božena
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 1
|
 |
« dne:: četrtek, 03. september 2009 ura: 22:42 » |
|
Želela bi vaše mnenje: imam prijatelja, ki je 12 let starejši od mene in se bliža 60. Ko sva se spoznala se je obnašal kot zaljubljen deček....dotikal se me je kar naprej, božal, cmokal, bil pretirano pozoren, vljuden, kar naprej je želel delati usluge in me razvajati z vsem mogočim. Menda sem bila njegova takojšnja velika ljubezen, zaljubil se je do ušes in še dlje (tako je govoril) in to skušal pokazati na vsakem koraku in s 1000 ljubezenskimi pismi in izjavami. Pa je prišlo do nekega nesporazuma, da sem se teden dni zavila v molk...in po tednu si je poiskal naslednjo (kljub veliki ljubezni). No, ni dolgo vzdržalo (med drugim sta imela tudi težave s sexom)in ker sva se čudovito ujela sem ga sprejela nazaj. Spoznala sem ga z vsemi svojimi prijatelji, jaz ne poznam od njegovih nobenega, kar zame že predstavlja dilemo. Sva iz različnih krajev in skoraj od prvega dne je želel skupno življenje (sama sem mu takoj pojasnila, da sicer želim resno vezo, vendar na skupno življenje še nisem priprvljena) in so mu odhodi domov vedno težje padli. Sedaj je skoraj že zmeraj pri meni, sama pa ob tem postajam brez sape. Skupaj sva 24 ur na dan (trenutno ni nobeden v službi), kar se zdi njemu povsem samoumevno, jaz pa potrebujem vsaj nekoliko "zraka". Želim kakšen klepet sama s prijateljicami, želim sama na sprehod ali v trgovino, želim preprosto nekoliko svojega miru v svojem stanovanju. In ker se sam ne spomni, da bi za nekaj dni odšel domov, mu moram to vedno znova reči. Poleg tega živim s sinom, ki zaradi njegove stalne prisotnosti bega od doma, česar pa ne želim.... Povedati moram tudi, da v bistvu nima urejenih stanovanjskih razmer; ima sicer streho nad glavo, ki pa ni povsem njegova in ki je ne čuti za dom. In po odhodu se problemi komaj začnejo: ne zmore najine "ločenosti", nikakor ne more razumeti, zakaj bi jaz morala biti malo sama s seboj, zakaj ne želim živeti pod isto streho, ne ve, kaj naj počne, ko mora domov, bega od doma, se menda smili sam sebi, se napija in iz vsega tega dela veliko tragedijo in cirkus. Po vsej sili "želi" živeti z mano, a jaz vse to čutim kot vedno večjo prisilo in pritisk. Tako se vrtim v začaranem krogu: razumeva se sicer dobro, le jaz kdaj pa kdaj želim nekoliko časa zase; on pa tega enostavno ne vidi, ne razume. Bojim se mu reči, naj gre za kakšen dan, ker vnaprej vem, kakšen cirkus bo, potem sem pač tiho in postajam vedno bolj nejevoljna. Ko ne zmorem več, pa vendarle povem, da želim nekaj dni zase in potem zopet cirkus, ....in...in... Mislite, da je tukaj še sploh možen kakšen kompromis??? Zahtevam preveč??? Preprosto ne morem dihat......
|