Mogoče imam tudi jaz težave..

[travnik]

Evo moj prvi post..mislim da sem v določenih delih zašel iz območja obs. komp. motnje, vseeno pa bi se o vsem malce razpisal..

Stavek iz naslova teme, se mi je v glavi prikazal nekoč med gledanjem Monka.. S punco sva namreč pred TV-jem lepo gledala serijo, nakar se je punca enkrat med eno sceno pohecala in rekla, da sem včasih isti on.. Na začetku mi je bilo itak, kot bi nekdo rekel da je videl prašiča leteti po zraku, potem pa sem se zamislil. Tisti dan sem šel zamišljen domov čez kak teden pa je bila oddaja na POP-u o OKM.. Med gledanjem in poslušanjem sem prepoznal neverjetno število podobnosti, zato sem šel po oddaji na internet in pobrskal zadevo ali dve o tem. Med branjem so se mi pred očmi porajale situacije, med "v prazno klikanjem" po miški (večkratno klikanje srednjega gumba brez razloga), pa sem si rekel: "To je to!"..

Pa da opišem na kratko svoje probleme.. Star sem 25 let, imam punco s katero sva 5 let, imava skupne načrte, mi stoji ob strani in kar se tega tiče zaenkrat vse lepo štima. Imam pa očitno kot mnogi ljudje tudi jaz določene težavice.. Že kot precej mlad (10 let) sem znal med tem ko sem se vozil s staršema v avtomobilu klikat določen gumb 10-krat ali odštevat (klikat) od 10 proti 0 z vedno počasnejšim tempom, znal sem iti s prstom gor, vsakič pred tistim obcestnim količkom.. To sem recimo delal 10 min..če tega nisem storil, sem začutil grozno "pomanjkanje" in sem moral narediti to še za nazaj.. Pa si predstavljajte kako je mahati s prstom ko gre avtomobil 100 na uro.. Precej rad sem tudi sešteval in množil brez potrebe, po možnosti vse večje številke.. 25x6, 66x21 potem pa sem presedlal na številke kot so 456x217 ipd.. Pa sej velikokrat sem v kar hitrem času prišel do rezultata.. Nisem pa čutil neke potrebe po deljenju..nevem zakaj? Aja množim tudi sedaj večkrat

Seveda poleg množenja, dviganja prstov in nevem česa sem se in se še vedno precej izogibam raznim situacijam.. Nerad spoznavam nov folk.. Oz nisem se dobro izrazil..nerad mislim na to, da bom spoznal nov folk. Vedno si vsako situacijo vnaprej predstavim, in sicer ponavadi imam po predstavi dokaj negativen priokus.. Ko sem v družbi sem po navadi precej sprejet, zgovoren, in se zafrkavam. Kljub temu, pa me misel na spoznavanje novih ljudi "utesnjuje"..pač imam "tremo".. Prej, v srednji šoli sem relativno normalno hodil ven ("žuranje"), sedaj pa mi nikakor ni do tega. Veliko raje imam "topel" in ožji ambient, ožja družba, poznan folk in bolj mirno druženje.. Pogovori, zafrkancija, ipd.. Rad grem tudi v kino.

Kar se mi večkrat dogaja je seveda tudi to, da se moram vrniti in preveriti, pa najsi bodi vrata, okno od avta, strešno okno, likalnik, vodo.. Ni tako hudo kot pri nekaterih ljudeh ampak znase dogajati, da grem spat, preden se uležem zaprem okno, ko se uležem pa nevem več ali je okno zaprto oz ali sem ga sploh zaprl. Ustanem, preverim in se uležem. Včasih to še enkrat ponovim v roku 5-ih minut. Podobno je z zaklepanjem..sem znal iti od doma pa se vrniti 3-4 km nazaj da preverim.. Pač kot da bi pozabil ali sem ali nisem.. Seveda stalno preverjam ali imam denarnico/ključe/mobitel pri sebi in tako naprej ter predvsem nazaj

