Kako pomagati bratu - sum na depresijo

[ISKRICA]

Spoštovani uporabniki, sem na novo registrirana v upanju, da dobim dober nasvet ...
Približno pol leta spremljam brata tridesetletnika, izobraženega, sočustvujočega in pametnega človeka, in opazujem njegovo spreminjanje (ni prvič, vendar po dolgem času). Zadnja tri štiri leta je bilo OK, poročil se je, dobil lušna otročka, odnosi z ženo sčasoma niso bili najboljši, to smo lahko videli, dokler se spomladi žena z otrokoma ni odselila, sam je izgubil še službo ... O tem se ni hotel pogovarjati, češ - najina stvar, kar sem razumela. Že prej se je znebil telefona, ni odgovarjal na elektronsko pošto, ni hotel, da pridemo na obisk ... Ni hotel priti na obisk, na pijačo. Imel je občutek, da hočem manipulirati z njim, ko sem ga že tretjič prišla vabit na kosilo - želela sem, da preživim več časa z njim, da ga spravim izza sten, da mu pokažem, da ga imam rada ... Vse bolj se je zapiral, tudi fizično (zaprta okna, neuporabljanje prostorov v stanovanju). Tudi nova služba ni prinesla obetov (sama sem se čudila, da si je sploh zmožen iskati novo del. mesto), zadnje tri dni ni šel, šef je klical, kaj je z njim, v skrbeh, da se je sicer dobro ujel.
Vsem družinskim članom očita, da nismo bili tam, ko nas je rabil, da je bil čustveno zanemarjen itd. Moram reči, da smo imeli lepo otroštvo, ki bi, seveda, lahko bilo boljše, zanemarjeni pa sploh nismo bili ...
V glavnem - brat ima zagotovo občutek popolne zapuščenosti, osamljenosti, noče stikov z nobenim. Mene je celo, ko sem prišla pogledat, kaj je z njim, ker ni šel dva dni iz hiše, udaril, češ, kaj hočeš od mene, zgini. (Od otroškega "pretepanja" naprej se ni dotaknil nobenega.) Lahko sem mu le rekla, da me skrbi zanj in da ga imam rada in sem se pobrala iz hiše.
Včeraj se je skregal še s starši (živi v nadstropju nad njimi), hoteli so mu pomagati s pogovorom, končalo se je z neprijetnim prepirom. Rekel je, da gre, odšel.
Občutek imam, da smo zamudili priložnost mu pomagati, sedaj ne vemo niti, kje je. Bojim se, da bo - kot pred desetimi leti (njegova situacija je bila podobna, nekako se ni našel), začel utapljati bolečine v alkoholu ...
Da bi šel sam k zdravniku, je skoraj nepredstavljivo. Gre res le takrat, ko je nujno. Pa tako mislim, da bi bil potreben dobrega terapevta.
Vesela bom vsakega komentarja, da morebiti dobim boljši vpogled v dogajanje. Nasvet?

[Arwen]

o pomoči svojcem je kar nekaj napisanega v rubriki http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,13.0.html

Moram reči, da smo imeli lepo otroštvo

me pa zanima, kakšna je tvoja definicija lepega otroštva...

[pupika]

Iskrica.. na žalost ti ne morem dati nasveta kako pomagati. Iz mojih lastnih izkušenj, pa tudi z izkušenj lahko povem, da vse dokler se nisem sama odločila da bom sprejela pomoč, mi ni noben pogovor ali prošnja zalegel.
Nasilno človeka ne moreš strpati človeka na psihiatrijo. kot pa razberem iz tvojega pisanja bi brat potreboval dobrega psihiatra.
Lahko da bo imel kdo drug kak pameten nasvet. Jaz menim, da je edina opora ki mu jo lahko nudiš ta, da si vzameš čas ko si bo zaželel pogovora.. da ga nevsiljivo povabiš na kavo.

