moja težava

[majč]

Ejla! tokrat sem pristala malo tu v tem predalu. ravno po pogovoru z mojim dragim fantom in vsa še out  tkole izgledam 

Nikdar nisem brala vašega predala, saj sem verjela, da me povsem ne zadeva. Sem namreč v predalu druge motnje in imam motnjo pretežno bipolarne narave, prebolela pa sem že svojo prvo in Bog daj da zadnjo (zaenkratr je že tako) epizodo psihoze. Kompulzivne obesesivne motnje sem si sama vselej predstavljala varianta: stalno si umivam roke ipd. kaj v tej smeri. pa verjela sem, da so AD-ji tisti, ki pri tem pomagajo, kar zadeva farmakološke terapije. Sama navadno bolj kot depro doživljam tisto drugo skrajnost s presežkom energije, vendat sem se ob vsej podpori zdravil in urejenim življenjem, ritmom spanja-budnosti, ipd. nekako dobro stabilizirala.

Zdaj pa moja težava:
V času epizode psihoze leta 2006, ko sem imela takrat 21 let, se mi je odvil nek hud scenarij. šlo je za intelektualno norst, namreč vse, kar se je zgodilo se je v veliki meri odvijalo predvsem v moji glavi. Razen tega, da sem na nekem forumu klobasala same kozlarije, ki niso imele ne repa ne glave in da sem imela občutek, da ob tem opravljam nek velik projekt, se v resnici ni nič posebnega zgodilo v moji okolici, v meni pa se je odvilo cel kup scenarijev. Lahko bi rekla, da je bil prvi del vse te izkušnje doživet precej prijetno, a v ozadju in pozneje je sledil tudi tisti manj prijetni del v oblikih preganjalnih blodenj, ki jih tu seveda ne bom popisovala. Če na kratko pojasnim, kako si sama vse skupaj razložim, bom rekla, da je bilo moje duševno zdravje precej načeto že lep čas in da nisem prepoznala hipomanije v kateri sem se gibla že kaki dve leti, ko sem prekipevala od energije. vendar pa so dogodki v mojem življenju nanesli tako, da je bilo obdobje, ki je sledilo precej težko in obremenjujoče zame. Imela sem nekaj odraščajočih težav v odnosu z mojimi domačimi, tisto leto mi je močno popustila fizična odpornost in imela sem vrsto težav z infekcijami - ginekološkimi in sečila, ki so se ponavljale. obiskovala sem sprva maturitetni tečaj, šola pa mi je zaradi vseh obremenitev, ki sem si jih naložila, misleč, da vse to zmorem in še več, ob popuščanju moje odpornosti in serijskem zbolevanju padala strmo navzdol (tu govorim o svojih učnih uspehih), sledilo je nerazumevanje mojih domačih in vrstili so se prepiri, težke besede iz očetove strani, izguba mamine podpore ipd. počasi sem se socialno izolirala z namenom, da uredim svoje življenje, a uspeha pri tem ni bilo. ostala sem precej ranjena in prizadeta iz strani mojih najbližjih, ki niso razumeli mojega neuspeha, ker šola je vendar šola ipd. kako hudo pa je bilo z mojim zdravjem - to sem najbrž vedela samo jaz ali še jaz ne. moja duševnost se je krhala, čeprav sem se močno trudila, da bi jo obdržala nad "vodo"....uspel mi je vpis na moj dragi faks, čeprav splošne mature nisem v celoti opravila, potem pa sem eno leto bolj ali manj posvetila analizi odnosov, ki so me tako zelo obremenjevali in nisem mogla preboleti vseh težkih besed in vsega, kar se je zgodilo z mano v odnosu z meni dragimi takrat. blizu izpitnega obdobja se je zgodilo, da sem postala močno občutljiva in enkrat sem imela glavo polno misli, spet drugič sem jokala kot dež. z mojim bivšim fantom sva takrat končala razmerje, ki mi je prineslo veliko hudega, pa niti nisem uspela sproti predelati vsega, kar se je zgodilo, končala pa sem oz. naredila pavzo, ki pa ni nikdar vodila k temu, da bi bila ponovno skupaj, ker mi je libido odpovedal in ker nisem zmogla dati od sebe več nič...to je bil moj zadnji polom, 1. letnik študija sem komajda pogojno zvozila v septembru in potem vpisala drugi letnik, takrat pa si nisem opomogla. razpoloženje je nihalo kot zastava in neko noč marca 2006 me je prebudilo močno bitje srca. verjela sem, da me skrbi zaradi izpita iz ustavne ureditve, ki je bil pred mano. bila sem tako razburjena, da se nisem mogla ne učit, ne spat, zato sem šla na računalnik po dolgem času prebrati nek forum, kjer sem pred leti pisala. tam je bil nekdo, ki mi je pisal zanimive poste in sem se odločila, da grem malo prebrati, kaj je napisal. spomnim se tega, da je napisal nek post, ki me je vrgel na rit od groze in da mu ni bil podoben, zato sem se odločila, da se logiram....v resnici sem mu želela reči, naj ga ne serje, ker je to, kar piše grozno, saj je tip napisal, da bi svojo punco prej posilil kot prevaral in glede na tisto, kar sem bila vajena brati prej, sem mu napisala na koncu komentar: come