Neverjetno rad prelagam zadeve na naslednji/zadnji dan. To sicer dela precej ljudi, tako da nebom temu posvečal toliko pozornosti, mi pa zna predstavljati precejšnji problem.. Od raznih cepljenj, učenja, izpolnjevanja obveznosti.. Vedno skoraj čakam na zadnji dan ali zadnje ure predno se česa lotim. Velikokrat se v takem primeru lotim prepozno in si potem rečem "ah itak nimam časa zdaj in je brezveze da se (npr) učim".. Tudi izogibanje odgovornosti je bilo mnogokrat prisotno (ampak samo na področju šolanja) - sploh srednja šola pa tudi fakulteta. Mogel bi se učiti in biti vprašan pa sem šprical.. Podobno je bilo na faksu..izpit pa se npr pripeljem z avtom pred faks, pa si potem rečem.."pa sej je brezveze" itak nebom naredil.. Niti se ne poizkušam potruditi, pa nevem zakaj? Da se nebi razočaral? Je pa zanimivo, da se določenim odgovornostim ne izogibam in jih vedno in vselej priznam, dam vedeti da sem jaz nekaj storil, da bom popravil itd. Nikoli nebi npr nekaj naredil (slabega) in potem bil tiho.. Pač grem npr do nekoga in rečem..ej jaz sem ti nevem..razbil okno. Povej kako bomo poštimali in je.. To brez kakršnega koli problema storim.

Včasih moram iz nekega neznanega razloga parkrat vdihniti in izdihniti z določenim zaporedjem...pač kaj češ, sej včasih tudi kontroliram - če situacija ni primerna. Mi pa tudi precej energije pokuri vnaprejšnje predvidevanje brezvezenih kot tudi resnih zadev (pri slednjih sicer prav pride).. Nevem kateri primer bi sedaj navedel ampak recimo, da postavim copate na stopnice v kot, potem pa pomislim..kaj pa če kdo stopi nanje (kljub temu da so umaknjene), spodrsne in pade. Potem jih prestavim na drugo mesto še malce bolj "zakotno", grem par metrov stran, pa pomislim..kaj če jih bo kdo hotel, jih da ven in ko bo dvigal glavo se butne v ročko od omarice.. Pa jih spet premaknem v predal..potem pa si rečem..kaj če jih bo kdo iskal, jih nebo našel pa jih gre iskati nekam drugam pa se takrat butne v nevem kaj itd.. Vedno pa imam v mislih pri tem butanju hujšo poškodbo - zlom, zvin, krvavitev ali še huje..

Mi pa znajo včasih predstavljati problem tudi misli o smrti.. Vem da je to nekaj naravnega oz bi moral poiskati na tem področju neko "duhovno" pomoč oz bi se moral bolj obrniti k veri, ki ima po mojem mnenju predvsem vlogo vodenja, samopomoči in nečesa, ki te zamoti.. Vera pravi, da moraš to in to, nesmeš tega in tega, ob teh in teh dneh moraš to in to.. Prazniki..zbere se družina.. "Vera" ti v glavi podzavestno vklopi neko potrebo, da se ob praznikih dobiš z družino.. V kolikor tega v veri ne bi bilo bi se verjetno družine med seboj manj videvale, manj razumele, štekale.. Pač v vsaki neki taki zadevi najdem vzporednico oz razlog in psihološki razlog za obstoj določene zapovedi..uglavnem ne mislim tukaj razglabljati o verah, nisem niti nek nevernik (bi celo rekel da verjamem v nekaj "nad"), samo ta navodila svetih knjig se mi zdijo precej dober način kako ljudi "vodit", usmerjat in jim pomagat da ne razmišljajo preveč - to namreč vodi v depresijo, zbeganost, stalna odprta vprašanja o obstoju, bistvu itd. Sem poleg vseh teh mojih motenj še precej skeptičen do vsega in vedno vsako stvar v glavi analiziram z vsaj treh zornih kotov.. Večkrat si zato zastvaljam vprašanja o vesolju, nastanku, dimenzijah itd.. Mi nekako negrejo v glavo te teorije o velikem poku niti o bogu, ki je vse ustvaril.. Kaj je bilo pred tem pokom, kje je konec vesolja, kaj je še za tem, česa sploh ne dojamemo, itd.. Nekje mora biti konec, ker si neskončno ne predstavljam..tudi znanstveniki pravijo da je vesolje veliko toliko in toliko..hja kje pa leži vesolje, na čem, od kdaj..? No..to se stopnjuje, misli me po navadi begajo predvsem zvečer, ponoči ko grem spat, kar je super popotnica za lahko noč.. Med drugim se zraven vključi tudi misel o tem, da bom nekega dne, kot vsi tudi jaz umrl.. Da me ne bo več, da pač ne bom obstajal..predvsem ta misel me precej muči, 2x ali 3x pa sem skoraj doživel napad panike.. Sem pač malce bolj globoko dihal, vklopil čimprej TV in poiskal zanimiv program da pozabim..

