Dečko, nimam besed.. prav žalosti me, da si v taki situaciji.
Sem bila parkrat na istem..
in ne morem opisat,
kako razočarana sem bila nad njima.
Kar sem se jaz naučila je,
- da se NIKOLI ne bosta spremenila. in mi nikoli ne bosta dala, kar si res želim oz. kar kot otrok tudi potrebujem (brezpogojno ljubezen, varnost..)
- veš, ko sem jaz živela v taki situaciji, sem se kar navadila in na koncu že mislila, da je to pač normalno. da je normalno, da če mi onedva npr. data streho nad glavo, da moram pa jaz v zameno biti vedno tam zanju.. saj sta moja starša, to pa že lahko naredim..
ampak to NI NORMALNO. vsak otrok potrebuje odrasla, ljubeča, odgovorna starša, ki poskrbita za otroka. in ni normalno, da je on tisti, ki prevzame to vlogo, še posebej, če je v to prisiljen.
- tvoja naloga je, izključno to, da poskrbiš sam zase.
staršev ne moreš spremenit, lahko jih ljubiš ali sovražiš.. kakor ti je "lažje".
Ne glede na to, pa ju moraš postaviti na bolj nepomembno mesto v svojem življenju.
zase moraš biti pomemben ti, tvoje življenje, to kar te veseli.
logično je, da te te stvari prizadanejo (le koga ne bi?!), ampak ne vključuj se v njune čudne situacije.. sama sta dovolj stara, da živita svoje življenje,
zdaj je čas, da ti živiš svojega kolikor se le da..
aja, pa še tole..
mislim, da starši ne bi smeli vključevat otroke v svoje "ljubezensko" življenje.. moja mama dela isto.. sej ne nonstop, ampak ne razume, da hčeri ne more razlagat, kako je bilo pa z njenim bivšim tipom
kaj je bilo ok in kaj ne.. pa jamrat o njem, o zvezah.. in še o fotru (on je moj oče, me ne zanima, kakšen je kot mož!)
jaz nisem njena kolegica..
in zanimivo, da imam še dva kolega, kjer mame delajo enako,
in se vidi, kako je to vplivalo na nas.. vsi smo avtomatsko prevzeli vlogo starša, starši so pa kot eni najstniki, ki se opirajo na nas..
kakorkoli že,
iskreno, dečko, upam, da ti bo uspelo
