Uf uf, najprej en lep pozdrav pa eno
za lepše počutje
Tole, da si šla na tečaj, sploh ni slaba ideja! Vsi tisti, ki ste zraven, ste tam zato, da se nekaj NOVEGA naučite, a ne? Najbrž ni nikogar tam, ki bi "odmah" vse vedel pa bi vseeno plačeval za to, ker drugega pač ne bi imel za početi - to torej odpade. Glede tega, da si pa nisi upala vprašat, kar te je zanimalo, pa tole: najbrž si podobno doživela tudi na faksu. Predavatelj nekaj drdra, na koncu izjavi: "Kakšno vprašanje?" - tišina. Pa tišina zagotovo ni bila zaradi tega, ker bi vsi vse vedeli (sicer bi najbrž same desetke na izpitih padale
), ampak posledica tega, da si noben ne upa vprašati, ker bi se osmešil. Nisi edina. Hec je v tem, da tudi drugi delajo podobno kot ti - bolje biti tiho kot pa, da se ti cela dvorana smeje. VENDAR! Pri nas se je zgodilo nekaj podobnega. Neka hudo zapletena snov, pa je en postavil vprašanje, nakar se je ene par "veleumnežev" začelo krohotati. Profesor se je mirno obrnil, šel do najbolj glasnega in ga čisto pohlevno prosil, naj odgovori svojemu študentskemu kolegu. Kaj je sledilo? Ne uganeš? Hihi, tišina, jasno! Tip je ratal v fris ko kuhan rak, ves folk je prasnil v smeh in ko se je vse skupaj poleglo, je profesor mirno, a odločno (skoraj strogo) nadaljeval, češ, da neumnih vprašanj ni, so le neumni odgovori in da če se hočemo kaj naučiti, moramo spraševati, zato je plačan. No, na koncu smo na vprašanje le dobili odgovor.
Tale štorija se marsikje ponavlja v nedogled; ko si še mali/mala, ti ni nerodno nič vprašati (bolj je nerodno kakemu odraslemu
), ko si pa starejši/a, pa tole. Vem, je težko, a verjemi, da nisi edina, ki ne ve vsega, a raje ostane tiho. Morda se je mučno prisiliti, da bi kaj vprašala, a najbrž bo veliko lažji občutek, ko si boš lahko na koncu rekla: "Tako, zdaj pa vem!"
Morda je to tema za diskusijo s kakšnim terapevtom, da ti svetuje, kako premagati tale tvoj trdovratni sram, ki je najbrž res precej velik. Je pa tako, da je ta vzorec nalezljiv še iz otroštva, tako kot sem v prejšnjem odstavku napisal. Pomoje so najbolj glasni ravno tisti, ki bolj malo vedo (vsaj tak občutek sem dobil na našem faksu). Je pa ponavadi tako - otroci vprašajo, odrasli molčijo.
Pa nikar ne imej takih misli, kot si jih na koncu zapisala. To, da si šla na tečaj, je super! Vsak začetek je težak, potem pa že nekako steče. Zagotovo je kdo, ki te razume, potrebno je le razložiti trenutno situacijo. Če je človek normalen (v smislu razumevajoč), potem ne bi smelo biti problema. V odnosih z bližnjimi se skušaj najprej sprostiti. Tisti, ki te poznajo, te bodo že razumeli, kako pa kaj, sicer jih sam ne bi imel za prijatelje. Sicer so ti pa že nekateri predhodniki vse napisali. Jaz ti želim le še vse dobro pa srečno pri nabiranju novega znanja!