on, you can do better. v to sem bila prepričana, niti mi ni bilo jasno, čemu je spisal tak post, saj sem verjela, da mu ni podoben. moram povedati, da tisto, kar sem napisala ni imelo ne repa ne glave, ker svoje misli nisem bila takrat sposobna več organizirati in držati rdečo nit. spominjam se, kaj sem želela povedati, a v resnici sem spisala totalno srkopucalo. takrat sem prišla v kontakt z njim, a tisto, kar je potem sledilo, je bilo produkt mojega prekipevanja od manije....nisem spala, nisem jedla, nisem nič....samo šibala sem okrog in tipkala kot nora.....mislim, da sem imela takrat občutek, da imam veliko povedati a več od neurejenih postov polnih smeškov nisem napisala. temu mojemu pisanju je sledila ta moja epizoda psihoze, v kateri se je odvrtelo nekaj scenarijev med katerimi je bil poglaviten ta, da bom tega fanta, ki sem ga vedno rada prebrala, spoznala in da je on super in da me tudi on želi spoznati. v resnici je bilo vse drugače. ampak moja čustva so bila takrat hiperproduktivna in ostal mi je nek močan vtis....čeprav je šlo torej za intelektualno norenje in čeprav je šlo za to, da se je vse skupaj dogajalo le v moji glavi, se je v meni pojavil vtis, češ da je ta tip pa super oseba in da je naravnost rojen zame. norost prve klase, saj osebe še poznala nisem in je do danes nisem spoznala. mojo psihozo sem takrat zazdravila ob podpori zdravil in nekaj obiskov na Zaloški (adloescentna psihiatrija) in ob podpori moje družine, s katero smo končno pričeli znova brez starih očitkov in metanjem naprej.....imela sem razlog, da sem se lahko vrnila v realnost in mislim, da mi takrat nobena stvar ni pomenila toliko kot to, da sem z mojimi domačimi našla spet pot ven iz začaranih krogov prepirov in teže besed, ki je nisem zmogla. nekako so razumeli od kod moje impulzivne realkcije, od kod vsa občutljivost, počasi pa sta se moja starša na skupini za starše pričla tudi učiti, kako spodbujati, kako pohvaliti, kako dati oporo ipd. počutila sem se srečni v neki senci prikrajšanja, saj študija nisem mogla tako zlahka nadaljevati. potrebovala sem čas, da sem si opomogla. leto dni pozneje sem imela na lastno pobudo dozo zdravil tako nizko (najnižjo možno), pojavila pa so se zopet nihanja razpoloženja navzgor....zadevo smo najbolje uredili pred dvema letoma, ko sem uvedla stabilizator in takrat dokončno ostala na normali....tisto, kar mi je ostalo skozi ta čas, oziroma je že v precejšnji meri prešlo, a ne povsem, je bil vtis o onem fantu. lahko bi rekla, da je to neko kvazi idealiziranje človeka, ki ga v resnici ne poznam in da nima nobenega temelja v realnosti. ta vtis mi ni dal miru ponovno, po enem letu, ko sem po slučaju spoznala njegovo sestrično. ampak res po slučaju, ki je super punca in mi je postala draga kot prijateljica. takrat so moja čustva spet padla iz kontrole in v nalsednjem obdobju sem ob vsaki polni luni in mlaju tipu napisala mail, da bi rada z njim govorila, da bi ga rada spoznala, da si pridem na jasno z vsem tem, kar je zraslo v moji glavi. dečko mi ni odgovoril na en sam mail. pozneje sem po nekaj letih gruntanja zakaj sem se mu tako zamerila, da se ne meni z mano, ko mu pišem, ugotvoila ob pogledu na svoj stari gmail, da sem mu poslala nekaj izredno neprijetnih in grdih stavkov, ki niso bili za nikamor. najbnrž v času, ko se je rušila moja kemija. potem sem se mu šla v mailih opravičevat ipd. ampak never mind....zadevo sem morala urejati sama in morala sem vzpostaviti nek primeren odnos do tega, kar se je zgodilo v moji glavi in v resnici. ugotovila sem, da je lažje, kot da si lažem, da mi je nekaj do tipa, potem pa situacijo zakompliceram, ko mu spet pišem ob naslednji polni luni, če si priznam....ok dogaja mi okrog fikcije o človeku, ki ga ne poznam na podlagi nekaj prebranih postov. ok.....mi je neki do tipa al kako....oz. do moje ideje o njem bolje rečeno....hm....in ko sem si vsakič, ko me je spet prijelo, da bi pisala to priznala, mu nisem več rabila pisat. imela sem tudi težavo....on je bil meni v redu, jaz pa njemu nisem v redu, torej jaz potem res nisem v redu?! tudi to sem lep čas predelovala. na koncu sem mu zadnjič pisala, ko sem se pomirila s sabo in mu napisala post, da mislim, da je v redu oseba, ampak da sem tud jaz v redu oseba.....v zvezi z njim sem si očitala ogromno zadev: npr. da sem se napalila nanj in verjela, da me on hoče spoznat in da mu je nekaj do mene v času, ko je ta tip baje imel dekle.....to sem si kar zlo očitala.....ipd.....kot vidite, vse se je vrtelo okrog njega.

