Še vedno stigma.....help

[milina]

Prosim vas, povejte mi, kako najlažje shajaš s stigmo, sprejeti je ne morem, ker se v meni kuha bes na tiste, ki niso zmožni človeškega osnosa. Če jo sprejmeš, pomeni da ne sprejmeš človeškega dostojanstva, vseskozi postavljati meje je pa izredno izčrpljujoče, stresno. Bila sem v bolnišnici in kamor pridem, čutim drugačen odnos s strani drugih ljudi. Meša se mi od tega, resnično, rada bi živela dostojno, srečno življenje. PA ne mi prosim reč, da se bom mogla na to navadit, ker ljudje božji, tega si ne zaslužim, niti nihče drug na tem svetu. Želim si dostojnega lajfa, normalne vključenosti v družbo in vsega lepega, prosim pomagajte mi z izkušnjami, nasveti, kakorkoli....zelo trpim, telesno in psihično, zato moram to težavo čim prej rešiti, hvala vsem....

[Janja]

Milina,

najprej bi ti rada napisala, da mi je žal, da se tako počutiš in vse to doživljaš.   Vsekakor ti ni lahko.
Glede izkušenj moje mame po hospitalizaciji sem ti že pisala v eni drugi temi. Ona res ni imela nobenih težav, vendar zavedati se moraš, da je ona do svoje bolezni zavzela popolnoma pozitivno stališče in poleg tega je bila še zelo samozavestna.

Meni tudi ni všeč, da se v določenih segmentih družbe pojavlja stigma, vendar na žalost je tako, da določeni ljudje niso niti malo sočutni, kaj šele empatični. Od teh ljudi ne moreš pričakovati, da te bodo sprejeli, ker te ne bodo. Niso pa vsi taki, ker svet je zelo raznolik in tudi ljudje so zelo različnih karakterjev.

Najbolj pa si boš pomagala tako, da boš okrepila samozavest in delala na pozitivni samopodobi, ker močnejši ljudje niso podvrženi tem pritiskom oz. jih lažje prenašajo. Žal je pač tako.

Sedaj pa še moj primer (ki je tudi povezan s stigmo, vendar ne v zvezi s hospitalizacijo):

Pred približno 12. leti se mi je podrla dolgoletna partnerska zveza, in sicer ravno v obdobju, ko so se vsi moji prijatelji poročali in začeli imeti otroke. Mene je to zelo prizadelo in prebolevala sem zvezo in jasno, da nisem želela takoj v novo zvezo. Namesto da bi dobila od okolice podporo, sem dobivala sama trapasta vprašanja, ki so me še bolj spravljala v obup. Zelo mi je bilo hudo. Ko sem zadevo prebolela, sem ugotovila, da mi je tako bolje in še sedaj sem samska in brez otrok. Sedaj imam 12 let več, vendar od okolice ni več nobenega neprijetnega vprašanja glede partnerja in otrok. Zakaj? Zato, ker sem jaz močnejša in ker si ne dovolim več takih vprašanj. V tem je vsa umetnost.

Ko boš ti toliko močna, da si stigme ne boš več dovolila, tudi stigme ne bo več. To je proces, ki ga boš morala sama osvojiti in tudi približno se ne zgodi čez noč, vendar s trdim delom se da.

Milina, vem da ti moj odgovor niti slučajno ne bo všeč, vendar na žalost je tako.

Drži se! 


Janja

[himiko]

Milina, s stigmo se zal vsi srecujemo.

Zato se resnicno z njo poskusaj ne toliko obremenjevat. Vem, de je tezko. A del soočanja s stgimo je v nekem oziru tud krepitev tvoje lastne samopodobe.

Je pa seveda popolnoma druga stvar, ce te sikinirajo in ovirajo zaradi tvoje bolezni - to je seveda nedopustno in zrelo za ukrepanje - zato to le zaupaj tvojemu lececemu zdravniku.

