Beda

[terrarosa]

Ne morem več. Ne upam nikogar poklicat in mu razlagat trenutne situacije in kaj vse je za tem...Odlašala sem sploh s tem da bi karkoli preveč na forum pisala. Ker baje s svojim obnašanjem sam pozornost vzbujam...In mi ji še to težko, da bi bila vredna tu karkoli objavljat. Jokala kot že dolgo, dolgo ne. Dobro da sem sama. Najraje bi se ubila. Gnusim se sama sebi in...Cela ta moja situacija se vleče že par let, pred 3 leti sem se dokončno zlomila in se zavedla da moje obnašanje ni več samo slaba volja, ki se že malo predolgo vleče. Sej vmes so bila dobra obdobja, pol leta sem jemala AD ampak to je bo tudi vse, brez terapije. Pred ene 5 meseci sem končala eno zvezo, sicer kratko ampak mi je veliko pomenila. Čeprav ko sedaj gledam nazaj, vem da bi se v vsakem primeru slej ali prej končala. Ampak očitno to še vedno premlevam. Vsako prekleto jutro ko se zbudim in zvečer preden zaspim se spomnim na to in se gnusim sama sebi in vidim kako bedna sem.
Uglaunem od te končane zveze dalje sem totalno čudna. Z domačimi skorajda nič ne govorim ko sem doma, zato sem večinoma v LJ. Socialnega življenja takorekoč nimam. Z najboljšo prijateljico se vidva največ enkrat na teden, drugače se s sostanovalko zlo dobro razumem. To je to. Če bi rada šla na koncert, na sprehod, na počitnice, na izlet, al pa samo na kosilo…ne morem nikomur reč. Nikomur. Totalno sama sem. Če samo pomislim koga bi recimo na svoj rojstni dan lahko povabila, me mine da bi živela.
Ne znam ohranjat stikov z ljudmi ki jih na novo spoznam, nimam občutka komu lahko zaupam, na splošno se mi zdi da nimam občutka za ljudi. Iz pretekle službe kjer sem delala kot študentka, smo  se z nekaj sodelavci fajn razumel in smo rekl da se še kej dobivamo in ohranimo stike. Od tega je 3 mesece odkar sem odšla (deloma ker sem pred tem bila v bivši zvezi s sodelavcem, deloma zato ker sem vse več napak delala in sama sebe nisem mogla več prenašat) in še nisem uspela kogarkoli kontaktirat. Sram me je, da govorijo o meni kako sem čudna, strah me je se  srečat z njimi.
In kaj me je danes zlomilo?Ko sem videla(FB), da se majo ljudje fajn in živijo polno življenje, imajo prijatelje, kolege, sošolce, grejo žurat,…Ko pogledam svoja študentska leta nazaj (drugače sem absolventka, v pisanju diplome) mi gre na bruhanje, koliko časa sem stran vrgla, kaj vse sem zamudila, brezvezno življenje, koliko novih prijateljstev bi lahko navezala, pa nič. Stalno se počutim kriva,  kot da sem vedno nekaj nekomu dolžna in me je včasih strah da bom srečala nekoga, ki sem ga enkrat poznala in...Ne vem kako naj opišem ta občutek.
To sem mogla dat iz sebe. Malce bolj mirna sem ampak…Strah me je da bi to bral kdo, ki me pozna. (se lahko naredi prispevek viden samo članom foruma?).
Terrarosa

[Betka]

Pozdravljena terrarosa,

menim, da ni bojazni, da bi te kdo prepoznal, saj nisi navedla nobenega specifičnega podatka. Poleg tega pa verjemi, da nate nihče ne gleda tako kritično, kot gledaš sama in najbrž tudi ne vejo, kakšne težave imaš in o čem razmišljaš. Pohvalno, da si uspela svoje težave zapisati. 

Sram me je, da govorijo o meni kako sem čudna, strah me je se  srečat z njimi.