Aa..pa da ne pozabim..izjemno veliko potrebo čutim po določenem redu.. Pa najsibodi kje odložim telefon, denarnico, ključe ali knjige.. Pač če mi nekaj "štrli" ven me zelo zelo zelo moti.. Pač sej lahko počaka nekaj časa preden prestavim ampak prestaviti moram seveda nujno.. Vse pač ima svoje mesto in pač želim da je nazaj na svojem mestu tudi po uporabi..

Torej glavni znaki so:
- neko nepojasnjeno klikanje gumbov, izvajanje določenih gest..
- zelo rad množim, seštevam itd..pa mi gre kar uredu 
- obvezno morajo biti stvari na "svojem" mestu (Monk style)
- prelaganje obveznosti..
- nerad imam misli o tem da bom spoznal nov folk itd..
- nerad hodim na žure..
- večkrat preverjam določene stvari (vrata, okna..)
- včasih tokaj "težke" misli - tisto, kar sem pisal zgoraj o vesolju ipd..
- predvidim vsako situacijo vnaprej in vnaprej razmislim o 10-ih možnih rešitvah
- imamo željo "biti sprejet"
- itd..

Kaj menite, imam tudi jaz kake težave?

No..tako..to bi bilo nekako to.. Moral vse te zadeve nekam napisati, še posebno lepo je, če je nekje, kjer imajo tudi drugi ljudje podobne težave.. Sej nekaterim ljudem povem za kak problem ampak..

Nevem kaj bom v prihodnje, defintivno mislim, da bo potrebna pomoč psihiatra, zaenkrat si precej pomagam sam. Sedaj se predvsem čimveč izobražujem o svojih problemih in prepoznavanju itd.. Sicer pa sem precej pozitiven, srečen, se zavedam da mi je kar lepo itd.. Nasplošno sem z življenjem zadovoljen, so pa te neke stvari, ki me malce ovirajo. Mislim pa, da so bile prej (še posebno spoznavanje novega folka in podobno) precej precej bolj težke.. To se je po mojem mnenju popravilo predvsem zato, ker sem pridobil na samozavesti. Ni pa bilo prej tega, da sem vnaprej predvidel vsako možno potezo (moram začeti igrati šah) in pa da mora biti vse na svojem mestu itd. Bojim se predvsem da se bodo nekatere stvari stopnjevale.. Zaenkrat me v življenju te stvari niti ne ovirajo toliko, je pa precej precej stresno na trenutke..

Uglavnem..hvala za prostor o pisanju, pa lep dan vsem!
travnik..oh zeleni travnik..

[Arwen]

Kolikor mi je poznano, so simptomi OKM vztrajne, ponavljajoče misli, ki izvirajo iz tebe, a nad njimi ni možna kontrola (oz. se potem to z ustrezno terapijo naučiš). In ker niso pod kontrolo, se ponavadi zraven sproži tesnoba (ker se misli znova in znova vračajo); potem so tipična za to OKM ponavljajoča dejanja, ki na rituale spominjajo (recimo pogosto umivanje rok, stalno preverjanje...)...

Kaj več o OKM pa najdeš v tej rubriki.


