Evo moj prvi post..mislim da sem v določenih delih zašel iz območja obs. komp. motnje, vseeno pa bi se o vsem malce razpisal..
Stavek iz naslova teme, se mi je v glavi prikazal nekoč med gledanjem Monka.. S punco sva namreč pred TV-jem lepo gledala serijo, nakar se je punca enkrat med eno sceno pohecala in rekla, da sem včasih isti on.. Na začetku mi je bilo itak, kot bi nekdo rekel da je videl prašiča leteti po zraku, potem pa sem se zamislil. Tisti dan sem šel zamišljen domov čez kak teden pa je bila oddaja na POP-u o OKM.. Med gledanjem in poslušanjem sem prepoznal neverjetno število podobnosti, zato sem šel po oddaji na internet in pobrskal zadevo ali dve o tem. Med branjem so se mi pred očmi porajale situacije, med "v prazno klikanjem" po miški (večkratno klikanje srednjega gumba brez razloga), pa sem si rekel: "To je to!"..
Pa da opišem na kratko svoje probleme.. Star sem 25 let, imam punco s katero sva 5 let, imava skupne načrte, mi stoji ob strani in kar se tega tiče zaenkrat vse lepo štima. Imam pa očitno kot mnogi ljudje tudi jaz določene težavice.. Že kot precej mlad (10 let) sem znal med tem ko sem se vozil s staršema v avtomobilu klikat določen gumb 10-krat ali odštevat (klikat) od 10 proti 0 z vedno počasnejšim tempom, znal sem iti s prstom gor, vsakič pred tistim obcestnim količkom.. To sem recimo delal 10 min..če tega nisem storil, sem začutil grozno "pomanjkanje" in sem moral narediti to še za nazaj.. Pa si predstavljajte kako je mahati s prstom ko gre avtomobil 100 na uro.. Precej rad sem tudi sešteval in množil brez potrebe, po možnosti vse večje številke.. 25x6, 66x21 potem pa sem presedlal na številke kot so 456x217 ipd.. Pa sej velikokrat sem v kar hitrem času prišel do rezultata.. Nisem pa čutil neke potrebe po deljenju..nevem zakaj? Aja množim tudi sedaj večkrat

Seveda poleg množenja, dviganja prstov in nevem česa sem se in se še vedno precej izogibam raznim situacijam.. Nerad spoznavam nov folk.. Oz nisem se dobro izrazil..nerad mislim na to, da bom spoznal nov folk. Vedno si vsako situacijo vnaprej predstavim, in sicer ponavadi imam po predstavi dokaj negativen priokus.. Ko sem v družbi sem po navadi precej sprejet, zgovoren, in se zafrkavam. Kljub temu, pa me misel na spoznavanje novih ljudi "utesnjuje"..pač imam "tremo".. Prej, v srednji šoli sem relativno normalno hodil ven ("žuranje"), sedaj pa mi nikakor ni do tega. Veliko raje imam "topel" in ožji ambient, ožja družba, poznan folk in bolj mirno druženje.. Pogovori, zafrkancija, ipd.. Rad grem tudi v kino.
Kar se mi večkrat dogaja je seveda tudi to, da se moram vrniti in preveriti, pa najsi bodi vrata, okno od avta, strešno okno, likalnik, vodo.. Ni tako hudo kot pri nekaterih ljudeh ampak znase dogajati, da grem spat, preden se uležem zaprem okno, ko se uležem pa nevem več ali je okno zaprto oz ali sem ga sploh zaprl. Ustanem, preverim in se uležem. Včasih to še enkrat ponovim v roku 5-ih minut. Podobno je z zaklepanjem..sem znal iti od doma pa se vrniti 3-4 km nazaj da preverim.. Pač kot da bi pozabil ali sem ali nisem.. Seveda stalno preverjam ali imam denarnico/ključe/mobitel pri sebi in tako naprej ter predvsem nazaj