Danes pa je tako: spoznala sem krasnega fanta. fanta, ki si iz moje strani zasluži vse najboljše. to je moj fant, ki je dosleden, ki me prebere, ki mu ne morem skriti ničesar in to mi je blazno všeč. tip me dojame. ima me rad. jaz imam rada njega. razmišljava o skupni prihodnosti, vse doživljavba skupaj, cel čas sva skupaj ali pa se neizmerno pogrešava že v pol dneva, ko se ne vidiva. rada ga imam. ljubim ga. obožujem ga. obožujem njegova starša, njegovega psa, super se imam z njim. srečna sem.
Potem pa pride dan, kot je danes, ko se bliža mlaj, ki je še težji kot polna luna....in spet se zavem, ko čakam celo večnost na bus, da razmišljam o tipu iz foruma, da fantazeram, kje ga bom srečala, da me je strah, kaj bo ko ga srečam, da me bodo prevzela kakršnakoli čustva, zaradi tega, kar sem sama v epizodi doživela in nima nobene zveze z resničnostjo. in se bojim, da bom izgubila Diana, ki me ne bo razumel. soočam se z občutki, da si ljubezni svojega fanta ne zaslužim, ker se mi dogaja to, da pridejo in se v glavi včasih razvijejo take misli....gre torej za obsesijo.....z idejo, z fikcijo. ničesar nima skupnega z realnostjo in Bog mi je priča, da me po vsem tem času niti ne zanima, kakšna je realnost in kak je ta fant. rada bi mir. samo mir. da se mi to ne bi več dogajalo.

Z mojim fantom sem o tem govorila. težko mi je bilo,l ampak spregledal me je, da nisem v redu. vse sem mu povedala, jokala sem. njemu je bilo težko. je tip na mestu in da vse in želi vse in meni je to fenomenalno in rada bi dala vse.
Rada bi se znebila fikcije, ideje, sploh misli, obsesije. Rada bi mir.


Zdaj pa me zanima: je kdo od vas kdaj doživel podpobno izkušnjo? jo znate obvladovati? kako? kaj vam je pomagalo. sama bom zlo še nagruntala, kako pa kaj s to zadevo. tudi doktorja bom poklicala, da mi da kak nasvet. Vse bom naredila, da to rešim. Tokrat je pomembno,. tokrat gre za naju z mojim Fantom, ki mi je dragocen in tega ne bi rada izgubila, kar imava. ker ko sem z njim, se imam res dobro. super sva. super se mava. rada bi izbrisala vse te mlaje, vse polne lune, vse spremembe vremena, vsak pms, vse, kar me odvrača od fokusa nanj, ki je zame v resnici pomemben. ž


torej kako ravnate z mislijo, v katerem momentu in kako jo obvladujete?

maja

[Arwen]

Maja, vse, kar mi ta trenutek pade na pamet, je Eckhart Tolle : Zdaj + Živeti v sedanjem trenutku... Meni je knjiga OK, je pa res, da imam (oz. sem imela) samo depro  ....

Objem 

[majč]

vidim, da ste bolj ali manj brez idej arwen, hvala...
ob naslednji možni priliki bom govorila o tem z mojim doktorjem, ki sem ga v teh dneh klicala, potem pa sva si sms-erala. ne morem verjet, ampak doktor me je klical nazaj naslednji dan, ko sem bila že pomirjena pa se nisem oglasila. sem mu pa potem poslala sms z obrazložitvijo zadeve. vse kaže, da bom od zdaj dalje dobro, ampak ko sem naročena bova odprla to debato, ker s to zadevo bi rada dokončno opravila.

mela sem se pa super ta vikend. moj dragi je prišel k meni in sva se pogovorila in res je super, ker je tak cvet kot je in ker je dosleden, ker mu nič ne uide in ker predebatera z mano in grwe skozi vse, pa če gre za največje gluposti. super je. skratka sploh ga ne dam. 

maja

[majč]

Maja, vse, kar mi ta trenutek pade na pamet, je Eckhart Tolle : Zdaj + Živeti v sedanjem trenutku... Meni je knjiga OK, je pa res, da imam (oz. sem imela) samo depro  ....

Objem 

arwen, danes sem šla z mojima najdražjima sošolkama na pijačo, pa mi je ena na omenjeno zgodbo predlagala točno to isto knjigo, kot si jo predlagala ti, tko da bom pomoje res prebrala zadevo ko bo prvo malo časa - najbrž novembra med prakso.

maja

[majč]

ejla,

da se na hitro še mal javim tu:
omenjena zadeva pride na svete kvatre, če je res kaka huda vremenska obremenitev (polna luna, mlaj,...) in seveda, da tudi to ne vedno.

in vsa zadeva je prav trapasta. mal sem zanjo najbrž odgovorna sama, ker sem pustila, da se je v nekem obdobju tko razrasla. ampak danes nima nobenega pomena za moje življenje. najbrž je recept, da pozornost na silo preusmerim drugam...mal bom povprašala tud mojega doktorja.