Kar se prelaganja zadev in izogibanja odgovornosti tiče - no ja, to počne kar veliko število ljudi  , tole :

se še vedno precej izogibam raznim situacijam.. Nerad spoznavam nov folk.. Oz nisem se dobro izrazil..nerad mislim na to, da bom spoznal nov folk. Vedno si vsako situacijo vnaprej predstavim, in sicer ponavadi imam po predstavi dokaj negativen priokus.. Ko sem v družbi sem po navadi precej sprejet, zgovoren, in se zafrkavam. Kljub temu, pa me misel na spoznavanje novih ljudi "utesnjuje"..pač imam "tremo".. Prej, v srednji šoli sem relativno normalno hodil ven ("žuranje"), sedaj pa mi nikakor ni do tega. Veliko raje imam "topel" in ožji ambient, ožja družba, poznan folk in bolj mirno druženje..

bi pa lahko malce na socialno fobijo spominjalo.

Misel na smrt te zanima bolj iz filozofskega stališča ali ti dejansko kdaj hodi po glavi misel v stilu, da je vse brez veze in da bi bilo lepše brez tebe? Drugače pa teorije velikega poka tud jaz ne razumem in močno dvomim, da jo bom kdaj...

[travnik]

Hm zanimivo. Nisem pričakoval tako hiter odgovor in ko pogledam na količino teksta sem bil pesimističen, da se bo kdo lotil branja.. Super hvala..

Misel o smrti.. Ko preberem te tri besede me kar zmrazi, pa ni mišljeno toliko v tem smislu ("zmrazaškem") Ne gledam, češ da bi bilo bolje brez mene. Prej bi nekako rekel da se bojim umreti.. Nevem..ko pomislim na to, da me ne bo ali koga drugega..kaj pa vem. Bolj ko o tem razmišljam, bolj nek pritisk narašča.. Mislim..ne dojamem da sedaj sem, imam računalnik, telefon, misli, načrte, zgodovino, želje,..nekoč bo pa pač konec tega.. In bolj ko o tem razmišljam - da me ne bo (pač da nebom obstajal - razen v spominih itd) bolj me "psihira".. Kaj pa vem..neznam opisat.. Vem samo, da ko o tem začnem razmišljati, imam občutek kot da se to vse hitreje (kot centrifuga) vrti, kot da nisem prisoten, fizično čutim precej malo itd.. Dokler nekako ne pridem k sebi.

Kar se OKM tiče..ja zaenkrat še lahko kontroliram..čeprav včasih zelo težko. Včasih si rečem..ne nebom ustal in preveril okna, čeprav se del mene kar upira.. Po navadi (zato da potešim to "potrebo") vstanem in pogledam.. Kot recimo če ne bi jedel in pil 5 dni, nakar bi mi nekdo dal na mizo najljubše jedi in pijačo, jaz pa bi rekel..grem prvo pod tuš pa malce zadremat, pozneje se bom pa najedel.. So pa npr nekatere stvari na katere skoraj da ne morem vplivati.. Včasih trznem z mišico ipd pa sploh ne vem kaj se zgodi.. Pač vem da je psihične podlage, ampak šele ko 1x npr trznem lahko vplivam da nebi še drugič.. Potem pa kot da bi dal to dejanje "na čakanje" do naslednjič..

Vesolje in ta pok..ma nevem..ko sedaj razmišljam..kot bi imel "fobijo" pred nečim na kar ne morem vplivati oz nemorem razumeti.. Fobija pred "nad-zmožnostjo"? Vsako stvar si po navadi razložim.. Zakaj je nekdo nekaj rekel, zakaj so popusti takrat in takrat, zakaj nekdo nekomu ni všeč, zakaj je nekdo porjavel na določenem delu telesa, zakaj je morala pri nekaterih ljudeh tako nizko/visoko, zakaj ekonom lonec deluje tako kot deluje, zakaj je počutje nekoga takšno kot je, zakaj je praiščja gripa, zakaj je izvoljena ta in ta oseba, zakaj pri določenih ljudeh "vžge" določena fraza..vedno si najdem nek odgovor, predstavo ali razlago..