Podobno tezavo - na ravni intimnega - sem sicer na poti zdravljenja obcutila tudi jaz, a sva jo v pogovoru s psihiatrinjo nekako omilili. Si morda svoje obcutke zaupala tvojemu lececemu zdravniku - se mi zdi, da ze sam pogovor pomaga pri soocanju s tem?

Milina 

[milina]

pa sej tega človek ne more prenašat vseskozi, nekje se mora ustavit to, kako pa potem sploh še lahko normalno živiš...sej tut če se pozdraviš, postaneš potem resnično bolan, ko moraš vse to prenašat....ne vem, meni je ta izkušnja tako huda, kot da sem pristala na drugem planetu, resnično....ne vem, res ne vem...to je grozno...pa sej tut če si okrepiš samozavest, še vedno rabiš, da si sprejet, rabiš prijetne odnose, kot vsa živa bitja, zakaj tega človek po bolnici več ne more bit deležen, ne razumem, res ne,....če samo pomislim,da bom mogla tako celo življenje od zdaj naprej živet se mi kr meša,....mislm...

[Azrael]

Jaz sem bil pred dnevi na razgovoru za službo in sem povedal, da sem imel depresijo, pač, da ne bodo čudno gledali zakaj imam samo 2 meseca delovne dobe in sem hotel, da se to ve... in je bilo OK, oz. odziv ni bil prav nič negativen. Anxioznosti nisem omenjal, se mi je zdelo, da bo depresija dovolj 
Čeprav načeloma mi ni panike povedat... ma vsega pa za začetek delodajalcu tudi ni za povedat.
Ampak občutek je dober, ko poveš direktno in suvereno.

[himiko]

se strinjam azrael - se mi pa itak zdi, de npr meni kot anksioznezu, vse zadeve zgledajo se 100 krat bolj grozne kt v resnici so.. in ker vem, de je moj pogled pac mal, recimo temu, faliran, vem, de realnost ni tako crna... pa konec koncev - sicer gre za en prvovrsten obrambni mehanizem - gre se vedno za nek tip bolezni, k je pac bolezen kt vse druge - in to vedenje mi v marsicem lajsa moje soocanje s stigmo... k pac je del te kulture... no , cetud morm rect, de se vedno pazim, komu kaj povem.... je se vedno nujno potrebna neka empatija, kdaj in kako kej izrect... 

[milina]

a si bil v bolnici tudi, a to kdo ve?
kr folk, ne momro tega dopuščat, tiho trpet, ne mormo, to nikamor ne pelje....slej ko prej je lonec poln in pol vemo, kaj sledi, tako da, s to rešitvijo, s takim bremenom človek ne more živet, nismo zato ustvarjeni,

[Janja]

Milina,
ali lahko malo bolj konkretno opišeš za kaj se sploh gre? Od koga si stigmatizirana; ali je to v službi, doma, v družbi?

Na žalost ti res ne morem dati drugačnega odgovora kot je zgoraj. Kaj pa pravi tvoj zdravnik? Malo bolj nam pojasni tvojo situacijo.

Pa da me ne boš narobe razumela; tudi meni ni všeč tak sistem, da zmagujejo močnejši, vendar na žalost je tako. Že vse življenje se sprašujem, zakaj je tako, vendar do sedaj še nisem prišla do odgovora. Tako pač je in na nas je, da se temu prilagodimo.

Upam, da boš našla pravo rešitev! 

Janja

[pupika]

Milina ne razumem popolno kaj želiš povedat.
Sama se zdravim za depresijo s paničnimi motnjami. Bila sem tudi hospitalizirana, kar vedo skoraj vsi ki me poznajo, tudi v službi.
V službi imam zelo odgovorno delovno mesto in po vrnitvi v službo (bila odsotna 2 meseca, potem nekaj časa delala na 4 ure) nisem čutila nobenega šikaniranja. Nadrejenim sem povedala zakaj sem bila odsotna, prav stako svojemu krogu prijateljic, drugih pa itak ne zanima zakaj me ni bilo. če pa jih, me pa naj vprašajo in bom povedala, kolikor se mi bo pač zdelo.
res je, da svoje bolezni ne obešam na velik zvon. Tudi ljudje s sladkorno ravno ne razlagajo vsakemu da so bolani, zakaj bi potem jaz.
Ampak tako kot je rekla Janja, ko postaneš dovolj samozavesten in močan stigme ne čutiš, vsaj ne v taki meri da bi ti ovirala normalno življenje. Glede na moje izkušnje, lahko samo dodam, da je večkrat najhujša stigma v nas samih

