biti sam s sabo

[majchy]

Odpiram novo temo, ki se mi zdi pomembna. In sicer: biti sam s sabo. Zagotovo je kdo med vami, ki je težko sam in z vami bi rada delila občutke.
Ali ko pridete iz službe domov v stanovanje, sobo,... začnete brskati po telefonu koga bi poklicali, ker enostavno nočete biti sami s sabo? Ali nonstop hodite na obiske, brez da bi imeli nek pomemben namen? Se vam zdi kadar ste sami v sobi, da je v njej praznina? Se ukvarjate s tisoč in eno stvarjo in na koncu dneva samo padete v posteljo? Se vprašate kaj pa naj zdaj zaboga počnem ko sem sam? ''Bežite'' iz zveze v zvezo? Ste popolnoma na tleh ko se zveza konča? Ali začutite grenak okus v sebi, ko vam prijatelji rečejo, da danes pa nimajo časa za vas?
Sama doživljam vse to. In ne vem česa natanko me je tako strah? Zakaj mi je tako težko biti sama s sabo. Če dobro pomislim nikoli nisem bila. V otroštvu sem vedno imela ob sebi starše, kasneje pa partnerje. In ni mi potrebno govoriti, da so se vse zveze končale. In da nobene nisem končala sama. Da sem bila pripravljena iti čez vse, da bi ostala s partnerjem. Ko so me pustili nisem vedela kaj in kako, del mene se je odtrgal stran in šel z njim. Počutila sem se kot da nimam nog po katerih bi hodila - SAMA. Ne vem pred čem sem bežala, vem da nočem več bežati. Vem da hočem da sem sama sebi najboljša prijateljica, da sem sebi najbolj blizu. Najti moram stik s sabo, ki ga mogoče nikoli nisem imela. Pravega partnerja bom spoznala ko bom sama ''prava''. Sedaj vem, da partnerstvo ni zato, da mi bo nekdo vsak dan rekel da me ima rad, da bom vedela da sem nekaj vredna. Niti to, da mi bo pomagal pri odločitvah, ker sama preprosto tolikokrat ne znam sprejeti odločitve. Partnerstvo naj bi bila smetana na torti, ne pa torta sama.
Zdaj sem sama in je hudo. Hudo je ker mi nihče ne pove, da me ljubi. Ampak to moram najti v sebi. Resnični vir ljubezni je v NAS in nikomur drugem. In nikoli nihče ne bo tega naredil namesto nas-NIKOLI! Ko smo v zvezah nesrečni z nekom, ker je tak kot je, ga sami ne bomo nikoli spremenili..spremeniti se mora sam...lahko pa mu stojimo ob strani, ko bo SAM prišel do tega spoznanja in bo začel delat na sebi...moja zadnja zveza mi je dala to spoznanje...bivši fant mi je govoril leto in pol, da se moram spremeniti.. v sebi..in sama...on ne more tega namesto mene...in sem se hotela...ampak nisem vedela točno kaj je narobe z mano in kako naj to spremenim... in je odšel misleš da ni bil vreden da bi se spremenila zanj...in potem ko je odšel, sem padla...človek, ki mi je hotel najboljše je odšel stran od mene, da ga ne bi mogla več raniti...človek ki je bil neverjetno v redu...in me je imel neskončno rad...ampak je vseeno odšel...odšel je zato, ker se je imel RAD...sam sebe preveč, da bi ostal...in jaz ga razumem...resnično ga razumem...sedaj...in sedaj ko ga ni več, sem začela delati na sebi...zaradi sebe...in dal mi je največ s tem ko je odšel...čeprav me še vedno boli...čeprav ga pogrešam...zdaj je prišel čas zame, da najdem sebe in ljubezen v sebi...odvisnik od odnosov ne zna bit sam...je odvisen od potrditve drugih...koliko stvari gre narobe zaradi tega...koliko bolečine, tesnobe...in koliko spodletelih odnosov...
kdor se najde v tem naj z mano deli občutke, ker tu smo za to da si stojimo ob strani in se podpiramo...

[Yang]

Sej bi ti napisal kaj, pa ne bom, ker se moraš naučit biti sama (ali to tle na forumu ne velja?). 
Sam, res, ali ni problem tudi tukaj, ker sedaj spet nisi sama, maš nas, maš ta forum,...?

