To je to

[jetam]

Tak, neopisljiva mirnost me zajela...kot morje brez valov ali pa zatišje pred nevihto. Občutek imam, kot da je celo moje telo obremenjeno z nevidnim bremenom. Roke tako počasi s težavo premikam, tipke na tipkovnici imajo upor kot še nikoli. Zdi se mi, kot...kot, da sem prbit na stolu, dejansko pa počasi polzim dol in sploh nimam moči, da bi se dvignil, bolj udobno namestil.

Vonj je tako čuden, neznan pa vendar znan. Kamor pogledam je vse nekam sivo, tak depresivno. V želodcu čutim rahle valove toplote, ki se vsakih par minut razširijo nad celo telo in počasi izginevajo. In še enkrat in enkrat in enkrat...

Že kar lep čas sem doživljal spremembe razpoloženj, katerih vrhunec v intenziteti so dosegla zadnjih par dni, ko sem se tudi prijavil sem gor. Sama tečnost in pritoževanje me je blo, in nadležnost.

Sploh mi ni več. Interes v samo življenje je praktično izginil. In ne vidim razloga, da bi karkoli ukrenil glede tega. Zakaj sploh? Ker je življenje lepo? Komu? Meni že ne. In tudi okoli ne vidim ničesar, kar bi bilo lepega. Življenje je trpljenje. Sam kaos in krutost sta temelj vsega. Zakaj bi potemtakem sam sebe slepil in se prepičeval, da je kaj drugače? To ne bi bil jaz, Sploh si ne morem predstavljati, da bi v glavi preletela misel, da je življenje lepo, vredno nekaj. NI. Vesolje je brezbrižno do nas in ga boli k**** za naše želje in upe in kako se z njim soočimo. To je to. To sem jaz in tak hočem iti.

Že par dni glavo preplavljajo misli o tistem samotnem kraju z drevesom pod katerega bi se ulegel in enostavno zaspal in se ne več zbudil. In mislim, da je do tega prišlo. Da je čas. Čisto v takšnem stanju sem. Sploh me ni strah. Nič me ne boli. Brez vse zavor. Brez dvomov. Enostavno se bom vsedel v avto in se odpeljal. Počasi, se mi nikamor ne mudi. Kak je vse mirno. To je to.

[Arwen]

  ne, jetam, to NI to... upam, da si premisliš 

[Onix]

Joj jetam, da ne boš kkšnih bedarij delov . Teb se zdi vse brezupno, pa ni! Trenutno maš pač zlo negativen pogled na stvari, ampak to se bo spremenilo s trudom in psihoterapijo. Res bi bilo škoda, da bi kar takole obupal, morš se borit, ker nobena dobra stvar v življenju ni lahka, se pa vse da dosečt. Tko da, upam da ne boš res delal kaj neumnega!

[MATEJ09]

Mislim, da si sam napisal odgovor zase, ko praviš "nikamor se mi ne mudi", in ko praviš, "že večkrat sem imel nihanja razpoloženja"- to pa pomeni, da si že bil slabo in spet bolje, in tudi tokrat ni razloga , da nebi bilo tako- se pravi bolje.

[jetam]

Hvala vam za vaše vzpudbudne in - še pomembneje - odkrite besede. Ampak nažalost besede ne morejo spremeniti stvari in vem, da mi nihče ne more pomagat razen mene. Vendar vem vaš namen in to je najpomembneje.

Sem razmišljal. Kaj pa če čutim neko obliko užitka, ko sem tako sesut? Kdo ve, mogoče ja mogoče ne. Ne vem sigurno. Vse kar vem je, da občutek ničvrednosti, občutek nekoristnosti in občutek praznine definitivno niso dobri. Vse kar vem je, da pogled na mene, ko razmišljam o samomoru, ni prijeten. Ampak naši umi delujejo na čuden način. Ne razumem vsega. Vse kar vem je, da se počutim popolnoma izgubljeno in uničeno - brez bogov, brez ciljev, brez razloga, da se zjutraj vstanem in zvečer grem spat, brez preteklosti in prihodnosti. Z drugimi besedami, en velika praznina. Ko gledam obraze drugih vidim isto praznino. Mogoče je samo način na katerega nesmiselnost vpliva na nas. Vsi, ko jih pogledam, se mi zdijo neuravnovešeni in žalostni. Sploh ni izhoda za nas. Tak občutek imam. Občutek, da se odpovem ne samo življenju, ampak eksistenci.