Prepričana si, da se to dogaja, ampak dokaza nimaš prav nobenega, če se z nikomer nisi pogovorila. Ta ideja izhaja iz tvojega splošnega prepričanja o lastni manjvrednosti. Vem o čem pišeš, ker imam tudi sama probleme z lastno samopodobo.
Pišeš, da se počutiš bedna in gnusna in kriva in vsem dolžna.... Izjemno negativni občutki. In popolnoma nerealni. Nič od tega nisi, samo v stiski si in se tako počutiš. Bi si upala komurkoli drugemu reči, da je beden, gnusen, nevreden...? Najbrž ne. Poskusi vprašati svojo prijateljico, če se ji zdi, da si bedna in gnusna oseba. Po njeni reakciji boš najbrž spoznala, da o tebi NIHČE ne razmišlja tako, razen tebe same.
Mimogrede, kaj pa če bi o tebi kdo imel slabo mnenje? Mar tega ne bi prenesla? Ni treba, da si vsem všeč in da o tebi mislijo vse najlepše. Vseeno si fajn punca. Vedno bodo okrog nas ljudje, ki jim ne bomo všeč. Tako pač je. Tudi nam niso vsi všeč, kajne?
Najbrž bi ti zelo koristil obisk pri kakšen strokovnjaku in psihoterapija. Razmisli. Vem, da je lažje deliti nasvete, kot ukrepati in da je delo na sebi naporna in dolgotrajna zadevščina. Vendar ne obupaj, zaslužiš si boljše počutje in vso srečo.
Oglasi se.

[terrarosa]

Betka, hvala za odgovor.
S prijateljico si najbrž res ne deliva istega mnenja o meni, najbrž me ima pač za bolj mirno punco al ne vem... Problem je v teh novih poznanstvih, ker se čudno obnašam. Skos mi je nerodno in bi se najraje nekam pogrezlna, slabo mi je...S samozavestjo imam itak probleme, to vem. Sama sebe sem sita in bi najraje kričala! Mučno je zvečer it spat in se zbujat z istimi prekletimi mislimi!!! Stalno premlevam dogodke za nazaj, kako sem se obnašala in kaj si zdej mislijo o meni, in sem jim dolžna da jih pokličem in se dobim z njimi (sodelavci), čeprav mi slabo postane ko pomislim na to, kot da mi stalno nekaj visi na grbi. Že rahlo paranoičen občutek včasih...Pa so čist fajn ljudje, ampak kr mam nek občutek da vedo nekaj o meni česar jst ne vem in kaj zdej govorijo za mojim hrbtom...

[Pain]

Sama sebi se gnjusi, ker od okolice ne dobiva dovolj potreditev o temu, da je v redu. To ji manjka, to pa vsak človek potrebuje.

Moram pa priznati, da tudi mene stisne, ko vidim kako so ljudje na facebooku povezani, se poznajo med sabo, dva človeka hodita med sabo, ki jih "poznam", ko mi pojma ni od kod so ljudje tako povezani. Ampak če malo pomislim... Hej... Brez skrbi. Čez 10 let se ti ljudje ne bodo več videli. To bo kraktotrajno. Na žur, na koncert se gre z nekom, ki ti res veliko pomeni, ki ni samo nekdo, ki ga na žurih srečuješ, ampak je nekdo, ki je s tabo. Vedno. V dobrem in slabem. Rojstni dan... Kaj ti bi pomagalo, če bi prišli ljudje... Koliko od teh ljudi bi v kratkem frekventno videla?? Relativno malo. Pa še to v površnem odnosu.

Poišči si nekaj ljudi, magari le enega, ki bosta res povezana. Ne vključuj se v večje skupnosti, ker iz tega ne bo nič. Navezanost se ti bo porazdelila in s tem sčasoma izgubila.

Pa ne glej na starejše sodelavce. Vejramem, da ti bo lažje biti z nekom, ki ima hišo, avto, redno službo... Raje poišči nekoga, ki je študent tako, kot ti. Verjetno vama bo težje, ker ne bosta živela ravno na veliki nogi, ampak prav te težave vaju bodo povezale med samo. No, resda zdaj že delaš diplomo, ampak vseeno.

