Tisti, ki ste preboleli ...

[DAMa]

Zanima me, kako gledate nase oz. na svoje življenje sedaj, ko ste enkrat dali čez to kalvarijo z depresijo. Imate enak pogled na življenje kot pred njo? Če je drugačen, kako je drugačen? Gledate nase kot na osebo, ki ima še vedno neke težave s tem, čeprav živite normalno/uspešno/zdravo ...?

Rekla sem si, da bom vprašala druge, kako čutijo glede teh reči. Sama namreč nikoli več nisem mogla gledati na življenje enako kot prej - pa ne samo zaradi zavedanja o veliki ranljivosti in zato, ker se mi je pač porušil svet, kot sem ga poznala. Zdi se mi, da mi je depresija pustila precej veliko brazgotino. Ne morem gledati nase kot na nekoga, ki zmore vse, kot sem prej. Vedno imam v mislih, pa ni važno, česa se lotim, da lahko spet padem dol. Zakaj? A ni škoda? Ne morem vedeti, kaj se bo zgodilo - lahko, da nikoli več ne bom imela depresije. Ampak glede na to, da se je po 5 letih depresija nekako ponovila, čeprav sem se mnogo hitreje pobrala in ni bil več tak šok, imam vedno nekje zadaj ta občutek, da se bom pač morala vedno boriti.
Kako se vi soočate s tem?

[martinca]

Kot da bi brala svoje misli ...

Kakorkoli  obračam in preiskujem po svojem življenju, opažam svoja zapadanja posebno zvečer ob spremembah letnega časa v hudo potrtost, ob večjem stresu (spor ali kakršnokoli kričanje, če sem mu prisotna), pa hujša vzdraženost (izmenjujoče koleričnost, jezljivost, anksioznost) in nespečnost.

Skratka, prav boleče se zavedam, da si ne morem prikriti pred seboj, da sem pač bolna na živcih, pa tud če najdem sto izgovorov. Sem pač živčna in konec, ta trenutek sem popolnoma mirna, a se lahko hitro spremeni.

Namreč meni AD tudi škodijo zato, ker sem na njih popolnoma brezčutna in ne čutim niti bolečine niti nobene radosti, nobenega veselja. Pač pa sem na AD bila ves čas v nekakšni statičnosti in nespremenljivosti in v enem in istem občutju brezčutnosti in strinjanja z vsem, kar mi je kdo rekel.
Da ne omenjam hujšanja in prebavnih motenj.
In dan je enak noči in sem bila čisto prazna, nism čutila ne lepega in ne grdega, pač pa odsotnost in kimala sem vsemu, nič me ni motilo, a niti osrečevalo, tako da je bila škoda pri meni mnogo večja od pričakovane koristi, saj ni blo razlike, če sem živa ali mrtva, bila sem brezčutna.

Na AD nisem bila resnična jaz in še huje :  svoje brezčutnosti se nisem zavedala in me niti nič ni motilo, če so mi to povedali. Šele ko sem šla dol z njih, sem videla, kako zelo nisem o ničemer kritično razmišljala, ampak mi je vse bilo prav. A zadovoljtva pa tudi nobenega v ničemer.

Odločila sem se, da svojega življenja ne bom preživela v odsotnosti vseh nians doživljanja na antidepresivih in čutila in mislila le vodeno. Naj psihiatri kje drugje lovijo duše zase in svoj kšeft   

Tako močan mi je bil Cipralex. Le zakaj bi si jaz na njih pustila vzeti sebe in postala nekaj, kar nisem in nikoli ne bom    Ne dovolim si tudi odvzeti vsakega zanimanja za spolnost in apetit za hrano,kot mi je bilo odvzeto s cipralexom, ker to ni naravno in to ni življenjsko in taka snov ne more biti zdrava nikoli in nikdar. 

[martinca]

Zato se ne bom v življenju nikoli več zdravila, razen v primeru panične motne, ker ta je zverinsko huda.

Ampak bom po potrebi vzela samo kakšen anksiolitik. Ne redno, ampak v primeru stresa. Tega kar sem, pa ne bom na silo spreminjala z AD, saj potrebujem svoja nihanja.