je pa zadeva zame silno obremenjujoča v tem smislu, ker se mi normalno potem zgodi, da si to očitam. imam krasnega fanta, ki VE za vse to. tudi precej se zadeva zminimalizera, ko se z njim pogovorim oz. sem se, če je že tko prišlo. hkrati pa to seveda tako njega kot mene le prizadane in je za oba boleča.  sama se soočam z občutkom, da si zaradi takih misli ne zaslužim fantove ljubezni, že sem mu rekla, da bom storila vse, da z zadevo opravim, če pa ne bo šlo, naj mi da on čevelj, četudi je to zadnja stvar, ki bi si jo želela. v tistem času je že razumel za kaj gre in je rekel, naj ne serjem in ima prav.

zadeva nima nič skupnega z dejansko stvarnostjo in realnostjo in je zrasla izključno v moji glavi v časi, ko so se mi odvili scenariji psihotične epizode. najbrž je njen temelj v želji, da bi res našla svojega pravega sopotnika, fnata, ki mi bo kos in to imam zdaj. 

res me mori samo še to, da zadeve nisem predebaterala z mojim doktorjem, sem pa si obljubila, da se bova pogovorila o tem takoj, ko bom imela naslednji redni ambulantni obisk.

z mano je že tok bolš. povsem običajno živim. redki so dnevi, ko me zvije, potem pa tale trapasta nadlega. pride trenutek, ko je težko držat fokus misli tam, kjer želim, ampak to je navadno res povezano z luno. mislim mlajem bolj ali manj. take dneve res z muko preživljam, če sem sama. povsem drugače pa je, če je z mano moj fant, ki me zamoti, zaposli moji misli.

to je to.

upam, da ste drugi dobro.

maja

[Arwen]

 

[majč]

arwen, a veš, da je ta knjiga sposojena skor ves čas

bom mogla northwindu rečt zanjo, hehe.

mislim, da jo je on na veliko promoviral, ampak jaz bi raje to slovensko prevedeno verzijo.
 

aja, pa moram priznat, da zadeva ful ful ful izzveneva in da se imam zmeraj bolje. dlje kot sem z mojim fsntom, bolj mi raste k srcu in vse tisto, kar sem zgoraj omenila dejsnko izpade kot samo še nek oddaljen obledel spomin na neko hecno dogajanje, ki ga še sama ne razumem. saj ni kaj razumet. sam pustit za sabo pa jit naprej. Fenomenalno pa je to, ker lahko z vsem tem živim odkrito in ker dejansko lahko ljubljeni osebi vse povem in tudi to naredim. zadeva se na ta način zminimalizira nekje do nule in je več ni. huh....sam to sem si želela. da se ne obremenjujem s preživetimi zadevami, ki niso vredne vsega pokurjenega časa za obžalovanja te in one vrste. ;9

maja

[Janja]

Maja, me veseli, da napreduješ.   Sem si prebrala vse tvoje zapise, vendar ti nisem nič napisala, ker ti nisem znala svetovati, ker jaz tega ne poznam.

Želim ti lep vikend in uživaj ga s fantom.

[majč]

hvala lepa. 

ja sem fino. nek odgovor s podobno izkušnjo sem dobila na privat in je blo fino mal podebaterat, tko da mi v principu ni nič žal, da sem tole temo odprla. sem bla res v stiski, ko sem prvič pisala.

trenutno se super počutim in teh težav nimam. tudi sicer z mojim fantom spretno predelujeva zadeve skupaj, ker je izredno dosleden in zainteresiran zame in tud sama se trudim da opravim z vso nepotrebno čustveno navlako. bolj kot se o tem lahko odkrito pogovarjam, manj težav dejansko imam in bolj sama sebe ujamem, kako blesavo v bistvu vse skupaj zveni. in zadeva lepo izzveni.

Moj fant je čudovit in res si ob vsem trudu, ki ga vlaga v naju iz moje strani zasluži vse najboljše in najlepše. super se imam z njim in sploh ne morem povedat, kako neprimerljivo je to, kar imava z vsem, kar sem kdaj imela prej. čas kar teče, nekaj mesecev je minilo, kot bi mignil in ne štejem sploh časa. zdi se mi, kot da obstaja že od nekdaj.

ta vikend sicer nisva skupaj, ker je on v MB, sama pa imam nekaj za podelat za faks še za nazaj, pa tele praznike moram dat čez, je bla tud mamina želja, da ostanem doma tokrat. jaz bi sicer šla z veseljem v MB, sam mi trenutno ni zneslo, pride pa moj D. v ponedeljek enkrat nazaj, pa bova pol med tednom še kaj skupaj, drug vikend pa greva oba v MB, skratka cel žur. pa pišuka, čez 13 dni bom stara 25. ne morem verjet.  v bistvu bova oba z bratom. ama sem se odločla, da kake hude žurke ne bo, ker mam trenutno preveč obveznosti na vidiku. mal praznovanja z najožjo družino in mojim fantom, pa kaka drinka ob času, to je pa to....mislim, da bo prva res velka žurka, ki si jo pa res želim, za mojo diplomo. enkrat poleti, ampak do tja je še malo časa pa veliko dela.

pardon, mal sem zašla iz teme na temo.

fino mi bodite!

maja

[majč]

 

hej folk. ful sem potrta in v preklemanski stiski sem se znašla zadnje dva dni. grozno mi je pri duši. Zdajle sem se pogovorila z mojim doktorjem.

zdaj mi je povedal za kaj gre. in nisem sama kriva, da se mi to dogaja. zadeva je tko močna, da me potegne vase. govorim z mojim dragim fantom, čuti, da nisem ok, da sem po glasu drugačna, da mi nekaj ne klapa, pa ga mirim. po drugi strani pa grozno trpim, ker zadevi nisem kos in tega ne morem deliti z njim. v grozno stisko me spravlja vse skupaj....


