako, da sem se odločila, da z vami podelim še svojo zgodbo.
Sem nova na forumu in absolventka del.terapije, ki se je v lanskem letu srečala z dnom pekla. Menim,da je bil vzrok pri meni za izbruh te pošasti kombinacija mnogih sekirancij ( faks,ljubezen, stroga družina, sploh mati, ki me je vedno podcenjevala in mi dajala občutke nesposobnosti ).
Lansko poletje pa je počilo. Huda tesnoba, jokavost, hujšanje, vsiljive misli o samomoru, izogibanje ljudi..itd, groza! Veliko krat me je imelo, da bi se porezala z želetko, ampak, nekako tega nisem nikoli storila, vse skupaj sem preprosto prespala in spala večino dneva in noči.
Nimam pojma kako sem kasneje zvozila vse študijske obveznosti, večinoma časa mi je po glavi poplesavala ideja o smrti in kako je nasploh vse brezveze, brez smisla. Domačim sem se zaupala, kako hudo je z mano, mati, kot vedno je rekla, da naj nisem taka "cmera" in se iz tega spravim z voljo. Sploh me ni jemala resno, oporo sem našla pri svojem prijatelju, ki mi je bil res v izjemno podporo, vedno ko mi je bilo hudo sem se lahko obrnila na njega za kar sem mu in mu bom vedno hvaležna.
Vedela, sem da je to bolezen, za katero si bom mogla najti ustrezno pomoč...brskala sem po spletu in tako našla vaše društvo,prebirala vaše zgodbe in ugotovila, da nisem edina v tem. Vaše zgodbe so mi vlivale pogum.
Poskusila sem z šentjanževim čajem, ki mi ni pomagal prav nič, kasneje sem odšla do zdravnice in se z njo jokavo pogovorila. Dobila sem cipralex in helex. Cipralex mi dolgo ni deloval, po več kot enem letu lahko rečem,da se je stanje vendarle stabiliziralo. Stranskih učinkov pa na srečo takrat nisem imela nič.
Sem pa med nihanji velikokrat že obupavala,da bo ta nadloga sploh odšla. Izdelala sem si dnevnik v katerem sem beležila nihanja, tako da sem lahko minimalne uspehe vendarle opazila in spet dobila nek pogum. Pričela sem hoditi na sprehode v naravo s svojo psičko,tečt, se družiti z ljudmi, čeprav mi do tega ni bilo niti najmanj, prebrala sem veliko knjig, da sem se nekako zamotila. Izleti in vse prijetne aktivnosti me niso niti malo zanimale,bile so BAV BAV, vendar sem se nekako prisiljevala,da sem nekaj vendarle počela,čeprav mi je bilo takrat popolnoma brezveze. Sama s sabo sem se šla terapije.
Velikokrat je bilo res zelo zelo hudo in bi najraje vse skupaj končala-ampak sedaj po več kot enem letu in pol se počutim super, nič več samomorilnih misli, nihanj, dneve uživam takšne kot sem jih pred izbruhom depre. Sama še vedno jemljem cipralex in upam,da bom ga kmalu pričela opuščati.
Ostaja nam upanje,veliko pa tudi pomenijo vzpodbudne besede, opora in zdravila.
In ugotovite? Tema mojega diplomskega dela bo o depresiji, največji pošasti,kar sem jih spoznala in si želim, da za VEDNO izgine iz mojega življenja. Na tem delam!
Lep pozdravček in tudi vsem vam veliko poguma!