Socialna fobija? Hm..možno.. Nasplošno ko po mislim na druženje, spoznavanje, žuranje, nov folk.. Ni mi do tega recimo razen v ožjem okviru. Recimo..namesto da bi šel na počitnice, kjer se žura itd, se raje odločim za kraj, kjer je več starejših itd, kjer noben ne "dreza" vate.. Ko že grem nekam mi je super, včasih se mi niti "ne mudi stran" ampak ko pa grem stran, se mi recimo že čez 15 min upira misel da bi šel med te ljudi itd. Drugače pa kako nakupovanje ipd mi ne dela problemov, velikokrat še celo ogovorim kako tujo osebo, kako rečem, ipd.. Ampak misel da bi pa šel nekam (načrtno) spoznavat ljudi, se zabavat itd..enak občutek kot ko sem stal v hodniku in čakal rezultate mature, samo da traja uro, dve, dan.. Sem se pa velikokrat npr znal izogibat temu, da grem v trgovino, pošto itd, mimo nekih ljudi ali tam kjer so ljudje..pač ker me gledajo/opravljajo..pfja..

No..dobro sedaj ko gledam vse to, so te težave, ki jih imam precej majhne, ampak prej je bilo precej huje..zadnje čase mi predvsem kar nekaj preglavic (vse več) dela razmišljanje vnaprej in preverjanje..

[Ventilator]

Pri meni se tudi pojavljajo ti stalni zakaji; predvsem če nek pogovor le deloma slišim in vprašam, naj ponovi in oseba odgovori: "Ah, saj ni nič," še zmeraj vprašujem, da dobim popoln odgovor, če ne se pojavi tisti neprijeten občutek. To o vesolju in smrti me pa spominja na fobijo pred neskočnostjo. V bistvu lahko rečem, da tvoj opis skoraj popolnoma velja za mene. Sam si pomagam tako, da pač ne ponovim rituala, ampak se spopadem s tesnobo (da ne grem ponovno preverjat, če je vse v 100% redu) in vsakič je nekoliko lažje.
Psihiater ti lahko predpiše antidepresive, ampak po moje jih ne rabiš, ker niso najboljši za zdravljenje OKM-ja (je povsem drugačna motnja od depresije, vendar se vseeno zdravi na isti način, le z višjo dozo, kar meni sploh ni logično ), dolgoročno ti bo bolj pomagala KBT (kognitivno-behavioralna terapija/spoznavno-vedenjska terapija) ali kaka druga terapija, sploh pa si očitno zmožen vsakdanjega delovanja, AD-ji pa so po moje primerni le, ko res ne gre več drugače. Sprva poskusi s kakimi prehranskimi dodatki ali zdravili brez recepta (deprim, stres kontrol, vitamin b ipd.), če misliš, da jih potrebuješ.

[travnik]

Ja imaš prav.. Mogoče je tudi kaka fobija pred neskončnostjo, ker si tega pojma pač ne predstavljam, se pa z njim ubadam.. Imam tudi fobijo pred višino, ki sicer ni tako zelo močna, ker se še vedno povzpnem kam (visoka dvigala ipd) vendar je kriza kriza.. Mam tudi fobijo na kače - v živo.. Na TV ali v kinu mi ni problem, v živo pa res nisem nek ljubitelj.. Jap..očitno pa imam tudi fobijo pred smrtjo oz. t.i. tanatofobijo.. Ta se mi zdi še najhujša, pojavila pa se je nekako od smrti babice pa še 1 kolega je v zelo kratkem času takrat umrl. Do takrat se nisem s tem ukvarjal, po tem sem pa imel 2x blažji napad, med razmišljanjem, sprva sem mislil da je kak infarkt, medtem pa sem se spomnil, da je verjetno napad panike, ki sem ga potem malce "ublažil" s Persenom oz stress control.. Nevem kateri od teh dveh.. Nasplošno nisem ljubitelj zdravil (nimam fobije), zato se poizkušam izogibati tudi takim kot so stres kontrol ipd..

Mi je pa precej pomagalo že samo dejstvo, da sem sploh ugotovil kaj je vzrok tega..ker mi je bilo čudno kaj se to naenkrat dogaja..

Hvala za odg, grem pogledat tudi teme, kjer so fobije da nebom pisal offtopic..