[terrarosa]

Pain pa sej sploh ni problem v partnerjih (mimogrede sva bla po letih precej blizu)...Dost mam sama sebe ker me je stalno strah in upam da ne bom koga znanega srečala, stalno iste misli premlevam in me je še bolj strah. Čeprav se skušam zaposlit s tisoč stvarmi, bi najraje nonstop jokala. Ne znam opisat, ampak preprosto me vse boli, ne morem več, znorela bi...Trenutno čakam na termin pri psihiatru.

[Pain]

V enem postu.

Od tega je 3 mesece odkar sem odšla (deloma ker sem pred tem bila v bivši zvezi s sodelavcem

V drugem postu.

Pain pa sej sploh ni problem v partnerjih

Kolikor sem razumel, je tvoj problem drek od socialnega življenja, kot je tudi moj. Temu primerno sem na to odgovoril.

Moraš vedeti najprej sama kaj ti fali.

upam da ne bom koga znanega srečala

Vprašati se moraš zakaj ne? Teg jaz ne vem, to veš ti.

stalno iste misli premlevam

Katere misli? Izhajajo te misli iz težav? Katerih težav?

[Arwen]

Ne morem več. Ne upam nikogar poklicat in mu razlagat trenutne situacije in kaj vse je za tem...

kaj pa zdravnika? bi šla do njega in se zaupala? ker se mi zdi, da bolehaš za depresijo že kar lep čas.

In kaj me je danes zlomilo?Ko sem videla(FB), da se majo ljudje fajn in živijo polno življenje, imajo prijatelje, kolege, sošolce, grejo žurat,…

"papir" vse prenese, veš... in verjemi, da tudi pod razno ni vse resnica, kar prebereš na FB

 

[Betka]

Trenutno čakam na termin pri psihiatru.

Četitam, da si se odločila za strokovno pomoč! Skušaj potrpeti do tedaj, čeprav verjamem, da ti ni lahko. Ampak bo boljše, boš videla.
 

[Pain]

Terrarosa. Naj ti povem iz lastnih izkušenj, da od psihiatra ne pričakuj preveč. Spet odvisno od tega kakšen pristop ima. Zna pa se zgoditi, da prihiatra tvoji problemi preprosto ne bodo zanimali in ti bo zgolj na hitro postavil diagnozo.

Pa še to. Možno je, da ti bo predpisal kakšen antipsihotik. Meni je rekla, da preveč razmišljam o določenih stvareh in da rabim le-te, da me ne bodo te misli okupirale. Ne vzami jih, ker ne boš mogla živeti. Zaspana boš, ko ne vem kaj. Poleg tega... Jaz sem jih nehal jemati, ker mi jih je pač zmanjkalo, pa ne čutim praktično nobene razlike. Zdrava kmečka pamet nam pa pravi, da zdravila, ki so namenjena preprečevanju blodenj, halucinacij, prividom, prisluhom... Ne bi ravno misli v veliki količini postavil v to kategorijo. Če si lačen, misliš le na hrano. Če nimaš nečesa drugega izpolnjeno, misliš le na to potrebo. In če si lačen, tega ne boš preprečil s tabletami, ki ti odganjano množične misli.

[Arwen]

Ne vzami jih, ker ne boš mogla živeti. Zaspana boš, ko ne vem kaj.

in to trdiš s 100% gotovostjo    ... Pain, poznaš tisto... kako že gre...nekaj o čevljih in kopitarju.... ? 

[Pain]

Sem kupil čevlje, pa mi niso prav. Morda bodo komu drugemu. Posebej pa jih nisem dal delat.

[Betka]

Terrarossa, kako gre? Oglasi se kaj. 