Saj shizofrenije pa nimam, da bi šla ležat v jarek v snegu. Pa pijana tudi nisem, tako da me prisilno ne morejo zdravit, ker ne ogrožam svojega zdravja ali življenja in imam pravico biti to, kar sem in zavestno razumeti in spremljati vsa svoja občutja, kar na AD ne gre, ker nisi kritičen. Se pač zgodi stres.

Svojo posebnost, duševne motnje, sprejemam z žalostjo, a se ne bom se zdravila z AD, saj je depresija itak vedno ponovljiva (v primeru da se ponovi v drugo, se praktično ponavlja vedno), pa pri meni gre bolj za take vrste osebnost, ki globoko doživlja vsa čustva in kaj potem ?? Iščem nekoga, s komer se bova razumela v dobrem in slabem in se bova tankočutno poznala, kar se na AD ne bi mogla, ker mi je vsako občutenje na njih bistveno okrnjeno in sem robot. 

Če me nimajo radi take, kot sem in ne morejo sprejeti mojih nihanj, potem pa tudi tega ne rabim, da bi me sprejemali umetno mene na AD, saj tisto ni nič vredno, ker takrat nisem resnična   

[Lost]

Vsekakor brez psihoerapije ne vem kako bi šel naprej. Ko se ti v samotnih, turobnih dneh pojavijo misli
ki so te včasih odpeljale stran in globoko v črnino, so sedaj kot bledi obrisi na zidu.
Ko v službi začneč dobivati kupe papirjev in zadolžitev in se ti žačnejo porajati misli..."Ali bom zmogel vse to" , JA BOM, točno toliko koliko zmorejo vsi ostali, le v dokazovanju sem včasih šel daleč, predaleč.
Toliko kot se veselim jeseni in zime, ker bom lahko prvic preizkusil vse naučeno, toliko me je tega strah.
Najbolj pa sem ponosen na to, ker znam najti mir in ga tudi obdržati in zagovarjati.
Včasih je to trajalo nekaj minut in že so prišle črne misli ki niso in niso hotele stran.
Sam vem da ne zmorem samo ITI ČEZ sebe, ko sem v dokazovanju drugim da zmorem iskal in
izbiral vedno višje cilje energije je bilo pa vedno manj.
Pogled na življenje mi še vedno zastirajo stari vzorci od prevelike odgovornosti do občutkov krivde,
samo za vajo so vsak mesec manjši in vidim da ŽIVIM ZASE in da nisem NIKOMUR odgovoren polagati
računov.

[trina]

Vedno imam v mislih, pa ni važno, česa se lotim, da lahko spet padem dol. Zakaj? A ni škoda? Ne morem vedeti, kaj se bo zgodilo - lahko, da nikoli več ne bom imela depresije.

DAMa, posebej zate:
I urge you to please notice when you are happy, and exclaim or murmur or think at some point, "If this isn't nice, I don't know what is."
Kurt Vonnegut, "Knowing What's Nice", an essay from In These Times (2003)

Zdaj veš, kako hudo je lahko - in namesto da se zdaj, ko si dobro, bojiš, da boš spet slabo, raje uživaj v vednosti, da si dobro. Please notice when you are happy - Vonnegut je že vedel, o čem govori, je imel bipolarno.

[urssska]

Ravno danes sem imela nočno moro, ki me je spomnila na "stare čase", kaki dve leti nazaj, ko nisem mogla vpričo drugih hodit, govorit, jest, pisat, delat sploh kej druzga, kot poskušat obvladat svoje strahove. Ma ja, tud mene je konstantno strah, da se vse skupaj vrne na prejšnjo intenziteto, kljub temu da se zavedam, kako hudo je bilo in kako dobro je danes, vsaj glede simptomov. Sem pa, če sem iskrena, zelo daleč od tega, da bi bila srečna in zadovoljna s svojim življenjem. Sem precej bolj zagrenjena, kot sem bila prej, pa čeprav tega morda niti ne kažem. Ali pa, saj ne vem...