Take it easy, ne se sekirat in sodit in poskus biti bolj nežna, prijazna do sebe kakršna koli že si sedaj, pa tudi saj si na pravi poti in napreduješ...

...meni deluješ tako malo preveč neučakano oz. prestrogo do sebe, saj ni treba sedaj iti v drugo skrajnost in se za vsako tako reč, ko ti je hudo biti sama, ko maš potrebo po družbi, kar "zasekirat" da to pa "ne smeš" in se trudit to naučiti: imeti samo sebe rada in sama sebi biti dovolj in najboljš družba.

Saj je čisto normalno, da imamo potrebo po ljudeh, družbi, prijateljih, ljubezni, razumevanju in da nismo sami in SAMO ko gre res za skrajnosti, pretirano, zasvojeno ravnanje je potrebno to spremeniti.

[Pain]

majchy

Tudi sam sem na zelo podobnem. Nimam punce, imam le kup bežnih poznanstev. Sam pa mislim in še marsikdo drug, vključno z mojo zdravnico, da ni nič tako slabega samo po sebi biti nesamozadosten. To, da si človek želi bližine, je nekaj povsem normalnega in lepa vrednosta, ki je nimajo vsi. Na tem forumu boš naletela na celo množico ljudi, ki te bodo silili k temu, da moraš znati biti sama, vendar upam, da ti to ne bo seglo preveč k srcu. Misliš, da če nekoga potrebuješ, da je s tabo kaj narobe. Ni. Prej bi bilo narobe, če bi bila samozadostna. Omenjaš mladost in čustveno bližino drugih oseb. Veš, zdaj ko si starejša se ni ne vem kako spremenilo. Še vedno si človek, ki ima svoje potrebe in čustva in del tega je tudi to, da potrebuješ nekoga. Kot otrok si potrebovala in prav tako tudi zdaj potrebuješ. S tvojo osebnostjo ni nič narobe. Veš zakaj drugi tako poudarjajo, da moraš biti samozadosten? Ker je to v naravi človeka... Samozadostnost in egoizem? Ker če immo mi živali... Lažje bo preživela tista žival, ki bo vse naredila najprej zase in šele potem za druge. Nismo pa vse živali iste. Moja teorija je takšna, da bolj kot je človek etičen, manj je evoluciji naklonjen. Kot že rečeno. Če nekdo ni samozadosten, je etičen, ker je to, da je ljubezen za človeka temeljna, vrednota, po drugi strani pa je v evoluciji nižje, ker bo več pozornosti posvetil drugim in boš posledično imel sam manj možnosti za preživetje. Če boš pa samozadosten, pa boš sam lažje preživel, ker boš več pozornosti namenil sam sebi, vendar po drug strani pa to ni etično, ker ima to, da si sam s sabo v nekem oziru negativno konotacijo. Upam, da razumeš... Človek je razkol med živalijo in človekom. Vsak človek je v določeni meri žival in v določeni meri človek. Ti, majchy pa glede na to, da si potrebna človeške bližine si bolj človek... Tako, malo smo zafilozorirali. Ampak bistvo si pomojem dojela... Družba ti pravi, da ima potencial za zvezo le tisti, ki zna živeti sam s sabo. Ni res... Tisti nikoli ne bo sposoben zveze vzeti s takšno strastjo, manj je sposoben ceniti to in manj se pripravljen posvetiti temu... Ti pa gotovo imaš potencial, saj po tem hrepeniš in ko boš to dosegla, boš znala to cenit in se temu posevečati, živeti za to, uživati v tem... Tako, da kar pogumno... Veliko nas je takšnih, ki si želimo ljubezni, izkoristi priiložnost, če se ti ponudi.

Glede tvojega fanta pa tudi... Žalostno je, da ni sposoben te sprejeti takšno kot si po eni strani... Ti si morala trpeti, ker ti preprosto ni pustil, da bi bila to kar si. Če tega ni v ljubezni, seveda ljubezni ni. Za ljubezen se je treba odločiti in s tem tudi srejeti napake in različnosti.

LP! Pain!