In zaradi brezsmiselnosti je vsaka stvar, ki jo naredimo, ne samo zamanj...ampak tudi absurdna. Vsa naša dejanja, vse naše besede, vse postane enostavno nepomembno, ko ni smisla v življenju. In sploh ni pomembno, da rečem, da lahko "ustvarim" smisel, ker enostavno ne morem. Če je življenje brezsmiseln, potem je življenje nič.

Mislim, da nam ničesar ne more dati smisla. Ker ko pomislim na trpljenje drugega, potem me to zaboli, ampak temu se ne moremo izogniti. Ne moremo se izogniti, ker smo žrtve tega. Ko hočem nekomu povedati nekaj lepega, da bi mu pomagal, to ne spremeni ničesar. Mogoče bo vesel danes, ampak jutri bo spet žalosten. Nesmiselnost je naše prekletstvo, nesrečnost pa naša usoda.

[nedostopna!!]

Uf,ti si pa ze globok. Kaj ne,zivljenje je lepo in ni. V zivljenju so dobri in slabi trenutki. Nismo vsi zalostni,oz vsi tisti,ki jih vidis. Ti vidis zalost,ker si sam zalosten. Pa dobro,jaz ko sem zalostna,pa da vidim koga srecnega,sem se bolj zalostna 
In ja,zadnji odstavek me je malo zmotil.

o hočem nekomu povedati nekaj lepega, da bi mu pomagal, to ne spremeni ničesar. Mogoče bo vesel danes, ampak jutri bo spet žalosten. Nesmiselnost je naše prekletstvo, nesrečnost pa naša usoda.

In ce bo vesel danes,bo to neki lepga. Pa ga razveselis tudi jutri. Torej zadevo spremeni. Preverjeno na lastnih izkusnjah. Nesmiselnost je nase prekletstvo,tak tud jaz pravim. Nesrecno pa nasa usoda-to se pa ne strinjam. Svoje dobre plati usode se verjetno nisi dozivel,najbrz moras najprej dat slabo plat skozi,to prezivet,da bos vreden oz da bos cenil dobro plat usode. Usodo si pa izbiramo sami. Poisci si strokovno pomoc,prezivi to krizo,vem,tezka in dolga pot,ampak bo ti uspelo.

[jetam]

Nesrečnost.

Jaz ne vem kak je to "biti srečen". Nikoli nisem poznal kakršne koli oblike sreče v svojem življenju. Zdi se mi kot, da sem enostavno preklet. Beda je moje prekletstvo. In od tega ne morem pobegniti ne glede kako se trudim. Mislim, da se večina ljudi počuti kot jaz. Sej v bistvu, kakšno veselje nam lahko da moderno življenje? Kakšno veselje je starodavno življenje dalo starodavnim ljudem? Večina od njih so bili sužnji ali pa so znoreli. Kakšno obliko "sreče" so našli v svojem življenju? In mi? Kakšno srečo lahko najdemo v našem življenju? Vzgoja otrok? V kakšen namen? Da bodo tako nesrečni kot mi? A ne bodo tudi oni razmišljali o samomoru? Da bodo posiljevalci, ubijalci, lopovi?

