Boli pa, ko te nekdo hudo obtožuje in si to vzameš k srcu. Prekleto boli. A le redki razumejo to bolečino. In ti redki so tisti, ki so sami šli skozi to bolečino.
Nekaj takega se meni sedaj dogaja.
Povezano je z ločitvijo.
Veš nekateri ljudje vidijo samo sebe in dejanja drugih razumejo kot, da jim vsi škodijo.
Pozabljajo pa kaj vse so oni sami naredili, s čim so oni priazedeli sočloveka...pozabjo kolikokrat jim je bilo oproščeno.
Tudi meni je kot otroku mama vcepila "krivdo", če sem kaj pojambrala, da mi kdo nagaja je rekla:
"Sigurno si TI KRIVA"...sigurno si jezikala itd....
In zato sem vedno iskal razloge v sebi...da sem jaz slaba...ipd.
Nato sem se naučila imeti rada sebe, spoznala sem svoje vrline...svojo vrednost...
In naučila sem se razumet kaj je moja in kaj ni moja odgovornost.
Prebrala en kup knjig o tem...in očitno je bilo koristno.
Kljub vsemu, pa še vedno ko poslušam očitke..ranijo, prizadanejo..boli...se zjokam...
Ampak zmaga je to, da se hitro spet ujamem na noge in se zavem, KAJ je realno in kdaj mi želi nekdo drug naprtiti svojo krivdo.
Počasi in z veliko vaje se naučiš prepoznat kaj si naredil ti in kaj je tvoja odgovornost...in za to sprejmeš tudi posledice. Vse ostalo pa NI NAŠE!