Neverjetno se mi zdi, kako je lahko to mogoče, da človeka nekaj tako močno potegne vase, da se kar zgodi. kot bi mi nekdo ukradel občutke in jih upravljal namesto mene. zrastejo v meni neverjetno velika čustva, ki nikamor ne sodijo. in temu sledijo dvomi: ali prav živim? je moja pot prava. od vsega me to najbolj boli.  mka kaka psihoza, kaka manija, ali depra, vse to se preživi, skozi to se prebori. živeti s tem, da pa ti nekdo vzame občutke in razpolaga z njimi....doktorju sem rekla, da ne gre za misli, jaz čutim zadevo v grlu in v srcu, blazno močno čutim in to do človeka, ki ga praktično v mojem življenju ni in ga nikdar zares ni bilo. pa to ne vsak dan, daleč od tega. enkrat na svete kvatre se zgodi. kot bi mi nekdo ukradel srce in dušo in se z njima igral....to me oddaljuje od ljudi, ki mi v resnici pomenijo ogromno. v moje življenje vnaša dvome ali prav ravnam.....

In potem mi doktor končno pove, da gre za prisiljene misli in pravi: bolj kot jim poskušaš ubežati, bolj močne so. pa pravi, čakaj, da mine in bo minilo v nekaj dneh. sedaj so baje težki dnevi. ljudje, to je ful hudo. mene totalno lomi. Imam fanta, super se imava, ljubim ga, ampak tole mi ukrade moja čutenja in me odpelje vedno, ampak res vedno na isto mesto. tja, kjer ni prostora zame in kjer to enostavno ni to....in mi je hudo....čakam, da mine. fantu ne govorim, ker bi zadevo samo zakomplicerala in ker vem, da bo minila in bo slednje izgubilo vpliv name.

tako prekleto lepo je, ko sem zdrava, ama zdaj spet tole.

Skozi čas sem se naučila, da ne počnem neumnosti. Tudi zadeva nima nad mano take moči, da bi počela karkoli nracionalnega. Razumem položaj vseh bolj ali manj vpletenih in vem, da ni nihče nič kriv. To se enostavno zgodi v moji glavi, me drži in spet spusti.

Ta trenutek mi je kar slabo. ker me je zadeva včeraj začela grabsti, danes pa je dosegla svoj maximum in deprimeralo me je, ker je bila stiska enostavno prehuda.

Ob takih trenutkih se vprašam: ali ravnam narobe, ali delam kontra temu, kar čutim, sprašujem se ali je v vsem tem, kar čutim dejansko kaj resnice in ali ima to smisel. Hudo mi je, ker se počutim nelojalno in ker mi zvestoba v celostnem pomenu, tudi v mislih, ogromno pomeni itd. komaj sem čakala, da bo moja mama prišla domov, ker je takoj za mojim fantom prva oseba, kateri zaupam, totalno sem bila že v pizdi. Mama je po opravkih, zato sem poklicala doktorja, da mu postavim nekaj vprašanj in dobim odgovor: to so prisilne misli, bolj jih odganjate, bolj močne so.....in jaz moram trpet, da se mi rolajo taki in onaki občutki po telesu in čakati, da mine?

Tole je zame ful boleče. ful ful....nazadnje mi je pomagalo, da sem lahko s fantom o tem govorila, ampak kaj, ko to ponmeni, da sem njega istočasno tudi prizadela. ko sem videla, da ga boli, sem mu povedala, da je to samo v moji glavi, da dejansko ne poznam človeka, itd.

psihologinja ivna je zadevo skušala znormalizerati in mi pojasnila, češ da so to zgolj ideali, ki jih imamo vsi in da jih imajo nekateri v alinejah, drugi pa jih apliciramo na nekega človeka, ki ga običajno manj dobro poznamo ter ga posledično lahko še toliko bolj idealiziramo.
sama imam zelo osrečujoče razmerje in super fanta, pa se mi še vedno zgodi in je silno boleče, ampak kot pravi rejec, drži te in bolj kot skušaš odmisliti, bolj se ti še vedno dogaja.