[terrarosa]

Dobro jutro!
Arwen, Betka hvala za skrb:) Ja nič, čakamo na termin pri psihiatru, potem ko sem končno poklicala. Trenutno sem v fazi, ko iščem vse načine da zaposlim svoje misli s čim drugim...Vpisala sem en tečaj. Po dolgem času sem se dobila z najbojšo prijateljico. Čuden občutek, ampak kr neko tremo sem dobila preden sva se vidli. Čist zmedeno sem govorla, besede so se mi zatikale in na začetku komaj en stavek tekoče spravla iz sebe. Sploh ne vem zakaj, in to s človekom, ki se poznava že od zmerej... Tako ko sem sama s sabo, se počutim tako, kot bi skoz imela tremo. Tisto napetost, pa strah, pa se mi zdi da počasneje in mal zmedeno govorim s kom... Strah me je da po teh dnevih ko si vsa motivirana naložim kup enih stvari spet pridejo tisti dnevi, ko bi se najraje skrila pred vsem svetom in pustila vse kar sem načrtovala, potem pa spet žalost in razočaranje nad samim sabo... aja pa zlo pomaga če ne grem na FB. Clean for 5 days now:)

[pipi :D]

terrarosa če te FB tako znervira vrzi hudiča dol z računalnika, ni vredno da se obremenjuješ z njim
ti pošiljam en objemček, ne obupat, sonček se nam je malo skril a ga bomo našli in bo spet svetil s polno močjo...do takrat pa pogumno


pipi

[Tačka]

terra, samo toliko .. če je tvoja najboljša prijateljica, jo še 1x povabi na kavo in ji razloži..
"kako si smotana, kako se ne znaš obnašat, kako te je strah govoriti, kako ne upaš iti sama... ", ej pojma nimam, kaj točno te muči, kaj si upaš, in kaj ne ..  

hočem to reči, če je tvoja prijateljica, te bo poslušala, ti bo rekla .. "ah, nič nisi smotana, to si domišljaš.. " ..

Aja, imej se rada, pa bo tudi slaba samopodoba izginila.. Reci si, kaj pa koga briga kakšna sem. Če nikomur ne škodujem, sem najboljša 

Drži se.. pojdi pa v kakšno "športno društvo" ...   

[flint]

Živjo, terrarosa..če ti kaj pomaga mogoče: zdi se mi, da bi bil čisto dober štart, če bi si prišla na jasno, da si "enkratna & čist ok oseba", da imaš pravico do svojega kosa pogače v tem življenju, da ni s tabo nič narobe.. v smislu biti slab, slabši, najslabši, grozen človek.., ampak si verjetno le v nekem prehodnem obdobju, ko iščeš nove smernice za naprej. Nekaj v dosedanjem načinu dojemanja sebe in vsakdanjosti, ti mogoče ni ustrezalo...pa je treba prilagodit času/spremeniti. No predvsem nič na silo, je treba pustiti času čas, da se stvari same uredijo (pa seveda skrbeti mal za nivo lastne energije..ne pa kontra temu). V osnovi je verjetno fino vedet, česa si sploh želiš v življenju, kakšnega življenja..pa bo šlo počasi. Parkrat se dobro naspi, pa mogoče se manj okupiraj sama s sabo, ampak raje s pozitivnimi aktivnostmi, osebami, bitji in predmet..vglavnem stvarmi "zunaj sebe". Nabiraj torej pluse vseh vrst (tudi prijetna glasba npr., ali dobra knjiga, film) in ne dušit same sebe z minusi (ponavadi sami sebe najbolj morimo). FB lahko na podoben način povzroči frustracijo, kot množični mediji: ponuja neko idealizirano sliko/podobo o "tistih drugih"...ki je pa večinoma popolna fikcija. Noben namreč ni vsak trenutek v super službi, s super zabavnimi prijatelji, super partnerjem, brez težav, brez nervoz, stalno na lepih izletih, stalno brez napak, ...bla...bla. Vglavnem lep dan pa čimveč dobre volje  

[terrarosa]

Pipi, Tačka, flint hvala za vaše besede, mi je dalo mislit par stvari.

terra, samo toliko .. če je tvoja najboljša prijateljica, jo še 1x povabi na kavo in ji razloži..
"kako si smotana, kako se ne znaš obnašat, kako te je strah govoriti, kako ne upaš iti sama... ", ej pojma nimam, kaj točno te muči, kaj si upaš, in kaj ne ..  