[jetam]

Samota mi ne predstavlja neko grožnjo. Samega sebe imam za neskončno bolj zabavnega in zanimivega, kot 90% zunanjega sveta. Tisti, ki samoto težko prenesejo in jim je strašljiva, so ponavadi plitvi z malo ali nič osebne identitete in s še manj interne strukture. Izginejo takoj, ko ni zraven drugega, ki bi še ojačal njihov občutek jaza. Svet pa postane vlačuga in brezživljenjski, če njihova pozornost ni preusmerjena stran od njihove notranje praznine.

[Pain]

Jetam, to je normalno, da človek rabi potrditev... Preberi si knjigo Skrivnostni otok pa boš tam videl kaj se zgodi s človekom, ki živi v osamljenosti in ne v SAMOTI.

[scaeva]

Samota mi ne predstavlja neko grožnjo. Samega sebe imam za neskončno bolj zabavnega in zanimivega, kot 90% zunanjega sveta. Tisti, ki samoto težko prenesejo in jim je strašljiva, so ponavadi plitvi z malo ali nič osebne identitete in s še manj interne strukture. Izginejo takoj, ko ni zraven drugega, ki bi še ojačal njihov občutek jaza. Svet pa postane vlačuga in brezživljenjski, če njihova pozornost ni preusmerjena stran od njihove notranje praznine.

Kaj ti je pa tako zanimivega in zabavnega na sebi?

[nedostopna!!]

Jaz sem se po 2letih "prakse" naucila oz navadila  biti sama s seboj-vecinoma zadovoljna s tem. Vcasih mi manjka kaj,pa dobro,tistih par minut prebolim  Bila je pa kriza tud z mano.

[majchy]

Samota mi ne predstavlja neko grožnjo. Samega sebe imam za neskončno bolj zabavnega in zanimivega, kot 90% zunanjega sveta. Tisti, ki samoto težko prenesejo in jim je strašljiva, so ponavadi plitvi z malo ali nič osebne identitete in s še manj interne strukture. Izginejo takoj, ko ni zraven drugega, ki bi še ojačal njihov občutek jaza. Svet pa postane vlačuga in brezživljenjski, če njihova pozornost ni preusmerjena stran od njihove notranje praznine.

Vesela sem za tebe jetam...hvala bogu da se ne rabiš ukvarjat s tem s čimer se mi...ampak moje mnenje je, da je tudi tistih 90% zunanjega sveta zanimivega, vsaj meni...ne strinjam se da sem zaradi tega plitva...prej nasprotno...preobčutljiva...je pa res da morem svoj jaz pošteno okrepiti...ampak ne do te mere, da bom jaz kraljica sveta, drugi pa podložniki...to ni moj namen in nikoli ne bo...preveč rada spoznavam ljudi, so mi zanimivi, mi je lepo z njimi...samozadostnost ima lahko pač več pomenov...ali si samozadosten že do te mere da druge podcenjuješ ali pa si samozadosten ampak si zelo rad med ljudmi, ker so ti izredno zanimivi in ker se lahko drug od drugega ogromno naučimo...sama želim biti drugo...

[piccolina]

biti sam s sabo in s ob tem lepo pocutiti je umetnost (dr. Planinskova)

[Pain]

Umetnost ni življenje. Življenje pa je umetnost.

[taja1]