[pupika]

No pa še nekaj... ko sem pristala v bolnici sem prosila brata če se lahko udeleži pogovora z mojo lečečo psihiatrinjo. Ko smo govorili o otroštvo se je zdelo, kot da ne izhajava iz iste družine. Moj brat ima popolnoma drugačne spomine kot jaz, pa smo cel čas živeli skupaj. Mene so določene zadeve iz otroštva zaznamovale, brata so pustile hladnega in nima težav.

[ton]

Vpletanje v življenja ljudi, ki pomoči nočejo, je sploh zelo občutljivo področje.
Meni se po opisu tole zdi depresija (vključno z agresivnostjo, to imamo moški za povrh) in seveda b ibil odobro, eč bi čimprej začel s terapijo (antidepresivi in psihoterapijo), ampak lahko mine še leta. In v najslabšem primeru še kak poskus samomora.
Premisli, kako je bilo prvič. Kako se je po alkoholični fazi (tudi ta je neke vrste 'samozdravljenje' depresije) pobral, prišel k sebi? Kako dolgo je trajala?
Lej, Iskrica, zdajle ne moreš drugega, kot da nekako pogruntaš (in skupaj s starši) način, da bo vedel, da nekako nevsiljivo ste zraven in boste v pomoč, ko bo sam pripravljen na to. Na nek način, ki ne bo dajal prilike za agresivnost, mu dopovejte, da laično sklepate, da ga je 'napadla' depresija, da je to zadevo moč povsem spodobno zdraviti, da ni nikaka sramota (pridobi si imena par znanih depresivcev, zvezda te vrste je denimo radijec A. Karoli) in ste mu pripravljeni pomagati na način, ki ne bo prizadel njegovega dostojanstva.
Srečno in poročaj.

[trina]

Mogoče bi poskusila s pismom? To je res tak klišejski predlog, ampak konec koncev pa pisma ne more niti nagnat niti udarit - in četudi ga v prvi jezi zmečka in zabriše v loš, ga lahko kasneje vzame ven, zgladi in prebere, ne?

[ISKRICA]

Hvala vsem za odgovore in razmisleke.
Ja, pisna sporočila sem že poizkusila, čeprav ne za osveščanje o bolezni, ampak le za izražanje čustev (rada tem imam) in vere vanj (zmoreš, nisi sam). Pred leti se je pobral v pribl. letu, mislim, upam, da bo tokrat bolje. Je pa res, da - se mi zdi - je tokrat doživel eno izmed najhujših stvari, kar se ti lahko zgodijo v življenju. Ne vem.
Bomo ostali v pripravljenosti, na preži na pravi trenutek. Ničesar si ne želim bolj.
Pa še definicija o lepem otroštvu (malo za šalo, tema je preresna za kaj drugega): biti ljubljen, varen, samostojen, spodbujan, aktiviran pa še kaj!
Poročam, držite pesti!
Jaz pa dobro energijo pošiljam še vse vam ...

[ISKRICA]

Moram še to dodati: bratec je bil v prvih letih svojega življenja večkrat dolgo na zdravljenju v bolnišnicah ... in v eni izmed njih so bili nekaj časa obiski le ob torkih in četrtkih, je povedala mama. Groza. Obup. Tako da ...
Sedaj pa res! Adijo!

[Arwen]

Imel je občutek, da hočem manipulirati z njim

predvidevam, da je mlajši od tebe?

Moram še to dodati: bratec je bil v prvih letih svojega življenja večkrat dolgo na zdravljenju v bolnišnicah ... in v eni izmed njih so bili nekaj časa obiski le ob torkih in četrtkih, je povedala mama. Groza. Obup.

ja, in to v otroku pusti občutek zapuščenosti...