Kar me mori, in me vedno je, ni dejstvo, da sem nesrečen sedaj, ampak to, da nikoli ne bo drugače. Videl sem vse kar se je dalo videti. In ni mi bilo všeč. Če je življenje takšno, kot sem ga videl, potem je življenje en velik nič. Kar me mori je, da ljudje sami sebe varajo in se pretvarjajo, da je vse ok, čeprav, ko pogledam v njihove oči vidim samo bolečino in praznino. In ti sploh ne pomaga, če si inteligenten, bereš dobre knjige in poznaš veliko stvari o filozofiji in psihologiji. Kaj potem? A te stvari rešijo tvoje probleme, ko si vržen v ta nori svet in tavaš izgubljen med ljudmi, ali pa, ko tvoja najbližja oseba umre? Ne. Torej, kaj so te stvari? Iluzije, same iluzije. Vse je iluzija. In nič od tega ti ne more rešiti tvoje resnične probleme (najdi smisel življenja, najdi razlog, da se ne ubiješ).

Zato se mi zdi, da je moje prekletstvo, da sem potrt in vznemirjen ter nesrečen in ves čas osamljen. Ne zato, ker mi to ugaja, ne zato, ker hočem biti depresiven. Ampak zato, ker sem se zavedel, da življenje - vso življenje - enostavno ni to, kar drugi hočejo, da verjamem. Življenje je vedno prazno in nikoli ne bo drugače. Ni važno kje smo in kaj počnemo. Življenje je enostavno nesmiselno, brezpomensko in prazno. Biti potrt in v depresiji ni izbira. To je enostavno najbolj odkrita opcija racionalnega človeka.

[Coraline]

Lej, umrli bomo tako ali drugače. Eni se tega zavedajo vsak dan, drugim je lepo in ignorirajo te misli, dokler ne pride čas za to. Kako gledaš na svet in na življenje izvira od znotraj. Če nisi nikoli zadovoljen s sabo, s tem kar je.. ne moreš biti zadovoljen z življenjem in boš vedno videl negativno, v ljudeh boš videl slabo, nesprejemanje, sovraštvo, jezo.. zato ker boš v njih iskal sebe.

Mislim o smrti mi niso tuje. So se prismuknile v moje življenje že v otroštvu. Prav iz nesprejemanja sebe in posledično drugih okoli sebe.

"Kar me mori, in me vedno je, ni dejstvo, da sem nesrečen sedaj, ampak to, da nikoli ne bo drugače. " To da si nesrečen zdaj, veš da je tako, da si bil nesrečen tudi dobro veš.. ampak kako bo jutri, ne vemo in ne moremo vedet. Ker če bi vedeli kaj nas vse še čaka bi se marsikdo že zdavnaj pokončal, marsikomu bi pa bilo neznansko žal DA SE JE! Ker se življenje lahko kadarkoli obrne na glavo. Vedno ahko je še huje, ampak dokler lahko izdržim, bom vztrajala.

Ni mi lepo danes, včeraj je bilo hudo.. jutri bo po vsej verjetnosti isto.. ampak ne vem kako bo čez pol leta. Sej niti jaz ne vem kako je to, "biti srečen" ampak trmasta pa sem.. Vrata so nam itak vedno odprta..

Veš od kod izvira praznina, ki jo vidiš v drugih ljudeh? Kakšne ljudi sploh opazuješ? Tudi sama vidim kisle, zagrenjene obraze, sovražne, nestrpne poglede, naletavam na površne, prazne odnose.. kakšne ljudi opazujem..? ljudi ki ne znajo cenit preproste stvari, se ne sprejemajo, so nezadovoljni sami s sabo..

Če ne maraš ljudi, opazuj kdaj kako žival.. Če se imaš od koga učit, se lahko od njih. Nič ni zaigrano, naučeno, nepristno, lažno. So kar so in so popolne.

[jetam]

Saj mogoče imaš prav,...ma ne vem. jaz se nikakor ne morem pripraviti do tega in tudi več ne poskušam, ker se mi zdi, da bolj se trudim slabše je. Tako je kot pri cigaretih: veš, da ti škodujejo, po še vseeno kadiš.

