Moja zgodba

[punca]

Hej!

Stara sem 17 let. Že kakšnih 5 let, od kakšnega 12-tega ali 13-tega leta trpim za depresijo. Nekaj časa sem jemala še Asentro, a sem potem prekinila po posvetu s psihiatrinjo. Zdaj že kakšna 4 leta ne obiskujem nobenega psihiatra, počutim se še vedno enako, ampak sem se nekako "navadila".

Zadnje leto ali dve imam tudi druge težave: poleg depresije se mi pojavlja še zelo močan občutek strahu, večkrat nenadzorovano jokam in imam nočne more. Vedno imajo isto vsebino: sama sem doma, v popolnoma zaklenjeno hišo pridejo roparji in mi nekaj naredijo (v sanjah nikoli ne vidim, kaj), čeprav se skrivam, me vedno najdejo. Zelo se bojim tega, da bi me dejansko kdo poškodoval, zato velikokrat zvečer jokam, ko sem poleti spala v šotoru, sem imela nekakšen občutek utesnjenosti, čeprav nikjer ni bilo nikogar. Ko sem doma, za sabo zaklepam in zapiram vsa vrata, večkrat preverim, če je vse zaklenjeno in zaprto. Pojavljajo se mi misli in scenariji o tem, kaj se bo zgodilo, kako nekdo stoji za vrati, v kotu ...

Nekaj časa sem v svoji glavi slišala tudi nek glas, moški glas, ki mi je ukazoval in me zmerjal. Še prej sem imela privide: videla sem samo sebe na dnu stopnic, s polomljenimi udi, v banji s prerezanimi žilami, vedno sem bila mrtva.

Še kar pogosto se tudi samopoškodujem, sama sebi že grem na živce. Pogosto razmišljam tudi o samomoru, imam že podroben načrt, kako ga bom izpeljala. Vedno, kadar sem na kakšnem mostu in gledam dol, me prevzame res velika želja, da bi skočila in končala vse skupaj.

Povedala sem mami in dogovorili sva se, da bom šla k psihiatru. Zanima me, če mi koga priporočate (najboljše takšnega, za katerega ni potrebno plačati). Kakšne so drugače kaj cene na uro, tega si namreč ne predstavljam?

Ima še kdo take podobne izkušnje?

[trzinka]

Hej, punca!

Ne vem, od kod prihajaš. Tile tvoji problemi, so kar resni in čimprej poišči ustrezno pomoč. Ne vem, katerega psihiatra oz. psihoterapevta bi ti predlagala. Zelo hvalijo dr. Rebolja (Begunje), pozanimaj se. Drugače pa lahko kadarkoli obiščeš prvo psihiatrično pomoč na polikliniki v Ljubljani, brez napotnice.

Ne obupaj, si še tako mlada, vse se da urediti samo vztrajna bodi in veliko optimizma imej v sebi

[Daisy]

Punca,  !

V  zdravstvenem domu Šiška v Ljubljani dela pedopsihiatrinja Vesna Markič, ki je ni treba plačati. Bolj podrobne podatke dobiš na naslovu


http://www.zd-lj.si/zdlj/component/option,com_urniki_zdravnikov/Itemid,108/izberi_enoto,401/izberi_dejavnost,337


Drži se! 

[punca]

Hej!

Hvala vama za odgovor.

Kaj pa dr. Martina Tomori, dela v CMZ-ju? Ta bi bila še najbližja, mislim, da bom poklicala, pa na spletni strani piše, da je 3 tedne čakalne dobe, kar bi bilo kar ustrezno.

Imate drugače še kakšen nasvet, kako bi si lahko sama pomagala? Prebrala sem že nekaj knjig, ampak ne vem, sama nekako nimam dovolj motivacije, rabim malo spodbude. Sem precej zahtevna in obremenjena, ampak v normalnih okoliščinah rada delam, zadnje leto imam pa vse hujše težave s koncentracijo in spominom. Rada bi pa sama bila psihiatrinja, tako da bo v šoli vseeno treba še malo stisnit.

[Janja]

Punca! 

Se strinjam z Daisy in Trzinko. Čimprej si poišči strokovno pomoč, sicer pa to že delaš. Meni se zdi tudi pomembno, da imaš doma podporo. Ali imaš doma dobre odnose? Zate bi bilo najbolje, da bi pri tvojem zdravljenju sodelovala celotna družina, če ne drugače, vsaj s podporo. Podporni člani družine so izrednega pomena.

Pomembno se mi tudi zdi, da psihiatru poveš čisto vse; o strahovih, o črnih mislih in o vsem, kar te plaši. Ali lahko vse te stvari zaupaš tudi komu od domačih?

Ne boj se, vse se bo še uredilo, samo ukrepati pa je potrebno, ker samo do sebe ne bo izginilo.

Drži se, pa napiši še kaj. 


Janja

[punca]

Hej!