Odpiram novo temo, ki se mi zdi pomembna. In sicer: biti sam s sabo. Zagotovo je kdo med vami, ki je težko sam in z vami bi rada delila občutke.
Ali ko pridete iz službe domov v stanovanje, sobo,... začnete brskati po telefonu koga bi poklicali, ker enostavno nočete biti sami s sabo? Ali nonstop hodite na obiske, brez da bi imeli nek pomemben namen? Se vam zdi kadar ste sami v sobi, da je v njej praznina? Se ukvarjate s tisoč in eno stvarjo in na koncu dneva samo padete v posteljo? Se vprašate kaj pa naj zdaj zaboga počnem ko sem sam? ''Bežite'' iz zveze v zvezo? Ste popolnoma na tleh ko se zveza konča? Ali začutite grenak okus v sebi, ko vam prijatelji rečejo, da danes pa nimajo časa za vas?
Sama doživljam vse to. In ne vem česa natanko me je tako strah? Zakaj mi je tako težko biti sama s sabo. Če dobro pomislim nikoli nisem bila. V otroštvu sem vedno imela ob sebi starše, kasneje pa partnerje. In ni mi potrebno govoriti, da so se vse zveze končale. In da nobene nisem končala sama. Da sem bila pripravljena iti čez vse, da bi ostala s partnerjem. Ko so me pustili nisem vedela kaj in kako, del mene se je odtrgal stran in šel z njim. Počutila sem se kot da nimam nog po katerih bi hodila - SAMA. Ne vem pred čem sem bežala, vem da nočem več bežati. Vem da hočem da sem sama sebi najboljša prijateljica, da sem sebi najbolj blizu. Najti moram stik s sabo, ki ga mogoče nikoli nisem imela. Pravega partnerja bom spoznala ko bom sama ''prava''. Sedaj vem, da partnerstvo ni zato, da mi bo nekdo vsak dan rekel da me ima rad, da bom vedela da sem nekaj vredna. Niti to, da mi bo pomagal pri odločitvah, ker sama preprosto tolikokrat ne znam sprejeti odločitve. Partnerstvo naj bi bila smetana na torti, ne pa torta sama.
Zdaj sem sama in je hudo. Hudo je ker mi nihče ne pove, da me ljubi. Ampak to moram najti v sebi. Resnični vir ljubezni je v NAS in nikomur drugem. In nikoli nihče ne bo tega naredil namesto nas-NIKOLI! Ko smo v zvezah nesrečni z nekom, ker je tak kot je, ga sami ne bomo nikoli spremenili..spremeniti se mora sam...lahko pa mu stojimo ob strani, ko bo SAM prišel do tega spoznanja in bo začel delat na sebi...moja zadnja zveza mi je dala to spoznanje...bivši fant mi je govoril leto in pol, da se moram spremeniti.. v sebi..in sama...on ne more tega namesto mene...in sem se hotela...ampak nisem vedela točno kaj je narobe z mano in kako naj to spremenim... in je odšel misleš da ni bil vreden da bi se spremenila zanj...in potem ko je odšel, sem padla...človek, ki mi je hotel najboljše je odšel stran od mene, da ga ne bi mogla več raniti...človek ki je bil neverjetno v redu...in me je imel neskončno rad...ampak je vseeno odšel...odšel je zato, ker se je imel RAD...sam sebe preveč, da bi ostal...in jaz ga razumem...resnično ga razumem...sedaj...in sedaj ko ga ni več, sem začela delati na sebi...zaradi sebe...in dal mi je največ s tem ko je odšel...čeprav me še vedno boli...čeprav ga pogrešam...zdaj je prišel čas zame, da najdem sebe in ljubezen v sebi...odvisnik od odnosov ne zna bit sam...je odvisen od potrditve drugih...koliko stvari gre narobe zaradi tega...koliko bolečine, tesnobe...in koliko spodletelih odnosov...
kdor se najde v tem naj z mano deli občutke, ker tu smo za to da si stojimo ob strani in se podpiramo...

Ko se sprijazniš z dejstvom, da si težko sama s sabo, ko si dovoliš brskat po računalniku, telefonu... kmalu ugotoviš, da se sprejemaš tud v tem aspektu in moja izkušnja je, da je to blazno težko, da se je s tem sprijaznit res zelo težko, ampak taka si, to je en del tebe, k je zdaj z razlogom prisoten v tebi in se kaže na vse načine... jaz si včasih dopustim, da "zbežim", včasih se pa objamem in sem tukaj sama zase, naučila sem se tako poslušati, da razumem, da obe strani nista narobe, da si lahko dopustim oboje, da je uredu, če sem živčna, ko sem sama ali pa da nisem in ne pričakujem več od sebe, da se bom imela vedno umirjeno, super sama s sabo, sej tako se tudi z drugim nimam (npr.: s partnerjem, tud z njim sem včasih živčna, slabe volje...).

To, da nisi bila nikoli sama (v otroštvu, partnerstvo...), nima nobene zveze s to stvarjo, bolj ima, da si se naučila biti nesamostojna, opirat se na druge, takrat, ko ti je težko, lahko pa se tudi vedno naučiš opret se nase...