[Coraline]

Moj Bog. Ne, nimam prav. Delam točno to, o čem pišeš- SLEPIM SE!! Sama sebi skačem v besede, misli.. Od kar vem zase, od kar sem tu. Že v otroštvu ni šlo, že kot majhna sem si želela umreti, obžalovala da sem se sploh rodila.. in danes ni nič drugače.. po tolkih letih se prav nič ni spremenilo. Razen to, da je danes veliko, veliko slabše. In kaj jst delam, avtomatsko začnem tolažit, beri zavajat, predvsem sebe.. Zakaj bi moglo bit bolje in kaj sploh je bolje. Nikoli ne bo bolje. Eni smo enostavno prekleti in to je to. Prav imaš. Lažem sebi in drugim, se slepim..

[nedostopna!!]

  Pa dajta no,ni vse tak crno. Najdita vsaj eno BELO piko vmes,pol bo ze lazje iskat se vec belih pik. 

[Coraline]

Ma bele pike so. Vedno so bile in vedno bojo. So opora, so popestritev, polepšajo dan, poživijo življenje, dajo energijo, privabijo nasmeh.. ljubim naravo, vse njene lepote, reke, morja, gozdove, slapove, jezera, živali, sonce, mesec, zvezde, jesen, pomlad, zimo, sneg.. vse mi je lepo, vse mi je čudovito. Hvaležna sem da lahko hodim, da slišim, vidim, da lahko govorim.. da sem tu kjer sem. Ampak vse to so samo okoliščine.  Praznina ostaja.. Bolečina ostaja.

[scaeva]

Mislim,da je bistveno ne hoteti Nič.Svet dobi barvo, okus,smisel ko se odcepimo od takega hotenja.In tudi prepričan sem,da Nič zavestno izbiraš,ko govoriš o bedi, nesmislu,praznini,obupu.Zakaj to počneš je vprašanje za katerega po mojem mnenju sam poznaš odgovor.Upam,da se boš izkopal iz te bede in da ti bo spet posijalo sonce.

[jetam]

Jaz in Coraline imava skupinsko bediranje...vsaj tega sem zmožen, če že skupinskega žalovanja ne.

Za brezbrižnost do vsega pa je potrebna ena posebna moč, ki jo navadni smrtniki ne posedujemo. En Sartre, Nietzsche že...ampak mi navadni smrtniki

[scaeva]

To sta dva nihilistična avtorja in posebaj draga alter egom-za kar gre ,je pa to,da se osmisli življenje!Recimo Nietzche,je neposnemvljiv avtor,in njegovo filozofijo uporabljati kot način življenja ni nič drugega kot pot v norost,kar pa se tiče brezbrižnosti,je samo to ,da se opazuje svet neosebno!

[sunshine7]

Hehe, saj res Nietzsche je na koncu znorel in mislim, da si tega nihče ne želi.

No jaz sem pa mislila, kako sem jaz najbolj boga, ker me je fant zapustil. Pa tudi ni bilo luštno prvih par dni to doživljat, še zdaj me kdaj zaboli in točno vem kaj je jetam mislil s tem, da umre in nič ne čuti, da smrt itak ni tabu in se ne boji. Dejansko je pa res, da umreti je lahko a živeti malo težje. Tudi tisto, da bi ljudje se potem ukvarjali s tem, ko nekdo naredi samomor lahko traja največ en dan, če sploh. Danes bo ljudi šokiralo le, če naredi 100 ljudi skupinski samomor pa še to vprašanje za koliko časa.
Res ni vredu, da je malo zares moralnih ljudi in da je vse preveč sociopatov, ki so na vrhovih in vodijo svet.
A tako pač je.
Jaz sem ugotovila svoj smisel in to je moja kariera in noben partner. Kariera pa je takšna, ki me bogati in omogoča osebno rast ter pomagati s tem sebi in drugim.
Mislim, da mora vsak človek zadovoljiti svoje potrebe in če med to spada v sekundarnem nivoju LJUBITI in DELATI - mislim, da je to smisel človeka.
Jaz sem se tako odločila, saj mi nagaja duša in mi govori kaj sem naredila in kaj ne in verjamem ali pa se slepim, da če bi sedaj umrla, bi se nato rodila zopet z istimi problemi. Tudi preslepitev možganov oz. upanje v nekaj pomaga oz. vera vase in v druge.
Drugi so dobri in slabi, ti pa lahko izbiraš kdo ti je všeč in kdo ne.
Sreča pa ni nikoli konstantna, ampak se kaže v delcih. In če delaš to kar tebe veseli jo tudi opaziš in ceniš.
Srečno!