[Lost]

Ampak tako kot je rekla Janja, ko postaneš dovolj samozavesten in močan stigme ne čutiš, vsaj ne v taki meri da bi ti ovirala normalno življenje. Glede na moje izkušnje, lahko samo dodam, da je večkrat najhujša stigma v nas samih

Se podpisem !

Jaz "stigmo" cutim samo v tistih primerih ko zaradi ankse SAM ne upam ali se umikam dolocenim nalogam, ker mislim da jih nisem sposoben izpeljati. Bolj ko se epizoda depresije oddaljena in bolj ko z psihoerapijo dobivam MOČ in kontrolo nad čustvi, mislimi, dejanji in bolj kot se veča samozavest, bolj mi je vseeno kaj si mislijo ljudje okoli mene.

 

[Azrael]

Se strinjam s tem kar so napisali drugi 

[scaeva]

Stigmo mora človek premagovati SAM-nobena društva,ki delajo iz bolezni javni problem,ti pri tem ne bodo pomagala-nevarnost je samostigmatizacija,kjer misliš,da se moraš podrediti nekemu izmisleku,ki so ti ga nalepili in ne koristi ne tebi ne njim.Okolje stigmo ustvarja,okolje jo tudi odvzema-tako ,da je samo na tebi,da jo premaguješ-samo pogumno!

[moonica]

milina, bolj kot bomo mi živeli normalno in se ne tako burno odzivali na poglede in mnenja drugih, manj bo te stigme ... sprejeti moraš samo sebe, drugi pa kdor te želi te bo, kdor ne pač ne ... ti moraš it dalje in to pustit za sabo! verjamem, da čutiš, da se ne da, da ne zmoreš ... a če lahko toliko ljudi, VERJEMI, lahko tudi ti! ti pa ne bo kaj dosti pomagalo kar ti mi tule napišemo (saj veš, da je bilo pred časom že govora o tem, ko si odprla eno podobno temo), dokler se boš ti 'upirala' ... prepustit se moraš življenju, dat to zadevo z glave ... te razumem, ampak dokler se boš tolko ubadala s tem (v glavi, jasno) ne bo bolje, ne mora bit

[Arwen]

milina, bolj kot bomo mi živeli normalno in se ne tako burno odzivali na poglede in mnenja drugih, manj bo te stigme ... sprejeti moraš samo sebe, drugi pa kdor te želi te bo, kdor ne pač ne ... ti moraš it dalje in to pustit za sabo!

točno tako 

[Janja]

Milina,

še enkrat se ti javljam. Razmišljala sem in prišla do zaključka, da sem se z mojim odgovorom tebi mogoče malce prenaglila. 
Še vedno zagovarjam stališče, ki sem ti ga včeraj napisala, vendar bi se želela malce popraviti. 
Stigma ni prijetna zadeva in z njo se srečuje veliko ljudi zaradi različnih razlogov. Pa se ne bi smeli. Stigmo bi morali ostro obsoditi. Kljub temu pa bi določeni ljudje še zmeraj stigmatizirali določeno skupino ljudi.

Če gre za take vrste stigmo, o kateri sem včeraj pisala, si boš pomagala le na tak način, da se boš s stigmo soočila in delala na samozavesti.

Če pa gre za neupravičeno stigmo na delovnem mestu, se pa je potrebno z vsemi sredstvi temu upreti in jo tudi obsoditi. O tem včeraj nisem pisala. Obstajajo tudi ljudje, ki so imeli težave v duševnem zdravju in so bili zaradi tega na kakršenkoli način stigmatizirani na delovnem mestu. Ravno včeraj sem zvedela za en res pereč problem, ko je človek zaradi motje izgubil službo. To pa je potrebno ostro obsoditi in se boriti proti temu, da se to ne bi dogajalo.