Ta svoj problem sem skušala reševati na način, da sem se z osebo, ki je akter v tej fikciji, skušala pogovoriti in prosila sem ga, če gre z mano na kavo, da zadeve postavim na svoje msto. sam se je odločil, da z mano ne bo razgovarjal, kar sem skozi čas tudi sprejela, sprva pa sem ob vsakem težkem trenutku (polni luni, mlaju, pms-ju itd.) skušala navezati z njim konktakt. tu je še nekaj več zadev v igri in sicer to, da sem pri sebi razreševala svoj občutek lastne vrednosti, katerega sem s časoma postavila na svoje pravo mesto in potrebe po potrditvi iz njegove strani nisem več potrebovala. potem sem končno povedala in napisala, da mu najbrž ne bom več pisala in tako je tudi ostalo in prav se mi zdi tako, ker v resnici on sam nima nič s tem.

no to je pa zaenkrat to.

malo počakam, pa bo za mano in upam, da zlepa ne bo spet tako prišlo. če pa ima kdo kake podobne izkušnje, prosim z besedo na dan. zanima me predvsem, če jih je kdo uspešno obvladoval in kako. sama se zelo borim, da zadeve predelam, ampak tukaj kaže, da bolj kot se boriš, slabše ti gre. zanimiva narava same zadeve. doktor pravi, naj počakam, da mine. potrpežljivosti te vrste pa sama nisem vešča. rada imam kontrolo nad lastnim doživljanjem, saj razumete.

maja

[Arwen]

Majč, bi rekla, da če imaš OKM, potem se pač s tem spopadeš na način, ki je za OKm primerern in upoštevaš mnenja strokovnjakov

In potem mi doktor končno pove, da gre za prisiljene misli in pravi: bolj kot jim poskušaš ubežati, bolj močne so. pa pravi, čakaj, da mine in bo minilo v nekaj dneh. sedaj so baje težki dnevi. ljudje, to je ful hudo.
... zato sem poklicala doktorja, da mu postavim nekaj vprašanj in dobim odgovor: to so prisilne misli, bolj jih odganjate, bolj močne so....

psihologinja ivna je zadevo skušala znormalizerati in mi pojasnila, češ da so to zgolj ideali, ki jih imamo vsi in da jih imajo nekateri v alinejah, drugi pa jih apliciramo na nekega človeka, ki ga običajno manj dobro poznamo ter ga posledično lahko še toliko bolj idealiziramo.

...

pa saj si verjetno tu že vse prebrskala http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,18.0.html; OKM

http://vizita.si/clanek/leksikon/obsesivno-kompulzivna-motnja.html


Več pomagat ne znam, samo tole

Ta svoj problem sem skušala reševati na način, da sem se z osebo, ki je akter v tej fikciji, skušala pogovoriti in prosila sem ga, če gre z mano na kavo, da zadeve postavim na svoje msto. sam se je odločil, da z mano ne bo razgovarjal, kar sem skozi čas tudi sprejela, sprva pa sem ob vsakem težkem trenutku (polni luni, mlaju, pms-ju itd.) skušala navezati z njim konktakt. tu je še nekaj več zadev v igri

se mi pa zdi, da ni najbolj pametno 

[Slavka]

Majč, evo, isto se meni dogaja. To je obup, grozen občutek! Imam partnerja, družino, dva otroka, razumemo se, vse štima...potem pa meni v glavi klikne, če je to to, ali delam prav, ali je to sploh moje življenje.... Najraje bi spokala in šla nekam daleč...daleč...  Istočasno se zavedam, da imam doma vse, kar v življenju šteje. Tudi prijateljica mi reče, blagor tebi, k maš takega moža...mene pa duši in mori. Misli mi letijo po svoje, v glavi si vrtim scenarije kako bi blo, če bi....in to me spravlja v obup. Moje misli zaposluje nekdo drug, idealiziram ga, čeprav imam ideal doma. Tudi jaz sem se s svojim pogovorila, mu povedala za tesnobne misli, me je razumel ampak verjetno mu ni bilo vseeno, da si želim stran od družine...nekam daleč. Takrat tudi jaz samo čakam, da mine....preživljam muke, telesne in duševne in čakam....  Probam preusmeriti misli, vendar so prisilne velikokrat močnejše. Ko popustijo, zopet zadiham, zopet uživam v družini in zopet ljubim moža....do naslednjič. Ne vem zakaj prihaja do tega, zakaj ne morem uživati v danem trenutku, zakaj me obhaja dvom o vsem mojem življenju.....rada bi samo MIR! Bojim se, da bom res nekega dne v tej fazi naredila neumnost, odšla stran, uničila družino.....strah me je same sebe! Majč, nisem ti pomagala, ker ne znam niti sebi, vendar mi je bilo v tolažbo, da nimam samo jaz takih "napadov" in ni vrag, da jih ne zbrcamo v tesnobno rit!!! 

[Arwen]

ni vrag, da jih ne zbrcamo v tesnobno rit!!! 

to pa itaq  ! in jaz vem, da ob uspelo obema, in tebi, Slavka  in tebi, Majč 

[majč]

Draga slavka,

poleg tebe sem ob prvem postu, ki sem ga v to temo napisala dobila na privat sporočilo, kjer se je tako tebi kot meni dogajala omenjena zadeva oz. podobna zadeva. aha. po zdaj drugem pisanju sem zopet na privat dobila sporočilo od še ene punce, ki pa se je naučila zadevo obvladati.

Iskreno žal mi je, dekleta draga, da ne napišete odgovora v temo, ker bi s tem podale razumevanje in podelile izkušnje še z ostalimi, ki morda imajo podobne težave, pa čakajo, da preberejo odgovor, ki jim bo dal kako pametno usmeritev.