[trzinka]

Depresija je za menoj s pomočjo zdravil in hvaležna sem, da jih imam. Pomagale so mi ponovno začutiti , da živim, da se znam smejati, da znam uživati. Paničnih napadov se nisem še čisto rešila, vendar se jih sedaj ne bojim več, kar se pa tiče ankse. Ja, še je tu in spet mi pomagajo zdravila, da bolečina ni preveč huda in seveda ob pomoči moje psihoterapevtke se pobiram.
Ta mesec sem dala skozi še eno preizkušnjo. Šla sem sama brez moža in otrok za 14 dni v toplice, kjer sem imela program hujšanja ob zdravi prehrani in redni telovadbi. Veeeliiikoooo telovadbe
Čas sem imela samo zase in popolnoma je bil izkoriščen vsak dan. Marsikatero stvar sem dojela v tem času, začela sem se bolj ceniti in spoštovati, postavljati sebe na prvo mesto. Mislim, da sem se pričela imeti rada.
Še veliko dela me čaka, strah me je kako bo, ko bom prekinila z ADji, ampak to misel poskušam odgnati. Začrtala sem si nekatere cilje in želim jih uresničiti.
Sposobna sem in sedaj tudi zelo vztrajna. Mož opazi tako pozitivno spremembo na meni in lahko rečem, da je tudi najin odnos sedaj malce drugačen, boljši.
Optimist sem v vsakem pogledu, kljub črnim scenarijem, ki me še oblegajo, pa vem , da jih bom sčasoma odgnala.

[martinca]

Ravno danes sem imela nočno moro, ki me je spomnila na "stare čase", kaki dve leti nazaj, ko nisem mogla vpričo drugih hodit, govorit, jest, pisat, delat sploh kej druzga, kot poskušat obvladat svoje strahove. Ma ja, tud mene je konstantno strah, da se vse skupaj vrne na prejšnjo intenziteto, kljub temu da se zavedam, kako hudo je bilo in kako dobro je danes, vsaj glede simptomov. Sem pa, če sem iskrena, zelo daleč od tega, da bi bila srečna in zadovoljna s svojim življenjem. Sem precej bolj zagrenjena, kot sem bila prej, pa čeprav tega morda niti ne kažem. Ali pa, saj ne vem...

Mislim da je doživetje panične motnje ali hude anskioznosti obremenitev tudi kasneje v življenju in sem prepričana, da je posledica prestajanja tega kasnejša huda žalost in zagrenjenost.

Ampak tudi ta žalost, zagrenjenost ob spominu na vse hudo v panični motnji, razumem kot neke vrste posttravmatski stres - edini možen odgovor in verjetno spada pod del popolnega okrevanja iz panične motnje.

 Ker preprosto ne moreš ti prestati nečesa tako hudega in ven iziti popolnoma normalen brez vprašanj o tem, brez previdnosti in brez žalosti.

Sem prepričana, da tud ta žalost traja tako dolgo, dokler si ne dopoveš, da se ti je to zgodilo in da ni nujno, da se ti bo spet in da si varen in da je za tabo in da nisi edini.

Pri pomanjkanju serotonina se pač strah in žalost izmenjujeta v življenju in posledica panične motnje je  lahko tudi daljše obdobje žalosti in odsotnosti doseganja vsakega zadovoljstva v življenju.

Ta odsotnost doseganja vsakega zadovoljstva je po mojem mnenju obramba naše psihe pred tem, da izgubili nadzor ter se znova intenzivno in sproščeno in spontano predali življenju - doživljanju lepega in hudega in vsega. 

[martinca]

Tako da se meni osebno zdi neumno danes tako obrekovati čez anksiolitike, če je povzročena korist  večja od možne škode (odvisnosti ne nastane zaradi občasnega jemanja zvečer) in neumno mi je istočasno hvaliti AD kot rešitev za vse težave češ, da ne povzročajo odvisnosti. Pa tud če to 100 x svetuje stroka. Stroka se vendar spreminja glede na trenutno modernost , danes so AD "in"   Namreč prekinitev z AD lahko vendar povzroči tudi padec na najgloblje dno in potem moraš vedno biti na njih, vendar se to zgodi pri neubogljivosti oz. predčasni prekinitvi z AD - dokazano, če prenehaš z AD po 3 mesecih, padec v hude stiske. Če si že gor, je bolje dokončati, ne glede na stranske učinke ali pa menjati AD, samo nikar opustiti preden ne reče zdravnik.

