Caka, enako sem se počutila tudi jaz, ko mi je umrla mami. Nekje po enem tednu so se mi začele pojavljati omotice, kar neki vroči valovi so me oblivali, pa motnje vida, misel na samomor,....pa sem mamica dveh otrok in imam lepo družino. Očitno me je smrt zelo prizadela, čeprav je bila tudi moja mami zelo bolna in sem pričakovala takšen konec. Ampak smrt nas vedno prizadene. Jaz sem po treh mesecih groznega počutja, tako fizičnega kot psihičnega, obiskala psihiatra, ki si je vzel čas zame, me poslušal ter potolažil, da nisem edina, ki imam take težave. Bila sem namreč prepričana, da sem edina, ki jo mučijo take težave in da se mi bo gotovo zmešalo. Predpisal mi je AD Asentra, ki ga jemljem že leto in pol. Počutje se mi je izboljšalo postopoma, čas je prinesel olajšanje in čeprav še vedno močno, močno pogrešam mojo mami, se počasi soočam z izgubo.
Če ti šport pomaga pri boljšem počutju, se kar ukvarjaj z njim. Drugače pa bodi prijazen do sebe, pusti žalosti na plan, žaluj...očetu pa lahko na grobu poveš, da ga imaš rad.
Drži se!
