Pozdravljeni!
Že kar nekaj časa se vam nisem oglasila, vsaj v svoji temi ne
.
Kako mi gre? Kar OK, vztrajam na svoji poti. Moje počutje je kot plima in oseka.
. Včasih sem fajn, včasih me boli, včasih bi čas zavrtela nazaj, samo da ne bi čutila te bolečine.
Bivši me pusti na miru, ne dreza vame. Imata pa stike s hčerko in to me malo mori. Ne vem, ali je prav, da ji ''prepovem'' stike z njim (ni njen oče) in se mi zdi lepo, da sta prijatelja.. Zavedam se, če bi ji želela prepovedat, bi to naredila zaradi SEBE, da bi bilo meni lažje, po drugi strani, pa se mi ne bi zdelo fer, da pretrgam prijateljstvo med njima... Ko mi pove, da sta komunicirala, me stisne pri srčku in sem potrta. Ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Vsekakor pa ima vsaka stvar svoj namen...
Drugače pa sem pridna
, veliko berem, hodim na psihoterapijo, le malo več bi morala hoditi na zrak. Tale mraz mi ravno ''ne sede'' najbolje...
Če je sonček se nekako spravim od doma, drugače pa sem rajši za kakšno dobro knjigo. Samo, da mi mine čas...
Ah, saj bo...
Pozdravček od Carrie
Carrie,
Meni se zdiš zelo pogumna in tudi dobro napreduješ...glede nihanja...to je nekaj najbolj normalnega v času prebolevanja...tudi jaz sem nihala kot morje
zdaj bivši ostaja nekje v moji glavi...misli še vedno skačejo k njemu...ampak se trudim, da ne ostajam pri tem predolgo oz. nič če se da...nekako sem spoznala namen te zveze...kot tudi prejšnjih...v bistvu sem v zadnjih mesecih spoznala ogromno stvari o sebi...a ni to lepo darilo ene zveze...je imela vsaj smisel.
tudi mene še kdaj malo stisne pri srcu...ko sem v stiku s kakšno stvarjo/okoljem, ki me spomni nanj...ampak vem, da vse to mine...kot je vedno minilo do sedaj...sploh pa imam zdaj toliko dela na sebi.
Zveze vedno služijo svojemu namenu...da rastemo...ali bomo šli po težji poti...je naša nezavedna odločitev, ki pa lahko postane zavedna...ponavadi takrat ko pristanemo na dnu...se odločimo, da tako ne bomo več živeli...
Dokler ne bomo začeli rastit, se bomo vedno znova znašli v takšnih in drugačnih destruktivnih zvezah...moje spoznanje je, da je beg resnično samo začasna ''rešitev''...celo bi težko rekla rešitev...ampak trenutno olajšanje...treba je iti vase...na to notranje potovanje, ki je težko in na trenutke zelo naporno...ampak tam je svoboda, ki jo iščemo...nikoli je ne bomo našli zunaj.
Je pa še nekaj kar bi rada omenila. Resnično se moramo vprašati od česa se razhajamo...od zveze, ki temelji na naših nepredelanih vzorcih iz otroštva...ali se razhajamo od partnerja...zaradi njega samega...in različnih vrednot, ciljev...ki gredo preveč navzkriž, da bi lahko našli skupno pot...
To se je potrebno vprašati preden preprosto obrnemo hrbet nekomu in rečemo zbogom...in si rečemo itak je bilo škoda časa....vsega je on/ona kriv/-a...
OD ČESA SE RAZHAJAMO? Ali je resnično nasproti nas partner, katerih vrednot ne moremo sprejeti, katerega ciljev ne moremo sprejeti...
Vsekakor se je pa treba enkrat odločiti in svojo preteklost, na kateri visimo še zdaj (tisti, ki visijo), predelati...in se osvoboditi...in se potem vprašati: ali je moj partner oseba s katero bi lahko imel skupno prihodnost ali sva preprosto preveč različna?
Objem Carrie,