[pupika]

Pa da se držim teme... mislim, da sem prebolela, ali pa naj raje rečem da sem na zelo dobri poti.
In vem, da nisem ista kot pred boleznijo, kar je po svoje zelo fajn. ker takšna kot sem bila, sem sama sebe pripeljala v depro.
Tudi sama se zavedam, da lahko padem nazaj.. in to mi je kot velik opomin, da ne pozabim da se moram stalno nekaj boriti. Premahovati strahove in strahce, dokazovati sebi da zmorem in odganjati trapaste miselne vzorce.
mi je pa depra in spomin na najhušji padec ki me je pripeljal v bolnico izkušnja, ki je sicer boleča, vendar pa kot sedaj vidim zame potrebna. Menim, da sem sedaj boljši človek in bolj cenim življenje.

[DAMa]

Prav hvaležna sem za vse vaše odgovore, polepšali ste mi večer in me potolažili. Še bolj sem hvaležna, ker lahko nekoga o tem povprašam in vem, da dobim nazaj iskrene odgovore od ljudi, ki so mi po svoje malo podobni - vsaj kar se tiče občutljivosti. Pa ne v negativnem pomenu - pač občutljivosti, senzitivnosti na vse dražljaje, zaradi česar smo takšni, kot smo (trpimo, lahko pa tudi doživimo izredno sočutje).

Martinca, prav zadela si tam, ko praviš, da gre za neke vrste post-travmatski stres. Nikoli nisem tako razmišljala o tem. Ampak se mi zdi, da bo nekaj na tem. Vsaj zame je bil to tak šok, tak preobrat za 180 stopinj, da je mogoče tudi moje pričakovanje o tem, da bi to kar pozabila, nerealno.
Pa tudi o tem sem se ogromno spraševala - zakaj ne morem nikoli več tako sproščeno doživljati tiste sreče, ki te kar ponese, kot da lebdiš, kot sem lahko prej v življenju? Imam take trenutke, ampak kje je tisti mir, blagostanje? Ne vem, če ga bom kdaj dosegla, si pa želim, da bi bilo možno. Gre za tisti notranji mir, varnost, skuliranost sam s sabo. Vem, da sem to prej imela, ker sem lahko ure in ure preživela v popolni tišini in sama - brez neke hude potrebe po tem, da moram nujno nekaj početi, sicer postanem živčna ali anksiozna.

Trina, joooj, kolikokrat si rečem - evo, to je to, krasno se počutim, čudovito je! In v ISTEM trenutku je kot da bi me nekaj sunilo, se kar zresnem, zraven se prištuli nek strah, kot da mi ne pusti polno doživeti trenutka. V smislu, ne morem zraven kar "pozabit", da obstajajo tudi težki trenutki. Najbrž res pomaga, če si takrat to uzavestiš in si dopoveš, da si dovoliš čutiti samo veselje in da je to krasno! Včasih je to težko, če so zraven še kakšni občutki krivde. Vem, da mene včasih muči krivda in marsikoga  tudi še. Pa ne vem zakaj.

Ursska, tudi meni se zdi, kot da sem bolj zagrenjena od takrat. Res, pravi cinik. In meni ni všeč, da sem tak cinik. Pa ni zanalašč, samo enostavno si ne dopustim polno doživeti veselja. Mogoče je to res zato, ker se podzavestno bojim izgubiti nadzor, kot pravi martinca.

Lost, bravo, prav po tebi se bom zgledovala. Namesto, da bi bil človek VESEL, ker je vse to preživel in ker je izšel iz bitke kot zmagovalec, se neki sekiramo. Jaz mislim, da definitivno zmoremo enako ali vsaj več kot drugi ljudje, glede na vse, s čimer se pač moramo spopadati.

Trzinka in Pupika  Lahko samo čestitam za velik pogum in uspeh. In da še enkrat povem, da so mi vaše zgodbe v navdih.

Aja, Martinca, jaz tudi kdaj razmišljam o tem, da so pač moji živci drugačni. Da so bolj občutljivi. Ampak ni mi všeč tak moj pogled nase in na življenje, kot da sem nekje nekaj "prikrajšana", da je to neke vrste moj hendikep in da s tem "moram živeti". Saj nekako sprejmem, všeč mi pa ni 

[alexx]

Pogled na življenje mi še vedno zastirajo stari vzorci od prevelike odgovornosti do občutkov krivde,
samo za vajo so vsak mesec manjši in vidim da ŽIVIM ZASE in da nisem NIKOMUR odgovoren polagati
računov.