[travnik]

Aja pa pozabil sem še omenit, da se mi je zgodilo recimo 1x 2x da sem npr pil iz okrušenega kozarca, kar sem ugotovil šele kasneje, potem pa sem naenkrat začel dobivati nenavadne "simptome".. Jaz sem bil prepričan da čutim kako košček stekla reže žile, organe itd, da bom zdaj zdaj padel na tla itd.. Takrat sem bil prestrašen kot še nikoli v življenju mislim da, komaj sem dihal, srce je bilo verjetno 300x na minuto Potil sem se, bilo mi je mrzlo.. Na srečo sem si medtem dopisoval s kolegico, ki me je prepričevala, da je to samo "v moji glavi" in da sigurno ne bo nič narobe..jaz pa sem čutil že kako mi reže po vratu, grlu itd, kako umiram.. Smešno ane.. Takrat pomojem če bi z vso močjo udaril v zid z roko ne bi ničesar čutil.. Tudi to je bil neke vrste napad tesnobe če se ne motim? Zanimivo pa je to, da je najhuje zvečer in ko sem sam..

Zato med drugim vedno zaspim s TV.. Če izklopim začnem razmišljati in razmišljati kar me totalno zbudi, zbedira in nemorem zaspat vsaj do 3h 4h zjutraj..

[Ventilator]

Stres kontrol (rhodiola rosea) ti sigurno ni pomagal, ker ga moreš jemat redno vsaj 10 dni, da doseže poln učinek.

Sicer pa si je pri takih napadih najbolje pomagat tako, da racionaliziraš strah oz. si razložiš, da je v bistvu nesmiseln in da bo hitro minil. V starih temah in povsod po internetu boš našel dovolj literature, če si nameravaš pomagat na ta način. Za prvo silo si pa lahko zvečer pomagaš tako, da se zmeniš s kom, da ti bo prišel pomagat (ali spat k tebi, če je potrebno), če boš res čutil, da je potrebno. In že če se boš samo to zmenil, se bo tesnoba zmanjšala.

Pa priporočam ti še kakšne vaje, kot je avtogeni trening in podobna sproščanja; literaturo najdeš v drugih delih foruma, obstajajo tudi tečaji itd., poglej na spletno stran društva.

[mery]

Zdravo travnik!
Prav zanimivo mi je bilo tole brati, ker imava kar nekaj podobnih strahov 
Pol je že narejenega. Zavedaš se svojih strahov, sedaj pa lepo počasi začni odpravljati enega za drugim.
Jaz sem bila tudi Monk! Res. Vse oblačila sem zlikana zložila v omaro, po barvni lestvici - vključno s spodnjicami in nogavicami! Ko je bila prijateljica pri meni na obisku mi je rekla, sori, samo jaz se niti usesti ne upam, ker to vse skupaj je pa skoraj presterilno zame. Ko je videla, da imam eno veliko omaro le za čistila, mi je namenila pogled : a si normalna    Začeli sva se pogovarjati o tem, jaz sem začela veliko brati in počasi, res počasi sem omilila zadevo (nisem še čisto prenehala zlagati cunje po barvah, ker me to potem naredi živčno, če ni tako, kot bi "moralo" biti). Preverjanje ali sem izklopila vse možne aparate, ja, tudi to je bilo na dnevnem redu. Včasih sem se bila sposobna peljati več 10 km in obrnit, pa preverit, če je res likalnik izklopljen in ali so vrata zaklenjena. Sedaj ima ključe od stanovanja sosed in kadar sem v dilemi ga pokličem in gre preverit (dvomim da gre res vsakič preverit  , vendar sem potem bolj mirna).
Tudi jaz se bojim višine ampak s tem se bom spopadla malo kasneje...
Ne bojim pa se kač ali česa povezano s smrtjo.
Aha, jaz sem štela avte... Ali pa sem s kazalcem po steklu v avtu delala brzinske ovinke med črtami za prehitevanje na cesti.
Tako da, travnik, pojdi v naravo! Če se le da pa ne spi s prižgano televizijo. Tega sem se jaz odvajala več kot eno leto. Sedaj spim mirno in z lahkoto se soočam s svojimi mislimi.
Če misliš, da potrebuješ terapevta se najavi pri kakšnem, če misliš, da lahko strahove odpraviš sam, jih daj. Potrebno bo kar nekaj časa, predvsem pa volje. Želim ti veliko uspeha!
PS: Jaz vsem tem mojim stvarem pravim "moje mini neumnosti", sedaj ko sem jih sprejela jih tudi lažje obvladam. Bistveno se mi zdi, da od nikogar od bližnjih ne zahtevam, da počne tako kot jaz (zlaga cunje po barvah). To so stvari, ki motijo le mene in če se zaradi tega , ko počnem te neumnosti bolje počutim, potem pa naj tako bo!