Hkrati pa sem hvaležna, da sem 2 odgovora poleg teh tukaj dobila sama. gotovo je res, da je težava nenavadna in da nas je morda sram, da se nam to dogaja, ampak nič ne bomo naredili, če bomo tiščali v sebi zadevo in se jo sramotili. kot je rekel dr. rejec je za doživljanja in misli te vrste značilno, da bolj, kot jih želimo zatreti, bolj rastejo in nas spravljajo v obup. tudi sama sem imela izkušnjo, da ko sem se s partnerjem lahko dokrito pogovorila o zadevi in pri tem sprostila to grozno napetost in stisko, ki je rasla v meni, se je zadeva izpela. sredi stavka sem dojela, kako trapasto je to in kaka čorba je zrasla v moji glavi in mojem srcu, najbrž res zato, ker mi je kemija zaigrala malo po svoje. in nimam kaj bit jezna na kogarkoli, ker ni kriv, niti mi ni potrebno obtoževati sebe, ker nič od tega nisem naredila namerno. Lahko samo prosim Boga, da mine in se naučim s tem "križem" ravnat. ugotavljat preko izkušenj, kaj je tisto, kar mi pri tem pomaga. učim se.

V odgovor osebi, ki mi je pisala na privat sem napisala naslednje in bom to podelila še z vami:

Včerajšnji dan je bil tako zame kot za mojega fanta izredno boleč. Oba sva jokala. Govorila sem z doktorjem in z psihologinjo, ki jo bom po potrebi, če se bo ponovilo, tudi obiskala ponovno.

Ker je moja situacija takšna, da imam sicer motnjo in nihanja pretežno bipolarne narave, si z AD-ji ne bom tu pomagala, ker dokler res nisem povsem down je to nevarno, da me vrže navzgor. Sama sem namreč oseba, ki prej visoko leta, kot da bi se gibala v kaki depresiji.

Naj povem, da mene k takemu dogodku, kot je bil včeraj oz. dogajanju v meni spravi nek zunanji okvir in pogoj, kot je npr. mlaj (luna) ali PMS (predmenstrualni sindrom) itd. včeraj je bil pms. S fantom sva govorila, se zjokala, se dogovorila za naprej v primeru podobne zgodbe in prišel je k meni.

Res Bogu hvala, da imam takega fanta. Hvala ti za tvoje sporočilo. Ogromno mi pomeni. Vliva mi upanje in resnično upam in delam na tem, da sem na dobri poti.

Govorila pa sem z več ljudmi. Nekaterim se zdi to patološko, drugi pravijo, da se nam to dogaja vsem včasih. Jaz pa mislim, da se nam dogaja morda vsem, le da nekaterim bolj spotencirano in je posledično izredno moteče ter človeka spravlja v hudo stisko, zato se trudi in uči zadevo obvladovati.


Menim, da vidim, kaj se mi dogaja. To se mi dogaja in je boleče oz. se zgodi na vsake toliko in zelo močno, ampak se imam v oblasti. To pomeni, da še lahko sama odločim, kaj bom s tem naredila.

Veliko vrednotim in vidim, kako drtagocen mi je odnos z mojim fantom, kateremu se po kvaliteti ni približal še noben odnos s katerimkoli fantom s katerim sem bila. Super se imam z njim. Zato to čuvam in delam na tem, da nama bo čim lepše, tudi tako, da skušam odpravljati omenjene težave.

Hvala.

Maja

tebi draga slavka in vsem ostalim pa bom rekla sledeče:
to, kar v okviru vseh možnih motenj doživljamo sami in kar nas na nek način zaznamuje in zato trpimo, se ne dogaja samo nam, ampak tudi vsem tistim, ki so opredeljeni kot zdravi, le da se pri nas zadeve močno spotencirajo in nas zato ovirajo pri vsakdanjem življenju. Zato se trudimo zadeve obvladovati na različne načine, ki so na voljo in ki jih prepoznamo kot dobre in koristne.
Vsi pa se učimo in pravico imamo do tega. Bogu hvala, če imamo svojce in partnerje toliko pri sebi, da so to sposobni razumeti in imajo toliko ljubezni in zdravih mehanizmov, da nam v zadevi lahko ponudijo ramo kot oporo in se skupaj z nami borijo in učijo. Če to imamo, je dobro, da se tega zavedamo in da cenimo in da naredimo največ, kar je v naši moči, da slednje ohranimo in da vračamo dobro z dobrim.

Želim vam vse dobro in poguma polno, pa da bi imeli toliko ljubezni, da bi mogli z vsem, kar pride živeti, preživeti in konec koncev biti srečni.

Držim pesti in kot vaša sotrpinka (očitno) mislim na vas!