[ISKRICA]

Še vedno sem z vami, v družini razmišljamo, kaj storiti.
Brat se še vedno ni vrnil, vzel je osnovne stvari in se odpeljal. V okolici mesta, v gozdu ipd. ga ni, smo ga poskusili najti, verjetno je šel v Ljubljano in si najel kakšno sobo, mislim ... V službi so ga odjavili, je pa delo bilo korektno in dobro, rekli so, da celo lahko pride nazaj. Ženi je še pred tednom dni nakazal večjo vsoto denarja. Tudi sam ima zagotovo kaj rezerve.
V glavnem, nekako (no, starši ne) čutim, da je OK, da pač rabi distanco od vsega, kar se mu je dogajalo, da mu paše, da nismo zraven. Vendar se ga ne da dobit po telefonu - ta celo ne obstaja več, ne vemo, kje je. Že tretji dan. Razmišljamo, da bi ga prijavili kot pogrešanega, hkrati pa vemo, da ne bi bilo nič bolje, celo poslabšali bi odnos. Tako je tudi svetovala neka terapevtka po SOS-telefonu moji mami. Naj raje še malo počakamo. Spet nekdo drugi iz zdravstva, da naj ga prijavimo policiji.
Upam, da ni kje ves podhranjen in premražen (jasno mi je, da tega ne občuti tako), sam in osamljen, na koncu.
Žena pa mi je posredno povedala, da če pride k njej, ga bo prijavila policiji. (Na tako neumen in ponižujoč način - napletla mi je zgodbico, da se je ravno "včeraj ponoči" nekdo sprehajal po gozdu nad njeno hišo (150 km stran od bratove) in so ga sosedi prijavili, policija pa odpeljala v psihiatrično bolnico. Ko sem jo vprašala (skoraj sem dol padla), ali je bil brat, se je zmedla in rekla, da ne, da le pove ... ko sem jo vprašala, kakšno zvezo ima to z bratom, je skozi slušalko zardela in se hitro poslovila. Tako da vse bolj razumem neka bratova čustva. Zakaj ne more kar reči, da ga noče v bližini, da se boji ali kaj?!)
Drugače pa - ja, sem njegova starejša sestra. In mogoče sem malo manipulatorska (ne nazadnje sem profesorica in pedagoginja, z otroki in mladostniki moraš - seveda na asertivni način - delati z mislijo na cilj in v zvezi s tem tudi v ozkem smislu manipulirati), vendar z njim že od nekdaj taka sploh ne morem biti, zahteva popolno iskrenega človeka, ki ve, kaj hoče in se ne boji tega neposredno izraziti, ne glede na čustva in ozadje. Ne prenaša obiranja ljudi, poniževanja drugih, hinavščine in pretvarjanja. V takem primeru se odstrani - iz pogovora, sobe.
Hvala za vse vaše misli. Vsi ste mi dali misliti in me potolažili. Da bi še vsaj bratec imel to možnost!
Vidim, da vas je veliko takih, ki imate te bogate, težke izkušnje.
Se še oglasim.

[Azrael]

Živite svoje življenje...!!  ..človeku se ne da pomagati proti njegovi volji, ne glede na to kako radi ga imamo, to je dejstvo. Ne glede na dobre namene, je zdravljenje, reševanje stiske, odvisno od njegove pripravljenosti za to. Največ kar lahko storite je, da ga podpirate, v kolikor to potrebuje.

[ISKRICA]

Dragi forumci,
včeraj se je po dolgem mesecu in pol zgodilo, kar smo v družini komaj čakali ... Našli smo brata. Oziroma ga je našla neka dobra duša, ki je poklicala reševalce, da so brata - trideset kil lažjega, na robu smrti - prepeljali v klinični center. Na robu fizično in psihično. Po 24 urah lahko rečem, da prostovoljno sprejema pomoč, da ve, da hoče gor in da je sprejel pomoč in spustil družinske člane k sebi. Zdravniki pravijo, da je vejetno res depresija. Zgleda, da je moral pasti na čisto dno.
Tudi vam, ki ste že držali pesti zanj, moram to povedati. Hvala za dobre misli!
Srečno vsem!

[Arwen]

Srečno tudi tebi, Iskrica  in seveda bratu 

[Daisy]

Vse dobro tebi in tvojemu bratu!