S prjatlco sva se potem sicer čisto fino pogovorili in preživeli eno lepo popoldne. Muči me to, da ne znam ohranjat, vzdrževat stikov z ljudmi, s katerimi smo kot študenti preživljali ure v službi. Na splošno no z ljudmi...Stalno sem potem v dvomih kaj si resnično mislijo o meni, oziroma imam kar sama ene predstave kaj si mislijo, sama se pa počutim ko ena mona.
Sej ne vem, pomoje ne znam jasno povedat tule...

Živjo, terrarosa..če ti kaj pomaga mogoče: zdi se mi, da bi bil čisto dober štart, če bi si prišla na jasno, da si "enkratna & čist ok oseba", da imaš pravico do svojega kosa pogače v tem življenju, da ni s tabo nič narobe.. v smislu biti slab, slabši, najslabši, grozen človek.., ampak si verjetno le v nekem prehodnem obdobju, ko iščeš nove smernice za naprej. Nekaj v dosedanjem načinu dojemanja sebe in vsakdanjosti, ti mogoče ni ustrezalo...  

ma ta moja "prehodna obdobja" so nekam preveč pogosta...zlo težko se poistovetim z mislijo, da sem ok oseba in je nekomu fajn v moji družbi.
ej hvala da se vam da brat tole in komentirat moje blodnje
zdej pa kosilo kuhat potem pa na sonček rit zmigat

[Pain]

Glej... Vzdrževanje stikov med ljudmi ni odvisno samo od tebe, ampak od drugih. Vsekakor pa ignoriraj kokake k spoznavanju novih ljudi, ker od tega na dolgi rok se ne bo nič izcinilo in tej skupini boš lahko rekla samo študenti2.

Sprašuješ se kako to, da ne znaš vzdrževati stikov. Napačne besede. Na mesto "ne znam" uporabi "ni pogojev".

Predstavljaj si recimo, da si z eno punco začneš na FB pisati. Se odlično ujamete, potem recimo čez en mesec se dobite, greste ven, imate za samo nepozaben večer. Ok, vse lepo in prav. Čez en teden recimo to isto prijateljico pokličeš. Sploh ne za iti ponovno ven. Dovolj je, da jo samo želiš vprašati kako je, kaj dela itd. Ona ti odgovori: "Joj, zdajle pa res nimam časa, s 3 prijateljicami se odpravljamo na izlet v Tunizijo za 3 tedne." Ti ji odgovoriš: "O, super. Pokliči me, ko prideš nazaj pa povej kako je bilo." Odgovori ti:"Joj, ko se vrnem grem pa k fantu, ker že za ta izlet sem ga komaj prepričala, da mi pusti. V glavnem uživaj. Se slišimo ko se."

Ljubosumnost boste rekli. Pa ne gre toliko za ljubosumnost. Gre za to, da si pač zanjo druga, ali celo tretja violina. Kaj je nauk te zgodbe? Predvsem to, da ujemanje med dvema osebama še zdaleč ni nekaj, kar bi vaju povezalo. Ti recimo v njej vidiš potencialno prijateljico. Ona v tebi vidi eno izmed mnogih. Si ji v redu, nima slabega mnenja o tebi, ampak nima motivacije za ohranjanje stikov s tabo. Za iskanje čvrstih vezi med ljudi je pomembno, da je druga oseba bolj ali manj nepopisan list papirja. Lahko ga TI popišeš. Ker če je popisana že preveč, ni prostora, da ga popišeš, četudi bi bile besede na listu lepe. Razumeš? Išči lačne ljudi. Če boš razmišljala v stilu: "Želim ponovno ohraniti stik s starimi kolegi." Ali pa:"Želim se nekam vklopiti, v eno klapo in imeti občutek pripadnosti..." Vedno znova boš razočarana. Verjemi mi. Na podlagi lastnih izkušenj ti govorim. Že en sam človek v življenju tiste druge osebe lahko popolnoma spremeni odnos med vama.

To, ali si kul oseba ali ne je odvisno predvsem od drugih. Če bo nekdo želel imeti odnos s tabo, potem se bo ta pogled premenil. Bližnje osebe imamo med drugim tudi zato, da si na tak ali drugačen način izražamo, da smo vredni in da nekam pripadamo. Tega to očitno nimaš, ali pa imaš premalo.