Dobro si to napisal Lost.

[martinca]

Martinca, prav zadela si tam, ko praviš, da gre za neke vrste post-travmatski stres. Nikoli nisem tako razmišljala o tem. Ampak se mi zdi, da bo nekaj na tem. Vsaj zame je bil to tak šok, tak preobrat za 180 stopinj, da je mogoče tudi moje pričakovanje o tem, da bi to kar pozabila, nerealno.
Pa tudi o tem sem se ogromno spraševala - zakaj ne morem nikoli več tako sproščeno doživljati tiste sreče, ki te kar ponese, kot da lebdiš, kot sem lahko prej v življenju? Imam take trenutke, ampak kje je tisti mir, blagostanje? Ne vem, če ga bom kdaj dosegla, si pa želim, da bi bilo možno. Gre za tisti notranji mir, varnost, skuliranost sam s sabo. Vem, da sem to prej imela, ker sem lahko ure in ure preživela v popolni tišini in sama - brez neke hude potrebe po tem, da moram nujno nekaj početi, sicer postanem živčna ali anksiozna.

Priznam, da sem rada prebrala tvoja razmišljanja in se tudi sama najdem v tem...

Sem ista kot ti glede tega : imam v sebi še vedno velikansko upanje, da bi to stanje neke previdnosti v vsem in nesposobnosti polnega doživljanja radosti in odsotnost notranjega miru enkrat vendarle za vselej minilo.
In imam upanje, da bi bila lahko enkrat znova tako popolnoma svobodna in predana trenutku tukaj in zdaj.... brez  vsakih žalobnih misli od daleč nekje in globokih premišljevanj.....
  
Saj je tudi to doživljanje - občutke praznosti, žalostne misli, stalni nemir -  le branjenje pred možnim padcem nazaj, pa čeprav razumsko resnično ne verjamem več, da bi še lahko kdaj padla v panično motnjo....
Svojo dnevno naglo ustrašenost in impulzivnost pa prištevam k delu osebnosti, toda saj se osebnost izgrajuje vse življenje.    Torej se lahko tudi spremeni.

Jaz verjamem, da bomo uspeli vsi, ki hrepenimo po izhodu iz te delne megle. Saj ni neprehodna. Že to, da si to želimo, je znak, da smo na tej poti. SAJ SE BOMO ŠE POGOVARJALI O TEM? Boš vidla
Čas pa zaceli vse rane in vse duševne bolečine in se bo sreča v življenju vrnila.  Tako kot je čas zacelil hudo anksiozno motnjo, bo zacelil tudi to žalobno osamljeno premišljevanje in zagrenjenost, ki se je  bila začasno porodila v nas zaradi vsega prestanega in ne dopustimo ji, da postane stalni del naše osebnosti, ker ni več potrebe za to, DAJMO SI REČT, da lahko znova svobodno spontnano zadihamo, saj je konec zdravljenja  

 

[Arwen]

DAMa, ena rožica zate 

[majč]

Morda pa je pomembna težava pri nas, ki smo ranljivi in že kdaj padli dol, prav to, da si pogosto nalagamo preveč. da recimo jemljemo nase bremena, ki niso naša, misleč, da zmoremo več kot drugi. Morda je tu čas, da uvedemo kako spremembo. tu mislim tudi glede vlog, ki jih prevzemamo v družini. mislim, da sem se sama tu malo skolirala in da ko rabim razdelit obremenitve, ki nas zadevajo vse še na druge, to tudi povem in prosim za pomoč.

morda si prezahtevna do sebe DAM-a. več posluha zase bi ti jaz svetovala. vsakdo ima meje, ampak naučit se jih moramo poslušat in to predno nam spodnese tla pod nogami.

tako jaz vidim.

maja

[somebody]

Kakorkoli  obračam in preiskujem po svojem življenju, opažam svoja zapadanja posebno zvečer ob spremembah letnega časa v hudo potrtost, ob večjem stresu (spor ali kakršnokoli kričanje, če sem mu prisotna), pa hujša vzdraženost (izmenjujoče koleričnost, jezljivost, anksioznost) in nespečnost.