Neverjetno rad prelagam zadeve na naslednji/zadnji dan. To sicer dela precej ljudi, tako da nebom temu posvečal toliko pozornosti, mi pa zna predstavljati precejšnji problem.. Od raznih cepljenj, učenja, izpolnjevanja obveznosti.. Vedno skoraj čakam na zadnji dan ali zadnje ure predno se česa lotim. Velikokrat se v takem primeru lotim prepozno in si potem rečem "ah itak nimam časa zdaj in je brezveze da se (npr) učim".. Tudi izogibanje odgovornosti je bilo mnogokrat prisotno (ampak samo na področju šolanja) - sploh srednja šola pa tudi fakulteta. Mogel bi se učiti in biti vprašan pa sem šprical.. Podobno je bilo na faksu..izpit pa se npr pripeljem z avtom pred faks, pa si potem rečem.."pa sej je brezveze" itak nebom naredil.. Niti se ne poizkušam potruditi, pa nevem zakaj? Da se nebi razočaral? Je pa zanimivo, da se določenim odgovornostim ne izogibam in jih vedno in vselej priznam, dam vedeti da sem jaz nekaj storil, da bom popravil itd. Nikoli nebi npr nekaj naredil (slabega) in potem bil tiho.. Pač grem npr do nekoga in rečem..ej jaz sem ti nevem..razbil okno. Povej kako bomo poštimali in je.. To brez kakršnega koli problema storim.
Včasih moram iz nekega neznanega razloga parkrat vdihniti in izdihniti z določenim zaporedjem...pač kaj češ, sej včasih tudi kontroliram - če situacija ni primerna. Mi pa tudi precej energije pokuri vnaprejšnje predvidevanje brezvezenih kot tudi resnih zadev (pri slednjih sicer prav pride).. Nevem kateri primer bi sedaj navedel ampak recimo, da postavim copate na stopnice v kot, potem pa pomislim..kaj pa če kdo stopi nanje (kljub temu da so umaknjene), spodrsne in pade. Potem jih prestavim na drugo mesto še malce bolj "zakotno", grem par metrov stran, pa pomislim..kaj če jih bo kdo hotel, jih da ven in ko bo dvigal glavo se butne v ročko od omarice.. Pa jih spet premaknem v predal..potem pa si rečem..kaj če jih bo kdo iskal, jih nebo našel pa jih gre iskati nekam drugam pa se takrat butne v nevem kaj itd.. Vedno pa imam v mislih pri tem butanju hujšo poškodbo - zlom, zvin, krvavitev ali še huje..
Mi pa znajo včasih predstavljati problem tudi misli o smrti.. Vem da je to nekaj naravnega oz bi moral poiskati na tem področju neko "duhovno" pomoč oz bi se moral bolj obrniti k veri, ki ima po mojem mnenju predvsem vlogo vodenja, samopomoči in nečesa, ki te zamoti.. Vera pravi, da moraš to in to, nesmeš tega in tega, ob teh in teh dneh moraš to in to.. Prazniki..zbere se družina.. "Vera" ti v glavi podzavestno vklopi neko potrebo, da se ob praznikih dobiš z družino.. V kolikor tega v veri ne bi bilo bi se verjetno družine med seboj manj videvale, manj razumele, štekale.. Pač v vsaki neki taki zadevi najdem vzporednico oz razlog in psihološki razlog za obstoj določene zapovedi..uglavnem ne mislim tukaj razglabljati o verah, nisem niti nek nevernik (bi celo rekel da verjamem v nekaj "nad"), samo ta navodila svetih knjig se mi zdijo precej dober način kako ljudi "vodit", usmerjat in jim pomagat da ne razmišljajo preveč - to namreč vodi v depresijo, zbeganost, stalna odprta vprašanja o obstoju, bistvu itd. Sem poleg vseh teh mojih motenj še precej skeptičen do vsega in vedno vsako stvar v glavi analiziram z vsaj treh zornih kotov.. Večkrat si zato zastvaljam vprašanja o vesolju, nastanku, dimenzijah itd.. Mi nekako negrejo v glavo te teorije o velikem poku niti o bogu, ki je vse ustvaril.. Kaj je bilo pred tem pokom, kje je konec vesolja, kaj je še za tem, česa sploh ne dojamemo, itd.. Nekje mora biti konec, ker si neskončno ne predstavljam..tudi znanstveniki pravijo da je vesolje veliko toliko in toliko..hja kje pa leži vesolje, na čem, od kdaj..? No..to se stopnjuje, misli me po navadi begajo predvsem zvečer, ponoči ko grem spat, kar je super popotnica za lahko noč.. Med drugim se zraven vključi tudi misel o tem, da bom nekega dne, kot vsi tudi jaz umrl.. Da me ne bo več, da pač ne bom obstajal..predvsem ta misel me precej muči, 2x ali 3x pa sem skoraj doživel napad panike.. Sem pač malce bolj globoko dihal, vklopil čimprej TV in poiskal zanimiv program da pozabim..
Aa..pa da ne pozabim..izjemno veliko potrebo čutim po določenem redu.. Pa najsibodi kje odložim telefon, denarnico, ključe ali knjige.. Pač če mi nekaj "štrli" ven me zelo zelo zelo moti.. Pač sej lahko počaka nekaj časa preden prestavim ampak prestaviti moram seveda nujno.. Vse pač ima svoje mesto in pač želim da je nazaj na svojem mestu tudi po uporabi..
Torej glavni znaki so:
- neko nepojasnjeno klikanje gumbov, izvajanje določenih gest..
- zelo rad množim, seštevam itd..pa mi gre kar uredu

- obvezno morajo biti stvari na "svojem" mestu (Monk style)
- prelaganje obveznosti..
- nerad imam misli o tem da bom spoznal nov folk itd..
- nerad hodim na žure..
- večkrat preverjam določene stvari (vrata, okna..)
- včasih tokaj "težke" misli - tisto, kar sem pisal zgoraj o vesolju ipd..
- predvidim vsako situacijo vnaprej in vnaprej razmislim o 10-ih možnih rešitvah
- imamo željo "biti sprejet"
- itd..
Kaj menite, imam tudi jaz kake težave?

No..tako..to bi bilo nekako to.. Moral vse te zadeve nekam napisati, še posebno lepo je, če je nekje, kjer imajo tudi drugi ljudje podobne težave.. Sej nekaterim ljudem povem za kak problem ampak..
Nevem kaj bom v prihodnje, defintivno mislim, da bo potrebna pomoč psihiatra, zaenkrat si precej pomagam sam. Sedaj se predvsem čimveč izobražujem o svojih problemih in prepoznavanju itd.. Sicer pa sem precej pozitiven, srečen, se zavedam da mi je kar lepo itd.. Nasplošno sem z življenjem zadovoljen, so pa te neke stvari, ki me malce ovirajo. Mislim pa, da so bile prej (še posebno spoznavanje novega folka in podobno) precej precej bolj težke.. To se je po mojem mnenju popravilo predvsem zato, ker sem pridobil na samozavesti. Ni pa bilo prej tega, da sem vnaprej predvidel vsako možno potezo (moram začeti igrati šah) in pa da mora biti vse na svojem mestu itd. Bojim se predvsem da se bodo nekatere stvari stopnjevale.. Zaenkrat me v življenju te stvari niti ne ovirajo toliko, je pa precej precej stresno na trenutke..
Uglavnem..hvala za prostor o pisanju, pa lep dan vsem!
travnik..oh zeleni travnik..