To, da si stalno v dvomih kakšno mnenje imajo ljudje o tebi te pa razumem. Ker tudi sam sem takšen. Ampak, ko zadaneš na lotu in najdeš nekoga, s katerim se je mogoče spustiti v globok odnos... Takrat tega ne bo več. Odgovori bodo na dlani. Vedela boš točno kaj si ta oseba o tebi misli. Kaj je na tebi dobro in kaj slabo.

[flint]

..jah, druženje..bi omenil najprej svoja opažanja glede moškega druženja/prijateljevanja: Ko se šolanje, študij, pa podobne norosti zaključijo, se mi zdi, da vedno več bazira na nekih skupnih dejavnostih. Hude mistike tu po mojem ni. Mam par dobrih prijateljev iz mladosti, ampak se enostavno videvamo manj, ker ma vsak svoje interese in aktivnosti..ipd. Nekako po 25-em letu sem pač ljudi bolj ali manj uspešno spoznaval v službi, pa preko športa, ki je za tipe verjetno precej razširjena oblika druženja. Pol je pa tud druženje povezano z mulci in njihovim odraščanjem (ljudmi, ki majo deco podobnih let), če se odločiš za to varianto, pa s hobiji, pa z družabnimi prireditvami...bla...bla. Redko sem naletel na bodočega dobrega prijatelja/znanca enostavno zato, ker sva brez brez kakršnekoli druge skupne točke/interesa v trenutku začutila toplino srca ali lepoto duha. Notranja lepota je že super, ampak verjetno nas res neke pozitivne aktivnosti združujejo (pustimo ata, mamo, ostale sorodnike pa prijatelje iz otroštva). Sicer imam nekaj dobrih prijateljev, pa kolege in znance, ampak sem v osnovi zelo zadovoljen tudi, če že za kratek čas navežem prijeten stik s sočlovekom. Če je pa iz tega kaj več, pa sploh super. Zato se mi Pain-ova razlaga o iskanju "tabule rase, nepopisanega lista" zdi realna predvsem v tem, da ni ravno pričakovati, da bi si serijsko padali v naročje opiti z ljubeznijo..pa še SLO nismo taki emocionalci kot kaki mediteranci. Kljub temu, da dvomim v to fatalno padanje v naročje (no ljubezenska razmerja so druga kategorija, ane ), je življenje lahko čisto prijetno. No, ženske-se mi zdi-so pa lahko pri navezovanju medsebojnih stikov še precej bolj spontane in "intuitivne" kot moški. Verjetno dobre volje in dobre družbe ni nikoli dovolj..so pa pač vedno nekateri bolj uspešni pri navezovanju stikov kot drugi. Sam pri tem nisem ravno svetovni prvak, včasih mi pa kaj rata

[Pain]

Del odraščanja je tudi to, da se človek ne le zave, ampak tudi ravna po tem, da pač bežna poznantva niso nič. V okviru zaključevanja izobraževanja se nekako paralelno s tem to pojavi. Prelomnica v življenju in s tem nov način življenja.

No, ženske-se mi zdi-so pa lahko pri navezovanju medsebojnih stikov še precej bolj spontane in "intuitivne" kot moški. Smiley Verjetno dobre volje in dobre družbe ni nikoli dovolj..so pa pač vedno nekateri bolj uspešni pri navezovanju stikov kot drugi. Sam pri tem nisem ravno svetovni prvak, včasih mi pa kaj rata zvizgam

Moja teorija je takšna, da moško-moška in žensko-moška prijateljstva ne obstajajo. Obstajajo le žensko-ženska prijateljstva.

Moško-ženska prijateljstva sta z eno nogo in tričetrt praktično že več od prijateljstva. Če se odločita, da bosta nekaj več, potem bosta, drugače se pa odnos zaključi z:

- Eden se zaljubi, drugi ne.
- Zaljubita se oba in nastane zaljubljenost.
- Eden od niju dobi partnerja.

V primeru, da že imata oba partnerja, ali eden od niju pa to sploh ni prijateljstvo.