Lp,
mery

[travnik]

Hvala za odgovora. Ventilator, bom poizkusil, literaturo pa že iščem..

mery..hja jaz sem tudi štel avtomobile, tudi jaz sem med črtami vijugal ipd Tudi jaz pokličem, domov da se preveri.. Ja prav imaš..narava ima precej pozitiven učinek.. Ravno prejšnji dan, ko je bilo sonce, sem si prinesel stol, se usedel sredi "travnika" (manjši za hišo), sedel na soncu in poslušal kako se dve veverici lovita in na nek način "čivkata". Mogoče kak ritual ali tesnobni napad Res prekrasno..idilično..

Ja moje mini neumnosti..tako nekako.. Jaz sem znal koga narediti živčnega, češ zakaj mora biti določen CD točno za določeno škatlo, če nič ne moti, da je spredaj.. Njah.. Sej..če pogledaš z estetskega stališča je tudi lepše, če je npr višja stvar zadaj, nižja pa ena pred drugo.. Podobno je z barvam. Mislim..do določene mere se mi ne zdi sploh napačno..pač je urejeno. Seveda pretiravanje je tisto, ki nam dela preglavice.. Je pa res nefer zahtevati to tudi od bližnjih.. Zato pa ti tudi oni morajo dovoliti, da imaš svoj "kotiček"..

Kar se spanja s TV tiče.. Včasih mi uspe zaspati tudi brez, ampak moram biti precej utrujen.. Sicer pa si naštimam po navadi, da se ugasne čez 10 min.. Medtem sem jaz že fju v oblakih..

No ja..kakorkoli že, precej pomaga že samo govoriti, pisati in dobivati različne nasvete od ljudi, ki imajo podobne "cukrčke"..

Hvala, lahko noč

[zala]

Meni se pravzaprav tvoje "teževe" ne zdijo ravno težave. jaz bi jim bolj rekla pač neke karakterne navade.. res pa je nekaj..če le-te zate samega postanejo moteče, jih je dobro spremeniti. Glede na tvoj opis bi rekla, da si precejšen "dlakocepec" (npr. zlaganje, prelaganje, odlaganje na točno dol. mesto). Tudi sama sem to počela in z leti spoznala, da s tem morim okolico, še najbolj pa sebe. In da vse to prazaprav sploh ni pomembno. res pa je, da se moraš znebiti razmišljanja o tem kot: da te ne muči več oz. da ne razmišljaš o tem, da določen CD ni odložen na pravo mesto oz. da nisi ti odgovoren za to, če se bo kdo butnil v vogal elementa, če bo vzel copate z mesta, kamor si jih ti odložil. Saj vendar: NAKLJUČJA obstajajo in vsega se ne da predvideti.
Morda bi bilo dobro, da skušaš omejiti razmišljanje o določenih stvareh (zaklenjena vrata, vesolje, smrt, okrušen kozarec..) saj te te misli očitno preveč okupirajo.
je že tako, da nekateri ljudje skoraj o ničemer ne razmišljajo, drugi pa razmišljamo preveč in imamo s tem težave.
Veliko tvojih dejanj mi je domačih, tudi meni so postale moteče in sem jih z leti začela opuščati. vendar menim, da to še ne pomeni, da je s tabo kaj narobe... imaš pač takšne karakterne značilnosti in navade. Važno je, da ločiš "pozitivne" od "negativnih" in slednje skušaš prilagoditi na sprejemljiv nivo zate in za okolico.To pomeni, da moraš sprejeti tudi to, da nekdo nekaj nardi drugače, kot bi to opravil sam... hudo!!! A se da...
Vse dobro!