hey
malo prispevkov sem že prebral, tukaj in na Poljubu, v nekaterih se najdem notri, v nekaterih pač ne, odločil sem se, da še jaz malo pojamram, mogoče pade kakšen unikaten odgovor.
anywayz
depresijo imam že 3-4leta, s tem, da se je 2 leti zavedam. pri psihiatru in zdravnikih nisem bil, tudi ne mislim prav tako ne mislim jest antidepresivov in podobnih sranj. nikomur o moji bolezni ne govorim, ker vidim, da ljudje to ne sprejemajo najbolje, sploh tisti katerim se ne sanja kakšna muka je to.
kot prvo me zanima, kako depresijo premagati? splet je polno nekih člankov in blogov ampak nikjer ne piše kako se je sploh da uničiti? vem, da ne obstaja način 3x zaploskaj in minilo bo, ampak vseno bi rad kaj prebral o ljudjeh, ki so jo premagali, kako jim je uspelo, kako so se potem počutili, je življenje potem lepo itd.
kot sem že povedal 4 leta trpim za depresijo, od tega 2leti študiram in premlevam vso mogoče sranje, možgani me že bolijo dobesedno, vsako jutro mi dan postreže z novim odtenkom črnih misli in potem to vrtim v glavi in mi gre že na bruhanje vse skupaj. pozabil sem že kako je biti vesel, žalosten, jezen...vse, neznam se sploh več smejati, jokal nism že par let, skratka moje življenje je ena sama pustinja. prijatelje sem večino izgubil, punce nimam ofcourse, družina se me sramuje, pravtako sorodniki. vse tega sem se nekako navadil, da me ni še bolj potrlo, ampak zadnje dni je vse šlo še navzdol pa sem bil 100% prepričan da sem že dosegel poden, vglavenm izglubljam upanje, da bom kdaj spet normalen, pojavljati so se mi začele samomorliske misli - pomojem sem na robu norosti, včasih sem se samo nasmejal škodoželjnim ljudem in si mislil, pezdetek bogi počakaj, da pridem ven iz depresije se bomo potem menili, sedaj tega ni več
večina ljudi se mi zdi bednih in primitivnih, ampak jaz še največjim nesposobnežim nemorem konkurirati, ker imam v sebi toliko zavor. zase vem, da imam nekaj odlik, sem dokaj pameten, delaven in tudi dobro zgledam, no to je vse bilo, sedaj se mi vidi na 500m da z mano nekaj ni vredu. pred depresijo sem imel dober lajf, veliko prijateljev, uspehi, in nekaj oboževalk. sedaj sem mrtev, dobesedno, noben me ne kliče, ni smsov, na facebooku me tud ni, ker nimam slik, da bi jih nalepil gor
in vsak dan mi je težje, prvo ker ga moram spet preživeti, kot drugo pa ker takoj vem, da je to še en izgubljen dan. pol toliko mi ne bi bilo težko, če bi imel depresijo pri 40ih, ljudje jaz sem star 21 let??? uničujejo se mi najlepši dnevi življenja, medtem, ko moji vrstniki uživajo lajf na polno, sex, drugs, alkohol in čiste misli, sem jaz pri 21letih doktor psihologije in razmišljam o genocidu nad gledalci kmetjije. OMG prav žal mi je za vsak jebeni članek, ki sem ga prebral, ker zdej sam še premišljujem o tem sranju.
kot pravim vse meji že na norost, nevem več sploh kaj sam s sabo, vse mi je postalo že rutina, izogibanje ljudem in stalno sanjanje kako bo nekoč ko bo minilo, to se vleče že leta, fax pavziram, hodim na šiht, kjer gledam sam lenuhe, ni mi problem delati, problem mi je biti v prostoru z ljudmi in poslušati njihove težave, ki bi bile zame mala malica
potem pa še vprašanja: zakaj pa ti nič ne rečeš? zakaj si pa danes tako žalosten? a tebi to ni smešno? itd needless to say komaj se zadržim, da ne vržem ekrana komu v glavo.
predkratkim sem pomislil če obstajajo dobre lastnosti depresije? pri sebi vidim, da so se mi zelo izostrili čuti za ljudi, sedaj po 2min prepoznam bedaka, še prej pa bleferja, kešpičko, lahkoživko, skratka vse takoj popredalčkam in skoraj vedno zadanem
mnogo bolje sem spoznal tudi samega sebe. edino kar nevem ali je to plod odraščanja ali depresije.
upam, da bo kdo kaj napisal