[Anchi]

Če mu ni do življenja, zakaj bi ga silili, da živi?

Zato, ker človek v hudi depresiji ni zmožen realno oceniti situacije. Zanj je VSE, VEDNO in POPOLNOMA črno. Torej njegova odločitev umreti ni zgrajena na realističnih in realnih argumentih, ampak na podlagi simptomov bolezni, ki se jo da zdraviti in tudi ozdraviti. Zato pa potrebuje strokovno pomoč in ne spodbude pri samomorilnih mislih . Če mu je ne moreš ponuditi ti, ne pljuvaj po uporabnikih, ki si vzamejo čas za prispevek in pomagajo na edini način kot znajo in zmorejo.

[Pain]

In seveda depresija nima veze s tem kako srečen si v resnici, kajne? V večini primerov se sproži depresija z razlogom, oz zaradi več razlogov, ki imajo sojo težo. Boš za brezdomca rekla, da je depresiven in je zato nesposoben preceniti koliko sreče ima v resnici. Daj no daj. V večini primerov pride depresija z razlogom in tudi pri jetam je gotovo prišla. Seveda ima pomembno vlogo tudi nagnjenost k depresiji, kar pomeni, da lahko tudi človek, ki ima polno rit vsega postane depresiven, vendar to je relativno redek primer.

Vse kar vi dajete pa so povsem brezpredmetne vljudnostne fraze, ki jih ne prenesem. Se vidi kako iskreni ste po nekaj mesecih, ko nekdo sodieluje na forumu.

Poleg tega tako jaz, kot jetam jemljeva zdravila, ki nama blažijo depresijo, zase lahko rečem tudi to, da je počutje tudi drugače. Vendar pozor, počutje, sreče kot take pa niti kančka več.

[scaeva]

Če je zate predlagati smrt iskrenost,potem mislim,da se motiš-mi moramo verjeti ,da je življenje močnejše od smrti in tudi boljše-hočemo povedati ,da je za smrt vedno čas,celo vsak dan, to ni noben problem.Živeti -to pa je težji problem in tudi ko človek naredi samomor ga naredi zato,da bi bolje živel.

[VENEFICIA]

V zivljenju se soocamo z nemogocimi stvarmi,clovek je sam,pa ceprav ima okoli sebe druzbo,druzino...,ampak vseeno je sam,tudi sama sem sama malokateri me razume,pri enmu letu odrasti,ne spoznati kaj otrosvo,povsod kamor sem prisla so me napadali,kaka izgledam,koliko imam soli v glavi,nikoli ni bilo ok,ravno danes me je napadu,kersem mu lepo rekla ce pozna osnove lepega vedenja,se pred tem me pa je na zenska ponizala in ene 3,nekateri so pac omejeni,vidijo samo samega sebe,sem zdrava pac nimam psihicnih tezav,nekatere to moti,mislijo,da jih podjebavam in potlej zacnejo z nekimi nemoralni izpadi in se delajo zrtve,zivljenje je kruto in zaradi takih omejencev se dostikrat pocutim slabo.Unicujejo mojo moralo,ker jo pa sami nimajo,se veseli,da je nekdo v kasi ker so sami tam nahajo in tudi iscejo take,da se ne pocutijo bedne,pojdi med ljudi,ki te bodo sprejemali sam vcasih je pac nemoge,delaj stvari,ki te osrecuje pa cetudi je poslusanje kako dez pada,clovek je takrat najbolj zdrav,ko je z ljudmi,ki verjamejo vanj ga podpirajo,mu dajejo smisel.