Ker pa ne vem za kaj konkretno gre v tvojem primeru, te še enkrat prosim, da malo več napiši.

Milina, pa oprosti, če sem te včeraj z mojim odgovorom kaj užalila. 

Drži se! 

Janja

[milina]

poglejte, jst hočem bolnico in kar je bilo pustiti za sabo in živet naprej polno življenje, vendar pa me obnašanje drugih do mene nenehno spominja na bolnico in na vse, kar se je v njih dogajalo, ker čutim, da me gledajo kot osebo, ki se je zdravila in ne kot osebo, katero imajo sedaj pred sabo....in to me meče dol, če razumete, jst pojma nimam, kaj je na meni tako čudnega, zakaj so ljudje nestrpni, občutek imam, da bi mi radi dokazali, ej, pa sej ti si drugačna, s tabo nekej ni v redu, saj si bla vendar v bolnici in enostavno ne odstopijo od tega stališča, vsaj po njihovem obnašanju sodeč ne....recimo v službi, tudi, če sem prijazna, se z mano pogovrajajo samo toliko kot je nujno, potem enostavno odrežejo, medtemko se med sabo lepo, prijazno,

[Janja]

Kakšne odnose pa si imela pred hospitalizacijo? Kakšne odnose imaš doma in v družbi? Ali tudi tam občutiš stigmo?

Želim ti lep dan! 

Janja

[milina]

odnosi doma so v redu, v prejšnji službi so me stigmatizirali, sem zdržala do izteka pogodbe, v sedanji pa sem opisala, kako je...

[Arwen]

poglejte, jst hočem bolnico in kar je bilo pustiti za sabo in živet naprej polno življenje, vendar pa me obnašanje drugih do mene nenehno spominja na bolnico in na vse, kar se je v njih dogajalo, ker čutim, da me gledajo kot osebo, ki se je zdravila in ne kot osebo, katero imajo sedaj pred sabo....in to me meče dol, če razumete, jst pojma nimam, kaj je na meni tako čudnega, zakaj so ljudje nestrpni, občutek imam, da bi mi radi dokazali, ej, pa sej ti si drugačna, s tabo nekej ni v redu, saj si bla vendar v bolnici in enostavno ne odstopijo od tega stališča, vsaj po njihovem obnašanju sodeč ne....

ampak - še vedno so to TVOJI občutki... to se tebi dozdeva... ti tako misliš... torej - je problem v tvojih mislih

se z mano pogovrajajo samo toliko kot je nujno, potem enostavno odrežejo, medtemko se med sabo lepo, prijazno,

veš, nikogar ni možno prisilit, kako naj se obnaša do nas... jaz v takem primeru, ko je očitno, da komu ni do druženja z mano, enostavno grem stran

[Janja]

Milina,

jaz te popolnoma razumem in vem, kaj želiš povedati, vendar žal ne bo šlo drugače kot smo ti več ali manj že vsi povedali.

Sedaj bom še nekaj napisala o sebi, da boš lažje razumela. Jaz sem izredno občutljiva, senzibilna, empatična in me vsaka stvar strašno prizadane. Moji bližnji pravijo, da sem tako eterična, da sem že napol angelsko bitje.   In ker sem taka kakršna sem, se moram v tem zemeljskem, včasih zelo krutem svetu, zelo potruditi, da obstanem. Včasih imam občutek, da sploh ne sodim na ta svet, vendar tukaj sem in na meni je, da si utrdim značaj ali pa enostavno potonem.

Zavedam se, da je samo na meni, da nekaj naredim in si utrdim samozavest in si pridobim pogum, ki mi ga je zmeraj manjkalo. Že vrsto let delam in se trudim, vendar odnehala ne bom. Včasih je zelo težko, vendar vem, da sem na pravi poti.

Razmišljaj malo v tej smeri!


Janja