Biti sama pomeni (ne fizične samote), ampak bolj spoznati sebe, tako kot si, seveda si veliko drugačna od tega, kar pričakuješ, da si, včasih je nekatere dele sebe zelo zelo težko spoznati in sprejeti, ker so čisto kontra od tega, kar si želimo biti (bolje povedano, kaj drugi želijo od nas), zato te je strah, strah kdo si v resnici in če bi te ljudje v resnici spoznali, bi bila za njih zelo ranljiva in morda te ne bi sprejeli, kar je pa velika izpostavljenost... jasno, da te je strah...

Nihče ti ne pove, da te ljubi. Sama si povej, verjemi, da je to najmočnejša možna oblika potrditve, ki jo lahko dobiš...

Od kje bivšemu ideja, da se moraš ti spremeniti, kako on VE, kaj ti MORAŠ (bedarija...). Razmisli malo o tem...najbrž ni bilo nič narobe s tabo in jasno nisi vedela, kako se MORAŠ spremeniti, da boš zadostila njegovim pričakovanjem (namesto sebi)...Pa tukaj je še ena čudna misel, kako je vrednost človeka, lahko povezana s katerimkoli drugim človekom? Kdo daje vrednost? Vredni smo zato, ker smo, ker živimo, ne zato, ker nas drug ljubi, vara ali pa je ali pa ni nekaj... Ni bil vreden, da se ti spremeniš? Kako se boš spremenila ali pa ne, je odvisno samo od TEBE, nihče ne more vedeti, kaj je zate prav, razen ti sama.
... in ne ta človek ti ni želel najboljše, kako le, če te ni sprejel kot osebo, ampak ti je dal pogoj, da se spremeni (da boš pasala njemu, ali pa odnosu, ker če ne bo šel), pa še manipuliral te je zraven s tem, kako ga ti premalo ljubiš, ker se ne želiš spremeniti...kdo želi spremeniti svojo ljubljeno osebo? Ja najbrž tisti, ki jo ne sprejme tako kot je, sicer ne bi želel, da se spremeniš, ampak bi te imel rad tako kot si, tako kot si to zaslužiš... ne blefiraj, da ga razumeš, ker ni ničesar razumeti, razen tega, da te ni sprejel in da se nimaš dovolj rada, da bi videla takšno manipulacijo.

 

[pegasto dekle]

taja, tvoj odgovor mi je polepšal dan 

[piccolina]

taja, tvoj odgovor mi je polepšal dan 

[majchy]

ja taja, imaš prav...torej je že prav da je šel...zdaj imam čas zase, da se spoznam in delam na sebi...

[piccolina]

ja taja, imaš prav...torej je že prav da je šel...zdaj imam čas zase, da se spoznam in delam na sebi...

exelent!!! 
lp 

[taja1]

ja taja, imaš prav...torej je že prav da je šel...zdaj imam čas zase, da se spoznam in delam na sebi...

Imaš čas zase, ali pa ga nimaš, kakor želiš, ničesar ti ni treba, najboljša možnost, ki pa po moje je, je sprejeti sebe, poslušati sebe, ne tako "delo na sebi", v smislu spreminjanja, ampak bolj sprejemanja, s tem se pa potem tudi avtomatično spreminjaš...

[majchy]

Z delom na sebi sem imela v mislih tudi sprejemanje. To se mi zdi pogoj za vse ostalo. Sprejeti sebe, svoje iskrene želje, svoje iskrene strahove, svoje šibkosti, svoje moči...vse kar smo...sprejeti...vzljubiti se...posledica je spremeniti...in kar bi izpostavila: živeti za sedanjost, in ne za preteklost ali pa prihodnost...meni to ni lahko, saj se pogosto še vprašam zakaj je moralo biti tako v preteklosti, in kaj pa če bo tako in tako v prihodnosti...občutek krivde za preteklost in strah pred prihodnostjo...želim živeti tukaj in zdaj...tega se želim naučiti (brez občutka krivde in strahu)

[LiLdevil]

Hm, s tem imam tudi sama težave ... čeprav sem jih v kakih dveh letih zdajle kr nekak spravla na nivo vzdržljivega ... me še zjeb*, ampak ne tako močno kot me je včasih ... terapija mi tudi pomaga, definitivno....

drgač pa ja, treba je tiste negativne misli spremenit ... način razmišljanja je tisit, ki ponavadi onemogoča da smo sami s sabo zadovoljni ... pa seveda različni strahovi.

Jaz se še borim, dajte se tudi vi.

LP*