Sem tak kar precej zaprt tip človeka in se mi je težko pogovarjat z drugimi (še to, da sem še zmeraj tako žalostna, mi je bilo po tolkih letih težko povedat), tako da se z domačimi niti ne pogovarjam, mam pa super fanta, ki mu lahko res vse povem.
Tud prijateljev glih nimam, ker ne maram družbe, tako da se večino časa bolj zase držim in se nimam s kom pogovarjat o tem. 

[punca]

Urejeno, čez dva dni grem prvič tja, upam, da bo fajn in da bova s psihiatrinjo kaj zrihtali. 

[Janja]

Punca! 

Lepo, da si tako hitro ukrepala. Tudi to mi je všeč, da imaš fanta, ki te razume. To pomeni, da njemu lahko vse zaupaš.

Po pogovoru s psihiatrinjo, pa kaj poročaj, če boš hotela. 


Janja

[piccolina]

punca   
 men se je intenzivno zacel pr sedemnajstih.... seveda so ble epizode se prej... ampak pr 17ih sm zacela migat-  stvari sm krepko vzela v svoje roke in kok je blo od mene odvisno   pa sem zdaj ze skoraj na konju  pa je mim leto in 7 mescev..
drgac pa razumem tvoje obcutke u nulo
porocaj po obisku psihiatrinje...
ce se ne bo izboljsalo, pa ti svetujem oddelek eap, pol pa rehabilitacijo na rakitni  kjer je naravnost super. 
obcutek mam, da bos odlicna psihiatrinja 

[punca]

Evo, preživela prvo srečanje.
Psihiatrinja je ful fajn, se mi zdi, da se bova odlično ujeli. Verjetno brez zdravil ne bo šlo, ampak v redu, če mi bo potem bolje ... 

[piccolina]

Evo, preživela prvo srečanje.
Psihiatrinja je ful fajn, se mi zdi, da se bova odlično ujeli. Verjetno brez zdravil ne bo šlo, ampak v redu, če mi bo potem bolje ... 

[Onix]

O super, da ti je šlo dobro in da si zadovoljna   . To je zdej kr en velik korak k boljšemu počutju, tako da kar tako naprej!! 

[punca]

Še s fantom sva šla na sprehod pa se malo pogovarjat o današnjem dnevu na klopco in je bilo res fajn. Sem mu ful hvaležna, da me je postavil pred dejstvo, da če si sama ne bom hotla pomagat, mi noben ne bo in da me je sploh spravil k psihiatrinji.
Sem se pa tudi sama odločila, da bom probala kaj spremenit, upam, da bom vztrajala pri tem.

[piccolina]

drzim pesti

[Daisy]

Evo, preživela prvo srečanje.
Psihiatrinja je ful fajn, se mi zdi, da se bova odlično ujeli.

Super! 

Sem se pa tudi sama odločila, da bom probala kaj spremenit, upam, da bom vztrajala pri tem.

Bravo!  Držim pesti! 

[Janja]

Punca! 

Tudi mene veseli, da si začela delati korake, ki vodijo k ozdravitvi! 

[trzinka]

  , evo prvi koraki so že narejeni. Vidiš, da zmoreš!!

[punca]

Zdravo!

V tem času sem bila še kar v redu, me pa ena stvar začenja malo skrbeti. K psihiatrinji grem šele v ponedeljek, se mi pa zadnjih par dni dogaja nekaj čudnega.

Pozabim par sekund življenja. To izgleda tako, da recimo hodim (pa nisem globoko zamišljena ipd.) in se kar znajdem kar nekaj korakov naprej, vmesnega časa pa se ne spomnim. Ali pa se s kom pogovarjam, pa se ne spomnim vmesnega pogovora.
Zadnjič se bila celo 100% prepričana (ko me je fant vprašal: "Kakšnega dojenčka?" ko sem mu razlagala svoje sanje in me je narobe razumel), da imam RESNIČNO dojenčka in da sem ga nekje pozabila, ampak tega si nisem samo mislila ali pa predstavljala, ampak sem v to resnično verjela. Po tem, ko sem planila v jok, ker sem bila PREPRIČANA, da sem svojega dojenčka nekje pozabila, sem čez nekaj časa ugotovila, da ga nimam in sem se nekako pomirila.

Zgodilo pa se mi je tudi, da sem pozabila nekaj zelo osnovnega, kar počnem celo že skoraj celo življenje (je približno tako, kot če bi me kdo vprašal, koliko je 1+1, jaz pa bi rekla vse drugo, samo 2 ne, ker se ne bi mogla spomnit tega SPLOH).

Ali ima kdo kakšno idejo, kaj se dogaja z mano?

[piccolina]

ja, poznam to.. sicer je malo čudno, ampak to je pogost pojav pri deprediji. tud men se je dogajal ful intenzivno... ko bo boljš, bo zginl... probi se nasmejat s tega, ker bo šlo mim.. 

[punca]

No, super, sem malo bolj mirna, ampak je pa tečno tole.