Srečno!

maja

[majč]

Ejla!

vesela sem. dobila sem nazaj sporočilo od moje psihologinje Ivne, ki meni, da pri meni ne gre za OKM, niti za obsesije, pač pa za mini poslabšanja moje shizoafektivne motnje. lahko rečem, da sem vedno bolj prepričana, da resnično nimam bipolarne motnje, ker imam v povprečju znatno manj težav kot moji kolegi s to diagnozo. še malo pa bom prisegla, da tista definicija shizoafektivne motnje, ki mi jo je dal za prebrat Rejec na enem od obiskov v ambulanti resnično ustreza.

ipak pa, interva gor, dol (diagnoza). jaz sem jaz z vsemi +-i in --i. In presrečna sem, da imam fanta, ki me razume, ki gre z mano skozi take krizice in ki me ima res ful rad. tud jaz njega in zlo ga cenim. on vse ve.

maja

[matheu__]

Mal sem prebral vse to in ti lohk rečem, da sem vesel, da maš fajn in razumevajočga fanta, ampak vseeno pazi, da mu ne daš takoj najbolj nabasan nahrbtnik za nost. Ker v končni fazi imamo vsi en šitlimit in pomojem na vsak mlaj in polno luno mu ne bo za travmirat in jokat s tabo 

[majč]

Dragi matheu, hvala za pripombo. razumem 100% in k sreči tud ni blo vsak pms in polno luno tko. zadeve pa že poćasi urejam. sem dubla od moje Ivne tako spodbudno sporočilo, da verjamem, da bom tuki lahk še dala zadeve v red, da bodo štimale celostno, torej tudi v moji glavi.
po praznikih se mislim naročit k njej. trenutno sem preobremenjena s prakso itd. čas, ki mi ostane pa neverjetno rada preživljam z mojim dragim. ta se pa dobro sliši: shit limit. si mislim, da mu ni lahko.

maja

[majč]

ejla! da se vam oglasim in povem, kako je zdaj.

Ma ful sem vesela in presrečna, da je zadeva pošla. kot je bilo nelogično in nerazumljivo, da je težava sploh obstajala; resnično ni nobene logike v tem, se je zadeva tudi umaknila in Bogu hvala izzvenela, pa daj Bog, da ostane tako.

Obiska moje drage psihologinje sploh nisem dočakala, saj je enkrat enostavno pozabila, da me ima naročeno, drugič pa mi ni niti odgovorila in mi dala datuma....

Kot je v navadi zadevo grem reševat na več ravneh - povsod kjer vem in znam. Eno je to, da sem farmakološko terapijo ap-ja dvignila za eno dozo gor, drugo pa je to, kar se je zgodilo po tem.

Ne verjamem, da smo ljudje zgolj telesna in biološka bitja in ne verjamem, da vse naše bolezni izvirajo in se zdravijo samo od tod dalje.

Bili so trenutki, ko mi je blo ful težko in to breme je blo prehudo. Bingo, pa se mi je posrečilo zadeve urejat v svojem načinu. Po čudežu se je nek pater pred Božičem, tisto sredo prej, odločil kljub neskončno dolgi vrsti v spovednici, da mi naredi Zakrament bolnišničnega maziljenja. Enostavno je ocenil, da je moja osebna stiska dovolj velika, da se je takrat zame zavzel, četudi je folk prej sprejemal in odslavljal iz spovednice kot po tekočem traku. In res je, sama sem bila že do konca izmučena od tega mislenega sranja, ki ga nisem imela dovolj moči obvladovati. Dal mi je tudi telefonski kontakt, ki sem ga pozneje koristila. Po tem maziljenju se zadeva ni povsem ustavila - še vedno se mi je dogajalo isto, vendar sem dobila tisti občutek v sebi, da je breme resnično lažje in kot da v vsem tem vendarle nisem sama. Lažje sem nosila ta prekleti križ, ki me je bremenil in mi delal samo sranje. Pozneje sem ob ponovnem podoživljanju vsega tega mislim da že tretjič kontakterala mojo psihologinjo, a žal nisem dočakala odgovora, hkrati pa sem poklicala tisto številko. Gre za Družino Jezusovega in Marijinega srca. Gre za molilce, ki molijo k Bogu za zdravje. Dobila sem svojo srečno številko in takrat je zadeva izzvenela. Če bo ostalo tako vsaj eno leto, jih bom obvestila, da je zdravstvena težava izzvenela in se jim lepo zahlvalila za vso podporo v molitvi. Neverjetno. Mnogim je vse to nelogično, ampak meni je vselej nekako pomagal prav ta stik z Bogom, ki ga iščem že vse življenje oz. se ga poslužujem v molitvi, veri in zaupanju. Navdaja me z občutkom zaščite in varovanja in vodstva v življenju in skozi sleherno krizo. ogromno mi pomeni. Moje zaupanje tu je neskončno in moja vera ne premine. To je pomembna kvaliteta mojega bivanja. Občutki, ki me navdajajo ob molitvi, hvalnici in slavljenju mojega Boga so nepopisno lepi. To je tako rekoč tisto samo moje. Več kot to pa ne rabim. Rabim mir in sožitje z drugimi. In z mojim fantom sva zdaj prav dobro.

Sem pa v zadnjem obdobju iz življenja odslovila kar nekaj ljudi, ki tja ne sodijo.

To je to. To sem želela povedati.

Maja

[Daisy]

Majč, veseli me, da si bolje in da se s fantom dobro razumeta! 

Vse dobro! 

[vesnav]

Majč, vesela sem zate!!!

Da si našla, kar si vse življenje iskala..
Mnogi tega nikoli ne najdejo.

To, da ljudi pustiš od sebe, ker na tvojo pot več ne sodijo, je normalno in prav.

Držim pesti zate, nikoli ne nehaj verjeti vase in v Boga, energijo, ki si ji zvesta.

V.